Prepričan sem, da če bi v prispevku bilo govora o kakšni multinacionalki in njenih podlih »podvigih«, bi komentarji bili drugačni: mnenja bi bila na strani »zatiranih«, torej tistih, ki jih multinacionalke izkoriščajo, nihče pa ne bi zagovarjal stališča predstavnika/ov multinacionalke. A ko se v tako zatohlem in simbolno zapolnjenem prostoru kakršen je Koper in okolica (vendar to velja tudi za Slovenijo) oglasi oseba, ki prepozna simbolno nasilje določnih institucij, lahko komentatorji in pseudopoznavalci družbenih razsežnosti končno pridejo na svoj račun. Celoten dispozitiv, temelječ na samoumevnostih in kavarniški filozofiji, ta domnevni know-how, jim omogoča da spregovorijo v imenu partikularne zatohlosti, ali kakor bi malce porogljivo dejali nekateri antropologi: from the native point of view. Simbolno nasilje, ki ga posameznica ali posameznik ne prepozna dokler se ne opremi s konceptualnim orodjem za prepoznavanje le tega, pa ostaja nevprašljivo: takšen je tudi primer obtožbe štirih študentov s strani ŠOUP, S. Kokla in P. Peroše. Miletovo formulacijo, češ da gre pri tem za »grožnjo« odvetnice, bom na tem mestu skušal natančneje opredeliti v izogib možnosti očitka, da je ugotovitev nemara prenagla ali celo neupravičena. Namreč, omenjena trojica je sprožila popolnoma legalen postopek »zaščite« lastnega imena: to je brez dvoma res. Dimenzija simbolnega nasilja – tistega, čemur Mile pravi »grožnja«, pa ostaja zakrita dokler »tožbe« ne beremo drugače: kot sredstvo privilegiranih (ki imajo dovolj denarja, da lahko plačajo/najamejo odvetnico) za onemogočanje (diskreditiranje?) štirih »naključno« izbranih oseb. Sam sem eden izmed »osumljenih« (poleg tega, da sem študent, sem tudi zaposlen na Fakulteti za humanistične študije kot asistent) in dejstva, da sem se znašel na papirju, ne vidim kot naključje. Pa ne zaradi tega, ker bi to, kar se mi (nam) očita, storil – t.j. napisal/i pismo objavljeno na spletnem blogu akademskega gibanja Valerija (»izjava za javnost - Odbor proti politizaciji UP«) – temveč zaradi tega, ker svoja stališča (za marsikoga neprijetna) javno zagovarjam.
Slaboumni so vsi tisti, ki menijo, da so me razkrinkali; če bi omenjeno pismo napisal, bi se pod njega tudi podpisal! Iz te perspektive je možno reči, da je odvetnica štirim osumljencem napisala »grozilno« pismo: gre za čisti akt (vsakemu, ki se ukvarja s socialnimi znanostmi nič novega, saj je zgodovina polna takih primerov) simbolnega nasilja in uveljavljanja »privilegirane« pozicije nekaterih posameznikov.
vir slike : http://socionews.tonyfitzgerald.com/
A moment univerzalnosti se izgubi (je načrtno zaustavljen) tudi zaradi nenehnega vmešavanja »politike« v prostor, ki ga posameznik v določenem trenutku odpre. Pismo podpore s strani političnih strank torej ne gre jemati kot sodelovanje posameznika z le-temi, temveč kot vulgarno kapitalizacijo njegovih dejanj (zelo znana strategija). Oseba odpre polje univerzalnega boja in v trenutku je prazno mesto, ki s tem nastane zapolnjeno (med drugim) s politikantskimi podporami: gre za strategijo onemogočanja univerzalnosti, mračnjaštvo v svoji dobesedni pojavni obliki, ne pa za neko domnevno sodelovanje posameznika s političnimi strankami in podmladki.
Vse dokler ne bomo zmožni videti onstran lastnega zidu – in to je možno samo, če znamo nastalo situacijo misliti – bo vsak boj proti nepravičnosti ostal v primežu partikularnosti. Sam menim, da temu, kar je Mile storil s tem, ko se je javno izpostavil, še ni možno reči dogodek (univerzalna dimenzija nekega dejanja), to mora šele postati. A sam v tem zaznavam možnost dogodka, zato Mileta Zukića tudi javno podpiram z upanjem, da bo boj prestavljen iz domene partikularnega v domeno univerzalnega.
Tomaž Gregorc
Ni komentarjev:
Objavite komentar