Kristina Božič: Od Gotof si do spreminjanja mestnega statuta

Skupščine prebivalcev zahtevajo nov razmislek o demokraciji.

Horizontalno organiziranje in iskanje konsenza zahteva spremembo pojma v glagol.

Potrebujemo prostore srečevanj. Gospod na sredini dvorane ljubljanskega Mestnega muzeja se je dvignil s sedeža. Bilo je sobotno popoldne in celodnevna konferenca Novi nevarni razred: soočenje pogledov na prekarnost se je počasi zaključevala. “Moramo se srečati, da si povemo iz oči v oči, v kakšni realnosti živimo. Živimo v iluziji. Igramo vloge statistov v igri o urejeni državi.”

Prispodoba je bila na mestu. Udeleženci zaključne okrogle mize konference so iz različnih koncev Slovenije, različnih izobrazb in poklicev vsi pripovedovali o delu in praskanju za preživetje v izkoriščevalskih pogojih, ki jih tolerira in servisira država. O svoji izkušnji šikaniranja zaradi sindikalnega organiziranja v podjetju, ki je v večinski državni lasti, je govoril tudi Predrag Topić, delavec Luke Koper. Prav Luka Koper je bila tudi ena glavnih tem, ki so jo Koprčanke in Koprčani odprli 8. februarja na prvi koprski skupščini prebivalcev. Bilo je mraz, a okoli petdeset ljudi se je zbralo in vztrajalo na Titovem trgu.

“Prva skupščina je bila vsebinsko izjemno bogata,” pripoveduje Eva, ki je nato v okviru delovne skupine, ki se je oblikovala na skupščini, konec marca organizirala tudi okroglo mizo Luka Koper je naša last. “Skupščina je bila nadaljevanje vstaj. S kolegi pri civilni iniciativi Alternativa obstaja smo se odločili, da nas zanimajo vsebine, vprašanja, o katerih se moramo vsi pogovoriti,” razlaga Eva. “A takoj smo ugotovili, da je glavna težava, da ni prostorov, kjer bi se lahko srečevali in pogovarjali.” Zato so se dobili kar zunaj, na trgu. Na prvi skupščini, kjer se vsi sodelujoči praviloma predstavijo s svojim imenom, so sprejeli pet sklepov in oblikovali delovne skupine. Med drugim so se strinjali o tem, da bi bilo potrebno obdavčiti cerkev, ukiniti agencije za posredovanje dela, javnosti razgrniti elemente javnega dolga in oblikovati sindikalno združenje, ki bi povezalo tiste, ki sedaj niso vključeni v sindikalno mrežo, predvsem samozaposlene, pogodbene delavce in nezaposlene. Na naslednjih skupščinah so teme postale bolj lokalne in problemi bolj konkretne narave. Že na prvi skupščini pa je postala očitna ključna vloga moderatorjev, ki skrbijo za sledenje nekaj osnovnim pravilom, preprečujejo igre moči in nadvlado enega govorca nad drugimi. “Skupščine niso nič kaotičnega, pravila so zelo jasna, preprosta, a stroga,” pravi Eva.

Drugače kot v Novi Gorici, kjer srečanja občanov potekajo praviloma vsakih štirinajst dni v prostorih občine ob sobotah ob enajstih, so se v Kopru na prvi skupščini odločili, da za prostore naslednjih srečanj ne bodo prosili občine, ampak bodo ostali neodvisni. Nezaupanje in strah pred prilastitvijo skupščin za politične koristi sta prevelika. Hkrati so se kmalu naučili tudi kako ključno je oblikovati učinkovit in dosegljiv način obveščanja o naslednjih skupščinah, da se lahko teh udeleži čim več ljudi, ne glede na to, ali uporabljajo internet ali ne.

“A komunikacija z obstoječim sistemom je zagotovo pomembna,” doda Eva. “Konec koncev zakonodaja že zdaj predvideva elemente neposredne demokracije. Od mestnih zborov do ljudske pobude. Če bi se ljudje o tem informirali in nato zahtevali sklic mestnega zbora, bi to imelo veliko moč. V tem pogledu so skupščine pomemben začetek. Pedagoški instrument. To je dragocenost sedanjega trenutka. Učimo se novih pristopov, novih možnosti izražanja in delovanja. Teh izkušenj nam ne more nihče vzeti.”

Dovolj imamo kruha in iger!

