Kronologija neke prošnje za azil

Možnost političnega zatočišča je ena izmed temeljnih človekovih pravic. A večinoma – vsaj v Sloveniji – le na papirju, saj je velik procent prosilcev za azil – če to sploh postanejo in jih policisti ob prijemu ne vrnejo v najbližjo sosednjo državo – ujetih v pravna in birokratska kolesja Ministrstva za notranje zadeve in sodišč. Da si boste drage bralke in dragi bralci lažje predstavljali, kaj pomeni biti prosilec za azil v RS, smo pripravili resnično (a malce poenostavljeno in zato arhetipsko) shemo poti osebe, ki na mednarodno zaščito čaka že tri leta in pol. A o poti te osebe obstaja sicer še pred-zgodba, ki jo tukaj navajamo le kot ponazorilo, v nekaj stavkih: leta 2007 se nekega zimskega večera – izmučena od poti, z ozeblinami in skoraj dehidrirana – javi na eni izmed policijskih postaj v Republiki Sloveniji, kjer ji nihče ne razloži, da lahko zaprosi za azil (mednarodno zaščito); ker je policisti sosednje države ne želijo sprejeti, jo slovenski policisti odvedejo v Center za tujce, kjer v zaporniških pogojih (stalen nadzor, uniformirana oblačila, prepoved komuniciranja izven centra, ipd.), po štirih mučnih mesecih dočaka dan, ko lahko »na skrivaj« (a ob pomoči zaposlenih v Centru: dajo ji geografsko karto, denar za taksi in razložijo kaj naj stori, ko pride na drugo stran meje, ob tem pa ji ne povejo, da bo nelegalno prestopila mejo; zato je oseba mislila, da je dobila svobodo) zapusti Slovenijo. A prstni odtisi so že vneseni v EURODAC, zato jo leta 2009 iz neke druge evropske države prisilno privedejo nazaj v Slovenijo. Na tej točki pa se začne mučna kronologija neke prošnje za azil v RS.

Vsebinska razlaga sheme:

1. Januarja 2009 oseba vloži na Ministrstvo za notranje zadeve RS (MNZ) svojo prošnjo za azil
2. Junija 2010 (torej po osemnajstih mesecih) MNZ osebi zavrne prošnjo za azil. Kljub temu, da je zakonski termin za odgovor MNZ le šest mesecev, je zavlačevanje odgovorov s strani MNZ stalna praksa, saj v zakonu ni določenih sankcij za zamude.
3. Junija 2010 se oseba pritoži na Upravno sodišče.
4. Julija 2010 Upravno sodišče poda postopek – zahtevo po boljši odločitvi – v ponovno presojo na MNZ.
5. Še isti mesec se MNZ pritoži na Vrhovno sodišče.
6. Vrhovno sodišče avgusta 2010 pošlje zadevo v ponovno presojo na Upravno sodišče.
7. Septembra 2010 Upravno sodišče pozitivno odloči in osebi dodeli mednarodno zaščito.
8. A se isti mesec MNZ ponovno pritoži na Vrhovno sodišče, saj naj bi v odločitvi Upravnega sodišča prišlo do procesne napake.
9. Decembra 2010 Vrhovno sodišče Upravnemu sodišču še drugič pošlje zadevo v ponovno presojo.
10. Januarja 2011 Upravno sodišče ponovno pozitivno odloči in osebi še drugič dodeli mednarodno zaščito.
11. Toda MNZ še isti mesec ponovno (to je že tretjič) vloži pritožbo na Vrhovno sodišče.
12. Julija 2011 Vrhovno sodišče zavrne prošnjo za azil (torej odločitev Upravnega sodišča).
13. Oseba je avgusta 2011 prisilno (v lisicah in ob spremstvu treh policistov, kakor kak kriminalec) odvedena  v Center za tujce v Postojno od koder se lahko – na podlagi garantnega pisma – po dveh mesecih ponovno vrne na svoje legalno prijavljeno začasno bivališče.
14. Avgusta 2011 oseba vloži pritožbo zoper odločbo Vrhovnega sodišča na Ustavno sodišče.
15. Februarja 2012 Ustavo sodišče pošlje zadevo v ponovno presojo na Vrhovno sodišče.
16. Julija 2012 pa Vrhovno sodišče osebi (že drugič) zavrne prošnjo za azil. Oseba ponovno postane nelegalni migrant in grozi ji deportacija iz Slovenije v matično državo, v katero pa se zaradi resnega političnega problema ne sme vrniti, saj bo tam ubita, zaradi načela krvnega maščevanja pa bi v krvavi politični obračun bila vpletena cela njena družina.
17. Zato julija 2012 oseba ponovno (že drugič) vloži pritožbo zoper odločitev Vrhovnega sodišča na Ustavno sodišče RS. Trenutno čaka na sprejem ali zavrnitev pritožbe. Če bo pritožba na Ustavnem sodišču (ponovno) odobrena, obstaja velika verjetnost, da se bo ponovil postopek od točke 15. te sheme dalje. Če pa bo pritožba zavrnjena, ima oseba v grobem tri možnosti:

