V Kopru na sončno soboto 15.10.2011 smo se v Alternativi Obstaja skupaj s številnimi tovariši in tovarišicami, med njimi Federacijo za anarhistično organiziranje (FAO), Anarhistično pobudo Ljubljana (APL), Organizirano skupnostjo Zasavje (OSA), Sindikatom izvajalcev pristaniških storitev (SIPS), Sindikatom žerjavistov pomorskih dejavnosti (SŽPD) in drugimi posamezniki in posameznicami, pridružili vsesvetovnemu gibanju 15o, ki zavrača politike zategovanja pasu (austerity), kot način reševanja krize, zavrača antidemokratično in avtoritativno upravljanje s skupnim bogastvom, zavrača bogatenje peščice posameznikov na plečih večine in končno zavrača neoliberalni kapitalistični sistem kot tak. S protestom v Kopru smo se pridružili več kot 900 mestom po vsem svetu z enako željo in zahtevo po korenitih političnih in socialnih spremembah. Smo del 99% ljudi, ki jih gospodarske, politične in akademske elite (1%) iz dneva v dan izkoriščajo, teptajo in spravljajo na rob eksistencialnega prepada. Na protestih smo jasno zahtevali univerzalni temeljni dohodek za vse, saj si vsak posameznik in posameznica zasluži dostojno življenje, brezplačno izobrazbo, zdravstveno oskrbo, brezplačna stanovanja, javni prevoz in prosto komunikacijo ter čisto okolje. Zahtevamo tudi pravično porazdelitev dobrin, odpravo kapitalističnih ekonomskih odnosov, delavsko samoupravljanje v podjetjih in neposredno demokracijo, ki je horizontalna, decentralizirana in globalno ljudska! Ker smo želeli naš globalni boj tudi aplicirati na konkretni lokalni problem, smo se povezali s Sindikatom izvajalcev pristaniških storitev, ki je predstavil svoje delavske zahteve upravi in državi in sicer so to : kolektivna pogodba za območje celotnega pristanišča, ki bo pravično urejala standarde dela inplačila ter upoštevala davno priborjene neodtujljive delavske pravice, za enako delo, enake pravice in enako plačilo in tripartitni sistem dogovarjanja med enakopravnimi partnerji : delavci, upravo in lastniki podpogodbenih podjetij in postopno ukinitev podpogodbenih podjetij ter vzpostavitev novega neprofitnega sistema zaposlovanja delavcev v okviru Luke Koper!
Miroljubni protest v Kopru je zbral pisano množico posameznikov in posameznic (300-500), ki jih veže enaka usoda izkoriščanja s strani kapitalistov na njihovih delovnih mestih, fakultetah, šolah, kulturnih ustanovah, društvih, lokalnih skupnostih itd.. Skupaj s prisotnimi Kombinatkami (ženskim partizanskim pevskim zborom) smo zapeli Internacionalo, Bandiero Rosso in čilensko revolucionarno pesem »El pueblo unido jamás será vencido« (Združeni ljudje nikoli ne bodo premagani), s katero smo na simboličen način pokazali, da se bomo proti neoliberalnim kapitalističnim elitam borili do konca, saj so le te svoj pohod začele prav v sedemdesetih letih v Čilu s fašističnim režimom generala Pinocheta, pod okriljem neoliberalistične akademske bande iz Rockefellerjeve Univerze v Chicagu z Miltonom Friedmanom in Friederichom Hayekom na čelu.
Neoliberalna kontrarevolucija
Od osemdesetih let prejšnjega stoletja smo priča neoliberalni kontrarevoluciji, ki jo upravljajo velekapitalistične elite zbrane v krogih okoli Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), Mednarodnega monetarnega fonda (IMF), Svetovne Banke (WB), Svetovne trgovinske organizacije (WTO), Ameriške centralne banke (FED), NATO, Evropske komisije in Evropske centralne banke (ECB) ter nacionalnih vlad širom po svetu. Cilj te krvoločne elite je konkurirati Kitajski na svetovnem »konkurenčnem« trgu, kar v praksi pomeni pripeljati kitajske pogoje, organizacijo in odnose dela k nam, torej zmanjševanje cene dela, plač, dodatkov in nadomestil za prevoz in malico, ukinjanje socialnih programov, socialnih pomoči, nadomestil za brezposelnost in štipendij, zmanjševanje višine pokojnin, privatizacija šolstva, zdravstva, pokojninskih skladov, uvajanje »fleksibilnih«, prekernih delovnih praks in delovnih mest, zmanjševanje delovnih mest v javnem sektorju, podaljševanje starostne upokojitve in končno uničenje kolektivnih pogajanj in dogovarjanj med socialnimi partnerji ter destrukcija moči sindikatov kot predstavnikov interesov delavstva. Pri tej kontrarevoluciji je končni cilj popoln razkroj socialne države in že v tridesetih letih delovanja je dosegla to, da se je razmerje med najbogatejšimi in najrevnejšimi posamezniki povečalo od 1:10 na neverjetnih 1:400. Vse vlade pod isto pretvezo reševanja države iz finančne krize in reševanja »nacionalnega« gospodarstva uvajajo najbolj krute in podle neoliberalne reforme (Grčija, Španija, Irska, Portugalska), ki ljudi pehajo v še večjo revščino, večina evropskega prostora pa se »nezavedno« preobraža v države »tretjega sveta« (Bolgarija, Romunija, Balkan, Grčija, Portugalska,...).