Mednarodno so skupščine prebivalcev v zadnjih desetletjih pritegnile pozornost predvsem v južni Ameriki, v Mehiki in Argenitini, kjer so bile reakcija na ekonomsko krizo leta 2001, a so nato v naslednjih letih kmalu izgubile svoj naboj in sodelujoče. V zadnjih letih z gibanjem Occupy in španskimi Indignados pa so se oblikovale tudi evropske različice. Gre za majhne dogodke, nespektakularne zgodbe, ki niso zasedale naslovnic, pripoveduje dr. Žiga Vodovnik, izredni profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, ki se ukvarja s proučevanjem družbenih gibanj, sodobnih političnih teorij in praks. Britanski aktivisti gibanja 15M London v vodiču, kako organizirati ljudske skupščine, pišejo “Daj no! Učimo se. Zmoremo. Potrebujemo le čas.”

Žiga Vodovnik, ki je skupaj z Naomi Klein in Noamom Chomskyjem soavtor knjige Dovolj! Deset let zapatistične vstaje in Živ duh upora: infrapolitika anarhizma, ki jo je napisal skupaj s Howardom Zinnom, na to odgovori z zgodbo iz Mehike:

“Ko je po zapatistični vstaji leta 1994 le prišlo do pogajanj z mehiško vlado, je bilo zanimivo, ko so pogajalci na strani zapatističnih skupnosti na predlog, ki so ga dali vladni pogajalci, odgovorili:
“Prav, potrebujemo mesec dni, da proučimo vaš predlog.”

“Kako? Ne, ne. Imate ... sedaj, tri ure,” so bili šokirani vladni predstavniki.

“Ne, ne, demokracija je zelo počasna,” je bil odgovor Zapatistov.

To je ključno in fascinantno. Razumeti demokracijo kot proces, ki je zelo naporen in poln skušnjav, ki zahteva veliko lastnega spreminjanja, celo ukinjanja.”

Pomen počasnosti vidi profesor politologije tudi v tihem spoznanju ljudi, da gre za tek na dolgo progo. Spremembe, ki so potrebne, ne bodo dosežene v mesecu ali letu dni.

“Danes vidimo, da sta demokraciji dve, ena je hegemonska, ki je prevzela besedo, a zavrgla vsebino. Druga demokracija pa je dejansko proces, je glagol, ki kaže ljudem, da ni dovolj le odločati med vnaprej določenimi alternativami, ampak je pomembno te alternative sooblikovati.”

Žiga Vodovnik pravi, da je pojav “idiota”, ki so ga stari Grki zavračali kot posameznika, ki skrbi le za zaseben interes in ga zanimajo le partikularne zadeve, danes postal cilj političnega sistema in ne njegova anomalija. Po eri 1968 so se politični voditelji ustrašili moči demokracije množic.

“V poročilu trilateralne komisije leta 1975 je Samuel Huntington zapisal, da smo bili priče ekscesu demokracije. Prava demokracija zanj je bila Trumanova demokracija, kjer so bili sogovorniki predsednika le pravniki z Wall Streeta. V mobilizaciji centrov moči, skupnostih črncev, hispancev, žensk... je videl problem. Zahtevali so svoj delež, želeli so preveč. Huntingtonov poziv je bil, naj se oblikuje sistem, ki bo nevtraliziral ta demos. Današnja arhitektura političnih sistemov spreminja politični prostor v cirkuško areno. Imamo gladiatorje, mi pa sedimo na udobnih sedežih zgolj kot opazovalci. Kliče in vabi nas v udobje pasivnosti, hedonizma, idiotizma in partikularnih interesov.”

Moje! Tvoje! Najino?

Težava je nastala, ko je gladiatorjem zmanjkalo mesa za leve in so začeli med zveri metati gledalce. Ekonomska in socialna stiska ter odtujenosti političnega sistema sta bila pomembna elementa pri razširitvi in obuditvi ideje ljudskih skupščin po Sloveniji, so prepričani člani Anarhistične pobude Ljubljana. Njihovo delovanje temelji na načelih horizontalnega organiziranja in konsenzualnega odločanja. Tine, ki je moderiral zadnjo vstajniško skupščino v Ljubljani, pravi, da je bilo že predlani, pred gibanjem 15o, očitno, da ljudje nimajo prostora, kjer bi lahko izrazili svoje mnenje na kolektivni ravni. “Družba je individualizirana. Ljudje so odtujeni od odločitev in okolij, kjer bi morali imeti vpliv. Skupščine so odgovor na to, da ljudje nimajo glasu in je vsa politika jasno uperjena proti njihovim interesom.”

