Medtem ko je vesoljna Slovenija v deliriju zaradi "velike" košarkaške zmage nad večnimi rivali reprezentanco Hrvaške, se "nekje tam gori" v Velenju kaže vsa perverznost in objestnost sistema v katerem živimo.
Medtem ko so vsi mediji preplavljeni z naslovi : "Piranski zaliv je naš", "Erazem Slovenija ti je hvaležna", "Zgodovinski uspeh Slovenije", se desettisoči po Sloveniji borijo z mislijo kako zbrati denar za plačilo mesečnih položnic, za hrano in šolske potrebščine svojih otrok.
Seveda ti isti mediji poskrbijo, da večina teh ljudi, ki so "neprilagojeni sistemu" za trenutek pozabi na svoje probleme in da se namesto s kruhom, napojijo z "duhovno hrano" slovenskega patriotizma. Če ni kruha, so pa igre.
Nikakor nočem zmanjševati uspeha košarkarjev reprezentance, saj so za to zmago potrebna leta in leta odrekanj, naporov in treningov in so si fantje vsekakor zaslužili ta uspeh. Toda način kako mediji in skozi medije tudi vladajoča oblast izkoristi uspehe neke ekipe, (ti mladi športniki pa od države ne dobijo prepotrebne podpore in pomoči), čeprav za ta uspeh nimajo nikakršnih zaslug. V pravem trenutku izkoristijo evforijo in se skrijejo za uspehi mladeničev, ki so žrtvovali življenja športu in na njihovih plečih ustvarjajo klimo "uspešna reprezentanca", "uspešna država", oziroma skušajo prepričati svet in državljane v Sloveniji, da se nam vsem lepo godi, da sicer obstajajo neki "majhni" problemi, ampak "večina" v Sloveniji dobro živi, da se v Sloveniji cedita med in mleko itd. Kaj hitro se pozabijo problemi desettisočih delavcev Mure, Steklarske Nove, LTH Škofja Loka, Industrija usnja Vrhnika, STS Maribor, Mipa, Gorenja in drugih...Važno je, da smo "nabrisali" Hrvate! Recept vladarjev, cesarjev in kraljev iz starodobnih časov, kako utišati nezadovoljno množico, so osvojili tudi naši "vladarji", le da nam namesto kruha ponujajo več iger.
Tak perverzen sistem ne bi vzdržal, če ne bi obstajala močna povezava med oblastjo, mediji, delodajalci-gospodarstvom, kapitalisti, neoliberalističnimi akademiki, študentskimi organizacijami in sindikati. Močen vezivni element so politične stranke, ki vse, ne glede na barvo prisegajo enemu in edinemu božanstvu. Kapitalu! Vsi skupaj in vsak posamezno skušajo ohranjati stanje kakršno je in prispevajo k temu, da večina državljanov živi na robu revščine. Upokojenci se borijo iz meseca v mesec z mizernimi pokojninami, delavce odpušajo, izkoriščajo za sramotna plačila, mladi si ne moremo ustvariti družin, nimamo niti nikakršnih možnosti, da bi se zakreditirali (kako ironično ampak resnično), delamo preko študentskih servisov, kjer nimamo nikakršnih socialnih bonitet, niti plačane malice ali prevoza, da ne govorim o tem, da nimamo nikakršnega zagotovila kako dolgo bomo ostali na svojih delovnih mestih. Večina zaposelnih dela preko pogodb za določen čas, priseljeni delavci, ki opravljajo najbolj težaška in brutalna dela, pa so novodobni sužnji, s katerimi delodajalci ravnajo slabše kot z živino.
In na drugi strani so tisti, 5% državljanov iz vrha kapitalistične piramide, ki Slovenije ne vidijo, ali nočejo videti skozi socialno prizmo in si močno prizadevajo, da se ohrani stanje takšno kakršno je, oziroma s sebičnim osebnim pridobitništvom pospešujejo prepad med bogatimi in revnimi.
Medtem, ko si delavci in delavke Gorenja in ostalih podjetij v Sloveniji želijo s protestom in stavko popraviti svoje mizerne plače in zagotoviti delovno mesto in s tem eksistenco v tem "sprevrženem svetu kapitala", so prva ovira na poti do njihovega uspeha delodajalcem naklonjeni sindikati, ki nezadovoljstvo delavcev in delavk in željo po spremembah nevzdržnih razmer, skušajo že v kali zatreti. Tako je predsednik ZZZS-ja Dušan Semolič, takoj ko je slišal, da so delavci Gorenja podpisali peticijo proti vodilnim v svojem sindikatu, zagrozil, da bo vse podpisnike peticije vrgel iz sindikata, hkrati pa bodo morali povrniti kredite, ki jih je večina delavcev vzela preko sindikatov zaradi ugodnejših obrestnih mer. (tako poroča časnik Finance)
Seveda je potrebno omeniti, da so se delavci uprli proti vodstvu sindikata, kjer je vodilni v sindikatu eden izmed družbenikov v družbi Ingor, ki je tudi delni lastnik Gorenja.
Takoj za tem so se pojavile tudi prve grožnje s strani vodilnih v Gorenju, ki si niso želeli medijskega pompa (”Nič ne sme prihajati v javnost. To, kar je v Gorenju, mora potekati brez vednosti države,”), oziroma nadaljnje grožnje, da bo v primeru, da bodo delavci od družbe zahtevali višje plače in kakšne dodatne bonitete, šla družba v štirih mesecih v stečaj. Ali ni Gorenje paradni konj slovenskega gospodarstva? Ali je to le ko se delijo nagrade upravi podjetja in ko se delijo mesta nadzornikov med "preverjenimi" strankarskimi kolegi.
Vodilni so se skušali na najlažji način rešiti upora delavcev in so v navezi s sindikalisti izvajali močen pritisk na delavce. Pritisk so stopnjevali s pomočjo oblasti in medijev, ki delavce ali pustijo na cedilu, kaj hitro pozabijo, "spregledajo", ali pa jim vcepijo strah v kosti, da izvajajo nezakonito stavko, saj le ta ni bila uradno prijavljena in napovedana. Delavcem skušajo odvzeti še tisto zadnje, kar jim je ostalo. MOČ UPORA IN BOJA PROTI IZKORIŠČEVALCEM.
Dragi kapitalisti, s 150 EUR enkratnega plačila delavcem Gorenja niste in nikoli ne boste utišali "uporniškega duha" in moči združenih delavcev v boju za svoje pravice. Alternativa Obstaja in ostali "nesprijaznjeni študentje in študentke" vas podpiramo in smo pripravljeni z vami protestirati proti novodobnim izkoriščevalcem in sužnjelastnikom.
SMRT POSTKAPITALIZMU, ENAKOST IN SVOBODA VSEM LJUDEM
Mile ZukiĆ
