nedelja, 13. januar 2013

STE ZAPOSLENI IN SREČNI? MOGOČE PA VAŠ PRIJATELJ NIMA TAKE SREČE.

Namenjeno vsem mojim facebook prijateljem in prijateljicam ter ostalim, ki se skrivate v mišjih luknjah.

Medtem, ko smo nekateri včeraj 11.1. protestirali in zmrzovali na prostem, mislim, da tega nihče od nas protestirajočih ne obžaluje, ste se drugi lepo greli doma, mogoče ste poležavali na kavču, se dolgočasili za računalnikom?

Zanimivo je videti ljudi, kako sedijo v kafičih, gostilnah in restavracijah z nasmehom na licu, v prijetnem pogovoru z nekom, medtem, ko se protestniki sprehajamo mimo njih in nas gledajo kot največje čudake, izraz na licu jim govori, kaj se grejo ti čudaki, saj je življenje lepo in nam je postlano z rožicami, ne razumejo tega čudnega dogajanja okrog njih in se škodoželjno nasmihajo. Sprašujem se, mogoče je res nekaterim postlano z rožicami, kaj pa ostali večini?!

Medtem, ko nekateri nimajo denarja niti za osnovno preživetje, niti za kruh, mleko in ostala živila, drugi lepo posedajo na pijačkah in kavicah in niti prsta ne premaknejo, da bi pomagali pomoči potrebnim ljudem, prijateljem, sorodnikom, svojim potomcem. Torej naslednjič, ko boste posedali po kafičih, vneto nakupovali v trgovskih centrih, hodili na izlete, počitnice in potovanja, pomislite za trenutek, na vse tiste uboge ljudi, ki nimajo te sreče, ki nimajo denarja za položnice, kruh in ostale najnujnejše potrebščine za preživetje. Pomislite na tiste, ki zvečer ne morejo dolgo v noč zapreti očesa, ker razmišljajo kaj bodo naslednji dan ponudili otroku za kosilo, kako povedati otroku, da ne bo mogel na šolski izlet in kako ne bo mogel imeti tistega, kar ima njegov najboljši prijatelj, razmišljajo o tem, kako bodo poplačali vse mesečne položnice, kako poskrbeti za osnovno hrano, da ne bo otrok lačen in kako kupiti knjige in ostale šolske potrebščine. Razmišljajo enostavno, kako preživeti.

Pomislite kdaj so bili ti ljudje, med njimi tudi vaši prijatelji in sorodniki, nazadnje na pijači, na morju, na dopustu, kdaj so oni tako brezskrbno uživali v kavici, kot vi in kdaj so se nazdanje posladkali s kakšno sladico v bližnji slaščičarni? In naj takoj poudarim, da se mi gnusijo tisti ljudje, ki se ob takih besedah oglasijo in trdijo, da se to lahko zgodi samo tistim, ki so leni, ki ne želijo delati in da je delovnih mest zadosti in so si ljudje sami krivi, da so se znašli v takem položaju v kakršnem so (takšne in podobne neumnosti berem pod komentarji na facebooku). Nikakor ne pristajam na to bolano logiko. Ljudje si niso sami krivi, da so se znašli v takem položaju! Krive so politike izkoriščanja vseh nas zadnjih 20 let, ki so nas spravile na sam prag revščine.
Moram povedat, da vam še bolj pričaram sliko, ki me je tako zmotila, da sem se med protestnim shodom za nekaj časa odstranila iz množice in se odpravila proti trgovskemu centru, z namenom ugotoviti ali so tudi v času protestov trgovski centri polni. Ne boste verjeli. Ko sem vstopila v trgovski center, katerega imena ne bom izpostavljala, zagledam kar zajetno množico ljudi, z nasmehom na licih, ki so navdušeno nakupovali in porivali polne nakupovalne vozičke pred seboj. Zopet pomislim, verjetno ne gre vsem ljudem tako slabo, da bi se nam pridružili na ulicah. Toda pomislite za trenutek.

Sama sem od 01.01.2013 brezposelna (pogodba za določen čas – varčevanje v javni upravi), toda za zdaj mi še ne gre tako slabo, kot nekaterim, ki jih poznam, ne zagotavljam pa vam, kako bova s partnerjem preživljala sebe in svojo družino v naslednjih mesecih, in se kljub temu z majhnim dojenčkom udeležim vseh protestov, ki so v bližini mojega kraja. Gre enostavno za solidarnost do prijateljev, sorodnikov, znancev in gre enostavno za prihodnost naših otrok.
Resnično mi ne gre v glavo, kako ste lahko tako sebične in ali ste povsem pozabile na solidarnost med ljudmi in ali res nimate niti kančka sočutja do ljudi, ki živijo v vaši neposredni bližini, v bloku, v četrti, v vasi, z njimi mogoče prijateljujete, ali pa ste le facebook prijateljica?

Kako nikoli ne srečam na protestih tiste prijateljice in znance, ki ste zaposlene, ki imate streho nad glavo in ne rabite plačevat najemnine, ki imate dobre avtomobile in denar, redno objavljate fotografije iz raznih počitnic in potovanj?