Opozarja na hitenje in prevpraševanje učinkovitosti skupščin, ki potiska procese odločanja nazaj v ustaljene vzorce in neoliberalni imaginarij kapitalizma. “Pogovor je prvi korak. Prej se nismo niti pogovarjali. Kontinuiteta skupščin pa je po naših izkušnjah skrita v tem, da skupščine povežejo ljudi tudi širše. Potrebno je oblikovati forme – prostore ali skupine, ki povezujejo na daljši rok. Treba je najti način, kako zagotoviti, da bo trenutek, ki je izjemen, trajal dlje. To lahko naredijo konkretni projekti, vezani na konkretne razmere in na konkretne ljudi, ki so pripravljeni peljati te projekte naprej. Mariborska zgodba nam je lahko vsem zgled, saj ne gre le za organiziranje, ampak za prenos znanja, postavlja se “infrastrukturo”, okoli katere se mora nato organiziranost ljudi sama razvijati naprej.”

Zato ni pomembno, da je vsaka skupščina izpeljana izjemno, ampak je pomembneje, da se moderatorji menjajo in se spretnosti prenašajo čim širše. Hkrati so ugotovili, da vztrajanje pri pravilu spoštovanja vseh glasov na skupščinah avtomatično izključi in prepreči izključujoče, nacionalistične, šovinistične ali rasistične izpade. “Zelo pomembno je, da se ne vzpostavlja hierarhij med različnimi prostori. Skupščine so ene od prostorov. Naslednji korak bi lahko bilo horizontalno povezovanje skupin, ljudi in skupščin, ki se vzpostavljajo, vnašanje nadaljnjih oblik neposredne demokracije. A najprej moramo prepoznati, kako se je individualizacija prenesla v naše obnašanje. Vsak posameznik misli, da mora biti njegovo stališče edino pravilno in na koncu sprejeto. A to ni res. Demokratičen proces je iskanje skupnih rešitev, s katerimi lahko vsi živimo,” zaključi Tine.

Na vlak proti Mariboru je v Litiji vstopila skupina študentov treh ljubljanskih akademij. Gledališko-glasbena intervencija v prostor skupnega dobrega je bila ena najbolj nepozabnih manifestacij ideje, da so poleg vsega ostalega tudi vlaki “naša last”. Preden so potovanju z vlakom po zasavski dolini, kjer ni niti telefonskega signala, dodali glasbeno podlago piščali, je eden od študentov prebral krajše besedilo, ki je razložilo, da je na vlaku zato, ker ga mestni promet noče, da ni ne umetnik, ne kulturnik, da morda ga “nihče ne potrebuje, a jaz nujno potrebujem te druge. Morda se bo nekoč nekdo od njih zavedel, kako zelo mi je potreben.” Izstopili so pred Zidanim mostom. 

Najprej zavzamemo Maribor, nato...

V Mariboru je Aljoša v avto že zlagal stojalo z listi in stole, ki so jih potrebovali za skupščino v mestni četrti Center dan prej. Stvari je bilo potrebno prepeljati v Center alternativne in avtonomne produkcije, kjer je bilo popoldan srečanje samoorganizirane četrtne skupnosti Studenec. Iniciativa Mestni zbor se je oblikovala kot vsebinsko nadaljevanje protestov, ki so z županskega stolčka pregnali Franca Kanglerja. Pred kratkim so organizirali že drugo delavnico za moderatorje, saj se samoorganizirani zbori meščanov dogajajo že v štirih mestnih četrtih, medtem ko je interesa še več. Aljoša je eden od moderatorjev. Pravi, da so zanj četrtne skupščine korak naprej od splošnega revolta in hkrati sijajno orodje za oblikovanje drugačne politike, če bodo ljudje pripravljeni sodelovati in vložiti nekaj svojega časa in truda. “Vsi smo bili razočarani nad politiko. Vse politične opcije, se je izkazalo, skrbijo le za svoje koristi. Ljudem, ki so jezni, ki vidijo, da ne gre tako naprej, je treba ponuditi možnost, da so politično aktivni, angažirani. Da začno sami ukrepati, prepoznajo probleme in ponudijo rešitve, se povežejo in skupaj delujejo tako znotraj četrti kot širše.”

