ponedeljek, 17. september 2012

Odprto pismo predsedniku RS


Predsednik RS Dr. Danilo Türk
Urad predsednika Republike Slovenije
Erjavčeva 17
SI-1000 Ljubljana
Slovenija  

Spoštovani gospod predsednik, 


Vse velike ljubezni si zaslužijo biti slišane. Da ne potonejo v brezno zgodovine brez imena in priimka. Da se zapišejo v kolektivni spomin človeštva, ki o njih sanja stoletja. In ker ste vi simbolni oče moje izbranke, Republike Slovenije, vam kot nesojeni zet želim zaupati svojo ljubezensko zgodbo. Morda boste v njej uzrli prav tisto usodnost, ki je Humphreyu Bogartu v Casablanci dala moč, da naredi tisto, kar je prav. Morda se boste ob moji usodni zgodbi odločili pogovoriti s Slovenijo. In tudi njo poskusiti prepričati, da stori tisto, kar je prav. Imava namreč zgodovino, jaz in Slovenija. In zgodovine se mora človek vedno znova spominjati. Drugače kaj hitro pozabi, kdo je.  


Rojen sem na Bližnjem Vzhodu. Tam sem trideset let živel življenje, ki bi mu v Sloveniji rekli meščansko. Sem pravnik, tako kot vi. Sem borec za človekove pravice, tako kot vi. In vendar so bile moje osnovne pravice brutalno kršene, ko sem moral zaradi etničnega konflikta čez noč zapustiti domovino ter v begu za svojim življenjem nepremično stati sedem dni v tovornjaku, polnem beguncev, v potovanju iz Turčije do Slovenije decembra 2007. Sicer sem bil namenjen v Skandinavijo k sorodniku, a nas je voznik izvrgel iz tovornjaka nekje pri meji s Hrvaško in nam zatrdil, da smo blizu Nemčije. Pričeli smo z iskanjem najbližje policijske postaje, da prijavimo svojo prisotnost, a nas je policija zajela v grobi akciji, nam nataknila lisice in nas privedla na policijsko postajo. Mene so zaradi zdravstvenih težav iz postaje prepeljali direktno v bolnišnico; nogi sta zaradi sedemdnevnega stanja na mestu zatekli do neprepoznavnosti. Rekli so, da bi ju le nekaj ur kasneje odrezali.  


Pravniki, aktivisti in splošna javnost največkrat samo ugibajo, kako je v Centru za tujce Postojna. Skoraj nemogoče je vstopiti v kompleks, kar le potrjuje ime, ki so mu ga tam stanujoči sarkastično nadeli. Zapor. Dvakrat na dan izhod na dvorišče ob varstvu oboroženih policistov. Kamere povsod. Vsi nosijo uniformo. In nihče v osnovi ni zločinec. Nekateri so tam zadržani tudi leto dni, brez da bi se njihov postopek pridobivanja mednarodne zaščite sploh začel. Spomnim se, da je  enkrat nekdo prosil za malo več hrane pri obroku. Prošnja, ki ni naletela na obilico razumevanja. Posledično je skupina petnajstih cel teden izvajala gladovno stavko. Prišel je zdravnik in postavil diagnozo. Depresija, vseh 15 hkrati. In tako neslavno se je stavka tudi končala. Vedno znova me preseneča, kako zelo usodna je lahko igra imen. Kako hitro lahko kolektivna politična gesta postane … bolezen.  


Nekega dne me pokliče v pisarno socialna delavka. Šepetaje. Pove, da bom prost. Da naj prečkam mejo pri Novi Gorici, potrgam vse našitke iz oblek in zakrijem vse dokaze, da sem bil kadarkoli v Sloveniji. Da naj prečkam mejo peš ali s taksijem. O tovrstnih prijemih osebja se šepeta po sobah Centra za tujce. Obstajajo tudi drugačni, a ti niso del moje zgodbe. Socialna delavka se nasmiha. Pravi, naj podpišem "list, ki mi daje svobodo" v slovenskem jeziku. Osebno razumem svobodo kot neomejeno gibanje posameznika po nekem območju. V tisti sobi, takrat, je pa očitno svoboda pomenila dovolilnico za začasni izhod, ki bi – če bi šlo vse po pričakovanju osebja – tam postal stalni. V Italiji. Z enim migrantom sans papiers manj v Sloveniji. Vse to sem razumel komaj mnogo kasneje. V celotnem postopku v Sloveniji – niti med zajetjem policije niti na policijski postaji niti v bolnici in niti v Centru za tujce – mi ni nihče omenil možnosti mednarodne zaščite.  


