Razočarani Liberalec & Koseski 3000
NAJNOVEJŠA CESARJEVA NOVA OBLAČILADa je za porazno stanje
v firmi krivo šefovanje,
jasno vsakomur je v glavi,
če je količkaj pri pravi.
Smet navadna vsak je rektor,
tu dekanja je, direktor,
ki sistem sta tak razvila,
da sta vse si pokorila.
Smešne vse so jima obrambe
proračunskih šoldov shrambe,
ki jo polnimo mi vsi,
še študentje, delavci.
Uničujeta bodočnost,
nudita le kratkoročnost,
kak prigrizek, bedno službo,
svojo »eminentno« družbo.
Na debelo se blefira
in z usodami žonglira,
dobro vse gre za pogrebom,
svet'ga ni pod milim nebom;
kvalitetno gre po gobe
in brsti, kar je narobe,
hrana za smeti zabojnik
znanstvenik sta in predstojnik.
Če nadzorni kaj vpraša,
se ga vešče okrog prinaša,
zakon je steptan lakaj,
gospodari tolovaj.
Skoraj je peklá predmestje,
prosperira ta, ki zvest je,
kdor pokaže hrbtenico,
pujsasto spozna pravico:
bog ne daj, da interese,
teh, ki iz dneva v dan rede se,
se postav' pod vprašaj –
zavod čaka vekomaj.
Dobrih kadrov pogorišče
je tajkunstva zdaj kotišče
in spodobnosti stranišče,
kjer izgubi se vsak, ki išče;
s sredstvi javnimi igrišče
kraje, spletk je prizorišče,
kjer je misli vseh vozlišče,
al' je kura prej al' pišče.
Kjer MR je za kurirja,
da na letališče dirja,
če je treba, kojci švigne,
kadarkol' se komu dvigne;
skupaj spravi konferenco
in za boljšo referenco
kot vratar sprejema stranke,
ko ne šili, lima znamke;
zraven članek še napiše,
da se mentor gor podpiše,
kaj bi se pritoževal –
če ne crkne, več bo znal!
Kjer še največ je efekta
od dobljenega projekta,
ko odda se poročilo,
pa če drugo vse je gnilo.
Kjer t. i. promocija
– cela kolobocija –
neugnano promovira
tisto, kar že dolgo hira.
Kjer vodilne stalno rajca
kak obrazec, razna jajca,
ki – če človek je pošten –
sama sebi so v namen.
Kjer preko vseh navad
se bohoti birokrat,
kjer zanima se le osel,
kaj je stroka, kaj pa posel.
Kjer kot sužnji včas' naloge
dnevno keš dobiva noge,
pol pa jamra se in klati,
češ, država – slaba mati.
Kjer zato se sestankuje,
da lahko se tam modruje,
al' naslednjič se odreja
prej kolegij, zbor al' seja.
Kjer brez vsakega se trušča
zaposluje in odpušča,
skorajda ne mine teden,
da ni nov kdo, zgine eden.
Kjer je služba za nabavo,
sekcija za skuhat' kavo,
loža za kontrolo zraka,
inštitut gostote mraka,
tajništvo za nove trače,
kjer lepo se imajo frače,
kjer kopirc slovo že jemlje,
računalnikar pa dremlje.
Da preusmerijo pozornost,
zameglijo odgovornost,
pač na rajo kažejo,
kot pes teče lažejo.
V popolnosti odvisni,
pol pa reci, no, le pisni,
al' boš raje tih in krotek,
če ti šef odmerja odstotek?!
Kaj zato dolžnost nalaga,
da očedi se nesnaga,
da vzpostavimo spet red,
če že nismo za odmet?
Nam, ki nismo še mrliči,
misel kritična nas diči,
prevarantski nam projekt
zasmehuje inteleket.
Moč besede je pač naša,
z njo se skuha vroča kaša,
ki ne more je požret,
kdor golj'fa, slepari svet.
Izkoristimo besedo,
z njo razgalimo vso bedo,
ki vrhovnih je gonilo,
naj bo vsem v opozorilo.
Dol potegne naj se krinka
in razmaže maska, šminka,
v poduk naj dan za dnem
vsem poštenim bo ljudem.
Naj ne bo strahu, bojazni,
da znebimo se golazni
in deležni bomo sreče,
vsak od nas na glas naj reče:
To, kar vidite pri nas,
je Potemkinova vas,
le navzven blešči fasada,
spodaj pa omet odpada!
Krzno, suknja žametna,
s čimer cesar se baha,
sta plodova domišljije,
ki golote ne prikrije!
Kos nalogi zgodovine
bo, kdor se upre in zine,
da bo šefičev sramota
do ušes vseh našla pota!
