POPOLNA KAPITULACIJA SINDIKALIZMA V SLOVENIJI

V ponedeljek 10.11.2014 je pred Vlado RS potekal protest sindikatov proti razprodaji državnega premoženja. Hitro bi lahko bili nad dogodkom navdušeni, toda samo dokler se ne poglobimo v detalje in ne pregledamo vseh  podrobnosti, saj se prav tam ponavadi skriva hudič.

Predsednik največje sindikalne centrale v Sloveniji ZSSS Dušan Semolič je na protestu večkrat pazljivo poudaril, da sindikati : »niso proti prodaji, temveč so proti razprodaji«; predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije Branimir Štrukelj pa : »da ni sprejemljivo, da vlada brezglavo razprodaja podjetja«. Seveda ste tisti z izostrenim čutom že opazili, da glavna sindikalista v državi manipulirata s svojim članstvom in delavci z izrazoslovjem, ki v resnici sporoča samo eno in sicer, če nekdo ni proti prodaji, potem je ZA PRODAJO in če nekomu ni sprejemljiva brezglava razprodaja, potem je temu istemu človeku tista PREMIŠLJENA razprodaja vsekakor sprejemljiva. Rekli boste, da gre za slučaj, mogoče besedni spodrsljaj, za malomarnost, ki ni vredna omembe oziroma besede vzete iz konteksta, ki kot take samostojno stoječe nimajo posebnega pomena. Potem je čas, da preusmerimo pozornost na predloge in zahteve, ki so bile predane Vladi RS in so bili podpisani s strani sedmih sindikalnih central in sicer : Konfederacija sindikatov 90 Slovenije, Konfederacija sindikatov javnega sektorja, Konfederacija sindikatov Slovenije Pergam, Neodvisnost, konfederacija novih sindikatov Slovenije, Slovenska zveza sindikatov Alternativa, Zveza delavskih sindikatov Slovenije – Solidarnost, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije.  

Ti predlogi in zahteve pravijo (povezava do predlogov in zahtev sindikatov) :

·     Da se prodaja ustavi,{ampak samo} dokler ni sprejete strategije, v kateri bo določeno, v katero smer se bo Slovenija razvijala v prihodnje in katere bodo dejavnosti, na katerih bo temeljil naš razvoj.

     Kaj pa ko bo smer določena? Potem ni več ovir za prodajo? Bo še kaj ostalo od Slovenije, če bomo pristali na prodajo našega premoženja? O kakšnem oziroma čigavem razvoju je govora, ko pa ne bo več nič v državni, kaj šele delavski lasti? Mogoče imajo sindikati v mislih razvoj slovenske vladajoče elite? Zakaj si želimo vedeti v naprej, na katerih dejavnostih bo temeljil »naš« razvoj, mogoče, da bodo lahko pravočasno obvestili delavce, katerim dejavnostim v Sloveniji bodo novi lastniki tujci posvetili posebno pozornost in se bodo delavci imeli čas prekvalificirati ter z odprtimi rokami in ponižno glavo sprejeti kakršnokoli mezdno delo.

·         Da se pri prodaji delavcem in njihovim predstavnikom pravočasno zagotovijo informacije in možnost posvetovanja ter sodelovanja.

   V današnjem svetu je dobro biti informiran, še posebej v kolikor lahko tudi kakšen delavski predstavnik zasebno profitira zaradi tega, kot se to dogaja v Gorenju oziroma se kakšna sindikalna centrala polasti kakšnega podjetja, kot se to dogaja in pri tem še naprej mezdno izkorišča delavce, ki tam ustvarjajo presežno vrednost. Prodaja kot taka seveda ni sporna, važna je informiranost.

·       Prodajalec naj pripravi ukrepe za zmanjševanje možnih negativnih učinkov na socialni in ekonomski položaj zaposlenih.

      

      Sindikalisti se torej zavedajo in že v svojih predlogih in zahtevah predvidevajo negativne učinke, ki jih bo imela prodaja za delavce, toda še vedno vztrajajo pri prodaji, edino, kar predlagajo je, da se ti učinki zmanjšajo.

·         Med lastniki, upravo in sindikatom naj se podpiše sporazum, s katerim se pri prodaji zagotavlja:

-          slovenski jezik ostane uradni jezik, ki se uporablja v družbi,

-          kupec si bo prizadeval za dolgoročni obstoj družbe,

-          kupec bo ohranil proizvodnjo in prodajo na obstoječih lokacijah,

-          kupec bo investicijsko vlagal v posodobitev proizvodnje in nove programe,

-      vsa kadrovska vprašanja bo reševal odgovorno z namenom ohranitve čim večjega števila delovnih mest,

-   dosledno se bo izvajala in upoštevala veljavna zakonodaja, kolektivne pogodbe dejavnosti in podjetniške kolektivne pogodbe,

-          ohranila se bo obstoječa raven soupravljanja in sindikalnega delovanja,

-        kupec naj zagotovi sredstva za sklad, iz katerega se črpajo sredstva v primeru neupoštevanja danih zavez delavcem.

