sreda, 12. januar 2011

Marinaleda - alternativa, ki deluje

Boris Vasev, MLADINA 27. 06. 2008, 14:08, Svet

V majhnem mestu na jugu Španije so uvedli družbeno lastnino, končali brezposelnost in se odločili uresničiti utopijo.


V Marinaledi je vsakdo upravičen do skoraj brezplačne stanovanjske enote, ki meri devetdeset kvadratnih metrov s teraso in velikim vrtom

Že res, da parlamentarna demokracija, kot jo poznamo v Sloveniji, vlada v praktično vseh kotičkih Evrope, vseeno pa obstaja kraj v Evropski uniji, kjer se družbeno in politično življenje odvija po drugačnih principih. Mesto Marinaleda v Andaluziji na jugu Španije je primer, ki kaže, da je mogoče družbo urediti tudi na način, ki je večini Evropejcev že tuj ali pa ima celo negativen prizvok.
V Marinaledi so namreč uvedli družbeno lastnino, prebivalci so zaposleni večinoma v zadrugah, delajo na polju in v tovarni, enakost je potrjena tudi pri plačah, politično odločanje pa je neposredno.Primer Marinalede, sicer kraja z malo manj kot tri tisoč prebivalci, je zaradi tega in svoje zgodovine posebnost Španije.
Prelomnica so bile prve demokratične volitve po padcu Francovega režima, na katerih je v kraju prepričljivo zmagal Kolektiv delavske enotnosti (Colectivo de Unidad de los Trabajadores). Demokracijo so vzeli zares in na samem začetku politično odločanje prenesli na same prebivalce, ki se o vsem dogovarjajo na rednih skupščinah v vsaki soseski in na generalni skupščini, kjer se zberejo vsi prebivalci kraja. »Politična demokracija brez ekonomske enakopravnosti je skoraj vedno lažna«, meni župan Juan Manuel Sánchez Gordillo, zato je bil največji izziv za novo oblast končati perečo revščino, ki je bila sicer tradicionalno značilna za jug Španije.
Ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bila namreč brezposelnost v Marinaledi več kot sedemdeset odstotna, to pa so lahko spremenili samo s pridobitvijo obdelovalne zemlje. Ker v Andaluziji dva odstotka posestnikov poseduje petdeset odstotkov zemlje, so se odločili za zasedbo dela posesti »El Humoso« v lasti veleposestnika vojvode del Infantada. Po več kot desetletju boja, ki je vključeval tako zasedbe kot ulične proteste in gladovne stavke ter posledično tudi številne aretacije, jim je andaluzijska avtonomna oblast dodelila 1,200 od veleposestnikovih sedemnajst tisoč hektarjev zemlje, ki jih je novo vodstvo Marinalede takoj podružbilo.Še na začetku devetdesetih let se je na zemlji delalo le dva meseca na leto in sicer pri obiranju oliv, sedaj pa imajo praktično polno zaposlenost, s čimer se priljubljeni župan še posebej rad pohvali. Poleg oliv so začeli pridelovati še vino, artičoke, paprike in bob, vse pa predelujejo v tovarni, ki je prav tako v družbeni lasti.
Samoupravljanje so uveljavili v vseh pogledih, saj se delavci sami odločijo kaj bodo pridelovali, pa tudi kolikšna bo plača, ki je enaka tako za delavce na polju kot tiste v tovarni. Izjeme niso niti zaposleni v pisarnah in vodstvu. Plača je določena na 47 evrov neto na delovni dan, ki traja v tovarni osem ur, na polju pa šest ur in pol, kar je sedem evrov več kot je določeno v dogovoru o plačah zaposlenih v kmetijstvu za Andaluzijo, sprejetem v Sevilli.Druga specifika Marinalede je reševanje stanovanjske problematike, ki je drugod po Španiji velik problem. »Mi mislimo, da mora biti streha nad glavo pravica in ne le posel za peščico ljudi. Z osnovno človekovo pravico se ne sme špekulirati ali na račun nje obogateti«, odločno zatrdi župan Sánchez Gordillo. Tako so se odločili za radikalen pristop. Kdorkoli, ki živi najmanj dve leti v Marinaledi in ima še nerešen stanovanjski problem, je upravičen do skoraj brezplačne stanovanjske enote, ki meri devetdeset kvadratnih metrov s teraso in velikim vrtom.
