ponedeljek, 17. september 2012

Kronologija neke prošnje za azil



Možnost političnega zatočišča je ena izmed temeljnih človekovih pravic. A večinoma – vsaj v Sloveniji – le na papirju, saj je velik procent prosilcev za azil – če to sploh postanejo in jih policisti ob prijemu ne vrnejo v najbližjo sosednjo državo – ujetih v pravna in birokratska kolesja Ministrstva za notranje zadeve in sodišč. Da si boste drage bralke in dragi bralci lažje predstavljali, kaj pomeni biti prosilec za azil v RS, smo pripravili resnično (a malce poenostavljeno in zato arhetipsko) shemo poti osebe, ki na mednarodno zaščito čaka že tri leta in pol. A o poti te osebe obstaja sicer še pred-zgodba, ki jo tukaj navajamo le kot ponazorilo, v nekaj stavkih: leta 2007 se nekega zimskega večera – izmučena od poti, z ozeblinami in skoraj dehidrirana – javi na eni izmed policijskih postaj v Republiki Sloveniji, kjer ji nihče ne razloži, da lahko zaprosi za azil (mednarodno zaščito); ker je policisti sosednje države ne želijo sprejeti, jo slovenski policisti odvedejo v Center za tujce, kjer v zaporniških pogojih (stalen nadzor, uniformirana oblačila, prepoved komuniciranja izven centra, ipd.), po štirih mučnih mesecih dočaka dan, ko lahko »na skrivaj« (a ob pomoči zaposlenih v Centru: dajo ji geografsko karto, denar za taksi in razložijo kaj naj stori, ko pride na drugo stran meje, ob tem pa ji ne povejo, da bo nelegalno prestopila mejo; zato je oseba mislila, da je dobila svobodo) zapusti Slovenijo. A prstni odtisi so že vneseni v EURODAC, zato jo leta 2009 iz neke druge evropske države prisilno privedejo nazaj v Slovenijo. Na tej točki pa se začne mučna kronologija neke prošnje za azil v RS.

Vsebinska razlaga sheme:

  1. Januarja 2009 oseba vloži na Ministrstvo za notranje zadeve RS (MNZ) svojo prošnjo za azil
  2. Junija 2010 (torej po osemnajstih mesecih) MNZ osebi zavrne prošnjo za azil. Kljub temu, da je zakonski termin za odgovor MNZ le šest mesecev, je zavlačevanje odgovorov s strani MNZ stalna praksa, saj v zakonu ni določenih sankcij za zamude.
  3. Junija 2010 se oseba pritoži na Upravno sodišče.
  4. Julija 2010 Upravno sodišče poda postopek – zahtevo po boljši odločitvi – v ponovno presojo na MNZ.
  5. Še isti mesec se MNZ pritoži na Vrhovno sodišče.
  6. Vrhovno sodišče avgusta 2010 pošlje zadevo v ponovno presojo na Upravno sodišče.
  7. Septembra 2010 Upravno sodišče pozitivno odloči in osebi dodeli mednarodno zaščito.
  8. A se isti mesec MNZ ponovno pritoži na Vrhovno sodišče, saj naj bi v odločitvi Upravnega sodišča prišlo do procesne napake.
  9. Decembra 2010 Vrhovno sodišče Upravnemu sodišču še drugič pošlje zadevo v ponovno presojo.
  10. Januarja 2011 Upravno sodišče ponovno pozitivno odloči in osebi še drugič dodeli mednarodno zaščito.
  11. Toda MNZ še isti mesec ponovno (to je že tretjič) vloži pritožbo na Vrhovno sodišče.
  12. Julija 2011 Vrhovno sodišče zavrne prošnjo za azil (torej odločitev Upravnega sodišča).
  13. Oseba je avgusta 2011 prisilno (v lisicah in ob spremstvu treh policistov, kakor kak kriminalec) odvedena  v Center za tujce v Postojno od koder se lahko – na podlagi garantnega pisma – po dveh mesecih ponovno vrne na svoje legalno prijavljeno začasno bivališče.
  14. Avgusta 2011 oseba vloži pritožbo zoper odločbo Vrhovnega sodišča na Ustavno sodišče.
  15. Februarja 2012 Ustavo sodišče pošlje zadevo v ponovno presojo na Vrhovno sodišče.
  16. Julija 2012 pa Vrhovno sodišče osebi (že drugič) zavrne prošnjo za azil. Oseba ponovno postane nelegalni migrant in grozi ji deportacija iz Slovenije v matično državo, v katero pa se zaradi resnega političnega problema ne sme vrniti, saj bo tam ubita, zaradi načela krvnega maščevanja pa bi v krvavi politični obračun bila vpletena cela njena družina.
  17. Zato julija 2012 oseba ponovno (že drugič) vloži pritožbo zoper odločitev Vrhovnega sodišča na Ustavno sodišče RS. Trenutno čaka na sprejem ali zavrnitev pritožbe. Če bo pritožba na Ustavnem sodišču (ponovno) odobrena, obstaja velika verjetnost, da se bo ponovil postopek od točke 15. te sheme dalje. Če pa bo pritožba zavrnjena, ima oseba v grobem tri možnosti:
-          prisilna deportacija v matično državo (kar praktično pomeni smrt),
-          zbežati in poskusiti srečo v kateri drugi evropski državi (a v tem primeru vedno obstaja možnost, da jo prisilno odvedejo nazaj v RS od koder bo deportirana v matično državo),
-          pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice (ki ob pozitivni odločitvi vrne celoten postopek ponovno na MNZ in oseba je ponovno na točki 1. pričujoče sheme).

