sreda, 02. marec 2011

Slovenija skorumpirana vsaj kot Bosna

Ljubljana 19.02.2011, 06:53 Saša Banjanac Lubej
Vir : http://www.zurnal24.si/slovenija/slovenija-je-skorumpirana-vsaj-kot-bosna-202814/clanek

Besim Hasančević. Aktivist gibanja Nevidni delavci sveta o novih trikih delodajalcev, dvoličnosti slovenskega sindikata, naivnosti bosanskih delavcev in donacijah Unicefu.

Aktivizem. V gibanju Nevidni delavci sveta predstavlja delavce SCT. Aktiviral se je, ker je ugotovil, da druge poti ni, saj so tuji delavci, kot pravi, žrtve zlorab, grozijo jim s policijo, nekateri so bili celo izgnani iz države. Živi v domu s tremi sostanovalci, ki so po njegovih besedah “prva liga”, a za bele srajce in obleke, ki jih je pred prihodom v Slovenijo tako rad nosil, v omari zdaj ni več prostora. Na omari pa je podedoval poster Alje. Turbo folk pri njem ne zažge; rad posluša Zdravka Čolića ter skupini Crvena jabuka in Merlin.


"Bosanski delavci so naučeni na nekakšno komando," pravi Besim Hasančević, ki jim pomaga prav pri tem. (Foto: Benjamin Kovač)

Zakaj nekdo s končano srednjo šolo za gostinstvo in turizem prekine študij marketinga na zasebni poslovni šoli v Tuzli in pride v Slovenijo delat kot zidar za 400 evrov?

Povsem naključno. Želel sem iti v tujino. Sem človek, ki se rad giblje naokrog, ni mi bilo dovolj, da lahko pridem do Srbije in Hrvaške. Odkar sem v Sloveniji in za bosanske državljane velja brezvizumski režim, sem veliko potoval po tujini. Če bi brezvizumski režim za Bosno in Hercegovino (BiH) veljal leta 2007, zagotovo ne bi šel. Cilj mi je bil predvsem prosto gibanje – to je bil ključni sprožilec pri odločitvi, da grem od doma. Cilj mi ni bil le denar; ta je sicer sredstvo, ki ti omogoča preživetje, ampak jaz sem želel – živeti! Tedaj je bila edina zakonita pot v tujino ta, da dobiš delo.

Kaj ste pričakovali?

Vedel sem, da grem v del nekdanje Jugoslavije, pričakoval pa sem življenje, normalnejše od tistega v BiH. Ker je bilo tukaj manj vojne, sem pričakoval, da v Sloveniji obstaja vladavina zakona. Toda v prvih štirih mesecih sem opazil, da je družba v Sloveniji, če ne bolj, pa vsaj enako skorumpirana kot tista v BiH. Da bi rešil določene težave, so od mene naravnost zahtevali denar.

Kdo konkretno?

V administraciji. Podrobneje ne smem povedati. Z njimi sem se dogovoril, da bo to skrivnost, a le pod pogojem, da drugih ljudi ne bodo več izsiljevali. Težave sem imel tudi v NLB, kjer so delavcem z izgovorom, da se jim je iztekel vizum, blokirali račune, na katerih je bilo tudi po pet tisoč evrov. Govorili so jim, da jim bodo hranili denar. Toda mi v BiH zelo dobro vemo, kako NLB hrani denar.

Pri zaščiti pravic tujih delavcev so zatajili tudi sindikati.

Kot tujemu državljanu mi tukajšnji sindikat ni ponujal ničesar, zato sem sklenil, da bom denar raje dajal Unicefu. Sindikat je denimo ponujal tako imenovana brezobrestna posojila: ti vzameš 600 evrov, dajo ti jih 550. “Kje je še 50 evrov?” vprašaš. “To je za administracijo,” odgovorijo. Kakšna administracija?! To je najdražje posojilo, kar jih obstaja! Ko že omenjam Unicef – pred kratkim sem prejel telefonski klic, v katerem so me spraševali, ali je mogoče, da bi jim za štiri evre povišal donacijo. Odgovoril sem, da sem trenutno brez službe in ne morem dajati več. Toda po 15, 20 dneh sem prejel pismo, v katerem so se mi zahvaljevali, ker sem zvišal svojo donacijo. Čeprav nisem nikjer ničesar podpisal, so mi z računa dejansko trgali višji znesek od dogovorjenega!