In tako sem podpisal meni nerazumljivo dovolilnico ter aprila 2008 tekel v objem svobodi in Skandinaviji naproti. Po treh tednih potovanja sem končno prispel v obljubljeno deželo ter nemudoma zaprosil za azil. Tu so bili pogoji zaslišanja, obravnave in proceduralnih zadev takšni, kot smo se o njih učili na pravni fakulteti doma. Zgled. Standard, v katerem je človek človeku človek. V tistem trenutku se je zdelo mogoče vse. Predvsem to, da začnem na novo. A veselje ni trajalo dolgo. Dublinski sporazum. Kot so mi prijazno razložili v Skandinaviji, to pomeni, da me morajo izročiti Sloveniji. Kar je pa zame pomenilo najverjetneje še dve stvari: zapor v Postojni ter deportacijo v domovino. In tam skoraj gotovo smrt. Pred grozo prisilne vrnitve v Slovenijo in v Center za tujce sem izbral alternativo: beg iz Schengenskega območja. Na varno. V Švico. Govori se, da tja nalagajo denar vsi veliki mednarodni kriminalci. Zato sem mislil, da bo prostor še za enega spodobnega človeka brez papirjev. A so me v Nemčiji ustavili in napovedali spremembo smeri. Slovenija. 


20. januarja 2009 ponovno prispem v Slovenijo, nehote in nesojeno. Pa vendar, tudi vse velike ljubezni se zdijo nesojene. Na letališču ni bilo nikogar. Zato sem sedel v letališki veži in čakal. Čez čas so prišli policisti in me odvedli. Po dveh letih tipanja, spoznavanja in spogledovanja, se mi je Slovenija le malo nasmehnila. Prvič sem namreč videl notranjost azilnega doma. Prvič sem  dobil status prosilca za azil. Prvič se je govorilo o mednarodni zaščiti naglas. Kmalu sem se odselil iz azilnega doma, si najel stanovanje in spoznal Jasno. A ne prehitevajmo stvari. 


Pravijo, da človek ljubi komaj takrat, ko si vzame čas, da spozna ljubljenega v vseh niansah in oblikah. Jaz in Slovenija sva si vzela veliko časa drug za drugega. 23. julija 2010 Ministrstvo za notranje zadeve zavrne mojo prošnjo za mednarodno zaščito. Pritožil sem se na Upravno sodišče v Ljubljani, ki se o moji tožbi ne opredeli, ampak zadevo vrne na Ministrstvo v vnovično presojo. Na to odločitev Upravnega sodišča se Ministrstvo za notranje zadeve pritoži na Vrhovno sodišče, ki vrne zadevo v ponovno presojo Upravnemu sodišču. Slednje mi na osnovi zaslišanja podeli subsidiarno zaščito. Ministrstvo za notranje zadeve se vnovič pritoži na Vrhovno sodišče, ki moj primer vrne na Upravno sodišče. Slednje mi še enkrat podeli subsidiarno zaščito. Toda veselje ne traja dolgo. Ministrstvo za notranje zadeve se pritoži na Vrhovno sodišče, pri čemer pritožba ni namenjena odločitvi sodišča, ampak napakam v postopku. Na osnovi te pritožbe Vrhovno sodišče zavrne mojo prošnjo za mednarodno zaščito, jaz pa se pritožim na Ustavno sodišče, ki razveljavi negativno razsodbo in vrne zadevo na Vrhovno sodišče. Vrhovno sodišče 31.7.2012 razsodi negativno.  


