V ponedeljek bo v Mariboru protest, tako
imenovana peta vstaja, od katere nekateri pričakujejo veliko, nekateri pa nič.
Velika škoda bo, če se bodo uresničila pričakovanja teh drugih. Zato menim, da
je ključna naslovna misel, torej, protest naj bo (ali vsaj poskuša biti) čim
bolje razumljiv ali pa naj ga raje ne bo. Nerazumljiv protest je namreč le
razmetavanje z energijo. Da pa bo razumljiv, mora imeti jasno sporočilo oziroma
konkreten cilj. Poleg tega mora biti jasno, da se s sporočilom oziroma ciljem
misli resno, hudo resno.
Pojdimo po vrsti. Ključen je cilj. Ta mora
biti en in konkreten. Fokusacija na konkreten cilj je največji korak k
uspešnosti protesta. Dokler protestniki, levi, desni, rdeči, črni in vsi ostali
stremijo k istemu cilju, je tako rekoč le še vprašanje zavzetosti in s tem
vprašanje časa, kdaj bo cilj dosežen. Parola “gotof je” je na primer bila učinkovita tako dolgo, dokler se je
točno vedelo, za koga gre. Vsi protestniki so mislili le na enega in ta je
sedaj tudi res “gotof”. Ko pa je
taista parola začela veljati za vse vprek (za celo četo politikov na različnih
nivojih hkrati, potem na družbeno ureditev idr.), se je razblinila – in z njo
tudi jasnost ter učinkovitost protesta. Problem je v tem, da niso vsem
protestnikom vsi politiki enako (ali pa sploh) zoprni, kot tudi različne
družbene ureditve ne. Zato je potrebno vztrajati na nevralgični točki, ki je
vsem skupna. V Mariboru je na začetku to bil župan Kangler in je sedaj to
mestni svet. Pometimo nesnago lepo postopoma, sukcesivno.
Drugi ključen moment je sporočilo, da se z
dosego cilja misli skrajno resno. To sporočilo se lahko pošlje na dva načina
oziroma po dveh poteh: prvič, s konstantno vztrajnostjo, v stilu gutta cavat lapidem, non vi, sed saepe
cadendo (voda dolbe kamen, ne z močjo ampak s pogostim padanjem); in
drugič, s stopnjevanjem pritiska. Verjetno je veliki večini prva, recimo ji
gandijevska pot, s svojo mirno utečenostjo nekako bolj povšeči, vendar se je ob
tem potrebno zavedati tudi, da skorajda ni človeka, ki bi jo, zaradi njene
dolžine, bil pripravljen prehoditi. Za razliko od nje, je druga pot krajša in
vedno bolj groba, vednar je vse več tistih, ki so jo pripravljeni prehoditi.
Mariborčani so se s stopnjevanjem izgredov odločili za to drugo pot. Potem pa
so novinarji, politiki, cerkveni dostojanstveniki, drugi različni javni
komentatorji ter tudi nekateri protestniški glasnogovorniki tipa Tone Partljič
(bivši politik s štirinajstletnim stažem v parlamentu) in Sanjin Jašar
(nedorasel, na trenutke celo otročji moderator kastrirane četrte vstaje in
mirnega protesta na Trgu Leona Štuklja) z glasnim razširjanjem laži o zlohotnih
izgrednikih, ki mečejo granitne kocke v glave policistov, pomembno prispevali k
razelektritvi atmosfere in pomehkuženju protestnega vzdušja.
Res ne vem, kakšne bolne glave so zmožne
sproducirati laž o protestnikih, ki mečejo granitne kocke v glave policistov.
Zaradi te grde manipulacije, ki neupravičeno meče slabo luč na mariborske
proteste, bi se (upam, da se tudi bodo) morali javno opravičiti vsem metalcem
granitnih kock, ki so tako pridno zadevali le občinsko stavbo. Verjamem, da se
je po vdoru policistov med protestnike in po solzivcu lahko marsikaj dogajalo,
a vsaj do takrat je bila slika zelo jasna. Mariborski protesti do sedaj še
zdaleč niso bili značilni po tej strahotni gesti, ki jo obrekovalci tako radi
krivično izpostavljajo. Na tretji mariborski vstaji je letelo daleč največ
granitnih kock (po pričevanju občinskih uslužbencev jih je v eno občinsko
pisarno priletelo za slabo samokolnico), veliko kamer je z različnih perspektiv
permanentno snemalo dogajanje, vendar granitnih kock, ki bi letele v glave
policistov, ni in ni bilo mogoče videti. Resnično, tudi sam sem bil ves čas na
licu mesta, ob vogalu občinske stavbe, tik pred samimi policisti, v osrednji
del stavbe je letelo na desetine, morda stotine kock in niti ena ni priletela v
mojo (našo) bližino. A kljub temu bodo nekateri še kar naprej z lažmi pljuvali
po protestnikih.
