torek, 19. marec 2013

Ljudska skupščina kot institut neposredne demokracije v praksi


Kaj je neposredna demokracija?

Neposredna demokracija je oblika demokracije, pri kateri ljudje odločajo o političnih iniciativah direktno, brez posrednikov oz. predstavnikov. V praksi elemente neposredne demokracije najdemo v oblikah participativne in posvetovalne demokracije. Načeloma imajo vsi tipi demokracije participatorni značaj (predstavniška demokracija: ljudje npr. volijo), vendar je pri participativni demokraciji poseben poudarek na večji in aktivnejši udeležbi državljanov pri političnem odločanju. Elemente posvetovalne demokracije najdemo tudi v predstavniških demokracijah, ki so v veljavi v večini držav t.i. zahodnega sveta. Večina takih demokracij tako omogoča dve obliki politične akcije, ki omogočata delno neposredno demokracijo: referendum (oz. plebiscit – posameznik oz. organizirana skupina poda predlog referendumskega vprašanja, za izvedbo mora zbrati določeno število podpisov podpore, nato je referendum lahko razpisan) in ljudsko iniciativo (posameznik ali skupina poda predlog zakona ali ukrepa oz. ukrepov, če zbere določeno število podpisov podpore, je parlament obvezan predlog obravnavati). Tudi naša zakonodaja predvideva obe obliki direktne udeležbe ljudi pri odločanju o političnih vprašanjih, po izkušnjah pa vemo, da sta z lahkoto prezrti oz. neupoštevani, zato je jasno, da za učinkovito izvajanje neposredne demokracije nista dovolj.

Eno od gibanj, ki se je začelo pospešeno razvijati v zadnjih »vstajniških mesecih« je gibanje, ki promovira in razvija načela in institute neposredne demokracije. Ena od skupin, ki je del tega gibanja, združenega v Mreži za neposredno demokracijo (www.aktivnidrzavljan.si), je tudi skupina Neposredna demokracija zdaj! (www.neposrednademokracija.com), ki je na svoji spletni strani pred nekaj meseci objavila svoj manifest, v katerem izpostavlja zahtevo po uvedbi nekaterih temeljnih institutov neposredne demokracije, tako na političnem kot ekonomskem področju. Tudi v praksi institute neposredne ekonomije lahko ločimo na politične in ekonomske. Med politične npr. spadajo: 

-         institut ljudske nezaupnice (omogoča odpoklic posredno ali neposredno izvoljenih političnih predstavnikov na oblasti)
-        institut participativnega proračuna (omogoča soodločanje ljudi o elementih proračuna na lokalni in državni ravni)
-        institut elektronske demokracije (ki bi zagotavljala praktično implementacijo različnih oblik aktivne participacije pri odločanju)
-        institut javne skupščine,

Med ekonomske pa npr. uvrščamo:
-        soupravljanje oz. samoupravljanje podjetij
-        delavsko lastništvo podjetij
-        t.i. ekonomija solidarnosti (zadružništvo, socialne hranilnice, socialno podjetništvo).

V nadaljevanju bom skušala predstaviti javno skupščino kot obliko politične organizacije, ki deluje na temeljih in po načelih neposredne demokracije. Naša zakonodaja na lokalni ravni (Zakon o lokalni samoupravi) v osnovi že predvideva tri institute neposredne demokracije – poleg referenduma in ljudske iniciative še zbor krajanov. (44. In 45. člen)

44. člen Neposredne oblike sodelovanja, občanov pri odločanju v občini so zbor občanov, referendum in ljudska iniciativa.
45. člen Zbor občanov se lahko skliče za vso občino ali za njen posamezen del. Skliče ga župan na lastno pobudo, na pobudo sveta ali na zahtevo petih odstotkov volivcev v občini oziroma v njenem delu, ki ga določi statut.

Ti instituti torej niso nič posebej radikalnega (kot to nekateri skušajo predstaviti), ampak povsem dostopni in predvideni načini neposrednega političnega so-delovanja krajanov, občanov pri odločanju. Kljub temu so vendarle podrejeni vladajoči eliti in ustaljenim pravilom, ki izhajajo iz praks posredniške demokracije, saj so sklici tovrstnih zborov zgolj posvetovalne narave, zato je samoorganiziranje v javnih skupščinah mogoče in potrebno izvesti tudi mimo tega, saj samoorganizirane skupščine v določeni meri lahko delujejo po bolj egalitarnih in emancipatornih pravilih (npr. ljudi ne ločujejo na državljane in nedržavljane, predvidevajo iskanje konsenza, ne preglasovanja večine nad manjšino ipd.).

