Obstaja pomemben vir, kjer bi lahko država prihranila milijone eurov in jih namenila za pomoč ljudem v stiski. To bi bilo sedaj izjemno pomebno, saj se, kot že navedeno, kriza poglablja. Gre za sredstva, ki jih država vsako leto nameni za financiranje takšnih ali drugačnih dejavnosti katoliške cerkve ali njenih organizacij. Država namreč financira oz. sofinancira teološko fakulteto, katoliško osnovno šolo in nekaj cerkvenih gimnazij, karitas, katoliške vrtce, cerkvene arhive, kurate v vojski, zaporih in bolnišnicah, cerkvene domove za starejše, prispevke za socialno zavarovanje duhovnikov oz. drugih oseb verskih skupnosti, cerkvene medije, razne druge cerkvene projekte, obnovo cerkva in podobno. Vsako leto država nameni za te namene milijone in milijone eurov, npr. za Teološko fakulteto plačajo davkoplačevalci okoli 2 milijona eurov letno, za cerkvene gimnazije pa približno 5 milijonov eurov. Leta in leta morajo davkoplačevalci plačevati tudi prispevke za socialno varnost katoliških duhovnikov, sedaj je ta vsota že okoli 2 milijona letno.
Seveda pa zgoraj omenjena sredstva niso edino premoženje katoliške cerkve v Sloveniji. Ta organizacija je namreč zelo bogata, saj ima preko svojih organizacij v upravljanju za več 100 milijonov eurov lastniških deležev v slovenskih podjetjih, prav tako je cerkev dobila vrnjeno nacionalizirano premoženje, tudi fevdalnega izvora oz. odškodnino zanj, vse v vrednosti, ki se že približuje 200 milijonom eurov. Vse to pa ni nič v primerjavi z vrednostjo celotnega svetovnega cerkvenega premoženja, ki po ocenah mnogih znaša več tisoč milijard eurov. In to premoženje upravlja samo ena oseba – papež.
Če država ne bi financirala katoliške cerkve, ne bi samo prihranila milijone eurov, temveč bi ravnala tudi v skladu s slovensko ustavo, ki v 7. členu določa, da so država in verske skupnosti ločene. Iz načela ločenosti namreč izhaja tudi to, da država ne sme financirati nobene verske skupnosti, niti njene dejavnosti ali pa njenih organizacij. Že dolgo časa država s financiranjem cerkve krši omenjeno ustavno načelo, ki je zelo pomembno, saj je tudi branik pred rekatolizacijo državnih oz. javnih struktur.
Vladi Republike Slovenije oz. slovenski državi zato predlagamo, da preneha s financiranjem katoliške cerkve, njenih organizacij oz. dejavnosti in tako prihranjena sredstva plasira v socialne projekte za pomoč revnim v naši družbi. Menimo, da katoliška cerkev s prenehanjem državnega financiranja ne bo ogrožena, saj ima po lastnih besedah več kot milijon svojih vernkov, ki so po katoliškem katekizmu in zakoniku cerkvenega prava dolžni poskrbeti za materialne potrebe cerkve. Cerkev lahko zato v ta namen uvede cerkveni davek, ki ga morajo plačevati vsi cerkveni verniki. Če bi vsak polnoletni vernik plačal npr. 10 eurov mesečno, bi cerkev lahko zbrala bistveno več, kot pa sedaj dobi od države. Da cerkev takšen „davek“ že prakticira, kaže tudi dejstvo, da je župnija sv. Bolfenka v Slovenskih goricah pozvala občane oz. farane na plačilo 80 eurov za načrtovano prenovo farne cerkve. Vlado RS pozivamo, da ob vsem tem cerkev pozove, da naj uvede obvezni cerkveni davek za financiranje lastnih dejavnosti, kot nadomestilo za izpad državnih sredstev. Če cerkev tega ne bi uvedla, naj vlada razmisli o sprejetju posebnega zakona o plačevanju cerkvenega davka, ki bi ga verniki plačevali direktno svojo cerkvi. Uvedba cerkvenega davka je bistvena, da se preprečijo pritiski katoliške cerkve na ponovno financiranje te cerkve iz javnih sredstev.