Ali ve resno mislite, da če vam še danes ne gre tako slabo, da bo jutri tudi tako. Tudi t.i. službe za nedoločen čas, ki vam še vedno dajejo nek lažni občutek varnosti, se lahko tako hitro prekinejo, recimo z ukinitvijo delovnega mesta, spremembo sistematizacije, poslovnega razloga ali zaradi kateregakoli drugega razloga, da se tega ne boste niti zavedale.

Ali ve kdaj pomislite, da vam lahko kak nepričakovan dogodek čez noč obrne življenje na glavo? Kaj je razlog vašega skrivanja, če ni pomanjkanje solidarnosti in sočutja? Se mogoče tako bojite za svoj »stolček« in ne mislim na Janševega ali Jankovićevega, temveč kateregakoli, natakarice, administrativne delavke, delavke v proizvodnji, čistilke, da se ne želite izpostavljati in se bojite, da bi vas napačna oseba srečala na protestih, se bojite, da bi vas fotografirali in boste izgubili zaradi tega vaše delovno mesto? Pa kje je vaše dostojanstvo? Ste sploh še človek ali bogaboječe ovce, ki se bojijo lastne sence?

Ali ste kdaj pri tem pomislile na svoje otroke in njihove potomce?!? To, da ste same danes zaposlene, še ne pomeni, da bodo zaposleni tudi oni oziroma vsa generacija, ki prihaja za njimi. V kakšnem svetu pa bodo naši otroci živeli? Kaj jim bodo Janša, Janković, Tovšakova, Zidar, Šrot, Bavčar in ostale barabe sploh zapustile? In niso oni krivi, ampak mi, oziroma predvsem vi, ki nič ne naredite in čakate odrešenika. Mi vsi smo odrešeniki.

Ali mora res obstajati samo najbolj sebičen razlog (jaz, moji otroci,družina), da se gremo borit, upret, protestirat in ne priskočimo solidarnostno na pomoč tudi tistim, ki niso z nami v nikaršnih sorodstvenih vezeh. Kaj ni žalostno, da ravno tisti ljudje, ki že tako ali tako trpijo, ki nimajo te sreče, ki jo imate vi, niso zaposleni, oziroma nimajo takih plač, kot jih imate vi, ki so na robu revščine in na robu preživetja, da so prav oni tisti, ki še stojijo na mrazu in se borijo za boljše jutri vseh nas? SRAM NAJ VAS BO! Tudi mene je sram, da živim v tako gnilem svetu, kjer so ljudje pozabili na sočloveka, na skupno dobro in na solidarnost in vsi sebično gledajo samo nase!

Ob teh besedah in mojih občutkih razočaranja in jeze, se mi porajajo zle misli in sicer bi prav tistim ljudem, ki so tako sveto prepričani, da so varni in da jim trenutno ne gre tako slabo in da je lahko dobiti zaposlitev, privoščila, da bi za kratek čas občutili stisko vseh teh nemočnih posameznikov, ki so brezposelni in se znajdejo v brezizhodni situaciji in bi potrkali na vrata pomoči in bi jim ljudje obrnili hrbet, prav tako, kot so to sami počeli dolgo časa, ko so jih drugi potrebovali. Mogoče bi pa takrat spoznali, da se ni potrebno boriti proti naši skorumpirani državi samo takrat, ko sami potrebujemo pomoč, ampak tudi takrat, ko so jo potrebni drugi? Mogoče bodo pa takrat spoznali vsi tisti zlobni komentatorji na spletu in facebooku, da kljub pošiljanju številnih prošenj in neprestanemu iskanju zaposlitve ter želji po delu, se zaposlitve ne da tako lahko dobiti in to ne zaradi tega, ker bi bili ljudje leni ali pa preveč izbirčni pri iskanju službe, temveč ker nas je že ogromno brezposelnih?

Aja, da ne pozabim še na tiste ljudi, ki pravijo: »Ah, zakaj bi se borili, saj se itak ne da nič spremenit in podobno«, ki mi grejo še najbolj na živce, saj prav zaradi vas živimo v takšnem gnilem svetu! Vi ste tisti, ki s takimi izjavami zavirate vsakršne spremembe in ohranjate brezizhodno situacijo tako kot je.

Zelo zelo redko karkoli napišem in posredujem, ampak pismo Alenke Hlep me je navdahnilo (Alenka, bila si odlična in prav komentarji pod njenim člankom, so me najbolj podkurili), da izrazim tudi sama tisto, kar me najbolj žulji. Zato sem se tudi odločila spisati nekaj stavkov.

Za konec vedite le eno, da tega besedila nisem napisala zato, ker bi mislila, da brez vas, ki se skrivate v mišjih luknjah, ne moremo doseči željenega cilja, temveč prav nasprotno, prepričana sem, da lahko tudi manjša množica ljudi, ki ima jasen cilj, doseže velike spremembe! Besedilo je bolj izražanje zgražanja in ogorčenosti, da okoli meni živi toliko sebičnih prijateljev brez sočutja in občutka solidarnosti. 


Vidimo se na ulici.

Ljubica Arsova, 12.1.2013


Ni komentarjev:

Enourna blokada Luke Koper!!!