Slovenski neoliberalni krvosesi na pohodu
Tudi naše vladajoče elite skušajo pod krinko reševanja države iz finančne krize, vpeljati najradikalnejše neoliberalne reforme pokojninskega sistema, zdravstva, zakona o delovnih razmerjih, javnega sektorja in privatizacijo najboljših državnih podjetij. Vse do zdaj smo se prebivalci in prebivalke Slovenije še pravočasno uprli vsem napovedanim reformam (pokojninska, malo delo, zdravstvena reforma), toda sledijo nam temačni časi, saj se nam na naslednjih parlamentarnih volitvah obetajo krvoločni neoliberalni težkokategorniki. Od najhujše neoliberalne različice, ki jo prepoznamo v Virantovi listi, do klerofašistične neoliberalne različice po meri avtoritativnega Janeza Janše in kapitalističnega magnata Zorana Jankovića in njegove liste, ki bo pod pretvezo šarma, karizme in partizanskih zgodbic zadala ljudem najhujši možni udarec in jih potisnila na prag revščine. Identificirajte in prepoznajte ljudi, stranke in liste, ki vam prodajajo reforme in kratenje socialnih pravic. To so naši razredni sovražniki, ne glede na to, kako radi imajo Josipa Broza Tita, partizane, domobrance, ali so samo za heteroseksualne ali tudi za homoseksualne družine, ali podpirajo izgradnjo džamije ali ne in kakšno je njihovo mnenje do priseljencev. Ne pustite se zavesti!
Parlamentarna demokracija je preživeta
Parlamentarnim strankam, listam in gibanjem ne gre več zaupati. Parlamentarna demokracija je iztrošena in se je vedno izkazala za neuporabno. Posmeznik ne more vstopiti v parlamentarni boj, če nima za seboj močnega kapitalskega zaledja, v čigar interesu deluje ves svoj mandat. Zato nas ti ljudje ne predstavljajo in ne zastopajo. Ti ljudje predstavljajo svoje kapitalistične barone iz ozadja. Zaman iščemo poštenega politika, saj tak ne obstaja. Tudi, če je kakšen kdaj obstajal, se je znotraj parlamentarnega sistema spremenil, prilagodil in preobrazil, saj mora delovati po načelih svoje stranke, svojih baronov, ali pa pod pritiskom zunanjih kapitalističnih institucij (MMF, OECD, WB, ECB).
Prav globalni protesti 15o so pokazali, da je čas za druge oblike demokracije. In sicer za neposredno direktno demokracijo. Na zasedenih javnih površinah ljudje odločajo preko telesa skupščine, kjer ima vsak posameznik in posameznica pravico besede in glasa. Taka oblika demokracije bi se morala uvesti v vse organizacije proizvodnje in v vse skupnosti, saj se večina podjetij še vedno upravlja hierarhično, korporativno, z vodilnim managarjem/diktatorjem na čelu, kar posledično zapira prostor za dialog, izmenjavo mnenj in demokracijo. Zato je potrebno preoblikovati vse ekonomske organizacije proizvodnje in vse naše lokalne skupnosti, četrti, fakultete in univerze na način samoupravljanja, kjer bi se na skupščinah, plenumih neposredno kolektivno odločalo o vseh perečih vprašanjih in kjer bi se na pravičen in enakopraven način prerazporejal presežek dela, kar bi rešilo najbolj pereč problem današnjega časa - to je neenakopravna razporeditev kapitala.
Resnična revolucija je dolgotrajen proces
Kljub temu, da gibanje 15o odpira nove prostore razmišljanja in idej, še ne moremo govoriti o nekakšni revoluciji, saj je revolucija dolgotrajen proces, ki zahteva večjo angažiranost vseh nas, ter organiziranje delavcev, meščanov, vaščanov, učiteljev, študentov in vseh ostalih kolektivov na najnižjih ravneh delovanja. Vzpostavljati moramo mrežo avtonomnih delavskih sindikatov, avtonomnih lokalnih skupnosti, zadrug in drugih avtonomnih kolektivov in kooperativ od spodaj navzgor in začeti vzpostavljati nove ekonomske odnose, samoupravni sistem ter vpeljati direktno demokratičo odločanje. Težiti je potrebno k horizontalnemu mreženju kolektivov, da ne pride do nepotrebnih hierarhij, k decentralizaciji v prostoru, da se omeji možnost centralizacije in k ukinitvi tekmovalnosti med ljudmi, saj bi s tem okrepili medsebojno sodelovanje in solidarnost ter kooperacija.
Konec neoliberalno kapitalističnega tabuja
Vsekakor so globalni protesti 15o prispevali h koncu tabuiziranja kapitalizma in neoliberalne tržne ekonomije kot edine možne ekonomske oblike proizvodnje. Povsod so se začeli odpirati skupni javni prostori, tako virtualni kot realni (Wall Street, zaseden prostor pred Ljubljansko borzo), kjer se razpravlja o možnih alternativah z novimi metodami in oblikami demokracije (direktna demokracija – skupščine, plenumi), kjer se jasno identificira problematičnost trenutnega sistema ter se jasno in glasno obsoja izkoriščevalski kapitalistični sistem, oziroma njegovo najhujšo različico - neoliberalizem. Vsekakor gre za globalni preobrat v javnem mnenju in ponovno prebujanje solidarnosti med ljudmi, ponovno kolektivizacijo idej in razmišljanj, ponovno prebujanje debat o socialističnih, komunističnih in anarhističnih oblikah organizacije družbe, toda ta novi val, to novo energijo in razpoloženje bo potrebno čimprej umestiti/aplicirati partikularno na svoja delovna mesta, na fakultete, lokalne skupnosti, soseske in ostale kolektive, da bomo lahko govorili o nekakšni revoluciji.
Če so še pred kratkim nekateri predstavniki kapitalistične akademske elite menili, da je že konec zgodovine, je gibanje 15o pokazalo, da zgodovina še ni končana in da se nam obetajo pestri časi!
Mile Zukić
Alternativa Obstaja
Ni komentarjev:
Objavite komentar