Obrazložitev
1. Kot že uvodoma navedeno, se nahajamo v vedno globlji krizi. V tej krizi so pomembna vsa sredstva, ki jih pridobi oz. ima država. Simbolično rečeno, vsak euro pomaga. Zato je potrebno s tem sredstvi ravnati zelo gospodarno in seveda zakonito. Še posebej je to pomembno, ker se v Sloveniji širi revščina. Vedno več ljudi je namreč revnih, po podatkih Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) naj bi bilo v Sloveniji že ob koncu leta 2008 kakšnih 600.000 Slovencev, ki živijo v revščini. Če bi k temu prišteli še samozaposlene, delavce po avtorskih pogodbah in kmete, bi se ta številka še povečala (Dnevnik, 18.10.2008). Sedaj je verjetno stanje še slabše, saj se število nezaposlenih veča, v nekaj letošnih mesecih se je to število povečalo na približno 80.000.
2. Trideset milijonov Američanov je že novembra 2008 dobilo državno pomoč za prehrano (Delo, 27.11.2008). Revnih postaja tudi vedno več Evropejcev, pod pragom revščine je že oktobra 2008 živelo npr. 7,5 milijona Italijanov (Dnevnik, 18.10.2008), 15 milijonov pa jih je živelo v težkih socialnih pogojih (Večer, 18.10.2008). Sedaj je stanje še slabše. Milijarda ljudi živi z manj kot dolarjem na dan, to število se povečuje, kot se povečuje tudi svetovno število revežev. Veča se tudi prepad med bogatimi in revnimi.
3. Na drugi strani imamo sloj bogatih oz. super bogatih ljudi oz. organizacij. Med te organizacije seveda spada tudi katoliška cerkev. Ta že slabih dva tisoč let zbira svoje bogastvo in zato poseduje nepredstavljivo veliko premoženje, po vsem svetu je to verjetno več 1.000 milijard eurov, ki je bilo v velikem številu primerov pridobljeno, kot to izhaja iz zgodovinskih zapisov, na nezakonit in nepošten način. Iz raznih virov je namreč znano, da se je cerkev ukvarjala s trgovino z ljudmi in imela sužnje, tlačani so morali plačevati tudi cerkvi, cerkev je prodajala titule, funkcije, blagoslovljena pisma, …, uvedla je tudi trgovino z odpustki. Menihi in drugi cerkveni ljudje so ponarejali listine, da so prišli do zemljiške posesti. Bili so tudi papeži in škofje, ki so obogateli od prostitucije, imeli so celo lastne bordele. Eden najbolj sramotnih načinov, kako nagrabiti denar, je bilo roparsko morjenje drugovercev. Glavni faktor pri širjenju cerkvene zemljiške posesti od antike, zlasti pa v srednjem veku, je bila dediščina. Cerkveni oče Salvian je že v 5. stoletju pridigal: »Kdor premoženje zapusti svojim otrokom namesto cerkvi, ravna proti božji volji in proti svoji koristi. Medtem ko na zemlji skrbi za svoje otroke, sebe ogoljufa za nebesa.« Papež Aleksander III. je leta 1170 odredil, da ni veljaven noben testament, ki ni bil narejen v prisotnosti duhovnika. Vse to in še marsikaj drugega negativnega je podlaga današnjega cerkvenega bogastva. Ali ni to tipično tajkunstvo? Danes KC, čeprav je neizmerno bogata, mnogo sredstev dobi še iz državnih proračunov (npr. v Nemčiji vsako leto okoli 14 milijard eurov ).