Naj se na tej točki vrnem korak nazaj. Med bivanjem v Ljubljani sem spoznal Jasno pod omelo izgube. Ona je izgubila starše kot najstnica, jaz sem izgubljen za svet in za mojo domovino, brez papirjev, brez prihodnosti, brez življenja. Našla sva uteho drug v drugem sredi zevajočega brezna izgube, ki jo je doživljal vsak od naju. In nenadoma se je zazdelo, da je nekaj drobnega in neulovljivega spet najdeno. Da nekdo pozna mojo zgodbo, ki se briše že medtem, ko govorim; da nekdo zrcali absurdno realnost, ki jo živim in da nekdo polnopravno priznava obstoj mojega imena in priimka. Počasi sva se preselila v Maribor, Jasna je zaključevala študij, minila je zima in v pomlad je prijokal na svet Matej. Živimo v skromnem stanovanju, Jasna je najboljša mama na svetu in Matej skoraj nikoli ne joka. Morda se s tišino trudi pomagati svojemu očetu, da bi končno zaspal in sanjal sanje svobodnega človeka. Že mesece imam namreč težko depresijo in ne spim v strahu, da mi bo odvzeto tisto najbližje in najbolj intimno: moj dom in moje stežka pognane korenine. Da, spoštovani predsednik, tu je bistvo te usodne ljubezenske zgodbe med mano in Slovenijo. 


Ponovno sem v postopku pritožbe, tokrat na Ustavnem sodišču. Izčrpan sem. Ob meni se začenja novo brbljajoče življenje, ki zre vame z morjem v očeh in mi bo čez nekaj mesecev reklo "ati". Jaz pa še komaj najdem v sebi moč, da nadaljujem s svojim. Kolikor razumem, več ni pravne rešitve zame in za mojo družino. Nimam dokumentov. Ne morem si jih urediti, ker ne smem stopiti v stik z  ambasado moje matične države, s tem namreč resno ogrozim svojo varnost in izgubim status prosilca za azil. Sama poroka z Jasno ne reši ničesar. Ne morem zaprositi za združitev družine na slovenski ambasadi v tujini, ker ne smem zapustiti Slovenije in nimam dokumentov. Če Ustavno sodišče zavrne mojo pritožbo, sem praktično obsojen na deportacijo v domovino, kar je v mojem primeru najverjetneje smrtna obsodba. In moj Matej? In moja Jasna?  


Vidite, spoštovani gospod predsednik, to je moja zgodba. Velika ljubezen. Morda dovolj velika, da bi bila lahko celo usodna. Vi poznate Slovenijo. Poznate njene muhe, njeno neizbrušeno lepoto, za katero niti ona sama ne ve, njene sanje in njene notranje boje ter delitve. Lepo vas prosim, govorite z njo. Prišepnite ji, da jo poznam. Da vem, da se kranjska klobasa je s kislim zeljem. Da vem, kje štorklje posedajo po drogovih. Da vem, v katerem delu je Soča najbolj smaragdna. Da vem, kako si želi dostopa na odprto morje. Da vem, kakšnega okusa je kislo mleko nad Bohinjem. Da vem, kako zna samo ona obarvati nebo nad ljubljanskim gradom v svilo. Da vem, kako izredne ljudi rojeva. Matej je namreč tudi njen sin.  


Spoštovani gospod predsednik, Slovenija bo vedno moja. Četudi jaz ne bom nikoli njen. Enako kot bosta Jasna in Matej vedno moja družina. Četudi mene več ne bo. Prosim povejte ji to, morda bo vam ne nazadnje le prisluhnila. 


Prosilec za mednarodno zaščito 

(prvič objavljeno 15.9.2012 v osmi številki časnika Življenje na dotik)

1 komentar:

Ana pravi ...

In ta primer ni osamljen, še težji primeri so, naši sodniki pa sodijo kot da nimajo več nobene vesti...Ana

Enourna blokada Luke Koper!!!