-          prisilna deportacija v matično državo (kar praktično pomeni smrt),

-          zbežati in poskusiti srečo v kateri drugi evropski državi (a v tem primeru vedno obstaja možnost, da jo prisilno odvedejo nazaj v RS od koder bo deportirana v matično državo),

-          pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice (ki ob pozitivni odločitvi vrne celoten postopek ponovno na MNZ in oseba je ponovno na točki 1. pričujoče sheme).

Situacija je circulus vitiosus (začarani krog), kjer navidezna rešitev (dela) problema sproži verigo novih (navadno nerešljivih) problemov. Viciozne postopke, pa tudi organe, ki jih vodijo, ter nenazadnje zakona v RS ne zanima, da je oseba leta 2012 postala starš (otroka ima z osebo z državljanstvom, zato ima tudi novorojenček slovensko državljanstvo) ter da bi z deportacijo ali mučnim nadaljevanjem (ki lahko poteka v nedogled, še naslednjih 10 ali več let) mletja v kolesju sodišč in MNZ resno ogrozili tisto primarno socialno celico, ki jo Slovenci toliko častimo. Ker je oseba brez dokumentov, »svoje« ambasade, ki ji dokumente načeloma lahko priskrbi, pa ne sme kontaktirati – saj se v Sloveniji skriva kot politični prebežnik in bi s tem, ko bi jo kontaktirala, izgubila vsakršno pravico do azila –, se ne more ne poročiti (a tudi to ne bi rešilo situacije, saj poroka – v nasprotju z ljudskim prepričanjem – ne zagotovi dovoljenja za bivanje niti državljanstva), ne prositi za združitev družine (a tudi to lahko stori samo v drugi državi in ne v Sloveniji, kar pomeni, da bi oseba morala najprej nelegalno pribežati drugam in od tam zahtevati postopek združitve družine). Odveč ni niti poudarek, da matična država osebe očitno velja za dovolj varno, saj se tam potikajo (javne in zasebne) vojske ZDA ter nekaterih članic EU in ideologija, da vojska prinaša demokracijo, je za Vrhovno sodišče (in verjetno tudi MNZ) očitno dovolj dobro dejstvo, da se osebi ne odobri niti subsidiarna zaščita (to je začasna oblika azila dodeljena v primerih, ko se lahko predvideva, da se bo situacija v izvorni državi sčasoma izboljšala in se bo oseba lahko vrnila). Morda obstaja še kakšna pot (tako imenovani »pravni trik«), ki je pisci tega prispevka ne poznamo, a to ne izpodbija dejstva, da se osebo že (skupno) pet let in pol melje v različnih birokratskih kolesjih in neupravičeno kriminalizira ter sili v nelegalnost, ki se jo nato kaznuje. A možnost političnega zatočišča ostaja ena izmed temeljnih človekovih pravic…

