REPRESIJA NAD TOVARIŠI V RIJEKI IN POZIV K SOLIDARNOSTI

Člani Federacije za anarhistično organiziranje in kolektiva Alternativa Obstaja smo pred mesecem obiskali tovariše v Rijeki, kjer smo se podrobno seznanili s politično represijo v kateri sta se znašla Eugen in Zorana in sicer se skuša njuno udeležbo na protestih 01.03.2013 v Rijeki proti privatizaciji javnih dobrin in rezanja socialnih pravic ter politiki zategovanja pasu kriminalizirati. 

V kolikor se sprašujete kako lahko pomagate?
S širjenjem teh informacij, organiziranjem akcij podpore danes in v času sodnih obravnav, netenjem različnega pritiska na lokalno oblast v Rijeki, na lokalno policijo v Rijeki in s samim osebnim prihodom na javna sojenja Zorani in Eugenu, kot znak podpore in solidarnosti. 

Solidarnostno podporo s kreativno delavnico je že organizirala Pulska zadruga Praksa, ki se je pridružila reški inicijativi proti politični represiji in zahtevi za prenehanje kriminalizacije socialnih protestov, ki se manifestira s sproženjem kaznenskih postopkov zoper dva člana družbenega gibanja v Rijeki. Svoju podporo so izrazili z izdelavo „zlomljenih src“ .

http://praksa.hr/mara/ 

https://www.facebook.com/media/set/?set=a.583858378361694.1073741830.141518609262342&type=3

Medijske povezave:

http://kontra-punkt.info/pamflet/protesti-u-desetak-hrvatskih-gradova-u-rijeci-policija-tukla-djevojke

http://www.novilist.hr/Vijesti/Rijeka/Babic-Ozlijeden-sam-pri-privodenju-a-djevojku-i-mene-odveli-su-u-lisicama




Posnetek policijskega nasilja:

http://www.dailymotion.com/video/x14l1q3_policija-represija-rijeka-01-03-2013-vise-u-opisu_news


INTERVJU



Objavljamo ekskluzivni intervju s tovariši iz Rijeke iz Avtonomne skupine Masari-Mreže anarhista Rijeka (http://masari.noblogs.org/) z Zorano in Eugenom, sprašuje član kolektiva Alternativa Obstaja: 

  

Kakvi prosvjedi su bili 01.03.2013 u Rijeci?

Socijalni prosvjedi, kojima je cilj bio spriječiti daljnju privatizaciju javnih dobara, odnosno da ono što nam pripada rođenjem poput odlaska u šumu, na otoke, plažu ili pak ispijanje pitke vode iz nekakvog potoka ili rijeke – ostane dostupno svima, a ne samo privatnicima i njihovim klijentima.

Zašto vas tuži Općinsko državno odvjetništvo u Rijeci i za šta vas terete?  

Tuže nas za prisilu prema službenoj osobi (Zoranu i Eugena), i za nanošenje teških fizičkih ozljeda policijskom službeniku - slomljen prst (Eugena). To je službena verzija, a zapravo nas terete za prosvjedovanje, čineći od našeg slučaja očigledan primjer kriminalizacije prosvjeda. K tome, optužnica je cijeli događaj okrenula na glavu, pošto je prisila upotrijebljena upravo u suprotnom smjeru (od stane policije prema nama), i to mimo svih njihovih protokola, a policajčev slomljen prst je samo dokaz siline kojom su nas razdvajali i vezivali dok su nas privodili.

Kakva kazna vam prijeti u slučaju izgubljene tužbe?

2 godine uvjetne kazne Zorani, 8 mjeseci zatvora Eugenu.

Kakve dokaze imaju protiv vama?  

Izjave policijskih službenika i svjedoka civila, koji je ucijenjen od strane policije pošto je kao prolaznik prisustvovao samome napadu policije na nas i pokušao pobjeći od samog događaja.

Na čemu temelji vaša odbrana i šta se je na prosvjedima zapravo desilo?  

Obrana se temelji na činjenici da nismo mogli znati da se radi o policijskim službenicima, pošto se nisu na zakonit način predstavili i legitimirali pri obavljanju policijske intervencije. Izjave policije i svjedoka civila koji je navodno vidio predstavljanje policijskih službenika prije samog napada na nas može opovrgnuti 10-15 ljudi. Ono što je također bitno je zašto bi policijski službenici nasilno sprečavali snimanje ako su radili išta zakonito. Ljudima su pokušavali uzeti mobitele i kamere, tjerali ih, gurali, vikali, te im odbijali odgovoriti na upite o broju njihovih znački. Ako postoje dvostruka mjerila onda bi to svi javno trebali i saznati, a pošto smo mi na svojoj koži to i osjetili ovo je naš odlučan korak u tom smjeru.

