1. primorska vstajniška skupščina

Vabljeni na 1. primorsko vstajniško skupščino.
8.2. ob 17h na Titovem trgu v Kopru.

Kaj nas moti? Kakšne rešitve predlagamo? Kaj bomo naredili?

Udejanimo neposredno demokracijo v praksi, razvijmo solidarnostne vezi in mreže, vzpostavimo horizontalne odnose, ki bodo temeljili na spoštovanju človekovih pravic in začnimo z direktnimi akcijami.

Letak Luka Gotovi So by Alternativa Obstaja

STE ZAPOSLENI IN SREČNI? MOGOČE PA VAŠ PRIJATELJ NIMA TAKE SREČE.

Namenjeno vsem mojim facebook prijateljem in prijateljicam ter ostalim, ki se skrivate v mišjih luknjah.

Medtem, ko smo nekateri včeraj 11.1. protestirali in zmrzovali na prostem, mislim, da tega nihče od nas protestirajočih ne obžaluje, ste se drugi lepo greli doma, mogoče ste poležavali na kavču, se dolgočasili za računalnikom?

Zanimivo je videti ljudi, kako sedijo v kafičih, gostilnah in restavracijah z nasmehom na licu, v prijetnem pogovoru z nekom, medtem, ko se protestniki sprehajamo mimo njih in nas gledajo kot največje čudake, izraz na licu jim govori, kaj se grejo ti čudaki, saj je življenje lepo in nam je postlano z rožicami, ne razumejo tega čudnega dogajanja okrog njih in se škodoželjno nasmihajo. Sprašujem se, mogoče je res nekaterim postlano z rožicami, kaj pa ostali večini?!

Medtem, ko nekateri nimajo denarja niti za osnovno preživetje, niti za kruh, mleko in ostala živila, drugi lepo posedajo na pijačkah in kavicah in niti prsta ne premaknejo, da bi pomagali pomoči potrebnim ljudem, prijateljem, sorodnikom, svojim potomcem. Torej naslednjič, ko boste posedali po kafičih, vneto nakupovali v trgovskih centrih, hodili na izlete, počitnice in potovanja, pomislite za trenutek, na vse tiste uboge ljudi, ki nimajo te sreče, ki nimajo denarja za položnice, kruh in ostale najnujnejše potrebščine za preživetje. Pomislite na tiste, ki zvečer ne morejo dolgo v noč zapreti očesa, ker razmišljajo kaj bodo naslednji dan ponudili otroku za kosilo, kako povedati otroku, da ne bo mogel na šolski izlet in kako ne bo mogel imeti tistega, kar ima njegov najboljši prijatelj, razmišljajo o tem, kako bodo poplačali vse mesečne položnice, kako poskrbeti za osnovno hrano, da ne bo otrok lačen in kako kupiti knjige in ostale šolske potrebščine. Razmišljajo enostavno, kako preživeti.

Pomislite kdaj so bili ti ljudje, med njimi tudi vaši prijatelji in sorodniki, nazadnje na pijači, na morju, na dopustu, kdaj so oni tako brezskrbno uživali v kavici, kot vi in kdaj so se nazdanje posladkali s kakšno sladico v bližnji slaščičarni? In naj takoj poudarim, da se mi gnusijo tisti ljudje, ki se ob takih besedah oglasijo in trdijo, da se to lahko zgodi samo tistim, ki so leni, ki ne želijo delati in da je delovnih mest zadosti in so si ljudje sami krivi, da so se znašli v takem položaju v kakršnem so (takšne in podobne neumnosti berem pod komentarji na facebooku). Nikakor ne pristajam na to bolano logiko. Ljudje si niso sami krivi, da so se znašli v takem položaju! Krive so politike izkoriščanja vseh nas zadnjih 20 let, ki so nas spravile na sam prag revščine.
Moram povedat, da vam še bolj pričaram sliko, ki me je tako zmotila, da sem se med protestnim shodom za nekaj časa odstranila iz množice in se odpravila proti trgovskemu centru, z namenom ugotoviti ali so tudi v času protestov trgovski centri polni. Ne boste verjeli. Ko sem vstopila v trgovski center, katerega imena ne bom izpostavljala, zagledam kar zajetno množico ljudi, z nasmehom na licih, ki so navdušeno nakupovali in porivali polne nakupovalne vozičke pred seboj. Zopet pomislim, verjetno ne gre vsem ljudem tako slabo, da bi se nam pridružili na ulicah. Toda pomislite za trenutek.