Kaj je javna skupščina?

Javna skupščina je oblika odprtega zasedanja zainteresiranih posameznikov, ki se je lahko udeleži vsak. Javna skupščina je:
-       platforma za izražanje mnenj in diskutiranje o problemih,
-       platforma za organiziranje posameznikov v delovne skupine glede na problematiko, pri kateri želijo aktivno participirati)
-       platforma za sprejemanje sklepov, ki izražajo voljo, opredelitve in zahteve sodelujočih
-       platforma za formiranje organiziranih skupnosti itd.
Javno skupščino je mogoče organizirati kjerkoli, tako na nivoju majhnih lokalnih skupnosti kot na nivoju mest, regij ali širše. Javna skupščina mora biti odprta za vse, za uspešno delovanje pa naj bi načeloma delovala po določenih pravilih, ki se sprejemajo s konsenzom, običajno ob formiranju skupščine, in ki se lahko konsenzualno tudi spreminjajo v teku delovanja skupščine. Kljub temu mora skupščina, ki naj bi delovala po načelih neposredne demokracije, upoštevati določena temeljna pravila.

Temeljna priporočena splošna pravila delovanja javne skupščine:
Javno skupščino je mogoče organizirati na kateremkoli javno dostopnem (tudi hendikepiranim osebam) kraju. Seveda je bolj udobno, če se skupščine izvajajo v zaprtih javnih, vsem dostopnih prostorih, vendar je ob pomanjkanju dostopnosti teh (kot na primer pri nas v Kopru) skupščino mogoče izpeljati tudi na prostem, na javnem mestu, npr. trgu (tako je bila uspešno izvedena recimo prva skupščina v Kopru). Na začetku posamezne skupščinske seje je zaradi učinkovitosti poteka debate potrebno izbrati moderatorja – enega ali dva (pri bolj množičnih shodih lahko tudi tri), ki skrbita, da debata poteka po predhodno sprejetih pravilih. Na prvi primorski vstajniški skupščini so bila denimo sprejeta naslednja pravila:

1. Poslušamo en drugega – ko nekdo govori, ga ne prekinjamo! Prednost imajo tisti, ki niso govorili.
2. Za besedo se prijavimo z dvigom roke in počakamo na vrsto. Lahko s posebnim znakom z roko opozorimo na tehnične pripombe in kršenje nekih dogovorjenih pravil in načel in ta znak ima prednost pred dvigom roke.
3. V govoru se osredotočimo na bistvene zadeve in ne dolgovezimo, da do besede pridejo tudi drugi.
4. Replike na besede drugega naj bode kratke in jedrnate – ne zapletamo se v besedne dvoboje!
5. Stremimo k dogovoru, ki bo sprejemljiv za vse prisotne.
6. V razpravi nimajo mesta podporniki šovinističnih, nacionalističnih, seksističnih in avtoritarnih ideologij ter sklepov in razprav skupščine si ne more prilastiti nobena politična stranka.

Naloga moderatorjev je, da spremljajo debato in k besedi po vrstnem redu prijave (z dvigom roke – vsebinski prispevek; z dlanmi postavljenimi v črko T  - tehnična pripomba)  kličejo govorce in jih opominjajo, če kršijo katerega od sprejetih pravil. Skrbeti morajo tudi, da imajo vsi govorci enako odmerjen čas za razpravo ter da celotna razprava vodi v smeri skupnih sklepov, ki se dosežejo s soglasjem vsem prisotnih. Moderatorji tako ob zaključku posameznega tematskega sklopa debate lahko oblikujejo predlog sklepa (glede na razpravo), ki ga nato skupščina konsenzualno sprejme. Če konsenza ni, se sklep ne more sprejeti oz. razprava teče, dokler ni dosežen konsenz.