Na tem mestu se moram še malce ustaviti ob
poveličevanju mirnih protestov, ki ga kar nekako vzvišeno in z vzgojnim
pridihom širijo različni “razumniki” in mediji. O mirnih protestih je bilo že
izrečenih toliko velikih besed, da bi lahko kdo
pomislil, da gre za eno najplemenitejših človekovih delovanj sploh. Bili
naj bi nekaj hudo dostojanstvenega (npr. Sašo Hribar v Radiu Ga-Ga) in
civiliziranega (npr. Igor Bergant v Odmevih). Za razliko od tistih nemirnih, ki
menda niso ne eno ne drugo. Kako hitro nekateri pozabljajo, da so na primer
elektorji ravno za časa mirnega protestiranja gladko in samemu protestu v
posmeh Franca Kanglerja izvolili v državni svet (jajca in granitne kocke so
leteli po opravljenih volitvah). Kot kaže, miren protest ni imel pravega
dostojanstvenega in civiliziranega naboja, zato tudi ni bil učinkovit.
Dostojanstvu in civiliziranosti politikov ni prišel do živega. Verjetno še do
gležnjev ne. Politiki, cerkev in novinarji pa nas še kar naprej nagovarjajo, da
naj pustimo učinkovitost ob strani in si raje domišljajmo, kako smo z mirnim
protestiranjem dostojanstveni in civilizirani.
Seveda se sliši provokativno, že kar
nezaslišano, a šele ostri protesti, protesti z izgredi, so se izkazali za
dovolj civilizirane oziroma primerne nivoju (duhu) zdajšnje civilizacije. Ravno
granitne kocke so, veliko bolj kot pesem in rože, uglašene s civiliziranostjo
naše politične elite - so v harmoniji z našo civilizacijo. Zatorej, če je kaj
narobe, je narobe s civilizacijo kot takšno. Dokler so bili protesti mirni,
brez izgredov, so bili v disharmoniji z njo in zato nerazumljeni. Če ne
verjamete, vprašajte Kanglerjeve elektorje.
Naraščanje ostrine mariborskih protestov je
bilo pozitivno z več vidikov. Šele izgredi na protestih so širno Slovenijo
prepričali, da Maribor misli povsem resno. Šele zaostritev mariborskih
protestov je tudi pri ljudeh iz ostalih koncev Slovenije aktivirala instinkt po
obračunu s pokvarjenimi lokalnimi in državnimi politiki. Šele razbite šipe na
mariborski občinski stavbi in granitne kocke v njenih pisarnah so
Kanglerja prisilile k odstopni izjavi.
Ne slepimo se, vsega tega v primeru mirnih mariborskih protestov ne bi bilo. In
če gremo še dlje, s stopnjevanjem zaostrovanja bi hitro pridobili dovolj
svetniških podpisov za izredno sejo o razpustitvi mariborskega mestnega sveta,
še več, tudi s samo razpustitvijo sveta ne bi bilo nobenega problema.
Ker pa so se protesti s četrto mariborsko
vstajo 14. decembra umirili, se je umirilo tudi padanje političnih glav. Še
huje, krivci za proteste, torej okoriščevalski politiki, so celo dobili krila.
Tako nam na primer mariborski podžupan Milan Mikl sedaj brez neke velike
zadrege razlaga, kako so nekatere ideje protestnikov dobre, zakaj se torej ne
bi usedli skupaj, se pogovorili itd. Ja, in če bodo protesti v bodoče še
mirnejši, nas bodo razni Kanglerji, Mikl in podobni kalibri počasi še začeli
učiti prijaznega dialoga, lepega vedenja, skromnosti ter drugih nadvse
“civiliziranih” in “dostojanstvenih” navad. Evo, tako daleč lahko pripelje
slaba razumljivost protestov.
Zaenkrat kaže, da bo ponedeljkov protest šel
po pravi poti. Fokus je jasen, to so mestni svetniki, ki jih je potrebno “pomesti vun”. Konkretno in povsem
razumljivo. Upam, da v ljudeh ni ugasnil plamen upora in da se nas bo zbralo
zadostno število, torej število, ki bo mariborskim podžupanom vzelo voljo do
nadaljnjega sprenevedanja. Predviden ni noben pohod ali kaj podobnega, torej bo
dogajanje prepuščeno spontanosti. Kar je dobro. Tudi govorcev menda ne bo, kar
je prav tako dobro, saj so ti v preteklosti mikrofon prepogosto izkoristili za
egotrip in razelektritev vzdušja. Druga in tretja vstaja sta pokazali, da vsega
tega ne potrebujemo. Torej, pridimo in opravimo našo nalogo. Če ne bomo pometli
mi, bo to moral storiti nekdo drug – menda ja ne naši potomci.
Naj zaključim nekako času primerno:
protestnikom in mestu Maribor (kot organizmu v preporodu) želim srečno in
uspešno leto 2013.
Boštjan Pihler
Maribor, 4. januar 2013
Ni komentarjev:
Objavite komentar