4. Katoliška cerkev (KC) je kot celota najbogatejša nedržavna organizacija na svetu. Nekaj podatkov o tem:
KC je največji nedržavni zemljiški posestnik zahodnega sveta. V Nemčiji je cerkev z 8,5 milijardami m2 največji zemljiški posestnik. V ZDA in Italiji ima več kot 1 milijon hektarov njivskih površin, v Španiji, Portugalski in Argentini poseduje okoli 20% vseh njivskih površin.
KC v Nemčiji ima 400 milijard eurov vredno premoženje (celoten letni proračun Slovenije je okoli 9 milijard eurov).
KC je največji nepremičninski posestnik. V Rimu je že skoraj 1/3 vseh stavb v posesti cerkve. V drugih italijanskih mestih in tudi v Nemčiji je stanje podobno.
Zlate rezerve Vatikana so bile leta 1952 po velikosti druge na svetu, takoj za ameriškimi, in so znašale 3,5 milijarde eurov. Kakšno je stanje danes?
KC je danes največji verski gospodarski koncern na svetu in močno angažiran na področju nepremičnin, kemije, elektronike … ter soudeležen pri velikem številu gigantskih firm. Samo v Nemčiji ima okoli 100 milijard eurov kapitala in naložb, delnic in vrednostnih papirjev.
KC poseduje mnoge banke. Znan je primer italijanske banke Intesa, ki združuje katoliške denarne ustanove in se je združila z banko San Paolo Imi v največjo banko v Italiji in eno največjih v Evropi.
Premoženje nemške Karitas je po podatkih iz leta 1995 znašalo 65 milijard evrov.
KC ima v lasti tudi večje število tiskovnih agencij, časopisov, revij, radijskih in televizijskih postaj oz. hiš.
…
5. Vrhovni upravitelj in oskrbnik tega neizmerno velikega premoženja je papež. Ena oseba torej upravlja z bogastvom, o katerem lahko večina držav samo sanja. Nemški nadškof oz. kardinal zasluži mesečno več kot 11.000 eurov, plače škofov pa se začenjajo pri 7.500 eurov. Večinoma jih plačuje nemški državni proračun. Ali si želite, da bi bilo tako tudi v Sloveniji? Jezus iz Nazareta: »Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo (Mt 19,34). Čeprav cerkev uči omenjene Jezusove besede, sama ravna proti njim in se zato tudi postavi vprašanje, ali bo sploh kdaj prišla v nebesa, še posebej zaradi tega, ker svojega bogastva noče razdeliti revnim.
6. Katoliška cerkev je tudi v Sloveniji zelo bogata. Nekaj podatkov o tem:
Premoženje fevdalnega izvora je bilo v postopku denacionalizacije vrnjeno samo verskim skupnostim, ostalim ne, pri čemer ima KC večinski delež. Vrednost vrnjenega premoženja se že bliža 200 milijonom eurov, nekaj postopkov pa še ni končanih.
KC ima preko svojih organizacij v upravljanju za več 100 milijonov eurov lastniških deležev v slovenskih podjetjih.
KC ima preko svojih organizacij pomembne lastniške deleže v kemiji, telekomunikacijah, finančnem posredništvu …
KC ne plačuje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za verske objekte kot tudi ne davka na dediščine in darila.
KC (oz. njene organizacije) dobi letno od države tako ali drugače več milijonov eurov raznih »daril«, nekaj primerov je v nadaljevanju:
· okoli 2 milijona za teološko fakulteto· okoli 5 milijonov na področju šolstva (cerkvene gimnazije, …)· okoli 2 milijona za plačilo prispevkov za socialno varnost duhovnikov· okoli 300.000 letno za najem prostorov na Vrbanski 30 v Mariboru · okoli 200.000 za vojaške kurate. KC (oz. njene organizacije) je od države dobila tudi naslednje vsote (v EUR):
8,1 milijona odškodnine za nezmožnost uporabe denacionaliziranega objekta na Vrbanski 30 v Mariboru
4,8 milijona za obnovo cerkvenih sakralnih objektov
221.000 odškodnine za nezmožnost uporabe objekta v Kamniku, kjer je sicer okrajno sodišče
okoli 120.000 za programe »Promocija znanstvenih odkritij na področju družine, zakona in starševstva«, »Znanost o družini in zakonu za mlade« in »Znanost za mir«
8.241 za program »Živi e-kampus«
9.263 za organizacijo jezikovne tribune
180.000 za projekta v zvezi z regionalnimi centri za promocijo znanosti
17.178 za svetovni kongres Mednarodne organizacije za študije Stare zaveze
172.000 za medijske projekte Ognjišča
…
Po nekaterih ocenah cerkveno bogastvo v Sloveniji že dosega milijardo eurov.
