Odprto pismo Tomažu Šalamunu

Vsakič, ko preberem (nazadnje v Mladini, v letošnji poletni izdaji) tvojo – ne vselej čisto enako – zgodbo o najinem prijateljevanju v 60. letih, se počutim bedasto, nato pozabim nanjo. Ko sem jo slišal od skupnih znancev v tujini, sem pač zanikal sleherno odgovornost za to, kar počneš. Če sem te tedaj, kakor si dostikrat rekel, jaz pripravil do tega, da si začel pesniti, je to mogoče pojasniti bolj s tvojo formo mentis kakor s kakim mojim prizadevanjem. Če te nisem, so tvoje komemoracije podobne vračanju simptoma, s čimer naj se ukvarja nekdo drugi, jaz sem se s tako praktično psihoanalizo že preveč. Morebiti pa imajo neki drug namen, za katerega bi rad videl, da se me ne tiče.

In to tem manj, če upoštevam tvoje »vplivno območje«, kakor je opisano v Wikipedii. V trenutku, ko sem tik pred svojo sedemdesetletnico na tem, da me na UP (FHŠ) tako ali drugače izničijo, mi vzamejo dom, čast in dobro ime s poltronimi mahinacijami, kakršnih nisem doživel nikoli prej, ti nekaj pripoveduješ nekakšni dragocenosti Taje Kramberger in mene za Koper (?! Zakaj ne kar za »Koprski dragulj«? ), ne da bi se ti sanjalo, kaj sva delala, jaz skoraj pol stoletja, Taja Kramberger vsaj petnajst let. Navsezadnje: od kod tebi in agensom lokalnega zatočišča za stremuške sošolce, sorodnike in druge prijatelje pravica, da, nevedni, kakršni ste, razsojate o najini vrednosti, kakor da ste pokrovitelji vsega, kar živi ali je živelo.

Seveda, na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem ti pripravljajo jubilejno fešto (nemara tudi častni doktorat, kakršnega je dobil Rebula), ki jo potrebuješ za kdove kaj, na kateri bodo lokalni in nemara celo panslovenski slovenisti ponavljali to, kar pripoveduješ sam o sebi. Kakor kaže, te ne moti posebno, da so tvoji koprski slavitelji tako rekoč včeraj izvedli ideološko in intelektualno čistko, ki je pometla z vsemi ljudmi, ki so bili dejansko ali potencialno kaj vredni v intelektualnem svetu, da so skratka izpeljali lokalni intelektualni genocid z vsaj nacionalnimi dolgoročnimi posledicami, da so kriterija inteligentnosti in kompetentnosti nadomestili s kriteriji servilnosti in pohlevnosti? Da so ljudi, sposobnejše in vrednejše od sebe, intelektualno in socialno deklasirali in eksistenčno (za enkrat zgolj) ogrozili? Tudi z goljufivim posegom v prijateljstva v tujini (k sreči še zdaleč ne vedo za vsa).

Zadeva se mi zdi še tem bolj degutantna, ko v intervjuju za Mladino izjavljaš: »Karkoli se zgodi, to ni več eksistenčno nevarno.« In misliš na današnjo državo. Kdaj in kaj pa je po tvoje eksistenčno nevarno? Ali ljudje, ki ne morejo dobiti dela ali so bili pregnani z delovnih mest zaradi špekulacij in diskriminacije, zlasti najbolj izobraženi in nadarjeni, ki bežijo iz te države, to najbrž počnejo zaradi zabave? Nemara pa jih žene altruizem do patentiranih ponarejenih veličin, ki v teh krajih s svojih uzurpiranih pozicij od nekdaj skrbijo za vladavino izprijenosti, endemično topoumnost in homogenost. In o tem, da današnje dogajanje ni eksistenčno nevarno, govoriš prav ti, ki se ti je zdelo, da si eksistenčno ogrožen, če ti nečesa niso pri priči objavili. Sicer pa si bil tudi v socialistični Jugoslaviji deležen privilegijev vseh vrst – od mile policijske obravnave, prek članstva v DSP in dodelitve stanovanja, objavljanja knjig, do vsaj toleriranja če že ne omogočanja bivanja v ZDA, štipendij itn. Ti, ki si si prizadeval, da bi tudi prek »sorodstvenih strategij« pripadal tedanji crème de la crème.

Želim si, da bi imel vsaj toliko taktnosti, da me ne vpletaš več – ne javno in ne zasebno – v zgodbe o svoji karieri­, za katero nisem prav nič zaslužen in odgovoren. Pa niti v druge zgodbe ne.

Karkoli boš storil, bo več kakor zgolj stvar okusa.

Uspešno proslavljanje jubileja ti želim.

Braco Rotar