Alternativa Obstaja ne podpira širjenja nacionalističnih čustev v Sloveniji, zato referendum o vstopu Hrvaške v teroristično organizacijo NATO ni potreben. Pri tem pozivamo širšo javnost, da prisegajo na zdrav razum in kmečko pamet. Slovenija je vedno bila in vedno bo strpna in multikulturna skupnost.
Hrvaški vstop v Nacistično Amerikanistično Teroristično Organizacijo ne podpiramo, saj bratom Hrvatom želimo samo najboljše. Nekoč nam boste še hvaležni.
Slovenske politike pa pozivamo, da izstopijo iz te fašitoidne kapitalistično-fundamentalistične organizacije, ki bo slej ko prej odvržena na smetišče človeške zgodovine.
PS :
Uporabimo čisto kmečko logiko :
Zakaj Karantanija nima nič s Slovenci in Slovenijo...
- Karantánija (tudi Korotán) je bila slovanska plemenska kneževina v Vzhodnih Alpah. Nastala je v 7. stoletju in je obstajala skoraj 300 let. Najverjetneje je bila najstarejša slovanska državna tvorba.
- Prvo omembo sploh besede Slovenec je moč najti v letu 1550 s prvo knjigo...toda že v trenutku, ko je Trubar to besedo uporabil, so se že vsi prebivalci naših in širših območij počutili za Slovence...kljub temu, da za to besedo še sploh slišali niso nikoli v življenju oziroma, da so vsi prebrali Abecednik in Katekizem, kjub takratni 99,5 % nepismenosti.
Dejstvo je, da so se predniki današnjih Slovencev, zaradi slabih prometnih povezav, kmečkega načina življenja, ki ni spodbujal raziskovanja širšega območja, neobstoja danes nam poznanih medijev, identificirali z vasjo v kateri živijo.
Še danes lahko opazujemo rivalstvo, v nekaterih primerih celo sovraštvo med sosednjimi vasmi...in močno pripadnost kraju v katerem so ljudje rojeni, oziroma v katerem so preživljali otroštvo...LAHKO BI CELO UPORABIL IZMIŠLJENI IZRAZ, da v Sloveniji ni najmočnejši niti nacionalizem, niti regionalizem, temveč vasizem.
Enak proces prenosa iz identifikacije z vasjo na indentifikacijo z "zamišljenim/izmišljenim"narodom v 19.stoletju so prešli tudi vsi ostali narodi,...Podajam le nekaj kratkih primerov...
Nemce (ki so pripadali številnim plemiškim, fevdalnim posestvom in niso čutili nikakršne povezave s prebivalci neke druge posesti, vse do stoletja nacionalizmov, za Nemce celo zelo pozno po letu 1871), Hrvate (še danes je težko prepričati številne t.i.Hrvate, da so v resnici resnično Hrvati...govorimo o Istranih, Dalmatincih, Slavoncih, Šokci, Bunjevci, ), Srbe (kašno zvezo ima čas srednjeveške Srbije, v kateri so se knezi glede na dane razmere in koristi odločali ali bodo pripadali Zahodno katoliški ali pa Vzhodno pravoslavni veri z današnjo Srbijo, razen te, da je Srbska pravoslavna cerkev 500 let izpirala možgane ljudem dotičnega območja, da se je večer pred kosovskim bojem zbralo 12 knezov (12 apostolov), ki so se pripravljali na odhod v nebeško kraljestvo, raje kot v turški jarem, knez Lazar se za svoj "narod" žrtvuje in postane nesmrten (Jezus Kristus). Med temi 12 "srbskimi knezi" seveda obstaja tudi izdajalec Vuk Branković (Juda Iškariot), ki zbeži s kosovega polja v ključnem trenutku in po veličastni borbi in junaški smrti Miloša Obilića, največjega "srbskega" junaka, ki ubije kljub neverjetni straži Murata, njegovo telo in njegovo glavo med vsemi padlimi borci, nekaj dni po vojni najde kosovka devojka (ikonografija) = Marija Magdalena, ki objokuje smrt velikega junaka...
vsi miti, zgodbe, so podobne pravljicam o Janku in Metki in Rdeči kapici, samo, da namesto rešitelja človeštva ne vidite v lovcu, ki reši babico in rdečo kapici, temveč v Jezusu Kristusu, ki z dotikom vse bolezni pozdravi, hodi po vodi in celo ustane od mrtvih, kar pa se ni več nikomur posrečilo že 2000 let.