Situacija je circulus vitiosus (začarani krog), kjer navidezna rešitev (dela) problema sproži verigo novih (navadno nerešljivih) problemov. Viciozne postopke, pa tudi organe, ki jih vodijo, ter nenazadnje zakona v RS ne zanima, da je oseba leta 2012 postala starš (otroka ima z osebo z državljanstvom, zato ima tudi novorojenček slovensko državljanstvo) ter da bi z deportacijo ali mučnim nadaljevanjem (ki lahko poteka v nedogled, še naslednjih 10 ali več let) mletja v kolesju sodišč in MNZ resno ogrozili tisto primarno socialno celico, ki jo Slovenci toliko častimo. Ker je oseba brez dokumentov, »svoje« ambasade, ki ji dokumente načeloma lahko priskrbi, pa ne sme kontaktirati – saj se v Sloveniji skriva kot politični prebežnik in bi s tem, ko bi jo kontaktirala, izgubila vsakršno pravico do azila –, se ne more ne poročiti (a tudi to ne bi rešilo situacije, saj poroka – v nasprotju z ljudskim prepričanjem – ne zagotovi dovoljenja za bivanje niti državljanstva), ne prositi za združitev družine (a tudi to lahko stori samo v drugi državi in ne v Sloveniji, kar pomeni, da bi oseba morala najprej nelegalno pribežati drugam in od tam zahtevati postopek združitve družine). Odveč ni niti poudarek, da matična država osebe očitno velja za dovolj varno, saj se tam potikajo (javne in zasebne) vojske ZDA ter nekaterih članic EU in ideologija, da vojska prinaša demokracijo, je za Vrhovno sodišče (in verjetno tudi MNZ) očitno dovolj dobro dejstvo, da se osebi ne odobri niti subsidiarna zaščita (to je začasna oblika azila dodeljena v primerih, ko se lahko predvideva, da se bo situacija v izvorni državi sčasoma izboljšala in se bo oseba lahko vrnila). Morda obstaja še kakšna pot (tako imenovani »pravni trik«), ki je pisci tega prispevka ne poznamo, a to ne izpodbija dejstva, da se osebo že (skupno) pet let in pol melje v različnih birokratskih kolesjih in neupravičeno kriminalizira ter sili v nelegalnost, ki se jo nato kaznuje. A možnost političnega zatočišča ostaja ena izmed temeljnih človekovih pravic…

Ni komentarjev:

Enourna blokada Luke Koper!!!