Ključno je bilo seveda znižanje stroškov gradnje, kar jim je uspelo s podružbljenjem zemlje, namenjene gradnji. Občina nezazidljivo zemljo bodisi kupi, bodisi razlasti lastnike, ki je ne želijo prodati, spremeni njeno namembnost in jo upravičencem brezplačno ponudi. Razlaščanje poznamo tudi pri nas, vendar se ga uporablja za dosego drugačnih ciljev, kot je recimo gradnja avtoceste. Ta pa je v prvi vrsti namenjena čim hitrejšemu pretoku izdelkov in tako služi predvsem gospodarskemu sektorju.Kot za spletno Mladino pojasni župan Sánchez Gordillo, so se v občini odločili za sistem »samoizgradnje«. To pomeni, da ponudi občina upravičencem poleg parcele brezplačno tudi ves material potreben za gradnjo, ki ga priskrbi andaluzijska avtonomna oblast in občinskega arhitekta. Upravičenec mora nato hišo zgraditi sam, pri čemer mu seveda lahko pomagajo družinski člani ali prijatelji, lahko pa tudi najame delavce, da jo zgradijo namesto njega, če sam tega recimo ni zmožen. Ker stroški dela in zemlje niso vključeni v stroške hiše, se računa samo material, ki ga morajo upravičenci nato obročno odplačevati. Tudi ta obrok se določi na generalni skupščini, znaša pa petnajst evrov na mesec. Po koncu odplačevanja, ki traja lahko tudi sedemdeset ali več let, je hiša dokončno v lasti uporabnika. In čeprav se hiše lahko dedujejo, se jih ne sme prodati, s čimer so želeli onemogočiti vsakršne špekulacije. Na ta način so zgradili že tristo petdeset stanovanjskih enot.
Temelj političnega delovanja občine so že omenjene skupščine oziroma zbori občanov, tako na ravni posameznih sosesk oziroma ulic kot na občinski ravni. Sklicujejo se po potrebi. Na ravni sosesk večinoma dvakrat ali trikrat na mesec, na občinski malo bolj poredko. Na teh zborih se odloča o višini davkov, o razporejanju sredstev iz proračuna in podobno, vse sprejete odločitve pa je občinsko vodstvo dolžno formalizirati. Na zahtevo po zamenjavi kateregakoli od članov občinskega vodstva, tudi župana, ni treba čakati do naslednjih volitev, pač pa se lahko o tem odloča na vsaki generalni skupščini. Zanimivo je tudi, da nihče na občini, niti župan, za svoje delo ne prejema plačila, temveč vsi živijo od svojega dela zunaj vodenja občine. Župan Sánchez Gordillo, ki je na tem položaju že od leta 1979, je prepričan, da bi lahko takšen sistem odločanja prenesli tudi v večje občine. Kot primer navaja brazilsko milijonsko mesto Porto Alegre, kjer prav tako poznajo takšne skupščine občanov. »Danes ni več tehničnih ovir za to, da bi predeli mesta odločali o določenih zadevah«, je optimističen Sánchez Gordillo.
Marinaleda, mesto, ki ne pozna stanovanjske problematike in brezposelnosti, kjer stane vrtec dvanajst evrov na mesec, kjer so celo zaprli policijsko postajo in ima v mestnem grbu zapisano »Marinaleda - utopija na poti k miru«, je zaradi tega in neposredne participacije unikum znotraj španske države.
Družbeni sistem so tako radikalizirali, da je še opozicija leva. Dva od enajstih mestnih svetnikov ima namreč Zapaterova socialdemokratska stranka. Je sistem Marinalede komunizem, komunitarizem, socializem, humanitarizem? Župan se z nazivi ne obremenjuje. Bistvena se mu zdi neposredna participacija vseh prebivalcev in antikapitalistična miselnost. Na vprašanje, kako gleda na nekdanje vzhodne komunistične sisteme, župan odvrne, da so propadli zaradi zbirokratiziranosti in zmilitariziranosti, s čimer so se oddaljili od volje ljudi. Tega pa v Marinaledi ne želijo dopustiti.
Vir vseh fotografij : www.marinaleda.com




















2 komentarja:

Jernej pravi ...

Mile, še svobodna ljubezen in konstantna zapohanost jim manjkajo, pa gladko pridejo skozi kot hipijevska skupnost :)
Mal heca ampak kako si sami določajo višino davkov? Organiziranost razumem, kolhozi pa to, ampak kako pa država gleda na vse skupaj, ker če se lahko osvobodimo prispevkov za 2933248823 državnih potreb, od katerih nimam nič, sem takoj za
lp
J

P.S.
uresničevanje utopij ni še nikoli uspelo, vsaj na dolgi rok ne...ima pač marsikaj skupnega z alkemijo :)

luka pravi ...

Kako da uresničevanje utopij nikoli ni uspelo? Enakost žensk, socialna varnost, ukinitev suženjstva, človekove pravice, vse to je bilo najprej utopija. Utopija ne obstaja, je le beseda ki jo reakcija uporablja za zatiranje sprememb.
Lp

Enourna blokada Luke Koper!!!