7. Še nekaj zanimivih podatkov glede že omenjene Teološke fakultete, ki je v sklopu Univerze v Ljubljani in je zato del javne sfere. Cerkvena organizacija, kar je ta fakulteta, je del javne oz. državne sfere, kar je huda kršitev ustavnega načela ločenosti države in verskih skupnosti. Prejemki nekaterih teologov na Teološki fakulteti v letu 2006 in 2007 (Vir: Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta)
zap. št.
ime in priimek prejemki v letu 2006 prejemki v letu 2007 skupaj (v EUR)
1. Juhant Janez 41.622,75 48.937,14 90.559,89
2. Kolar Bogdan 42.535,89 45.806,53 88.342,42
3. Košir Borut 32.045,74 37.998,02 70.043,76
4. Krašovec Jože 40.192,06 40.724,36 80.916,42
5. Ocvirk Drago Karl 26.653,03 37.730,14 64.383,17
6. Štuhec Janez 42.490,37 35.794,12 78.284,49
7. Turnšek Marjan 28.014,85 15.093,24 43.108,09
Omenjeni učitelji TF, ki so seveda tudi duhovniki, glede na cerkveni nauk, sploh ne priznavajo slovenskega pravnega reda, če je ta v nasprotju z evangeliji. Čeprav so plačani iz državnega proračuna, torej od vseh davkoplačevalcev, Slovenije kot države v bistvu ne priznavajo in glede na cerkveni nauk delujejo izključno za interese tuje pravne osebe, kot je to katoliška cerkev. Po cerkvenem nauku so dolžni duhovniki katoliško vero širiti tudi preko Teološke fakultete, čeprav je ta del javne oz. državne univerze, ki mora biti ločena od cerkve. Da to slovenska država dopušča, je skrajno nerazumno.
8. Cerkev vsako leto dobi od slovenske države veliko denarja. Zanimivo je videti, kaj cerkev nudi v zameno za to oz. kaj dobijo ljudje od nje? Cerkev npr.:
ne priznava slovenske ustave, če je ta v nasprotju z njenimi evangeliji
prisilno krsti dojenčke in z večnim peklom grozi tistim, ki ne dajo krstiti svojih otrok
ne priznava celovitega izstopa in izobči oz. prekolne tiste, ki iz nje izstopijo
ne priznava pravice do življenja, saj je v bibliji, ki je zanjo božja beseda in je še sedaj veljavna, predvidena smrtna kazen za mnoge moralne prekrške (po predpisih stare zaveze, ki jih mora vsak katolik vestno izpolnjevati, je potrebno pobiti homoseksualce, prešuštnike, trmoglave sinove, čarovnice, tiste, ki ne poslušujo duhovnikov in podobno)
želi odstraniti vse tisto, kar ni katoliško, npr. jude, ateiste, drugače verujoče
še ni preklicala izobčenja vegetarijancev iz 6. stoletja (tisti, ki npr. iz etičnih razlogov ne uživajo mesa in tako ne škodujejo živalim in okolju, so večno prekleti še v 21. stoletju).
Vse to je v nasprotju s slovensko ustavo in hudo krši dostojanstvo mnogih ljudi!
