Kje so moja jajca ?!

Smo humanisti. Človeški, ljudski, v ospredje postavljamo človeka, posameznika. Izražamo veliko zaskrbljenost nad svetom v katerem živimo in v pravem duhu humanizma ohranjamo nekaj upanja na možnost drugačnega in boljšega sveta. Pa je res tako? Ali nas res skrbi svet v katerem živimo in ali nam je res mar za spremembe trenutnega družbenega stanja. Smo res tako optimistični, kot so bili humanisti 14.,15. in 16.stoletja, ko so ponujali alternativo fevdalno-cerkveni ideologiji.

Ali si sploh še zaslužimo naziv humanisti in ali ni že čas, da humaniziramo humanizem. Ali ni čas, da znova ugotovimo, kakšna je vloga avtonomnega posameznika, ali ni čas, da si povrnemo vero v človeškost in ali ni čas, da izoblikujemo pozitiven odnos do sprememb. Najpomembnejša lastnost avtonomnega posameznika je prav pripravljenost na spremembe in tveganje. Se počutite avtonomno? Ste pripravljeni tvegati? Ste za spremembe ampak ne bi tvegali?
Seveda ne, saj se morate za to odpovedati številnim materialnim stvarem, ki jih imate tako radi in še povrhu vsega bi se morali odpovedati sebičnosti. Fromm bi rekel, da vas je hudo strah, in se bojite, da boste izgubili svojo varnost. Občutek bi imeli, kot da so vas vrgli v morje, vi pa ne znate plavati. Ne veste pa, da bi, če bi odvrgli bergle lastništva in sebičnosti, lahko začeli uporabljati svoje lastne sile in bi samostojno hodili.
Podcenjujete svoje zmožnosti in podcenjujete zmožnosti vaših prijateljev, znancev, sodelavcev, sošolcev in kolegov in podcenjujete vašo skupno moč spreminjanja družbe.



Vas res ne moti, da vas na vaši univerzi ocenjujejo po »menjalni vrednosti«. Da je vaš uspeh odvisen od tega, kako se boste prodali in ste le še prodajno blago. Ne zanima vas več vaše življenje in sreča, vaš »jaz«, temveč le, kako bi se dobro prodali. Vedno morate biti zaželjeni, nekritični, prilagodljivi, neopazni, »nesporni«, »nečloveški«, »nehumanisti« na trgu osebnosti. Sploh nimate osebnosti, ste taki, kakršnega vas želijo. (Fromm, 2004, 133-134)

Zato je nujno znotraj univerzitetnega polja ohraniti kritično-refleksivni habitus kot konstitutivni del avtonomnega znanstvenega polja. (Taja Kramberger) Takoj je potrebno razgaliti, poteptati, uničiti in dokončno zavreči neoliberalistično paradigmo na univerzi in širše.

Naj nam bo cilj ustvarjanje kritičnih posameznikov, ki se bodo borili za humanistično družbo v pravem pomenu besede. Ne skrivaj se! V strahu za lastno preživetje ne pristajaj na kompromise (Manifest za ISH). Dvigni glas in kritično misli. Angažiraj se, protestiraj, upri se in vzpostavi tiste izgubljene družbene vezi, ki temeljijo na solidarnosti, vzajmenem sodelovanju in vzajemni pomoči. Zbudi se, čas se je iztekel.

Tvoja poglavitna naloga v življenju je roditi samega sebe.

Mile Zukić