Sa kakvim nasiljem od strane policije ste bili suočeni za vrijeme prosvjeda i odma posle njih?  

Kada se prosvjed počeo razilaziti, policija je na više strana grada hvatala ljude kao zadnje kriminalce, što smo saznali u samoj policijskoj postaji kada smo prisilno u nju i sami dovedeni. Napad na nas počeo je tako da smo se nakon prosvjeda kretali prema obližnjem kafiću počastiti se pićem. Tada su osobe koje su izgledale kao „obični“ kvartovski huligani Eugena prvo napali s leđa, kidajući mu jaknu, ne predstavljajući se, ne tražeći osobnu iskaznicu kako su to kasnije tvrdili. Cijela priča se nastavila ispred samog kafića inzistiranjem da Eugen pođe s nepoznatim ljudima u nepoznatom smjeru, a kada je stigla policija u uniformama uslijedilo je skakanje za vrat Eugenu, kojeg su zajedno sa Zoranom srušili na pod, izgazili ih, navlačili, razdvojili, zavezali lisicama i prisilno odveli u 1. riječku policijsku postaju. U policijskog postaji je nastavljeno psihičko iživljavanje i mrcvarenje, ispitivanjem od 6 sati, da bi nas tek nakon svega pitali osobne iskaznice, rekli nam da smo uhićeni zbog remećenja javnog reda i mira, te pustili van gdje su nas dočekali prijatelji i suborci koji su to sve vrijeme solidarno bili ispred stanice. U narednim danima pritisak se nastavio kroz provokacije, nadzor, maltretiranja prijatelja i susjeda, što u određenim oblicima traje i danas. Ono što bi također spomenuli, je kako su lokalne novine u članku o incidentu (Novi list) u potpunosti izrezali Zoraninu izjavu o tome da je u masnicama te da je psihički zlostavljana tijekom ispitivanja (radi se između ostaloga o konkretnoj ponudi da inspektoru „popuši“), a ostavljena je skraćena izjava Eugena da smo nasilno privedeni u lisicama.

Kako razumijete tužbu od strane Općinskog državnog odvjetništva u Rijeci?

Kao nastavak pritiska (nakon fizičkog nasilja) pravosudnim putem, u kojem se trude prikazati nas kao kriminalce i bezumne huligane, potpuno izvađene iz konteksta socijalnih prosvjeda (od kojih „na kraju dana“ kao ljudi i oni imaju koristi) te policijskog nasilja nad nama.

Dali ste se posle prosvjeda i tužbe sreli sa još kakvim pritiscima na poslu ili u privatnom životu?  

Naravno, kao što smo to i naveli pritisak se nastavio formalnim i neformalnim putevima, provokacijama, nadzorom, dolascima na vrata s lažnim optužbama susjedima i nama, tjeralicama naslovljenim na pogrešne osobe koje se pokušavaju nama uručiti, pritiscima na svjedoke putem sudskih blokada računa, uglavnom raznim metodama s ciljem slamanja volje i nametanjem osjećaja straha i neizvjesnosti.

Kako su svi problemi vezani za tužbu i ostali pritisci uticali na vaš privatni život?  

Ha, da se razumijemo jednom velikom količinom stresa i međusobnih prepirki, što se na kraju kanaliziralo u još veći bijes prema socijalnoj nepravdi. No ono što je bitno, da se „na kraju dana“ to svelo na to da su naši odnosi postali još čvršći, a osjećaj da smo poniženi i da nam je oduzeta sloboda čak i nakon te večeri kada smo privedeni (pošto nismo smjeli 8 dana odlaziti u centar grada po nalogu policije) rezultirao je još većom odlučnošću u našem socijalnom radu i vjerom da je ono što radimo ispravno.

Što znači kriminalizacija socijalnih prosvjeda za buduću socijalnu borbu u Rijeci i šire u Hrvatskoj?  

Znači da će sljedeći prosvjedi morati biti odlučniji, a na žalost političara, njihovih kompanjona tajkuna i policije to znači i novu generaciju mladih ljudi koji će s više odlučnosti morati štititi svoje pravo na postojanje, izražavanje mišljenja i na slobodno djelovanje.

Kako vam ljudi u Hrvatskoj, Sloveniji ili šire mogu najbolje pomoči a da ta pomoč ne ide u smjeru humanitarizma nego političke solidarnosti?  