Aktiv Rizom

Odprto pismo predsedniku RS

Predsednik RS Dr. Danilo Türk
Urad predsednika Republike Slovenije
Erjavčeva 17
SI-1000 Ljubljana
Slovenija  

Spoštovani gospod predsednik, 


Vse velike ljubezni si zaslužijo biti slišane. Da ne potonejo v brezno zgodovine brez imena in priimka. Da se zapišejo v kolektivni spomin človeštva, ki o njih sanja stoletja. In ker ste vi simbolni oče moje izbranke, Republike Slovenije, vam kot nesojeni zet želim zaupati svojo ljubezensko zgodbo. Morda boste v njej uzrli prav tisto usodnost, ki je Humphreyu Bogartu v Casablanci dala moč, da naredi tisto, kar je prav. Morda se boste ob moji usodni zgodbi odločili pogovoriti s Slovenijo. In tudi njo poskusiti prepričati, da stori tisto, kar je prav. Imava namreč zgodovino, jaz in Slovenija. In zgodovine se mora človek vedno znova spominjati. Drugače kaj hitro pozabi, kdo je.  


Rojen sem na Bližnjem Vzhodu. Tam sem trideset let živel življenje, ki bi mu v Sloveniji rekli meščansko. Sem pravnik, tako kot vi. Sem borec za človekove pravice, tako kot vi. In vendar so bile moje osnovne pravice brutalno kršene, ko sem moral zaradi etničnega konflikta čez noč zapustiti domovino ter v begu za svojim življenjem nepremično stati sedem dni v tovornjaku, polnem beguncev, v potovanju iz Turčije do Slovenije decembra 2007. Sicer sem bil namenjen v Skandinavijo k sorodniku, a nas je voznik izvrgel iz tovornjaka nekje pri meji s Hrvaško in nam zatrdil, da smo blizu Nemčije. Pričeli smo z iskanjem najbližje policijske postaje, da prijavimo svojo prisotnost, a nas je policija zajela v grobi akciji, nam nataknila lisice in nas privedla na policijsko postajo. Mene so zaradi zdravstvenih težav iz postaje prepeljali direktno v bolnišnico; nogi sta zaradi sedemdnevnega stanja na mestu zatekli do neprepoznavnosti. Rekli so, da bi ju le nekaj ur kasneje odrezali.  


Pravniki, aktivisti in splošna javnost največkrat samo ugibajo, kako je v Centru za tujce Postojna. Skoraj nemogoče je vstopiti v kompleks, kar le potrjuje ime, ki so mu ga tam stanujoči sarkastično nadeli. Zapor. Dvakrat na dan izhod na dvorišče ob varstvu oboroženih policistov. Kamere povsod. Vsi nosijo uniformo. In nihče v osnovi ni zločinec. Nekateri so tam zadržani tudi leto dni, brez da bi se njihov postopek pridobivanja mednarodne zaščite sploh začel. Spomnim se, da je  enkrat nekdo prosil za malo več hrane pri obroku. Prošnja, ki ni naletela na obilico razumevanja. Posledično je skupina petnajstih cel teden izvajala gladovno stavko. Prišel je zdravnik in postavil diagnozo. Depresija, vseh 15 hkrati. In tako neslavno se je stavka tudi končala. Vedno znova me preseneča, kako zelo usodna je lahko igra imen. Kako hitro lahko kolektivna politična gesta postane … bolezen.  


