Vstanite in postavite se že enkrat na noge, uprite se!
Zakaj pa ne?
Vas je strah, ne zmorete, ne znate, se vam ne da?
Da to ni mogoče ne drži,
ja, ja, ja, to je možno, to se da.
Hendikep v družbi lahko odpravljate vi,
vi, ki ste privilegirani deprivilegirani,
ker so vas v domove za ostarele namestili,
prav za vas so posebne zavode zgradili,
vas varno pospravili, da bi tam otopeli, zgnili,
tako družbe nebi vznemirjali in motili,
so vam samozavest uničili in razbili,
da zgolj bi lahko šepetali in ne vpili,
da rabite skrb in varstvo so vas priučili,
hvaležni morate biti za kar so vam namenili,
vas za invalidne in invalide naredili,
da bi z vami manipulirali in na vaš račun služili.
Dopustili ste, da vam lahko usodo krojijo,
v vašem imenu govorijo,
invalidski funkcionarji, stRokovnjači,
politiki, humanitarni poslovneži,
na vaš račun se denar prešteva in deli,
a vi le gledate kako za vas ga ni.
Zaman stokate, zaman jokate,
zaman se sami sebi smilite,
imejte pogum, odločite se,
da po poti neodvisnega življenja stopite.
»Da danes vaš je dan«, vam bodo govorili,
vas gostili, v svoje sobane povabili,
se z vami slikali in vam obljubljali,
a že jutri na vas bodo povsem pozabili.
Ne dopustite si, da ste drugorazredneži,
da za vas posebne zakone se kroji,
zahtevajte priložnosti in enake možnosti,
zahtevajte spoštovanje, dostojanstvo
in enakopravno državljanstvo.
Ne pozabite; »Akcija je najboljša rehabilitacija!«
Revolucija, če nas bo dovolj, je možna, se da!
Elena Pečarič
Ni komentarjev:
Objavite komentar