Tudi on ugotavlja, da je še marsikaj, česar se moramo naučiti. Brez večjega oklevanja skomigne z rameni, da smo zaenkrat precejšnji politični analfabeti. “In če ne veš, kako sistem deluje, se ti morda res zdi, da je vse, kar narediš, brez veze. A ni tako. Ko spoznaš vzvode in kako lahko vplivaš na odločitve oblasti, se oblikuje tudi volja, da dejansko kaj narediš in spremeniš. Skupščine so sistem političnega odločanja in vključevanja ljudi, ki je drugačen in ki deluje. Preko 1000 mest po celem mestu je dokaz za to. Če pridemo do točke, ko bodo zbori samoorganiziranih mestnih četrti lahko odločali o prioritetah investicij v njihovi okolici, bo to velik korak. Ni pa edini in končni. Cilj je predrugačenje političnega sistema v Sloveniji. Maribor je lahko zgled za širše spremembe v celi državi. Če bo prišlo do sprememb na lokalni ravni in bodo temu sledila druga mesta, bodo spremembe na državni ravni le logična posledica.” V resnici Mariborčani razlogov za skromnost nimajo. Prejšnji teden je Iniciativa Mestni zbor podala uradni predlog za uvedbo participativnega proračuna v mariborski občini, ki bi ključno vlogo pri odločitvah o invecticijah v četrtih dal samoorganiziranim zborom meščanov.

Medtem ko so se na drugem srečanju meščani v samoorganizirani četrtni skupnosti Studenec pogovarjali predvsem o zemljskem plazu na Obrežni ulici in okoliškim prebivalcem neprijaznem delovanju tovarne Tekol, so bili v samoorganizirani mestni četrti Nova vas meščani na drugem srečanju soočeni z neprijetno novico: mestna četrt Nova vas jim je izdala račun za uporabo prostorov.

Predsednik sveta mestne četrti Rade Stevanović je teden dni kasneje opisal naloge mestne četrti, ki formalno že sedaj sodeluje pri pripravi razvojnih programov v četrti in “ima prioriteto zadovoljevati skupne potrebe naselja oz. njihovih krajanov”. Prav tako je razložil, da samoorganizirani mestni zbor v njihovi četrti Nova vas “ni zaveden v našem Programu dela in mora plačati uporabo prostorov”. Skupine in organizacije, ki so bile potrjene na seji sveta mestne četrti leta 2011, namreč lahko prostore uporabljajo brezplačno. Hkrati je po njegovem mnenju nastala težava, ker je mestna četrt zahtevala, da se dogovarja z odgovorno osebo, katere pa, razen moderatorjev skupščin samoorganiziranih prebivalcev četrti, ni.

Novoizvoljeni župan Maribora, dr. Andrej Fištravec pravi, da položnica, ki so jo dobili meščani v Novi vasi, ker so se samoorganizirali, ni logična, “je pa indikator sedanjega stanja stvari. Kot je indikator vsebinskega delovanja mestnih četrti to, da v njihovih prostorih večinoma gostujejo plesne in glasbene šole.” Prepričan je, da je bila “slovenska lokalna samouprava v zadnjih dvajsetih letih demontirana. Krajevne skupnosti in mestne četrti nimajo več pravih pristojnosti, v veliki meri so namenjene same sebi in zaposlenim tam, ki so postali uradniki, ljudje pa so ugotovili, da skozi te mehanizme zelo težko karkoli uresničijo.”

Obljublja, da se bo situacija spremenila. “Mestu se je zgodilo aktivno državljanstvo, ne ulica,” pravi novi mariborski župan. “Mestne skupščine so eden od dosežkov mariborskih vstaj. Ljudje so dobili nov prostor. Lokalna samouprava mora biti soodločanje občanov in zato je naloga vsakega župana, da tako iniciativo pripelje v statut občine. Če želimo, da besede postanejo meso, potem je ključno, da ljudje govorijo o konkretnih komunalnih zadevah, na katere bodo lahko vplivali.”

Skupaj za skupno

V Novi vasi se je v prostoru četrtne skupnosti zbralo okoli 30 ljudi. Zunaj je vil ovinke snežni metež. Starejši so spomnili, da so stavbo, v kateri so se zbrali, gradili skupaj prebivalci krajevnih skupnosti Ivana Zagernika – Joca in Proletarskih brigad. Zato jih je novica o zahtevi po plačilu še dodatno prizadela in razjezila.

Tina, Matej in Timi so prišli skupaj. So še študentje, brez zgodovinske navezanosti na prostor, kjer so sedeli. Tina, ki je prišla prvič, je bila po skupščini zadovoljna.

“To je nujen korak naprej. To da smo tukaj predstavniki tako različnih generacij, je dragoceno, kajti pestrost vedenja bogati.”