Ne pozabite tam zgoraj med oblaki je en stric, ki vseh 6 milijard ljudi opazuje in če ne bomo pridni, nas bo po smrti za kazen spravil v pekel, ampak kljub vsemu nas ima ta striček RAD, oziroma kot reče papež : PAPEŽ MA VAS RAD !!!
Govoriti o Slovencih v zgodnjem srednjem veku »ne pomeni nič drugega kot nacionalizirati zgodovino za nazaj; pomeni ustvarjati imaginarno sliko nacionalne zgodovine, preden se je ta sploh začela...
Mit o hlapčevski naravi slovenskega naroda se povezuje z mitom o izgubljeni državi, Karantaniji, in nenehnem hrepenenju po njej.* Rdeča nit zgodbe je, da so se Slovani (v mitski različici kar Slovenci) kot avarski podložniki na današnje ozemlje naselili konec 6. stoletja, se uspeli osamosvojiti in si ustvariti lastno državo, potem pa so jih zasužnjili Nemci in v nemškem suženjstvu so ostali do prve svetovne vojne (Koroška, »zibelka slovenstva«, pa sploh za vedno). Tovrstna mitologija
je sicer značilna za vse srednjeevropske in tudi druge narode, ki so ali naj bi imeli neko obliko državnosti v zgodnjem srednjem veku (čeprav nacionalnost v tistem času ni imela nobene vloge), potem pa so jo izgubili. Hlapčevska percepcija, ki je bila v precejšnji meri tudi sestavni del zgodnjega slovenskega znanstvenega zgodovinopisja, je ustvarila več stereotipov, ki sestavljajo celoto mita, funkcionirajo pa tudi vsak zase.
Prvi del mita tako na primer govori o Nemcih kot najhujših slovenskih sovražnikih; vlekel se je do konca osemdesetih let 20. stoletja in se je izgubil šele, ko so to mesto v slovenski zavesti prevzeli Srbi; Avstrija, še posebej pa Nemčija pa sta v času osamosvajanja postali slovenski zaveznici. Seveda je novodobni strah pred Nemci imel realno podlago najprej v mednacionalnih (tudi fizičnih) spopadih v drugi polovici 19. stoletja, ko so Nemci dominirali v marsikaterem okolju na Kranjskem in v drugih pokrajinah, »nemški trdnjavski trikotnik« (Cvirn 1997) pa je zlasti obvladoval Spodnjo Štajersko,3 nato v šovinističnem ravnanju avstrijskih Nemcev med prvo svetovno vojno in ob njenem koncu, še posebej pa v nacističnem etnocidu nad Slovenci med drugo svetovno vojno.
Drugi del mita govori o nepretrgani identiteti Slovencev od 6. stoletja dalje, čeprav »so bile identitete prebivalcev takrat drugačne. Prebivalci severno od Karavank so se imeli za Karantance in tako so jih imenovali tudi njihovi bavarski in langobardski sosedi, medtem ko so južno od njih živeli Karniolci«, obe ljudstvi sta bili slovanski, ne pa tudi slovenski
* Del iskanja te povezave je tudi v simbolih – npr. predlogih, da naj bi v slovenski grb prišel karantanski panter, po Jošku Šavliju »vsakega Slovenca simbol«.
prof. dr. Božo Repe (zgodovinar na UL FF v Ljubljani o mitih) izvleček iz članka Mitske predstave pri Slovencih
Janez MurathođiĆ