Nekega dne me pokliče v pisarno socialna delavka. Šepetaje. Pove, da bom prost. Da naj prečkam mejo pri Novi Gorici, potrgam vse našitke iz oblek in zakrijem vse dokaze, da sem bil kadarkoli v Sloveniji. Da naj prečkam mejo peš ali s taksijem. O tovrstnih prijemih osebja se šepeta po sobah Centra za tujce. Obstajajo tudi drugačni, a ti niso del moje zgodbe. Socialna delavka se nasmiha. Pravi, naj podpišem "list, ki mi daje svobodo" v slovenskem jeziku. Osebno razumem svobodo kot neomejeno gibanje posameznika po nekem območju. V tisti sobi, takrat, je pa očitno svoboda pomenila dovolilnico za začasni izhod, ki bi – če bi šlo vse po pričakovanju osebja – tam postal stalni. V Italiji. Z enim migrantom sans papiers manj v Sloveniji. Vse to sem razumel komaj mnogo kasneje. V celotnem postopku v Sloveniji – niti med zajetjem policije niti na policijski postaji niti v bolnici in niti v Centru za tujce – mi ni nihče omenil možnosti mednarodne zaščite.  


In tako sem podpisal meni nerazumljivo dovolilnico ter aprila 2008 tekel v objem svobodi in Skandinaviji naproti. Po treh tednih potovanja sem končno prispel v obljubljeno deželo ter nemudoma zaprosil za azil. Tu so bili pogoji zaslišanja, obravnave in proceduralnih zadev takšni, kot smo se o njih učili na pravni fakulteti doma. Zgled. Standard, v katerem je človek človeku človek. V tistem trenutku se je zdelo mogoče vse. Predvsem to, da začnem na novo. A veselje ni trajalo dolgo. Dublinski sporazum. Kot so mi prijazno razložili v Skandinaviji, to pomeni, da me morajo izročiti Sloveniji. Kar je pa zame pomenilo najverjetneje še dve stvari: zapor v Postojni ter deportacijo v domovino. In tam skoraj gotovo smrt. Pred grozo prisilne vrnitve v Slovenijo in v Center za tujce sem izbral alternativo: beg iz Schengenskega območja. Na varno. V Švico. Govori se, da tja nalagajo denar vsi veliki mednarodni kriminalci. Zato sem mislil, da bo prostor še za enega spodobnega človeka brez papirjev. A so me v Nemčiji ustavili in napovedali spremembo smeri. Slovenija. 


20. januarja 2009 ponovno prispem v Slovenijo, nehote in nesojeno. Pa vendar, tudi vse velike ljubezni se zdijo nesojene. Na letališču ni bilo nikogar. Zato sem sedel v letališki veži in čakal. Čez čas so prišli policisti in me odvedli. Po dveh letih tipanja, spoznavanja in spogledovanja, se mi je Slovenija le malo nasmehnila. Prvič sem namreč videl notranjost azilnega doma. Prvič sem  dobil status prosilca za azil. Prvič se je govorilo o mednarodni zaščiti naglas. Kmalu sem se odselil iz azilnega doma, si najel stanovanje in spoznal Jasno. A ne prehitevajmo stvari. 


Pravijo, da človek ljubi komaj takrat, ko si vzame čas, da spozna ljubljenega v vseh niansah in oblikah. Jaz in Slovenija sva si vzela veliko časa drug za drugega. 23. julija 2010 Ministrstvo za notranje zadeve zavrne mojo prošnjo za mednarodno zaščito. Pritožil sem se na Upravno sodišče v Ljubljani, ki se o moji tožbi ne opredeli, ampak zadevo vrne na Ministrstvo v vnovično presojo. Na to odločitev Upravnega sodišča se Ministrstvo za notranje zadeve pritoži na Vrhovno sodišče, ki vrne zadevo v ponovno presojo Upravnemu sodišču. Slednje mi na osnovi zaslišanja podeli subsidiarno zaščito. Ministrstvo za notranje zadeve se vnovič pritoži na Vrhovno sodišče, ki moj primer vrne na Upravno sodišče. Slednje mi še enkrat podeli subsidiarno zaščito. Toda veselje ne traja dolgo. Ministrstvo za notranje zadeve se pritoži na Vrhovno sodišče, pri čemer pritožba ni namenjena odločitvi sodišča, ampak napakam v postopku. Na osnovi te pritožbe Vrhovno sodišče zavrne mojo prošnjo za mednarodno zaščito, jaz pa se pritožim na Ustavno sodišče, ki razveljavi negativno razsodbo in vrne zadevo na Vrhovno sodišče. Vrhovno sodišče 31.7.2012 razsodi negativno.  