Živite v samskem domu SCT, iz katerega vas želijo, ker imate vizum le za začasno bivanje v Sloveniji in ker doma ne plačujete, izseliti. Delavci s stalnim prebivališčem so lahko tam do izplačila prejemkov zastonj.

Doma ne plačujem, ker mi SCT dolguje denar: decembrsko plačo, regres za lani in obrok regresa iz leta 2009. Direktorica Noviste (podjetja za upravljanje samskih domov SCT, op. a.) Marjanca Kaučič meni, da tako ne gre, a jaz sem ji povedal, da obstaja pravna pot. Meni ne bodo zamenjali ključavnice, ne morejo mi poslati policije. Na policiji sem namreč že bil in ji povedal, da ni potrebe po takem obračunavanju, saj sem že podpisal drugo delovno pogodbo. Če obstaja pravna država, obstaja tudi pravna pot. Ne bežim od tega, da plačam, toda menim, da gre za moje terjatve. Poleg tega so domove SCT in še kakšnih pet, šest domov, ki jih je SCT prodal, delavci zgradili prostovoljno, v izmenah, za katere niso bili plačani. Lastniki teh domov so pravzaprav delavci. Zdaj je nekdo prišel in dejal: “To je kapitalizem, vi ne razumete kapitalizma.” To ni kapitalizem – to je rop!

Je gradbeno delo težko?

Je, pa še ljudje so naivni, niso pokvarjeni; miselnost in izobrazba naredita svoje. Najhuje je, ko pridejo in mi rečejo: “Nihče jim ne more nič. Oni so država.” Nobeden izmed delodajalcev ni država, čeprav jim država nekatere zadeve omogoča. Sam si sicer nikoli nisem dovolil, da bi me kdo izsiljeval, še najmanj malovredneži s štirimi razredi osnovne šole. Ti so si marsikaj privoščili. Gradbeno delo samo ni nič v primerjavi z naslednjim primerom: varilci, ki delajo po 300, 315 ur, dobijo plačo 410 evrov, ko pa zahtevajo večjo plačo, jim delovodja reče: “Vi delate samo za vizum!” To je čisto izsiljevanje.

Bi to pomenilo, da bodi vesel, ker si sploh tu?

Natančno tako. Takšnih modelov, kakršni so šefi gradbišč ali delovodje v SCT, na kupu nisem videl nikjer. Ljudje so bili podvrženi mobingu na delovnem mestu. Vsak dan.

Kako je bilo to videti?

Ljudi z vizumi so izsiljevali z vizumi ali pa z odpovedmi. Slovenskemu državljanu, ki je imel 500 nadur in je bil tukaj 20 let, je delovodja rekel: “Poslušaj, če nočeš delati v soboto – saj veš, da se delijo odpovedi.” To je bilo običajno še pred kakšnim mesecem ... Kaj so nam še delali? Po delovnem času SCT smo delali od 10 do 12 ur na dan, kar je okrog 210 delovnih ur; plačali pa so nam jih le 168, torej toliko, kot da bi delali le po osem ur. Nadure pa se sploh ne vidijo nikjer. Ko sem se enkrat pritožil, ker mi jih niso izplačali, so mi rekli, da jih lahko izkoristim kot prost dan – česar pa mi ne bodo plačali. Sploh mi ni jasno, kako je to mogoče. Silili so nas, naj delamo pri –18 stopinjah Celzija. Videl sem, da ni učinka, in sedel v lokal. Drugi pa so delali. Ljudje niso upali protestirati; večina jih ima družine in prihaja iz Cazinske krajine, kjer je vsa industrija propadla že z Agrokomercem. Torej morajo ostati tu. Ljudje so verjeli, da je SCT državno podjetje in se ne more nič zgoditi ... Tako preprosto je zavreči ljudi. To zame ni tako težko, težko je za ljudi, ki so tu tudi po 30 let.

Od kod so "rekrutirali" delovodje?

Ne verjamem, da v Sloveniji ni gradbenih tehnikov, ki bi delo lahko nadzirali. Toda da bi dobil vojaka, ki uboga, mora delodajalec rekrutirati nekoga, ki si tega sploh ne zasluži. Potem ga lahko s tem namreč izsiljuje: “Saj veš, da si tega ne zaslužiš. Tako kot oni boš tudi ti poprijel za kramp in lopato ... ter delal.” Ves sistem je vzpostavljen kot piramida strahu.