Sama sem od 01.01.2013 brezposelna (pogodba za določen čas – varčevanje v javni upravi), toda za zdaj mi še ne gre tako slabo, kot nekaterim, ki jih poznam, ne zagotavljam pa vam, kako bova s partnerjem preživljala sebe in svojo družino v naslednjih mesecih, in se kljub temu z majhnim dojenčkom udeležim vseh protestov, ki so v bližini mojega kraja. Gre enostavno za solidarnost do prijateljev, sorodnikov, znancev in gre enostavno za prihodnost naših otrok.
Resnično mi ne gre v glavo, kako ste lahko tako sebične in ali ste povsem pozabile na solidarnost med ljudmi in ali res nimate niti kančka sočutja do ljudi, ki živijo v vaši neposredni bližini, v bloku, v četrti, v vasi, z njimi mogoče prijateljujete, ali pa ste le facebook prijateljica?

Kako nikoli ne srečam na protestih tiste prijateljice in znance, ki ste zaposlene, ki imate streho nad glavo in ne rabite plačevat najemnine, ki imate dobre avtomobile in denar, redno objavljate fotografije iz raznih počitnic in potovanj?

Ali ve resno mislite, da če vam še danes ne gre tako slabo, da bo jutri tudi tako. Tudi t.i. službe za nedoločen čas, ki vam še vedno dajejo nek lažni občutek varnosti, se lahko tako hitro prekinejo, recimo z ukinitvijo delovnega mesta, spremembo sistematizacije, poslovnega razloga ali zaradi kateregakoli drugega razloga, da se tega ne boste niti zavedale.

Ali ve kdaj pomislite, da vam lahko kak nepričakovan dogodek čez noč obrne življenje na glavo? Kaj je razlog vašega skrivanja, če ni pomanjkanje solidarnosti in sočutja? Se mogoče tako bojite za svoj »stolček« in ne mislim na Janševega ali Jankovićevega, temveč kateregakoli, natakarice, administrativne delavke, delavke v proizvodnji, čistilke, da se ne želite izpostavljati in se bojite, da bi vas napačna oseba srečala na protestih, se bojite, da bi vas fotografirali in boste izgubili zaradi tega vaše delovno mesto? Pa kje je vaše dostojanstvo? Ste sploh še človek ali bogaboječe ovce, ki se bojijo lastne sence?

Ali ste kdaj pri tem pomislile na svoje otroke in njihove potomce?!? To, da ste same danes zaposlene, še ne pomeni, da bodo zaposleni tudi oni oziroma vsa generacija, ki prihaja za njimi. V kakšnem svetu pa bodo naši otroci živeli? Kaj jim bodo Janša, Janković, Tovšakova, Zidar, Šrot, Bavčar in ostale barabe sploh zapustile? In niso oni krivi, ampak mi, oziroma predvsem vi, ki nič ne naredite in čakate odrešenika. Mi vsi smo odrešeniki.

Ali mora res obstajati samo najbolj sebičen razlog (jaz, moji otroci,družina), da se gremo borit, upret, protestirat in ne priskočimo solidarnostno na pomoč tudi tistim, ki niso z nami v nikaršnih sorodstvenih vezeh. Kaj ni žalostno, da ravno tisti ljudje, ki že tako ali tako trpijo, ki nimajo te sreče, ki jo imate vi, niso zaposleni, oziroma nimajo takih plač, kot jih imate vi, ki so na robu revščine in na robu preživetja, da so prav oni tisti, ki še stojijo na mrazu in se borijo za boljše jutri vseh nas? SRAM NAJ VAS BO! Tudi mene je sram, da živim v tako gnilem svetu, kjer so ljudje pozabili na sočloveka, na skupno dobro in na solidarnost in vsi sebično gledajo samo nase!