Naj se na tej točki vrnem korak nazaj. Med bivanjem v Ljubljani sem spoznal Jasno pod omelo izgube. Ona je izgubila starše kot najstnica, jaz sem izgubljen za svet in za mojo domovino, brez papirjev, brez prihodnosti, brez življenja. Našla sva uteho drug v drugem sredi zevajočega brezna izgube, ki jo je doživljal vsak od naju. In nenadoma se je zazdelo, da je nekaj drobnega in neulovljivega spet najdeno. Da nekdo pozna mojo zgodbo, ki se briše že medtem, ko govorim; da nekdo zrcali absurdno realnost, ki jo živim in da nekdo polnopravno priznava obstoj mojega imena in priimka. Počasi sva se preselila v Maribor, Jasna je zaključevala študij, minila je zima in v pomlad je prijokal na svet Matej. Živimo v skromnem stanovanju, Jasna je najboljša mama na svetu in Matej skoraj nikoli ne joka. Morda se s tišino trudi pomagati svojemu očetu, da bi končno zaspal in sanjal sanje svobodnega človeka. Že mesece imam namreč težko depresijo in ne spim v strahu, da mi bo odvzeto tisto najbližje in najbolj intimno: moj dom in moje stežka pognane korenine. Da, spoštovani predsednik, tu je bistvo te usodne ljubezenske zgodbe med mano in Slovenijo. 

Ponovno sem v postopku pritožbe, tokrat na Ustavnem sodišču. Izčrpan sem. Ob meni se začenja novo brbljajoče življenje, ki zre vame z morjem v očeh in mi bo čez nekaj mesecev reklo "ati". Jaz pa še komaj najdem v sebi moč, da nadaljujem s svojim. Kolikor razumem, več ni pravne rešitve zame in za mojo družino. Nimam dokumentov. Ne morem si jih urediti, ker ne smem stopiti v stik z  ambasado moje matične države, s tem namreč resno ogrozim svojo varnost in izgubim status prosilca za azil. Sama poroka z Jasno ne reši ničesar. Ne morem zaprositi za združitev družine na slovenski ambasadi v tujini, ker ne smem zapustiti Slovenije in nimam dokumentov. Če Ustavno sodišče zavrne mojo pritožbo, sem praktično obsojen na deportacijo v domovino, kar je v mojem primeru najverjetneje smrtna obsodba. In moj Matej? In moja Jasna?  


Vidite, spoštovani gospod predsednik, to je moja zgodba. Velika ljubezen. Morda dovolj velika, da bi bila lahko celo usodna. Vi poznate Slovenijo. Poznate njene muhe, njeno neizbrušeno lepoto, za katero niti ona sama ne ve, njene sanje in njene notranje boje ter delitve. Lepo vas prosim, govorite z njo. Prišepnite ji, da jo poznam. Da vem, da se kranjska klobasa je s kislim zeljem. Da vem, kje štorklje posedajo po drogovih. Da vem, v katerem delu je Soča najbolj smaragdna. Da vem, kako si želi dostopa na odprto morje. Da vem, kakšnega okusa je kislo mleko nad Bohinjem. Da vem, kako zna samo ona obarvati nebo nad ljubljanskim gradom v svilo. Da vem, kako izredne ljudi rojeva. Matej je namreč tudi njen sin.  


Spoštovani gospod predsednik, Slovenija bo vedno moja. Četudi jaz ne bom nikoli njen. Enako kot bosta Jasna in Matej vedno moja družina. Četudi mene več ne bo. Prosim povejte ji to, morda bo vam ne nazadnje le prisluhnila. 


Prosilec za mednarodno zaščito 

(prvič objavljeno 15.9.2012 v osmi številki časnika Življenje na dotik)

Eno leto po stavki v Luki Koper: Nismo nadomestljivi!