Da se ne dozvoli da se ovaj slučaj policijskog nasilja stavi pod tepih, da se o tome priča, pogotovo kada krenu ročišta koja još uvijek čekamo. Naravno, stvari nikada ne staju na priči, zato očekujemo i akcije suboraca, prijatelja i obitelji na razini regije i šire koje će za cilj imati pritisak na vlast, sudstvo i policiju sve dok se ne okonča ova hajka na nas kao socijalne aktiviste s podužim iskustvom borbe iza sebe. Također, treba uvijek isticati kako policijsko nasilje nije „slučajnost“ - to je njihov posao. Država ima monopol na nasilje što znači da je zakonito kada ona „bije“, a kada se ljudi brane ili ako se usude uzvratiti udarac to je po njihovim mjerilima kriminal.

Imate li još što reći za kraj za sve koji budu čitali ovaj intervju?

Da, ne poginjite glavu, to trebaju činiti oni koji nam oduzimaju od usta, zdravlja, sreće i općenito od naših života. Svi su oni ljudi kao i mi, samo ono što im nedostaje je legitimitet, principijelnost, rad za opće dobro i očigledno povjerenje od širih masa što možemo vidjeti po izlaznosti na zadnje izbore za mjesne odbore (na koje se nije odazvalo 90% populacije), a da ne pričamo kako se većina osjeća kada vidi „sigurnost i povjerenje“ (natpis na policijskim vozilima). Hvala svima koji smatraju da smo zajedno u svemu ovome, bez vas bi bilo teže nastaviti gurati dalje.

POPOLNA KAPITULACIJA SINDIKALIZMA V SLOVENIJI

V ponedeljek 10.11.2014 je pred Vlado RS potekal protest sindikatov proti razprodaji državnega premoženja. Hitro bi lahko bili nad dogodkom navdušeni, toda samo dokler se ne poglobimo v detalje in ne pregledamo vseh  podrobnosti, saj se prav tam ponavadi skriva hudič.

Predsednik največje sindikalne centrale v Sloveniji ZSSS Dušan Semolič je na protestu večkrat pazljivo poudaril, da sindikati : »niso proti prodaji, temveč so proti razprodaji«; predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije Branimir Štrukelj pa : »da ni sprejemljivo, da vlada brezglavo razprodaja podjetja«. Seveda ste tisti z izostrenim čutom že opazili, da glavna sindikalista v državi manipulirata s svojim članstvom in delavci z izrazoslovjem, ki v resnici sporoča samo eno in sicer, če nekdo ni proti prodaji, potem je ZA PRODAJO in če nekomu ni sprejemljiva brezglava razprodaja, potem je temu istemu človeku tista PREMIŠLJENA razprodaja vsekakor sprejemljiva. Rekli boste, da gre za slučaj, mogoče besedni spodrsljaj, za malomarnost, ki ni vredna omembe oziroma besede vzete iz konteksta, ki kot take samostojno stoječe nimajo posebnega pomena. Potem je čas, da preusmerimo pozornost na predloge in zahteve, ki so bile predane Vladi RS in so bili podpisani s strani sedmih sindikalnih central in sicer : Konfederacija sindikatov 90 Slovenije, Konfederacija sindikatov javnega sektorja, Konfederacija sindikatov Slovenije Pergam, Neodvisnost, konfederacija novih sindikatov Slovenije, Slovenska zveza sindikatov Alternativa, Zveza delavskih sindikatov Slovenije – Solidarnost, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije.  

Ti predlogi in zahteve pravijo (povezava do predlogov in zahtev sindikatov) :

·     Da se prodaja ustavi,{ampak samo} dokler ni sprejete strategije, v kateri bo določeno, v katero smer se bo Slovenija razvijala v prihodnje in katere bodo dejavnosti, na katerih bo temeljil naš razvoj.

     Kaj pa ko bo smer določena? Potem ni več ovir za prodajo? Bo še kaj ostalo od Slovenije, če bomo pristali na prodajo našega premoženja? O kakšnem oziroma čigavem razvoju je govora, ko pa ne bo več nič v državni, kaj šele delavski lasti? Mogoče imajo sindikati v mislih razvoj slovenske vladajoče elite? Zakaj si želimo vedeti v naprej, na katerih dejavnostih bo temeljil »naš« razvoj, mogoče, da bodo lahko pravočasno obvestili delavce, katerim dejavnostim v Sloveniji bodo novi lastniki tujci posvetili posebno pozornost in se bodo delavci imeli čas prekvalificirati ter z odprtimi rokami in ponižno glavo sprejeti kakršnokoli mezdno delo.