Matej je zadovoljno pokimal z besedami, ki se jih ne bi sramoval Niel Armstrong. “Morda gre za malo reč, a to je velik dogodek. Treba je graditi od spodaj gor.” Všeč mu je ideja, da bi četrtne skupščine imenovale delegate, ki bi na mestni ravni zastopali interese in odločitve, ki bi jih sprejeli na četrtni ravni. Vsi trije so prepričani, da je, kar se dogaja, tudi njihova zgodba. “Nas v šoli učijo menedžment znotraj piramidalne strukture, od zgoraj dol. Tu delamo politiko ravno obratno, delujemo horizontalno, od spodaj gor. In to bi se moralo prenesti tudi v druge prostore odločanja, od fakultetet do tovarn,” je dodal Timi.

Novovaščanka Marta, ki se je javila v delovno skupino, ki bo nadrobneje proučila proračun občine in sredstva, namenjena četrtnim skupnostim, vidi moč skupščine prav v skupnosti, ki se oblikuje. “Veste, saj nekaj bi želeli narediti vsi. A sam ne moreš. Kaj, naj grem sama na občino in se pritožujem? Bodo rekli: “Stari babi se je zmešalo,” in me zaprli. Zato so ti naši zbori super. Vsak, če želi nekaj narediti, ima tu možnost.”

Zagotavlja se spoštovanje vseh, ki se vključijo v razpravo. A Jernej je bil vendarle previden. “Veliko je še odprtih vprašanj in marsikaj bo treba domisliti, da nas bodo začeli upoštevati. Ne bo se zgodilo hitro. Peticij in podobnih reči je bilo ogromno, a se ni nič spremenilo. Ignorirajo nas. Kar se dogaja tu, je super, ker se usedemo, pomenimo, oblikujemo predloge, ki jih lahko predstavimo odgovornim na občini. Tu je potencial, da pride do dejanske reorganizacije sistema,” je prepričan.

Udeleženci skupščine so se strinjali, da naj se že med skupščino napiše pritožbo zoper položnico, ki so jo prejeli. Ob koncu skupščine, po dveh urah resnega pogovora, so jo prebrali, dopolnili in določili, kdo jo bo poslal naprej. Maja, ki jo je skupaj s tremi someščankami napisala, je zadovoljno pospravljala računalnik, medtem ko je njena mama, ki je bila ena od moderatork skupščine, klepetala z udeleženci, ki so še postali in razmišljali, kako naprej. Maja opisuje dragocenost skupščin v preprostih, a vendar usodnih rečeh: “V ulici, kjer sem živela trideset let, razen svojih staršev in bližnjih sosedov ne poznam nikogar več. Ne vemo, kdo smo, kaj šele, da bi vedeli, kaj potrebujemo, kaj si želimo, ali da bi konec koncev naredili kaj, da bi v svojih okoljih bolje živeli. Zato smo tu.  Da nas bo čim več, ki bomo spet začeli skupaj delovati, si pomagati in urejati stvari, ki ne delujejo.”

Žiga Vodovnik se nasmehne, ko razlaga, da je pred nami trenutek, da naredimo najbolj humano gesto: izvedemo pokop. Čas je, da pokopljemo stare politične imaginarije, identitete in merske naprave. “Demokracija je mnogo več kot večinskost. V predstavniški demokraciji se lepo kaže problematičnost večinskega odločanja, ko večinsko sprejete odločitve nimajo nobene veze z demokracijo. To vidimo od odločitev, ki so zadevale izbrisane, dalje... Demokracija zahteva od nas, da mislimo tudi druge, ki so v drugačnih položajih, da mislimo drugačne pozicije od naše.” Kar se dogaja po Sloveniji umešča v evropski in svetovni okvir, a opozarja na nezanemarljive lokalne posebnosti.  “Gre za probleme politično ekonomske paradigme, ki je globalna. A odgovori so pluralni, različni, vsak z lokalnimi značilnostmi. Nekritično posnemanje tujih modelov je problematično, a vendar so tuje izkušnje lahko poučne in inspirativne.”

Tako kot je Maribor, letošnja evropska prestolnica mladih, inspiracija Evropi in Sloveniji, bo London kraj, kamor se bo splačalo gledati junija. Koalicija odpora, ki vključuje časopis Guardian, preko šestdeset priznanih ekonomistov, sindikate, opozicijske politične stranke in različne organizacije ter gibanja, bo 22. junija organizirala vsebritansko ljudsko skupščino proti varčevalnim ukrepom. Govorica se spreminja, domišljija je dobila upanje. Po nadležno dolgi zimi prihaja vroča pomlad. Parki in trgi bodo trkali na okna klimatsko hlajenih dvoran.