V začetku avgusta je minilo leto dni od stavke v koprskem pristanišču. Spomnimo  - 29. julija 2011 so delavci podizvajalskih podjetij, ki izvajajo pristaniške storitve v Luki Koper pričeli s t.i. spontanim uporom, s katerim so opozorili na nevzdržne delovne razmere v pristanišču – prenizke plače, neurejen urnik, nezakonito število nadur, plačno nedisciplino, nezagotovljen čas za počitek, delo v nevarnih razmerah brez zadovoljive zaščitne opreme, šikaniranje s strani delodajalcev itd. K odgovornosti za nezakonitosti so pozvali upravo Luke Koper, ki je izključni naročnik in plačnik izvajanja pristaniških storitev. Po nekajdnevnem ignoriranju je uprava končno priznala, da gre (tudi) za njen problem in se skupaj z lastniki izvajalskih podjetij odločila za pogajanja s predstavniki Sindikata izvajalcev pristaniških storitev (SIPS), pod čigar okriljem so se organizirali prizadeti delavci. Osmi dan upora so pogajalci sprejeli dogovor o vrnitvi na delo in 30 dnevnem roku, v katerem naj bi bil sprejet sporazum, ki bi uredil razmere v pristanišču. Po 30ih dneh se seveda ni zgodilo nič. Uprava Luke Koper je skupaj z lastniki podizvajalskih podjetij več mesecev na t.i. pogajanjih spretno izvajala različne strategije izčrpavanja sindikalistov, ti pa se kljub vsemu niso dali. Ker so bili očitno preveč vzdržljivi, so nasprotniki morali poseči tudi po skrajnih in nezakonitih ukrepih – delodajalca, ki je zaposloval predsednika sindikata Predraga Topiča, so prepričali, da sindikalistu na podlagi dvomljivih očitkov da odpoved, ki naj bi zadala končni udarec sindikatu. Vendar se sindikalistični boj tudi s tem ni končal. Predrag Topič je kljub odpovedi, ki jo izpodbija na delovnem sodišču, ostal predsednik sindikata, prizadevanja sindikata po reševanju težav podizvajalskih delavcev v Luki Koper pa se nadaljujejo.

Po letu dni torej ugotavljamo, da je uprava Luke Koper od lanskega avgusta naredila vse, da bi se znebila organiziranih delavcev, ki so zahtevali varstvo zakonitosti in ureditev razmer. Sklepanje novih pogodb z novoustanovljenimi izvajalskimi podjetij, ki jih imajo v lasti vedno isti ljudje (med njimi taki, ki so odprli in zaprli že celo serijo različnih firm) je le ena od metod, s katero si banda luških privilegirancev, kot kaže, zagotavlja predvsem lahek način za periodične menjave delavcev (vedno novi so bistveno lažja tarča za izkoriščanje) in vedno priročni kaos za potrebe netransparentnega odtekanja denarja iz podjetja, ki je še vedno večinsko v državni lasti. Samoorganiziranje podizvajalskih pristaniških delavcev v sindikat je prav zaradi tega treba videti tudi kot eno resnih ovir pri mahinacijah, ki jih managerska psevdo-elita že leta vrši v enem najpomembnejših podjetij v Sloveniji. Žal pa je proces uničevanja vedno lažje izvedljiv in hitrejši od procesa gradnje in ustvarjanja, zato je bilo samoorganiziranje delavcev že od samega začetka v veliki nevarnosti. Strategije uničevanja so naši managerski psevdo-eliti dobro znane, pomislimo le, koliko podjetij je ta ista »elita« uničila v zadnjih 20 letih.