·         Da se pri prodaji delavcem in njihovim predstavnikom pravočasno zagotovijo informacije in možnost posvetovanja ter sodelovanja.

   V današnjem svetu je dobro biti informiran, še posebej v kolikor lahko tudi kakšen delavski predstavnik zasebno profitira zaradi tega, kot se to dogaja v Gorenju oziroma se kakšna sindikalna centrala polasti kakšnega podjetja, kot se to dogaja in pri tem še naprej mezdno izkorišča delavce, ki tam ustvarjajo presežno vrednost. Prodaja kot taka seveda ni sporna, važna je informiranost.

·       Prodajalec naj pripravi ukrepe za zmanjševanje možnih negativnih učinkov na socialni in ekonomski položaj zaposlenih.

      

      Sindikalisti se torej zavedajo in že v svojih predlogih in zahtevah predvidevajo negativne učinke, ki jih bo imela prodaja za delavce, toda še vedno vztrajajo pri prodaji, edino, kar predlagajo je, da se ti učinki zmanjšajo.

·         Med lastniki, upravo in sindikatom naj se podpiše sporazum, s katerim se pri prodaji zagotavlja:

-          slovenski jezik ostane uradni jezik, ki se uporablja v družbi,

-          kupec si bo prizadeval za dolgoročni obstoj družbe,

-          kupec bo ohranil proizvodnjo in prodajo na obstoječih lokacijah,

-          kupec bo investicijsko vlagal v posodobitev proizvodnje in nove programe,

-      vsa kadrovska vprašanja bo reševal odgovorno z namenom ohranitve čim večjega števila delovnih mest,

-   dosledno se bo izvajala in upoštevala veljavna zakonodaja, kolektivne pogodbe dejavnosti in podjetniške kolektivne pogodbe,

-          ohranila se bo obstoječa raven soupravljanja in sindikalnega delovanja,

-        kupec naj zagotovi sredstva za sklad, iz katerega se črpajo sredstva v primeru neupoštevanja danih zavez delavcem.

    Kdo lahko upravlja in določa pravila v zasebnem podjetju, če ne lastnik z edinim jasnim ciljem po povečevanju profita in zniževanju stroškov? Kaj nam bo slovenski jezik, če bomo ujetniki sužnjelastniških ali kapitalističnih mezdnih odnosov? Bomo sužnji, ki govorijo slovensko? Kateri sporazum lahko zagotavlja dolgoročni obstoj družbe, ohranitev proizvodnje in prodaje na obstoječih lokacijah, posodabljanje proizvodnje, ohranitev delovnih mest, če lastnik zasleduje strikno svoj zasebni interes in se prilagaja tržnim razmeram? Kdo lahko prepreči zasebnemu lastniku, da neupošteva kolektivno pogodbo dejavnosti oziroma veljavno zakonodajo? Mogoče država, ki je že davno kapitulirala pred kapitalom ali sindikati, ki so se močno oddaljili od svojega bistva in temeljev in so le še nemi opazovalec zmanjševanja krvavo pridobljenih delavskih pravic? Komu na čast naj se v zasebnem podjetju, kjer je človek ničvredni mezdni delavec ohrani obstoječa raven soupravljanja in sindikalnega delovanja? Zaradi ščitenja določenih delavsko predstavniških privilegijev? In o kakšni pobožni želji oziroma skladu iz katerega bi se črpala sredstva v primeru neupoštevanja danih zavez delavcem je govora in kdo bo zasebnika prisilil, da te dane zaveze najprej upošteva in kasneje ob neupoštevanju plača? Da niso to ti sindikati, ki glede na vse zgoraj navedene predloge jasno sporočajo, da nimajo nobenega zadržka do same privatizacije? Edine težave vidijo v metodah in načinih privatiziranja, ampak tudi to se bo rešilo s kakšnim sporazumom, če pa tega ne bo pa s kakšnim skladom iz katerega se bo črpalo sredstva?

Samo od sebe se nam postavlja tudi vprašanje kaj točno zastopajo poslanci Združene levice, ki so izrazili popolno podporo temu sindikalnemu protestu in njihovim prizadevanjem? Gre za še eno socialdemokratsko reformistično politično stranko, ki se skriva za retoriko delavskega boja? Čas bo pokazal svoje.

