Vir: http://za-misli.si/kolumne/dusan-rutar/1359-socializem-in-demokracija
Dušan Rutar
Ničesar nimam proti temu, da golobradi mladeniči, stari dvajset let in še nekaj, vneto pojasnjujejo vesoljnemu občestvu, potem ko so na hitro zaključili skrajšane privatne univerzitetne tečaje bolonjskega tipa, kaj sta socializem in demokracija. Zaradi mene to lahko delajo tudi vodovodni inštalaterji, mlekarice, svinjski pastirji, čolnarji, hlapci, kamnoseki, drvarji, vulkanizerji, rejci kokoši, ključavničarji ali avtomehaniki – če znajo.
Če pa sanjajo, nimajo pojma in govorijo neumnosti, se je kljub vsej zadržanosti treba oglasiti že zaradi imperativa razsvetljenstva in zaradi humanistične tradicije, ki nalaga ljudem sveto dolžnost, da mislijo. Ko namreč nehajo misliti, so že do vratu v nacizmu in fašizmu, ki sta svoj čas reševala danes tako ljubljeni kapitalizem pred propadom in ga začasno za strašno ceno tudi rešila, da mu je bilo po vojni bolje kot kadarkoli prej.
Za začetek osnovna lekcija. Demokracija in socializem nista nalepki, ki ju nalepiš na objekt in za vse večne čase označiš, da bodo vsi vedeli, kaj pomenita. To sta besedi, zlasti pa sta koncepta. Beseda ni isto kot koncept, čeprav je včasih ena sama beseda zelo kompleksen koncept; demokracija in socializem sta taka koncepta.
Besede in koncepti z rabo generirajo pomene. Ne enega, temveč vedno nekoliko drugačnega. Zadeve se zato spreminjajo, saj pomen nastaja, in ni nekaj fiksnega, kar dodaš nalepkam. Tako kot ne obstajajo stvari, večno identične s seboj, ne obstajajo njihove definicije, ki se ne bi mogle nikoli spremeniti. A spreminjajo se šele, če razmišljamo; kdor ne razmišlja, zgolj bebavo ponavlja definicije drugih ali pa prislovično zanimivalastna mnenja.
Tak je temelj vsakega resnega razmišljanja o svetu in vsem, kar se dogaja v njem. Ljudje se lahko učimo o njem, kar pomeni, da se spreminjamo, če mislimo. Religije se na primer ne spreminjajo, saj ne temeljijo na učenju, zato so dogmatične; verniki pač ne mislijo, ker tudi ne smejo. Vsak razumen človek se uči, kar pomeni, da se spreminja njegov besednjak, njegovo vedenje in drugo. Živijo pa tudi ljudje, ki se ne spreminjajo in se niti nočejo, živijo ljudje, ki se kratko malo nočejo ničesar naučiti.
Prav zato je potrebno razmišljanje, ne podajanje definicij, in pogovarjanje, ne dokazovanje, kdo ima bolj prav. V radikalnem smislu namreč nihče nima prav, saj so zadeve vselej še nekoliko drugačne, kot si sploh kdo predstavlja. Pogovarjanje zato ni dokazovanje, kdo ima objektivno in za vse večne čase prav, temveč je odpiranje prostorov, zastavljanje novih vprašanj in artikuliranje novih idej. Kdor tega ne zmore, ne ve, kaj je pogovarjanje, in ne ve, kaj pomeni učiti se.
Liberalna ekonomija, ki jo v tej deželi nekateri ponujajo kot edino pravo pot v prihodnost, na tej prvi stopnji razmišljanja ni nikakršna objektivna znanost o produkciji in distribuciji dobrin, temveč je dogma in je zelo blizu znanstveni fantastiki. Zakaj?
Ker liberalni kapitalizem na tem planetu preprosto ni mogoč. Ne obstaja niti ena sama kapitalistična država na tem svetu (in tudi nikoli ni obstajala), kjer se kapitalisti ne bi močno zanašali prav na državo, zlasti v težkih časih, obenem pa ves čas trdijo, da bi se morala umikati iz podjetij, svobodnih trgov in vsega drugega. Edina prava utopija zato ni demokratični socializem, temveč je kapitalizem.
Ta mora tudi nenehno kršiti lastna pravila, saj je notranje kontradiktoren. Rad bi imel svobodne trge, a ti preprosto niso mogoči, saj jih obvladuje peščica korporacij. Bankirji nenehno govorijo, da skrbijo za ljudstvo, v resnici pa skrbijo za svoje profite, položaje in moč, ki jo imajo. V kapitalizmu te kot delavca lahko vsak hip zamenjajo za drugega delavca, ki je prisiljen in pripravljen delati za manj denarja, govorijo pa, da gre za svobodni pretok blaga, storitev in delavcev. Delovna mesta, ki tako izginjajo, se ne vrnejo nikoli več, a vendar nenehno zatrjujejo, da bodo ustvarili nova in nova delovna mesta. Kapitalisti trdijo, da izdelujejo dobrine za zadovoljevanje potreb, obenem pa potrebujejo gigantski propagandni aparat, s katerim noč in dan prepričujejo ljudi, da sploh kaj kupijo, saj večine dobrin, ki jih izdelajo, noben človek z zdravim razumom ne potrebuje.