    Kdo lahko upravlja in določa pravila v zasebnem podjetju, če ne lastnik z edinim jasnim ciljem po povečevanju profita in zniževanju stroškov? Kaj nam bo slovenski jezik, če bomo ujetniki sužnjelastniških ali kapitalističnih mezdnih odnosov? Bomo sužnji, ki govorijo slovensko? Kateri sporazum lahko zagotavlja dolgoročni obstoj družbe, ohranitev proizvodnje in prodaje na obstoječih lokacijah, posodabljanje proizvodnje, ohranitev delovnih mest, če lastnik zasleduje strikno svoj zasebni interes in se prilagaja tržnim razmeram? Kdo lahko prepreči zasebnemu lastniku, da neupošteva kolektivno pogodbo dejavnosti oziroma veljavno zakonodajo? Mogoče država, ki je že davno kapitulirala pred kapitalom ali sindikati, ki so se močno oddaljili od svojega bistva in temeljev in so le še nemi opazovalec zmanjševanja krvavo pridobljenih delavskih pravic? Komu na čast naj se v zasebnem podjetju, kjer je človek ničvredni mezdni delavec ohrani obstoječa raven soupravljanja in sindikalnega delovanja? Zaradi ščitenja določenih delavsko predstavniških privilegijev? In o kakšni pobožni želji oziroma skladu iz katerega bi se črpala sredstva v primeru neupoštevanja danih zavez delavcem je govora in kdo bo zasebnika prisilil, da te dane zaveze najprej upošteva in kasneje ob neupoštevanju plača? Da niso to ti sindikati, ki glede na vse zgoraj navedene predloge jasno sporočajo, da nimajo nobenega zadržka do same privatizacije? Edine težave vidijo v metodah in načinih privatiziranja, ampak tudi to se bo rešilo s kakšnim sporazumom, če pa tega ne bo pa s kakšnim skladom iz katerega se bo črpalo sredstva?

Samo od sebe se nam postavlja tudi vprašanje kaj točno zastopajo poslanci Združene levice, ki so izrazili popolno podporo temu sindikalnemu protestu in njihovim prizadevanjem? Gre za še eno socialdemokratsko reformistično politično stranko, ki se skriva za retoriko delavskega boja? Čas bo pokazal svoje.

Predsednik Konfederacije sindikatov 90 Slovenije Peter Majcen nas je za bežen trenutek navdal z upanjem, da je edini ki razume situacijo, ko ugotovi: »Če rečemo, da moramo prodati, ni privatizacija, temveč kapitulacija," toda pri prodaji ga očitno moti samo trenutna nujnost in hitenje s prodajo, s samo prodajo pa nima problemov, saj ne bi drugače zastavil svojega podpisa na zgoraj omenjene predloge in zahteve sindikalnih central, kjer jasno črtajo smernice vladajočemu razredu kakšen način prodaje je za njih sprejemljiv in kako naj poteka prodaja državnih podjetij, za svoje članstvo pa izvajajo zavajajoče cirkuške predstave (protest pred Vlado RS), kjer se je med sindikalnimi voditelji tekmovalo kdo bo večkrat izgovoril, mi nismo proti prodaji, temveč proti razprodaji, proti nujnosti prodaje, proti brezglavi prodaji. Kakšna pa je razlika dragi sindikalisti? Mi delavci, bomo še vedno mezdni delavci, brez vpliva na odločanje in soudeležbo pri presežni vrednosti, ki jo bomo ustvarjali. Ste mogoče vladi predlagali delavske prevzeme? Mogoče kooperative? Čim prejšnjo ukinitev mezdnih odnosov v delavskih organizacijah? Vrnitev državnega premoženja v družbeno last? Mogoče ukinitev segmentiranja delavcev, ukinitev študentskega dela, ukinitev agencijskega dela? Ne, niste. Vladi predlagate »družbeno odgovorno« prodajo. 

Dragi sindikalisti, to je kapitulacija!

Kolektiv Alternativa Obstaja

PS : Komentar nikakor nima namena škodovati sindikalnemu organiziranju, kot to želijo številni kapitalisti, delodajalci, Gospodarska zbornica Slovenije, Vlada RS, politika, neoliberalni novinarji in akademiki, temveč želi popolnoma nasprotno, sindikalizem okrepiti, ojačati in radikalizirati.