Cilji debate na javni skupščini so:
-        Prepoznavanje, izražanje in artikulacija problemov, diskusija o njih in iskanje možnih načinov in vizij za njihovo reševanje
-        Sprejemanje sklepov (v obliki zahtev, opredelitev do problemov ali oblikovanja delovnih skupin, ki se nadalje ukvarjajo z iskanjem možnih rešitev, raziskovanjem, pisanjem peticij, javnih pisem, manifestov, javnih razprav, civilnih iniciativ, organiziranjem direktnih akcij ipd.)

Zakaj iskanje konsenza?

Ker le tako preprečimo, da bi večina preglasovala manjšino. Večina namreč nikoli ne sme odločati o pravicah manjšine. Iskanje konsenza je velikokrat dolgotrajno in mukotrpno delo, vendar je edini možen način, da se skupnost ohranja in da se npr. prepreči klasične ideološko motivirane delitve, ki naposled onemogočajo kakršnakoli sodelovanja. V praksi to pomeni, da ni klasičnega glasovanja in preštevanja glasov, ampak diskusija poteka, dokler nihče od sodelujočih nima več bistvenih pomislekov do odločitev, zaradi tega lahko debata o posameznih zadevah traja tudi skozi več skupščinskih zasedanj.
Ravno v zadnjih mesecih so se tudi po Sloveniji te prakse samoorganiziranja začele udejanjati na različnih nivojih, predvsem v obliki vstajniških skupščin in organiziranja na lokalnem nivoju.

Ljubljanske vstajniške skupščine

So se organizirale na pobudo aktivističnih skupin in civilnih iniciativ, ki so sodelovale pri vstajniškem gibanju v Ljubljani. Zgodile so se 4 vstajniške skupščine, ki se jih je udeležilo od 100 do 150 ljudi, sklicane pa so bile na pobudo in s sodelovanjem različnih organiziranih skupin oz. iniciativ (Antikapitalistični blok, Mreža za neposredno demokracijo, Vstajniške socialne delavke, Protestival, Vstajniška republika,itd.). Potekale so na različnih lokacijah (Metelkova, Socialni center Rog, prostori KUDa Zlati zob). Na začetku je diskusija tekla predvsem v smislu predstavljanja aktivnosti in metodologije dela sodelujočih skupin, kasneje pa so se v okviru skupščine formirale različne delovne skupine – za pravne načine boja, za politične načine boja, za neposredno demokracijo, za komuniciranje z javnostmi, za kulturni in izobraževalni razvoj Slovenije, za ekonomski program, za socialni in zdravstveni program, za vrtanje lukenj v sistem. Skupine na vsaki skupščini poročajo o svojem delu. Zadnja vstajniška skupščina se je zgodila v začetku februarja, naslednja se predvideva po 4. Vseslovenski vstaji.

Mariborske skupščine

Po 3. Mariborski vstaji so se sodelavci Centra alternativne in avtonomne produkcije (CAAP) MB odločili, da bodo sklicali nekakšen mestni zbor oz. skupščino, namenjeno čim širšemu krogu ljudi, kjer bi poskusili ugotoviti, kako nadaljevati z mariborskim vstajniškim gibanjem. Motiv so bila dogajanja, povezana z represijo nad protestniki - ljudi so zapirali, izdajali globe, treba se je bilo temu organizirano upreti.

Skupščin v Caapu se udeležujejo večinoma posamezniki, ki niso bili člani nobene od že obstoječih iniciativ. Skupščine potekajo v prostorih Caapa in so navadno sklicane na isti dan v tednu oz. mesecu ob isti uri. Preko skupščino je tako prišlo do formiranja dveh skupin – akcijske (oz. kreativne) in strateške.

Akcijska/kreativna – njen prvotni namen je bil proteste organizirati tako, da se prepreči aretacije in policijsko represijo, sicer se ukvarja tudi z načrtovanjem direktnih akcij
Strateška – pokriva različna področja (ekonomija, sociala, zdravstvo, delovanje MOM – predvsem se ukvarja z raziskavo in analizo delovanja MOM na teh področjih in iskanje možnih alternativ

Po predstavitvi ugotovitev delovnih skupin se je skupščina odločila za pobudo samoorganiziranja četrtnih skupnosti v okviru Iniciative mestni zbor.