Kapitalizem nujno potrebuje delavce, za katere je Marx rekel tole: čim bolj se delavec izčrpava z delom, tem mogočnejši postaja tuji, predmetni svet, ki si ga ustvarja zoper sebe, tem revnejši je delavec sam, njegov notranji svet, tem manj sodi v njegovo last. Prav zato kapitalizem potrebuje tudi ideologijo, da mu sploh kdo kaj verjame. Če bi se torej liberalni kapitalisti vsaj za silo držali lastnih pravil igre, bi bilo na tem svetu že veliko socializma, v katerem sicer živi 1 % najbogatejših.
Enako lahko rečemo za demokracijo in za vrednote. Če bi ameriški republikanci, ki hodijo vsak dan v cerkev, vsaj za silo razumeli, kaj je JK kot egalitarni sveti duh, bi bilo na tem svetu precej drugače. Toda v resnici ne gre za to, da razumejo ali ne, saj gre preprosto za denar. Živimo v kapitalističnem svetu, v katerem o vsem odloča denar, oziroma odločajo ljudje, ki ga imajo največ. Vse govorjenje o svobodi ljudi je zato zgolj pravljica za naivne.
Nobenih novih utopij torej ne potrebujemo, saj je kapitalizem ena sama velika, ljudi izkoriščajoča notranje protislovna utopija. Humanistična misel, ki ni utopija, je od nekdaj prepletena z idejami egalitarnosti, demokracije kot zmožnosti človeških bitij, da si preprosto vzamejo besedo in se pojavljajo na družbenih prizoriščih, z idejami etike, pravičnosti, solidarnosti in tako dalje.
Kapitalizem se obupno trudi, da bi ustvarjal videze, s katerimi želi prepričevati ljudi, da je tudi sam etičen, pravičen, solidaren in vse drugo, ker se njegovi zastopniki in zagovorniki dobro zavedajo, da ravno tak ni. V tem smislu je ideologija resnično način, kako zaslepiti ljudi, da ne bi prepoznali resnice družbenega dogajanja.
Kapitalizem je tudi sistem družbenih odnosov med ljudmi, ki preprosto ne smejo biti taki, da bi delavci postali lastniki vrednosti, ki jo ustvarjajo. Prodajati se morajo kot delovna sila, potem pa jim ideologi pripovedujejo, kaj je možno in kaj ni, kaj je utopično in kaj je realno.
V tem je največji problem: kapitalizem sploh ne obstaja. Ko govorimo o njem, mu moramo dodati ideološke prakse, utopične ideje, iluzije, imaginarne scenarije, da bi se zdelo, da vemo, o čem govorimo. Po domače: kapitalizem kot tak ne obstaja, obstaja le kot znanstvenofantastična zgodba ali pravljica za otroke, ki pa ima zelo otipljive negativne učinke.
Na primer. Kapitalizem je najboljši sistem produkcije in distribucije dobrin, ki zadovoljuje najrazličnejše potrebe ljudi, pri tem pa hoče biti vse boljši, zato nenehno raste, da bodo ljudje še bolj zadovoljni in zadovoljeni. In ko pokažete na slume, favele, revščino, bedo delavcev, nemogoče delovne pogoje, otroško delo in podobno, vam rečejo, da je vse to razlog za še več kapitalizma, ki bo v prihodnosti tudi vsem tem ljudem z rastjo zagotovil boljše življenje. Ko se spotaknete ob uničevanje okolja v imenu napredka, vam odgovorijo, da mora biti rasti še veliko več, da bomo odkrili bolj zelene in čiste oblike energije ter prešli v nizkoogljično družbo. Bla, bla, bla.
Marx nikoli ni verjel, da je mogoče družbene nepravičnosti in izkoriščanje delavcev popraviti z žargonom, s psihološkim zdravljenjem ljudi ali z izboljševanjem čuta za estetiko, s puhlicami o napredku ali s tem, da ljudje preprosto zaupajo svojim voditeljem in jim sledijo ko ovce.
Ideologija potrebuje dekonstrukcijo, kajti ljudje so zmožni verjeti in vedeti. Ideologija deluje, ker so ljudje zmožni verjeti, in kapitalizem je bolj podoben religiji kot znanosti, čeprav se nenehno sklicuje nanjo. Ne deluje, ljudje pa še vedno verjamejo, da bo nekega dne začel delovati njim v prid, saj verjamejo tudi psihologom, terapevtom, menedžerjem, pridigarjem in piarovcem. Kapitalizem zato pravzaprav deluje, le da deluje za elite, ki verjamejo vanj, in je votla obljuba za vse tiste, ki tudi verjamejo, da bo končno nekega dne začel delovati tudi za njihovo blagostanje.
Kapitalizem torej deluje, ker ljudje verjamejo, namesto da bi hoteli vedeti. Obnašajo se kot v cerkvi, zato so v glavnem tiho ali pa ponavljajo za svojimi avtoritetami.
Ko govorimo o socializmu in demokraciji, ne skušamo prepričevati dogmatikov, saj njih ni mogoče prepričati, ker ne mislijo, ampak zgolj verjamejo, temveč skušamo razmišljati in nagovarjati ljudi k razmišljanju, ne k verovanju. V tem je vsa razlika.
Ali kot je zapisal Marx v predgovoru k svoji doktorski disertaciji: resnično brezbožen ni tisti, ki pospravi z bogovi, temveč tisti, ki predstave množic podtakne bogovom.
Ljudem ne dajemo odgovorov na vprašanja, temveč jih nagovarjamo k zastavljanju novih in boljših vprašanj, da nas ne bodo dogme počasi potisnile v kameno dobo. Pomaga nam lahko le močna država.