Zakaj ste se angažirali v gibanju Nevidni delavci sveta?

Ljudje so imeli tu pogodbe za določen čas tudi po 12 let; iste pogodbe. Sindikat se glede tega ni oglašal – niti kadar so delavci opozarjali na to, da jim podjetja ne izplačujejo nadur, in na druge nepravilnosti. Tedaj so jim v sindikatu govorili: “Vi nimate tu kaj iskati.” Prosili so, naj jih zastopa sindikalni odvetnik, kar bi bilo logično, saj vrsto let plačujejo članarino; odgovarjali so jim, da sindikat tu ne more nič. Človek je potem poiskal zasebnega odvetnika. Veste, kaj se je zgodilo, ko je sprožil postopek? Sindikalisti so ga iskali in prosili, naj ga zastopajo, da mu bodo vse povrnili ... Človek je to seveda zavrnil. To je bila dvolična igra sindikata.

"Bosanski delavci so naučeni na nekakšno komando: v gradbeništvu ni objekta ali stvari, ki je ne bi znali narediti, vendar ko se je treba postaviti zase, so kot veliki otroci – nekdo mora biti zraven." Besim Hasančević

Ali Nevidnim delavcem sveta bolj zaupajo?

Da. Neki Albanci so denimo delali pri nekem zasebniku – imeli so sedem postelj in delali po 12 ur na dan. Medtem ko so prvi delali, so drugi počivali. V isti postelji sta bila torej dva. To je fašizem in izkoriščanje ljudi. Žal mi ni uspelo zbrati več informacij, saj so ljudje zelo ustrahovani. To ne bi šlo niti v suženjstvu, v katerem je bilo lastniku v interesu dati sužnju hrano, da čim dlje dobro dela. Ali pa v Kopru – delavcem ne dajo hrane, silijo pa jih, da gredo delat. Veliko nas je samih kupovalo malico in plačevalo za prevoz.

Kdo je kriv za takšne razmere?

Država je omogočila ustanavljanje podjetij brez kakršnegakoli začetnega kapitala. Če ni tega, ni nobene garancije, da bi delodajalec delavcu karkoli plačal. Tu se podjetja odpirajo le zato, da bi ogoljufala ljudi. Sto ljudi daš v neko tovarno, oni naredijo, ti pa prodaš, pobereš denar in adijo! To je noro ... Če želiš delati brez kapitala, delaj sam, ne zaposluj drugih. Država zdaj skrbi samo za svoje terjatve, ko pa SCT ljudem ni vpisoval po 15 let delovne dobe, je to ni motilo.

Zdaj se zakon vendarle spreminja.

Res je, a bo veljal za naprej. Kaj pa je s tistim za nazaj? Predvsem podizvajalci premeščajo delavce v druga podjetja in od njih zahtevajo, naj se odrečejo terjatvam za nazaj. Takšne so zdaj taktike delodajalcev. Konkretno: v podjetju, v katerem je bilo prej zaposlenih sto ljudi, zdaj pa jih je 60, delavcem dolgujejo po štiri plače, regrese, dopuste, nadomestila za bolniške ... Zdaj poskušajo odpreti novo podjetje, obljubljajo delo v Nemčiji – a pod pogojem, da se delavci odrečejo vsem terjatvam za nazaj v starem podjetju. Enako, kot zdaj počne SCT. Podizvajalci najbolj manipulirajo. Denimo v Tržiču je neka gospa, ki vsem 30 delavcem dolguje po tri, štiri, pet tisoč evrov; nobenemu ni izplačala še nič. Ti ljudje zelo težko govorijo o tem, da jih je nekdo prevaral. Z njimi bi rad vzpostavil stik.

Stari ste 30 let. Hodite ven? Zagotovo ste kakšno Slovenko povabili na pijačo. Obstaja tudi ta plat življenja?

Ne obstaja! S Slovenko sem sicer bil na pijači, a dobro razume bosansko (smeh). Tu vsi govorijo bosansko, in čeprav vse razumem, slovensko še vedno slabo govorim.

Ni komentarjev:

Enourna blokada Luke Koper!!!