Samoorganizacija četrtnih skupnosti www.imz-maribor.org
Doslej so bile skupščine oz. mestni zbori organizirani v treh četrteh - v Novi vasi (izpeljana v prostorih Mestne četrti), Centru (izpeljana v kinu Udarnik) in Studencih (izpeljana v Caapu), načrtuje pa se še skupščina v Taboru, ki bo predvidoma izpeljana v  Pekarni. Četrtne skupščine so pri svojem formiranju večinoma sledile naslednjemu dnevnemu redu:
o   Uvodna beseda
o   Predstavitev podobnih praks po Evropi
o   Predstavitev instituta participatornega proračuna
o   Sprejemanje pravil
o   Razprava
o   Oblikovanje in sprejemanje sklepov

Primorska vstajniška skupščina

Prva primorska vstajniška skupščina je bila sklicana v Kopru na Titovem trgu 8.2. ob 17h. Letaki, ki so vabili nanjo, so debato usmerili na tri ključna vprašanja: Kaj nas moti? Kakšne rešitve predlagamo? Kaj bomo naredili?  Na skupščino je prišlo okoli 50 ljudi, ki so po dvourni diskusiji na koncu sprejeli 5 sklepov. 

Sklepi prve primorske vstajniške skupščine

1. Ostro nasprotujemo privatizaciji državnega premoženja (preko Slovenskega državnega holdinga) in zahtevamo, da se ukradeno družbeno premoženje iz časa tranzicije vrne v družbeno last ter zahtevamo revizijo denacionalizacije. Ne bomo dovolili privatizacije Luke Koper.

2. Zahtevamo uradno revizijo in preglede vseh elementov identifikacije javnega dolga (pogodbe, razpisi, proračuni, prodaje premoženja, plače,.) s strani Protikorupcijske komisije in Računskega sodišča, tako na lokalni kot tudi na državni ravni,.

3. Predlagamo ustanovitev sindikata »neuvrščenih/neopredeljenih«, ki bo zaobjel vse tiste , ki niso zastopani v vseh dejavnostih in sektorjih in vse tiste, ki niso zadovoljni s trenutnimi sindikati (prekarni delavci, delavci na avtorske in podjemne pogodbe, s.p.-ji, brezposelni, upokojenci, študenti, dijaki, migrantski delavci, agencijski delavci, delavci za določen čas in vsi ostali zaposleni, ki niso zadovoljni s trenutnimi sindikati v Sloveniji).

4. Zahtevamo totalno obdavčitev Rimokatoliške cerkve in vrnitev vsega premoženja, ki ga je cerkev pridobila z denacionalizacijo nazaj v družbeno last.

5. Zahtevamo ukinitev agencij za posredovanje dela.

V okviru skupščine so bile oblikovane tudi delovne skupine in sicer :
  • delovna skupina proti privatizaciji Luke Kope
  • delovna skupina za pregled pravnih vprašanj okoli javnega zbiranja
  • delovna skupina za ustanovitev sindikata, ki bi združeval vse, ki jim klasični sindikati ne morejo nuditi zaščite
  • delovna skupina za revizijo javnega dolga
Predstavljene primere skupščinskih zasedanj lahko razumemo kot začetek učenja, kaj aktivno državljanstvo in vzvodi neposredne demokracije pomenijo v praksi, kot poskuse, da se začnemo v večjem številu udeleževati javnih razprav in prakticirati dialog in iskanje konsenzov, kot možnost, da se politične debate premaknejo iz področja zasebnega v javen prostor, da se debate iz internetnih portalov, kjer se večina uspešno skriva za anonimnostjo in ne prevzema odgovornosti za zapisano, premaknejo tja, kjer ljudje prevzemajo odgovornost zase tako, da se preko diskusije odločajo o zadevah, ki se jih tičejo, obenem pa tudi kot poskus formiranja skupnosti, ki z izražanjem skupnostne volje aktivno in odgovorno lahko poseže v sooblikovanje politik, ki definirajo načine našega skupnega sobivanja. Obenem pa se je potrebno zavedati, da je udejanjanje neposredne demokracije v praksi dolgotrajen in počasen proces, ki se nenehno razvija in ne ponuja hitrih rešitev.


Ni komentarjev:

Enourna blokada Luke Koper!!!