Predsednik Konfederacije sindikatov 90 Slovenije Peter Majcen nas je za bežen trenutek navdal z upanjem, da je edini ki razume situacijo, ko ugotovi: »Če rečemo, da moramo prodati, ni privatizacija, temveč kapitulacija," toda pri prodaji ga očitno moti samo trenutna nujnost in hitenje s prodajo, s samo prodajo pa nima problemov, saj ne bi drugače zastavil svojega podpisa na zgoraj omenjene predloge in zahteve sindikalnih central, kjer jasno črtajo smernice vladajočemu razredu kakšen način prodaje je za njih sprejemljiv in kako naj poteka prodaja državnih podjetij, za svoje članstvo pa izvajajo zavajajoče cirkuške predstave (protest pred Vlado RS), kjer se je med sindikalnimi voditelji tekmovalo kdo bo večkrat izgovoril, mi nismo proti prodaji, temveč proti razprodaji, proti nujnosti prodaje, proti brezglavi prodaji. Kakšna pa je razlika dragi sindikalisti? Mi delavci, bomo še vedno mezdni delavci, brez vpliva na odločanje in soudeležbo pri presežni vrednosti, ki jo bomo ustvarjali. Ste mogoče vladi predlagali delavske prevzeme? Mogoče kooperative? Čim prejšnjo ukinitev mezdnih odnosov v delavskih organizacijah? Vrnitev državnega premoženja v družbeno last? Mogoče ukinitev segmentiranja delavcev, ukinitev študentskega dela, ukinitev agencijskega dela? Ne, niste. Vladi predlagate »družbeno odgovorno« prodajo. 

Dragi sindikalisti, to je kapitulacija!

Kolektiv Alternativa Obstaja

PS : Komentar nikakor nima namena škodovati sindikalnemu organiziranju, kot to želijo številni kapitalisti, delodajalci, Gospodarska zbornica Slovenije, Vlada RS, politika, neoliberalni novinarji in akademiki, temveč želi popolnoma nasprotno, sindikalizem okrepiti, ojačati in radikalizirati.

Predstavitev nove številke ČKZ : Anarhizem: onkraj obstoječega

Vabimo vas na predstavitev nove številke Časopisa za kritiko znanosti z naslovom Anarhizem: onkraj obstoječega.

Predstavitev bo v sredo, 5. novembra ob 20:00 v A-Infoshopu (nad Menzo pri koritu) v AKC Metelkova. O novi številki Anarhizem: onkraj obstoječega in sodobnih pogledih na anarhizem bodo spregovorili urednica, avtorice in avtorji številke.

Vljudno vabljeni!

Nina Kozinc
v. d. odgovorne urednice ČKZ

Tjaša Pureber
urednica tematske številke

***

Anarhistke in anarhisti so v zadnjih petnajstih letih soakterji vseh ključnih antisistemskih protestov in neavtoritarnega organiziranja od spodaj v Sloveniji in po svetu. Orodja, ki jih družbena gibanja uporabljajo v boju proti kapitalu in dominaciji (od metod direktne akcije do plenumske neposredne demokracije), tako ali drugače resonirajo z anarhističnimi idejami. Mišljenje anarhizma se zato vse bolj vzpostavlja kot nujen predpogoj za razumevanje kartografije sodobnih družbenih konfliktov in emancipatornih bojev. Tematska številka je tako posvečena praksi in misli anarhizma v vseh njegovih kontradiktornostih in prelomih.

Kot rdeča nit se skozi številko odpira predvsem vprašanje, ki si ga gibanje zastavlja že vrsto let: kako se lahko anarhisti organizirajo na neavtoritaren in neodtujen način, ki bo hkrati omogočal transfer znanja in izkušenj ter omogočal učinkovito vključevanje in vplivanje na ključne družbene boje sodobnosti. Zdi se, da je zato nujno ne le odpirati politični prostor, kjer se anarhistične ideje in metode lahko širijo med ljudmi, temveč tudi izumljanje novih metodologij boja in reflektiranja sodobnosti in preteklosti. V tem duhu avtorice in avtorji v pričujoči številki med drugim tudi prvič na enem mestu popisujejo zgodovino anarhistične misli na slovenskem govornem prostoru od 19. stoletja do danes.

Prispevki so hkrati opis, analiza in samokritika ne le družbe, temveč tudi anarhističnega gibanja. V tem smislu je potrebno številko razumeti kot povabilo h kolektivni diskusiji o možnosti preseganja obstoječega stanja in premisleka o možnih alternativah vsesplošnega družbenega opustošenja.

Avtorice in avtorji prispevkov: Joseph Baruch, CrimethInc. Ex-Workers Collective, Valter Cvijić, Adin Crnkić, Tim Dobovšek, David Graeber, Daniel Guérin, Peter Korošec, Gabriel Kuhn, Johann Most, Saul Newman, Michael Schmidt in Lucien van der Walt, Deric Shannon in J Rogue, Daša Tepina, Lana Zdravković, Mile Zukić.