Ob teh besedah in mojih občutkih razočaranja in jeze, se mi porajajo zle misli in sicer bi prav tistim ljudem, ki so tako sveto prepričani, da so varni in da jim trenutno ne gre tako slabo in da je lahko dobiti zaposlitev, privoščila, da bi za kratek čas občutili stisko vseh teh nemočnih posameznikov, ki so brezposelni in se znajdejo v brezizhodni situaciji in bi potrkali na vrata pomoči in bi jim ljudje obrnili hrbet, prav tako, kot so to sami počeli dolgo časa, ko so jih drugi potrebovali. Mogoče bi pa takrat spoznali, da se ni potrebno boriti proti naši skorumpirani državi samo takrat, ko sami potrebujemo pomoč, ampak tudi takrat, ko so jo potrebni drugi? Mogoče bodo pa takrat spoznali vsi tisti zlobni komentatorji na spletu in facebooku, da kljub pošiljanju številnih prošenj in neprestanemu iskanju zaposlitve ter želji po delu, se zaposlitve ne da tako lahko dobiti in to ne zaradi tega, ker bi bili ljudje leni ali pa preveč izbirčni pri iskanju službe, temveč ker nas je že ogromno brezposelnih?

Aja, da ne pozabim še na tiste ljudi, ki pravijo: »Ah, zakaj bi se borili, saj se itak ne da nič spremenit in podobno«, ki mi grejo še najbolj na živce, saj prav zaradi vas živimo v takšnem gnilem svetu! Vi ste tisti, ki s takimi izjavami zavirate vsakršne spremembe in ohranjate brezizhodno situacijo tako kot je.

Zelo zelo redko karkoli napišem in posredujem, ampak pismo Alenke Hlep me je navdahnilo (Alenka, bila si odlična in prav komentarji pod njenim člankom, so me najbolj podkurili), da izrazim tudi sama tisto, kar me najbolj žulji. Zato sem se tudi odločila spisati nekaj stavkov.

Za konec vedite le eno, da tega besedila nisem napisala zato, ker bi mislila, da brez vas, ki se skrivate v mišjih luknjah, ne moremo doseči željenega cilja, temveč prav nasprotno, prepričana sem, da lahko tudi manjša množica ljudi, ki ima jasen cilj, doseže velike spremembe! Besedilo je bolj izražanje zgražanja in ogorčenosti, da okoli meni živi toliko sebičnih prijateljev brez sočutja in občutka solidarnosti. 

Vidimo se na ulici.

Ljubica Arsova, 12.1.2013

Boštjan Pihler: Protest naj bo jasno razumljiv ali pa naj ga ne bo

V ponedeljek bo v Mariboru protest, tako imenovana peta vstaja, od katere nekateri pričakujejo veliko, nekateri pa nič. Velika škoda bo, če se bodo uresničila pričakovanja teh drugih. Zato menim, da je ključna naslovna misel, torej, protest naj bo (ali vsaj poskuša biti) čim bolje razumljiv ali pa naj ga raje ne bo. Nerazumljiv protest je namreč le razmetavanje z energijo. Da pa bo razumljiv, mora imeti jasno sporočilo oziroma konkreten cilj. Poleg tega mora biti jasno, da se s sporočilom oziroma ciljem misli resno, hudo resno.

Pojdimo po vrsti. Ključen je cilj. Ta mora biti en in konkreten. Fokusacija na konkreten cilj je največji korak k uspešnosti protesta. Dokler protestniki, levi, desni, rdeči, črni in vsi ostali stremijo k istemu cilju, je tako rekoč le še vprašanje zavzetosti in s tem vprašanje časa, kdaj bo cilj dosežen. Parola “gotof je” je na primer bila učinkovita tako dolgo, dokler se je točno vedelo, za koga gre. Vsi protestniki so mislili le na enega in ta je sedaj tudi res “gotof”. Ko pa je taista parola začela veljati za vse vprek (za celo četo politikov na različnih nivojih hkrati, potem na družbeno ureditev idr.), se je razblinila – in z njo tudi jasnost ter učinkovitost protesta. Problem je v tem, da niso vsem protestnikom vsi politiki enako (ali pa sploh) zoprni, kot tudi različne družbene ureditve ne. Zato je potrebno vztrajati na nevralgični točki, ki je vsem skupna. V Mariboru je na začetku to bil župan Kangler in je sedaj to mestni svet. Pometimo nesnago lepo postopoma, sukcesivno.