Kljub vsem naštetim oviram boja za delavske pravice v koprskem pristanišču ne uprava ne lastniki podjetij niso uspeli zatreti. Nekatere drobne, a pomembne bitke so bile vendarle dobljene, četudi na prvo žogo niso bile videti kot zmage. Uprava Luke Koper je morala kmalu po stavki urediti področje nadzora nad delovnimi urami delavcev. Tako so vhodi in izhodi delavcev danes dokumentirani in nadzorovani. Dobra plat nadzora je v tem, da je bilo onemogočeno, da bi posamezen delavec v pristanišču delal več kot je to dovoljeno. S tem se je končalo večizmensko delo brez vmesnega počitka, ki je delavce izčrpavalo in prispevalo k številnim nesrečam zaradi preobremenjenosti. Vendar je to za delavce pomenilo še nekaj drugega – bistveno manjši obseg dela je močno vplival na njihove plače. Ker so urne postavke bolj ali manj ostale nespremenjene (nesramno nizke, okoli 3€), so delavcem padle plače tudi za tretjino. To je bilo za marsikoga nevzdržno, saj niso mogli več preživeti niti sami sebe, kaj šele svojih družin, ki so večinoma povsem odvisne od njihovega zaslužka. Kar nekaj delavcev je bilo zaradi tega prisiljeno oditi. Sam nadzor torej ni obetal boljših časov, prej nasprotno, kot je to za prakse nadzorovanja značilno.

Večmesečna pogajanja med sindikatom IPS in lastniki podjetij niso in niso prinesla nobenega dogovora. Kljub temu je manjše število lastnikov podjetij počasi in minimalno pričelo spreminjati pogoje dela (več poudarka na varnem delovnem okolju) in izplačevanja plač (izplačevanje minimalnih dodatkov na nočno delo in delo ob praznikih in vikendih, nekoliko višje urne postavke za delo). Četudi so se »izboljšave« dogajale sporadično in navidezno naključno, ni mogoče spregledati dejstva, da so direktna posledica sindikalnega boja dveh sindikatov – Sindikata IPS in pomembne podporne vloge Sindikata žerjavistov pomorskih dejavnosti (SŽPD), brez katerega bi SIPS le težko preživel vse poskuse uničevanja.

V teh dneh so sindikalisti nekoliko bolj optimistični. Eden pomembnejših ciljev sindikalnih prizadevanj je že od stavke naprej sprejem kolektivne pogodbe za vse delavce podizvajalce. Lastniki podpogodbenih podjetij so dolgo to možnost povsem zavračali, po besedah Predraga Topića pa so zdaj na točki, ko naj bi se v septembru s skupino lastnikov, ki se je pred kratkim združila v GIZ in pokazala pripravljenost za reševanje problemov, zares začeli pogajati o realizaciji enake pogodbe za vse delavce. Luška uprava se do tega še naprej distancira, češ da to ni njen problem in ne more posegati v poslovanje drugih podjetij. Tako tudi temeljni problem ostaja nerešen in nenačet. Luka Koper namreč nikakor ne more več primerno utemeljiti potrebe po naročanju opravljanja storitev svojih temeljnih dejavnosti podizvajalskim podjetjem (t.i. outsourcing). Že dolgo je namreč tudi (sic!) v managerskih krogih dokazano in znano, da gre pri outsourcingu temeljnih dejavnosti zgolj za strategijo izčrpavanja podjetja, ne pa za varčevanje in izboljševanje poslovanja. Država, ki je večinski lastnik Luke Koper, torej podpira izčrpavanje enega svojih najpomembnejših podjetij. Domneva, da se zadaj skriva zgolj cilj divje privatizacije še zadnjih ostankov državnega premoženja torej ni brez podlage. Prodajo izčrpanega podjetja je seveda bistveno lažje opravičiti. Vendar se zaposleni v Luki Koper (najbolj jasno in razločno seveda prav tisti, združeni v SŽPD) ne pustijo izčrpavati. Zavedajo se pomembnosti podjetja, zavedajo se pomembnosti svojih delovnih mest za delovanje podjetja in zavedajo se lastne moči in nenadomestljivosti. In v tem času neoliberalistične dehumanizacije vseh področij človeškega delovanja je slednja ena od najpomembnejših lekcij. Nismo in ne bomo nadomestljivi in borili se bomo naprej!