9. Slovenska vlada je Rdečemu križu Slovenije in Slovenskemu karitasu namenila vsakemu po 500.000 evrov kot pomoč za njuno dobrodelno dejavnost. Vlada še razmišlja, tako predsednik Pahor, da bi obema organizacijama dala pomoč v višini 2,3 milijona evrov, da bi lahko obe organizaciji uspešno opravili svoje delo (Dnevnik, 3.4.2009).
10. Slovenska Karitas je organizacija, ki jo je ustanovila katoliška cerkev in je zato dolžna uresničevati cilje oz. naloge te cerkve. Ker je glavni in bistveni cilj oz. naloga omenjene cerkve obramba in širjenje katoliške vere, velja seveda to tudi za karitas. Bistvo karitasa torej ni pomoč ljudem, temveč obramba in širjenje vere, pri čemer za to svoje poslanstvo uporablja tudi necerkvena sredstva. Za obrambo in širjenje katoliške vere karitas tako uporablja tudi sredstva, ki jih dobi od države, pa tudi če se ta sredstva dejansko uporabijo za dobrodelnost oz. pomoč socialno šibkim. Dobrodelnost je namreč samo v funkciji širjenja vere in nima svoje lastne vrednosti, kot npr. pri Rdečem križu. Karitas je sredstvo katoliške cerkve za evangelizacijo Slovenje in pridobivanje ljudi na svojo stran. Dobrodelnost je tu torej drugotnega pomena. Država in verske skupnosti so po ustavi ločene. Zato država ne sme financirati nobene verske skupnosti ali njenih organizacij. Država tako ne sme financirati niti Slovenskega karitasa, saj gre za cerkveno organizacijo, ki ji je glavni namen širjenje vere, pri čemer za to uporablja dobrodelnost. Zato slovenska vlada kot del države ne bi smela dati Slovenskemu karitasu uvodoma omenjenih 500.000 eurov, temveč bi morala ta denar dati v celoti Rdečemu križu oz. kakšni drugi dobrodelni necerkveni organizaciji. Ne glede na ostalo je nerazumljivo, da revna Slovenija financira karitas oz. neizmerno bogato katoliško cerkev. Cerkev sicer pomaga ubogim, vendar večinoma s tujimi in ne s svojimi sredstvi, čeprav ima le-teh na pretek. Da je mera polna, država plačuje še za prispevke uslužbencev verskih skupnosti, ki delajo v okviru karitasa (več 10.000 eurov letno). Vse to je kršitev ustavnega načela ločenosti države in verskih skupnosti.
11. Ker mnogi ne vedo, kaj pomeni načelo ločenosti države in verskih skupnosti, ga še enkrat v kratkem obrazlagamo. Iz tega načela izhaja, da mora biti država v pogledu verskih skupnosti zavezana k nevtralnosti, tolerantnosti in nemisionarskemu delovanju v korist neke verske skupnosti. To pomeni, da konfesionalne oz. verske vsebine ne morejo biti del javnega prostora niti del državne ali lokalne oblasti. Na področju šolstva npr. to pomeni, da konfesionalne oz. verske vsebine ne morejo biti del javnega pouka oz. izobraževanja, ki ga zagotavlja država v javnem interesu. Država mora biti namreč nevtralna do vseh verstev in verskih skupnosti, pri čemer ni pomembno število pripadnikov posamezne vere. Če pa država kakorkoli že sodeluje s pripadniki teh verstev, se z njimi ne sme identificirati. Splošna zapoved nevtralnosti države do vseh verstev se kaže tudi v tem, da se država ne sme opredeljevati za nobeno vero ali proti njej. Tako se mora država izogniti vsaki indoktrinaciji v korist neke vere oz. verske skupnosti. Zato je potrebno da je načelo ločitve države in verskih skupnosti in s tem tudi nevtralnosti države dosledno ter strogo izpeljano. Demokratična država (1. člen ustave) je