A Gandhi je še kako relevanten sodobnik druge svetovne vojne. Prvič zato, ker v svojem delovanju demonstrira, da je nasilje neka specifična evropska politična metoda - da na "drugi svetovni vojni" ni nič "svetovnega", temveč povsem evropskega (oziroma Zahodnega). V tem tiči tudi nacionalistična ost Gandhijeve strategije nenasilja (ahisma): s tem, ko Indijec nenasilno, razumevajoče in spoštljivo izvaja nepokorščino Angležem, pokaže na specifičen evropski izvor nasilja kot temelja politike. Zato ne moremo več trditi, da je gola, fizična moč splošni temelj politike (ki stoji pod vsemi "ideologijami" in "legitimacijami" oblasti). Nasprotno, nasilje je moment evropske politike - in prav zato bi morali obema svetovnima vojnama odreči njuno "svetovnost". To lahko razumemo kot svojevrsten poskus rehabilitacije Gandhija: če je res, da je vojna v njeni najbolj katastrofalni razsežnosti specifično evropski fenomen, potem nimamo več razloga, da bi pustili, da politiki, kot so Churchill, Hitler, De Gaulle, Stalin in Mussolini zasenčijo Gandhijevo zgodovinsko vlogo.
Kaj je najenostavnejši ugovor, s katerim lahko spodbijamo Gandhijevo politiko, če pa ne prav argument moči in nasilja? Nič ni lažjega kot reči, da je Gandhi le igral na karto usmiljenja Angležev ter da bi, če bi to hoteli, proti njemu uporabili fizično silo. A Gandhi se ni utrudil ponavaljati, da njegova metoda, imenovana satjagraha (v dobesednem prevodu "sledenje resnici") ni orožje šibkih. Skratka, Gandhijevo nenasilje, vztrajno postenje in rigidno vztrajanje na svoji zahtevi ne moremo izenačiti z njemu sodobnim bojem sufražetk. Sufražetkina gladovna stavka ali javni samomor sta bila v Gandhijevih očeh dejanji, narejeni v obupu brezizhode pozicije. A nasprotno, njegov post in njegovo žrtvovanje nista bili znamenji pat pozicije, temveč, prav nasprotno, prekipevajoče moči. Kako lahko razumemo kaj takega? Kako je lahko gladovna stavka pot, ki jo izbere močan?
V "Pismu Hindujcu" je Tolstoj Gandhiju dejal, da so Indijci sami zaslužni za svojo podreditev britanskemu imperiju. Z drugimi besedami, Angleži jih niso podjarmili, temveč so se jim Indijci prav nasprotno prostovoljno podredili. Iz tega prepričanja (pa četudi je skregano z dejstvi sedemnajstega in osemnajstega stoletja) izhaja pomembna posledica, ki sem se je že dotaknil: nasilje in moč nista več temelj politike, temveč sta le goli videz. Ne drži več ugovor, da bi Angleži lahko kadarkoli nasilno zatrli glas Gandhija in njegovih privržencev. Prav nasprotno: Indijci so že toliko časa zatirali moč svojega glasu prav zato, ker so nasedli angleški (ali, bolje rečeno, evropski) iluziji, da je golo nasilje temelj političnih razmerij ter podreditve. Nasilje in strahovlada sta nenadoma postala navidezna elementa, ki ju lahko s spoštljivim in nenasilnim uporom izničimo.
Zato ne moremo reči, da je bila Gandhijeva politična praksa miroljubnega odpora sredstvo nemočnega in šibkega. Če je namreč res, da so se Indijci prostovoljno podredili britanski Kroni, potem se lahko tudi osvobodijo po poti nenasilja. In če je njihova podreditev res temeljila na tem, da so pristali na iluzijo nasilja kot splošnega temelja politike, potem mora veljati tudi obratno, da se lahko osvobodijo samo pod pogojem, da prepoznajo nasilje kot specifičen moment angleškega kolonizatorja.
Kakšne veze ima vse to z današnjim časom? Kako je lahko Gandhi aktualen danes? Kako so lahko državljanska nepokorščina, gladovna stavka ter podobne "šibkosti" relevantne danes, ko pa še ni bilo nikdar jasneje, da je moč edini politični dejavnik? Predlagam nek paradoksen korak. Po Gandhijevih stopinjah moramo pripoznati oblast kot enega izmed izrazov moči. Moramo spoznati, da to, da nekomu priznamo oblast nad nami, pomeni specifično obliko moči, ki jo oblastnik izvaja nad nami. To, da nekoga delegiraš, da ti vlada (kar je dejansko bistvo demokracije), je že oblika neke moči. S tem, ko priznamo, da ima nekdo moč nad nami, da nas nekdo lahko nasilno zatre ob poskusu nepokorščine, je že neka moč. S tem, ko spoznamo to dejstvo, je nasprotnik (oziroma oblastnik) že izgubil večji del svoje moči, ki je izhajala prav iz tega, da smo se strinjali, da ima nad nami oblast in zmožnost nasilja.
Povedano drugače: iluzija ni v tem, da je demokratična oblast legitimna - največja iluzija je v tem, da verjamemo, da se pod to "navidezno miroljubnostjo" skriva grožnja nasilja. Največja iluzija je prav v tem, da verjamemo, da nam oblastniki vladajo zato, ker imajo nad nami moč izvajanja golega nasilja. Prav na tej iluziji temelji oblast kot moč. In v kolikor živimo v demokraciji, moramo to resnico nenehno razkrinkavati (skratka, moramo slediti tej resnici, moramo živeti v satjagrahi) ter dati vedeti oblasti, da vsa njihova moč temelji samo na tem, da verjamemo v njeno nasilno dopolnilo.
Vir : http://209.85.129.132/search?q=cache:FZ3WTv_a_HcJ:krakrarjev.tuditi.delo.si/2005/12/15/nekaj-besed-o-moznosti-nenasilne-politike+NENASILEN+UPOR&cd=10&hl=sl&ct=clnk&gl=si
Ni komentarjev:
Objavite komentar