Nagovor Samuela Friškiča

Drage kolegice dragi kolegi, študenti in študentke, vsi akademiki, profesorice, docenti in asistentke, vsi Koprčani in Koprčanke, Istranke in Istrani.
Kot predstavnik študentk in študentov Fakultete za humanistične študije Univerze na primorskem, ki pripravljamo današnjo manifestacijo javne volje me veseli, da vas nagovarjam v tem pomembnem trenutku ohranjanja pravne in socialne države.
Pred 40 leti so študenti in študentke prvič močneje dvignili glasove zoper kratenje svojih pravic. Z državljansko nepokorščino so jasno pokazali, da imajo svoje pravice in se le teh tudi zavedajo. Francoske študentke in študenti so s svojim glasom kmalu mobilizirali širšo družbo, njihov glas je segel daleč preko meja Francije. Po 40 letih smo na Titovem trgu zbrani študenti in študentke Univerze na primorskem (FHŠ). Naš namen je popolnoma enak! Imamo pravice, imamo jih kot državljani in kot študenti! Nismo smeti, ki bi bile komu kratko malo v napoto, pa naj si kdorkoli tega še tako močno želi! Naše besede so danes jasne!: » naša UNIVERZA NI NAPRODAJ!«. Akademska avtonomija ni dihotomija, ampak je jasno in glasno ena in edina, za obstoj svobodnega akademskega prostora nujna in nepogrešljiva realnost. Res naj bo, kakor v podpori študentom FHŠ žuga potencialnim kupcem univerzitetnega premoženja tudi prof. Močnik, sram tiste, ki se igrajo s slovenskim univerzitetnim prostorom in ga razumejo kot teren za manifestiranje osebnih interesov, brez razumnosti, razsodnosti in moralne odgovornosti, a kar je še najhujše brez kompetenc, ki bi morale biti temeljni predpogoj za sleherno javno funkcijo. Država je (menda bi vsaj naj bila) servis svojim državljanom, kar pa se kaj hitro izkaže zgolj za formalizirano leporečenje, ki nima dejanske osnove. Kako se lahko v pravni državi, ki sama sebe prišteva med t.i. razvite države, ki jim temelj njihove biti predstavlja respublica, zgodi, da vsega 5 let stara univerza trepeta pred potencialno izgubo svojih (s strani MOK podarjenih) prostorov in je prisiljena v ponižujoče moledovanje pri pristojnem ministrstvu, ki pa ji, kljub absurdnosti takšnih razmer ne zagotavlja ohranitve njene celovitosti. Tudi zadnji predlogi rešitve finančne krize, nastale pri investiciji v obe palači, ki ga je po usklajevanju z ministrico podal rektor Rado Bohinc, že od junija čakajo na vladno obravnavo. Medtem ko se veliko stvari sprejema, ali se o njih odloča po t.i. »hitrem postopku, smo študenti in študentke postavljeni pred drugačno dejstvo; po »hitrem postopku« lahko ostanemo brez fakultete, v katero smo se preselili iz najetih prostorov v koprski pošti, šele pred dobrim letom in pol. Komaj je fakulteta dobila nov polet in potrebno infrastrukturno, kakor seveda vsebinsko in znanstveno širino, že je soočena s situacijo iz katere sama ne more najti izhoda. Skupaj s celotno univerzo se otepa s težavami, ki hromijo akademsko odličnost in ( zaenkrat ) samo posredno ovirajo normalen potek študijskega procesa, ali tega vsaj prisiljujejo v stagnacijo. Študenti in študentke smo na koncu tisti ki, kakor poje Iztok Mlakar, eden izmed podpornikov našega protesta, »dobimo spodaj v fačo to, - kar vi zgor' poserjeste«. Zato smo se morali zbrati v protest zoper takšno ponižujočo politiko do naše mlade univerze. Ne Armerije in ne Foresterije se na noben način in pod nobenim pogojem ne sme prodati na javni dražbi in to za noben denar (tudi za absurdno nizko vsoto, ki bo upnikom zgolj poplačala terjatve) ne. Študenti in študentke stopamo v bran instituciji, ki smo jo izbrali, da bi preko nje čez nekaj let odločno, seveda s potrebnimi intelektualnimi in družbenimi kompetencami stopili v družbeno stvarnost in okolju ponudili najboljše.
Vladi RS še enkrat (in če bo potrebno še večkrat) sporočamo, da naša »Univerza ni naprodaj!«
Zahtevamo takojšnje ukrepe, ki bodo preprečili dražbo Foresterije in Armerije in končno postavili stvari na svoje mesto. Zahtevamo popolno univerzitetno avtonomijo in akademsko svobodo. Tukaj, zdaj in enkrat za vselej! Naj živi Univerza na primorskem!
Samuel Friškič:
V bran Univerzi