na temelju ločitve države in verskih skupnosti (7. člen ustave) pri izvajanju svoje dejavnosti dolžna zagotoviti nevtralnost do verskih skupnosti in preprečiti prevlado ene vere nad drugim, saj nima nihče pravice od države zahtevati podpore pri izražanju vere. Javno življenje je sekularizirano. Država in njeni deli, kot so npr. državni organi ali pa institucije, kjer je država ustanovitelj, morajo biti versko nevtralni. Država se ne sme identificirati z nobeno vero ali versko skupnostjo, nobene podpirati (niti ne sme ovirati) in nikogar indoktrinirati z neko vero. Država tudi ne sme od nikogar zahtevati, da bi sprejel določeno versko ali drugo prepričanje. Del države ne more biti neka inštitucija verske skupnosti, pravtako država ne more zaposlovati npr. duhovnikov, ki bodo preko državnih organov širiti svojo vero. Iz načela ločenosti izhaja tudi to, da država ne sme financirati nobene verske skupnosti, niti nobene njene dejavnosti, najsi bo to verska ali neverska dejavnost. Namreč, večina verskih skupnosti svojo versko kot tudi neversko dejavnost uporablja v bistvu za širjenje svoje vere oz. promocijo svoje vere ali verske skupnosti. Tipičen primer je že omenjeni karitas, ki ga je ustanovila katoliška cerkev in deluje po načelih katoliške vere ter je sredstvo za širjenje in obrambo katoliške vere (kanon 211 Zakonika cerkvenega prava določa, da so si verniki dolžni prizadevati, da se bo božje oznanilo odrešenja vedno bolj širilo med ljudi in to vsepovsod). Financiranje določene verske skupnosti pomeni, da se je država opredelila za to vero, s to versko skupnostjo se je identificirala in na ta način širi oz. pomaga širiti njeno vero. Država se je tako postavila na stran neke verske skupnosti in proti drugim verskim skupnostim, kajti mnoge verske skupnosti so izključujoče, kot npr. katoliška cerkev, ki po svojem nauku, po svoji doktrini preganja drugače verujoče in jih hoče odstraniti iz družbe.
12. Glede na zgoraj navedeno, torej glede na veliko bogastvo cerkve, ne samo po svetu, temveč tudi v Sloveniji, je popolnoma zakonito in moralno-etično upravičeno, da se preneha financirati vsakršna dejavnost katoliške cerkve oz. njenih organizacij in se ta denar nameni za pomoč ljudem, ki so tudi zaradi cerkvenega podpiranja delitve na bogate in revne, postali revni. To je tudi popolnoma v skladu z ustavo, saj ta vsebuje že večkrat omenjeno načelo ločenosti države in verskih skupnosti.
13. Zaradi prenehanje javnega financiranja katoliške cerkve oz. njenih organizacij, pa le-ta ne bo osirotela. Poleg že omenjenega bogastva, lahko vsak čas uvede tudi cerkveni davek. Pravno podlago za ta ukrep ima v svojem Zakoniku cerkvenega prava, ki v kanonu 222 določa, da so verniki dolžni podpirati cerkev v njenih potrebah, tako pri bogočastju, delih apostolata, krščanski dobrodelnosti in vzdrževanju služabnikov. Podobno izhaja tudi iz Katekizma katoliške cerkve, kjer je zapisano, da so verniki dolžni, da po svojih močeh poskrbijo za materialne potrebe cerkve (2042). Ta cerkev je v zadnjem času v tem smislu celo spremenila peto cerkveno zapoved, ki sedaj od vernikov zahteva, da jo v skladu s svojimi možnostmi podpirajo v gmotnih potrebah. Dolžnost vernikov je sedaj torej povzdignjena celo v cerkveno zapoved, ta dolžnost je tako na cerkveni hierarhični lestvici zelo visoko.
