V začetku avgusta je minilo leto dni od stavke v koprskem pristanišču. Spomnimo - 29. julija 2011 so delavci podizvajalskih podjetij, ki izvajajo pristaniške storitve v Luki Koper pričeli s t.i. spontanim uporom, s katerim so opozorili na nevzdržne delovne razmere v pristanišču – prenizke plače, neurejen urnik, nezakonito število nadur, plačno nedisciplino, nezagotovljen čas za počitek, delo v nevarnih razmerah brez zadovoljive zaščitne opreme, šikaniranje s strani delodajalcev itd. K odgovornosti za nezakonitosti so pozvali upravo Luke Koper, ki je izključni naročnik in plačnik izvajanja pristaniških storitev. Po nekajdnevnem ignoriranju je uprava končno priznala, da gre (tudi) za njen problem in se skupaj z lastniki izvajalskih podjetij odločila za pogajanja s predstavniki Sindikata izvajalcev pristaniških storitev (SIPS), pod čigar okriljem so se organizirali prizadeti delavci. Osmi dan upora so pogajalci sprejeli dogovor o vrnitvi na delo in 30 dnevnem roku, v katerem naj bi bil sprejet sporazum, ki bi uredil razmere v pristanišču. Po 30ih dneh se seveda ni zgodilo nič. Uprava Luke Koper je skupaj z lastniki podizvajalskih podjetij več mesecev na t.i. pogajanjih spretno izvajala različne strategije izčrpavanja sindikalistov, ti pa se kljub vsemu niso dali. Ker so bili očitno preveč vzdržljivi, so nasprotniki morali poseči tudi po skrajnih in nezakonitih ukrepih – delodajalca, ki je zaposloval predsednika sindikata Predraga Topiča, so prepričali, da sindikalistu na podlagi dvomljivih očitkov da odpoved, ki naj bi zadala končni udarec sindikatu. Vendar se sindikalistični boj tudi s tem ni končal. Predrag Topič je kljub odpovedi, ki jo izpodbija na delovnem sodišču, ostal predsednik sindikata, prizadevanja sindikata po reševanju težav podizvajalskih delavcev v Luki Koper pa se nadaljujejo.
Po letu dni torej ugotavljamo, da je uprava Luke Koper od lanskega avgusta naredila vse, da bi se znebila organiziranih delavcev, ki so zahtevali varstvo zakonitosti in ureditev razmer. Sklepanje novih pogodb z novoustanovljenimi izvajalskimi podjetij, ki jih imajo v lasti vedno isti ljudje (med njimi taki, ki so odprli in zaprli že celo serijo različnih firm) je le ena od metod, s katero si banda luških privilegirancev, kot kaže, zagotavlja predvsem lahek način za periodične menjave delavcev (vedno novi so bistveno lažja tarča za izkoriščanje) in vedno priročni kaos za potrebe netransparentnega odtekanja denarja iz podjetja, ki je še vedno večinsko v državni lasti. Samoorganiziranje podizvajalskih pristaniških delavcev v sindikat je prav zaradi tega treba videti tudi kot eno resnih ovir pri mahinacijah, ki jih managerska psevdo-elita že leta vrši v enem najpomembnejših podjetij v Sloveniji. Žal pa je proces uničevanja vedno lažje izvedljiv in hitrejši od procesa gradnje in ustvarjanja, zato je bilo samoorganiziranje delavcev že od samega začetka v veliki nevarnosti. Strategije uničevanja so naši managerski psevdo-eliti dobro znane, pomislimo le, koliko podjetij je ta ista »elita« uničila v zadnjih 20 letih.