Drugi ključen moment je sporočilo, da se z dosego cilja misli skrajno resno. To sporočilo se lahko pošlje na dva načina oziroma po dveh poteh: prvič, s konstantno vztrajnostjo, v stilu gutta cavat lapidem, non vi, sed saepe cadendo (voda dolbe kamen, ne z močjo ampak s pogostim padanjem); in drugič, s stopnjevanjem pritiska. Verjetno je veliki večini prva, recimo ji gandijevska pot, s svojo mirno utečenostjo nekako bolj povšeči, vendar se je ob tem potrebno zavedati tudi, da skorajda ni človeka, ki bi jo, zaradi njene dolžine, bil pripravljen prehoditi. Za razliko od nje, je druga pot krajša in vedno bolj groba, vednar je vse več tistih, ki so jo pripravljeni prehoditi. Mariborčani so se s stopnjevanjem izgredov odločili za to drugo pot. Potem pa so novinarji, politiki, cerkveni dostojanstveniki, drugi različni javni komentatorji ter tudi nekateri protestniški glasnogovorniki tipa Tone Partljič (bivši politik s štirinajstletnim stažem v parlamentu) in Sanjin Jašar (nedorasel, na trenutke celo otročji moderator kastrirane četrte vstaje in mirnega protesta na Trgu Leona Štuklja) z glasnim razširjanjem laži o zlohotnih izgrednikih, ki mečejo granitne kocke v glave policistov, pomembno prispevali k razelektritvi atmosfere in pomehkuženju protestnega vzdušja.

Res ne vem, kakšne bolne glave so zmožne sproducirati laž o protestnikih, ki mečejo granitne kocke v glave policistov. Zaradi te grde manipulacije, ki neupravičeno meče slabo luč na mariborske proteste, bi se (upam, da se tudi bodo) morali javno opravičiti vsem metalcem granitnih kock, ki so tako pridno zadevali le občinsko stavbo. Verjamem, da se je po vdoru policistov med protestnike in po solzivcu lahko marsikaj dogajalo, a vsaj do takrat je bila slika zelo jasna. Mariborski protesti do sedaj še zdaleč niso bili značilni po tej strahotni gesti, ki jo obrekovalci tako radi krivično izpostavljajo. Na tretji mariborski vstaji je letelo daleč največ granitnih kock (po pričevanju občinskih uslužbencev jih je v eno občinsko pisarno priletelo za slabo samokolnico), veliko kamer je z različnih perspektiv permanentno snemalo dogajanje, vendar granitnih kock, ki bi letele v glave policistov, ni in ni bilo mogoče videti. Resnično, tudi sam sem bil ves čas na licu mesta, ob vogalu občinske stavbe, tik pred samimi policisti, v osrednji del stavbe je letelo na desetine, morda stotine kock in niti ena ni priletela v mojo (našo) bližino. A kljub temu bodo nekateri še kar naprej z lažmi pljuvali po protestnikih.

Na tem mestu se moram še malce ustaviti ob poveličevanju mirnih protestov, ki ga kar nekako vzvišeno in z vzgojnim pridihom širijo različni “razumniki” in mediji. O mirnih protestih je bilo že izrečenih toliko velikih besed, da bi lahko kdo  pomislil, da gre za eno najplemenitejših človekovih delovanj sploh. Bili naj bi nekaj hudo dostojanstvenega (npr. Sašo Hribar v Radiu Ga-Ga) in civiliziranega (npr. Igor Bergant v Odmevih). Za razliko od tistih nemirnih, ki menda niso ne eno ne drugo. Kako hitro nekateri pozabljajo, da so na primer elektorji ravno za časa mirnega protestiranja gladko in samemu protestu v posmeh Franca Kanglerja izvolili v državni svet (jajca in granitne kocke so leteli po opravljenih volitvah). Kot kaže, miren protest ni imel pravega dostojanstvenega in civiliziranega naboja, zato tudi ni bil učinkovit. Dostojanstvu in civiliziranosti politikov ni prišel do živega. Verjetno še do gležnjev ne. Politiki, cerkev in novinarji pa nas še kar naprej nagovarjajo, da naj pustimo učinkovitost ob strani in si raje domišljajmo, kako smo z mirnim protestiranjem dostojanstveni in civilizirani.