14. Cerkveni davek naj bi seveda plačevali vsi verniki, torej tisti, ki so bili krščeni. Če nekdo izstopi iz cerkve, ga to ne oprosti plačila cerkvenega davka, saj ga ne glede na izstop še vedno vežejo vsi cerkveni zakoni, tako namreč navaja cerkev. Davka ne bi plačevali samo tisti, ki bi izničili svoj status vernika, torej bi dosegli, da se njihov krst razveljavi oz. ugotovi za ničnega, kajti status vernika se pridobi s krstom (kanon 204 Zakonika cerkvenega prava). Izničil bi se lahko krst zaradi tega, ker je bil npr. vernik krščen kot dojenček oz. otrok in ni mogel dati svojega soglasja za krst, kar je v nasprotju s človekovimi pravicami, npr. pravico do dostojanstva ali verske svobode oz. svobode vesti. Svoboda vesti je namreč ena izmed temeljnih ustavnih pravic in ne prenese nadomestnega odločanja, torej, da bi starši namesto otrok odločali o tem.
15. Katoliška cerkev bi lahko s cerkvenim davkom dobila velika sredstva, mnogo večja, kot jih dobi sedaj od države. Če bi npr. vsakemu polnoletnemu verniku mesečno naložila kot cerkveni davek plačilo 10 eurov, bi glede na število zaposlenih vernikov in vernikov upokojencev (tem bi lahko naložila plačilo 5 eurov mesečno), lahko mesečno zbrala slabih deset milijonov eurov, letno torej okoli 100 milijonov. Seveda lahko cerkev svoje vernike obdavči še z višjim zneskom in tako pridobi še več sredstev. Če vernik ne bi plačeval cerkvenega davka, ki bi ga cerkev uvedla s svojimi pravnimi akti, bi ga lahko na svojem sodišču tožila in tako preko tožbe dobila tisto, kar so jih dolžni njeni verniki. Če tudi po sodbi cerkvenega sodišča verniki ne bi želeli plačati zapadlega dolga, bi ga izterjala v izvršbi. Če to ne bi bilo uspešno, bi lahko celotno zadevo prenesla na državno civilno sodišče in preko prisilne državne izvršbe dobila dolgovani znesek.
16. Cerkev že prakticira cerkveno zapoved, da so jo verniki dolžni podpirati v njenih gmotnih potrebah. Tako recimo je župnik župnije sv. Bolfenk v Slovenskih goricah pred kratkim pozval vsako družino v tej župniji, da prispeva 80 eurov za načrtovano prenovo farne cerkve v tej župniji (Večer, 16.4.2009). Verniki so dolžni plačati omenjeni znesek, saj so dolžni podpirati svojo cerkev glede njenih materialnih potreb. Če ga ne plačajo, pa bi ga glede na svoje gmotne razmere lahko, jih lahko cerkev kaznuje. Sicer pa je primerov, ko župnik naložilo plačilo določenega prispevka za potrebe cerkve, še mnogo.
17. Na podlagi navedenega tako predlagamo, da:
vlada RS v okviru svojih pristojnosti zagotovi, da se iz javnih sredstev preneha financirati katoliško cerkev v Sloveniji oz. njene organizacije
predlaga pristojnim organom (npr. Državni zbor), če sama ne more zagotoviti prenehanja financiranja iz javnih sredstev, da ti organi sprejmejo odločitev, ki bo pomenila prenehanje financiranja katoliške cerkve in njenih organizacij oz. njenih dejavnosti
pozove katoliško cerkev v Sloveniji, da uvede cerkveni davek kot nadomestilo za izpad javnih sredstev. To je potrebno zaradi tega, da se preprečijo pritiski katoliške cerkve na ponovno financiranje iz javnih sredstev, če ji bo začelo zmanjkovati sredstev zaradi prenehanja financiranja iz javnih sredstev.
Ker gre v tem primeru za peticijo splošnega pomena (45. člen ustave), vas pozivamo, da nam nanjo odgovorite v zakonitem roku.
Lep pozdrav!
Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve
Sejmišče 1, 4000 Kranj, ki ga zastopa
Vladko Began, odvetnik iz Celja
Datum: 27.4.2009
Ni komentarjev:
Objavite komentar