Kljub vsem naštetim oviram boja za delavske pravice v koprskem pristanišču ne uprava ne lastniki podjetij niso uspeli zatreti. Nekatere drobne, a pomembne bitke so bile vendarle dobljene, četudi na prvo žogo niso bile videti kot zmage. Uprava Luke Koper je morala kmalu po stavki urediti področje nadzora nad delovnimi urami delavcev. Tako so vhodi in izhodi delavcev danes dokumentirani in nadzorovani. Dobra plat nadzora je v tem, da je bilo onemogočeno, da bi posamezen delavec v pristanišču delal več kot je to dovoljeno. S tem se je končalo večizmensko delo brez vmesnega počitka, ki je delavce izčrpavalo in prispevalo k številnim nesrečam zaradi preobremenjenosti. Vendar je to za delavce pomenilo še nekaj drugega – bistveno manjši obseg dela je močno vplival na njihove plače. Ker so urne postavke bolj ali manj ostale nespremenjene (nesramno nizke, okoli 3€), so delavcem padle plače tudi za tretjino. To je bilo za marsikoga nevzdržno, saj niso mogli več preživeti niti sami sebe, kaj šele svojih družin, ki so večinoma povsem odvisne od njihovega zaslužka. Kar nekaj delavcev je bilo zaradi tega prisiljeno oditi. Sam nadzor torej ni obetal boljših časov, prej nasprotno, kot je to za prakse nadzorovanja značilno.
Večmesečna pogajanja med sindikatom IPS in lastniki podjetij niso in niso prinesla nobenega dogovora. Kljub temu je manjše število lastnikov podjetij počasi in minimalno pričelo spreminjati pogoje dela (več poudarka na varnem delovnem okolju) in izplačevanja plač (izplačevanje minimalnih dodatkov na nočno delo in delo ob praznikih in vikendih, nekoliko višje urne postavke za delo). Četudi so se »izboljšave« dogajale sporadično in navidezno naključno, ni mogoče spregledati dejstva, da so direktna posledica sindikalnega boja dveh sindikatov – Sindikata IPS in pomembne podporne vloge Sindikata žerjavistov pomorskih dejavnosti (SŽPD), brez katerega bi SIPS le težko preživel vse poskuse uničevanja.
V teh dneh so sindikalisti nekoliko bolj optimistični. Eden pomembnejših ciljev sindikalnih prizadevanj je že od stavke naprej sprejem kolektivne pogodbe za vse delavce podizvajalce. Lastniki podpogodbenih podjetij so dolgo to možnost povsem zavračali, po besedah Predraga Topića pa so zdaj na točki, ko naj bi se v septembru s skupino lastnikov, ki se je pred kratkim združila v GIZ in pokazala pripravljenost za reševanje problemov, zares začeli pogajati o realizaciji enake pogodbe za vse delavce. Luška uprava se do tega še naprej distancira, češ da to ni njen problem in ne more posegati v poslovanje drugih podjetij. Tako tudi temeljni problem ostaja nerešen in nenačet. Luka Koper namreč nikakor ne more več primerno utemeljiti potrebe po naročanju opravljanja storitev svojih temeljnih dejavnosti podizvajalskim podjetjem (t.i. outsourcing). Že dolgo je namreč tudi (sic!) v managerskih krogih dokazano in znano, da gre pri outsourcingu temeljnih dejavnosti zgolj za strategijo izčrpavanja podjetja, ne pa za varčevanje in izboljševanje poslovanja. Država, ki je večinski lastnik Luke Koper, torej podpira izčrpavanje enega svojih najpomembnejših podjetij. Domneva, da se zadaj skriva zgolj cilj divje privatizacije še zadnjih ostankov državnega premoženja torej ni brez podlage. Prodajo izčrpanega podjetja je seveda bistveno lažje opravičiti. Vendar se zaposleni v Luki Koper (najbolj jasno in razločno seveda prav tisti, združeni v SŽPD) ne pustijo izčrpavati. Zavedajo se pomembnosti podjetja, zavedajo se pomembnosti svojih delovnih mest za delovanje podjetja in zavedajo se lastne moči in nenadomestljivosti. In v tem času neoliberalistične dehumanizacije vseh področij človeškega delovanja je slednja ena od najpomembnejših lekcij. Nismo in ne bomo nadomestljivi in borili se bomo naprej!
Ni komentarjev:
Objavite komentar