Seveda se sliši provokativno, že kar nezaslišano, a šele ostri protesti, protesti z izgredi, so se izkazali za dovolj civilizirane oziroma primerne nivoju (duhu) zdajšnje civilizacije. Ravno granitne kocke so, veliko bolj kot pesem in rože, uglašene s civiliziranostjo naše politične elite - so v harmoniji z našo civilizacijo. Zatorej, če je kaj narobe, je narobe s civilizacijo kot takšno. Dokler so bili protesti mirni, brez izgredov, so bili v disharmoniji z njo in zato nerazumljeni. Če ne verjamete, vprašajte Kanglerjeve elektorje.

Naraščanje ostrine mariborskih protestov je bilo pozitivno z več vidikov. Šele izgredi na protestih so širno Slovenijo prepričali, da Maribor misli povsem resno. Šele zaostritev mariborskih protestov je tudi pri ljudeh iz ostalih koncev Slovenije aktivirala instinkt po obračunu s pokvarjenimi lokalnimi in državnimi politiki. Šele razbite šipe na mariborski občinski stavbi in granitne kocke v njenih pisarnah so Kanglerja  prisilile k odstopni izjavi. Ne slepimo se, vsega tega v primeru mirnih mariborskih protestov ne bi bilo. In če gremo še dlje, s stopnjevanjem zaostrovanja bi hitro pridobili dovolj svetniških podpisov za izredno sejo o razpustitvi mariborskega mestnega sveta, še več, tudi s samo razpustitvijo sveta ne bi bilo nobenega problema.

Ker pa so se protesti s četrto mariborsko vstajo 14. decembra umirili, se je umirilo tudi padanje političnih glav. Še huje, krivci za proteste, torej okoriščevalski politiki, so celo dobili krila. Tako nam na primer mariborski podžupan Milan Mikl sedaj brez neke velike zadrege razlaga, kako so nekatere ideje protestnikov dobre, zakaj se torej ne bi usedli skupaj, se pogovorili itd. Ja, in če bodo protesti v bodoče še mirnejši, nas bodo razni Kanglerji, Mikl in podobni kalibri počasi še začeli učiti prijaznega dialoga, lepega vedenja, skromnosti ter drugih nadvse “civiliziranih” in “dostojanstvenih” navad. Evo, tako daleč lahko pripelje slaba razumljivost protestov.

Zaenkrat kaže, da bo ponedeljkov protest šel po pravi poti. Fokus je jasen, to so mestni svetniki, ki jih je potrebno “pomesti vun”. Konkretno in povsem razumljivo. Upam, da v ljudeh ni ugasnil plamen upora in da se nas bo zbralo zadostno število, torej število, ki bo mariborskim podžupanom vzelo voljo do nadaljnjega sprenevedanja. Predviden ni noben pohod ali kaj podobnega, torej bo dogajanje prepuščeno spontanosti. Kar je dobro. Tudi govorcev menda ne bo, kar je prav tako dobro, saj so ti v preteklosti mikrofon prepogosto izkoristili za egotrip in razelektritev vzdušja. Druga in tretja vstaja sta pokazali, da vsega tega ne potrebujemo. Torej, pridimo in opravimo našo nalogo. Če ne bomo pometli mi, bo to moral storiti nekdo drug – menda ja ne naši potomci.

Naj zaključim nekako času primerno: protestnikom in mestu Maribor (kot organizmu v preporodu) želim srečno in uspešno leto 2013.

Boštjan Pihler

Maribor, 4. januar 2013