V zadnjih nekaj mesecih je
zaupanje v parlamentarno politiko v Sloveniji postalo luksuz, ki si ga lahko
privoščijo le redki privilegirani. Protesti in vstaje po številnih slovenskih
mestih so sprožili nekaj zelo dragocenega – odprl se je prostor vsebinske
debate in vedno več ljudi se aktivira in povezuje ter javno izraža svoja
mnenja, opozarja na probleme in razpravlja o možnih alternativnih rešitvah. Tak
prostor je tudi Primorska vstajniška skupščina, v okviru katere so se formirale
delovne skupine, ki se ukvarjajo s posameznimi problemi, ki se tičejo življenja
v lokalnem okolju, pa tudi širše. Ena od njih je tudi Delovna skupina proti
privatizaciji Luke Koper, ki je bila organizator okrogle mize »Luka Koper je naša last/Luka Koper è di nostra
proprieta/Luka Kopar je naše vlastništvo.« Na okrogli mizi so sodelovali : Majda Prijon, strokovnjakinja na področju pomorstva in
Luke Koper, Matjaž Stare, delavski direktor Luke Koper, Zlatan Čok, ekonomist in
eden pomembnejših agentov v Luki Koper in Mladen Jovičić, Sindikat žerjavistov
pomorskih dejavnosti (SŽPD).
Na začetku sta
Matjaž Stare in Zlatan Čok predstavila pomen Luke Koper za državno in lokalno
gospodarstvo (špedicija, železnice, agenti, logisti, cariniki, inšpekcijske
službe,.) in lokalno skupnost. Pristanišče
namreč neposredno in posredno omogoča delo in preživetje več tisoč ljudem in
njihovim družinam, zato je njegovo sožitje z lokalnim okoljem izjemnega pomena.
To sožitje pa ni nekaj, kar obstaja od včeraj, razvijali so ga delavci in
prebivalci, ki so pristanišče solidarnostno gradili v prejšnjem sistemu in ga
je potrebno negovati in razvijati naprej, to pa je možno le, če pristanišče vrnemo v družbeno last in
upravljanje. Poleg nadomestila za stavbno zemljišče, ki ga Luka Koper
plačuje Občini Koper, preko plačevanja koncesij, davkov, sponzorstev in
donacij, je luka izjemnega pomena za lokalno skupnost.
Prav zaradi svoje
pomembnosti je od spornega lastninjenja (privatizacija in ustanovitev delniške
družbe) v devetdesetih letih, postala prizorišče političnih interesov, izza
katerih se vedno skrivajo zasebni interesi. Skozi predstavitev zgodovine
razvoja Luke Koper, smo izvedeli, da so
lokalna skupnost in delavci sami gradili luko, železniško omrežje in
infrastrukturo, tudi z neplačanimi sobotami in da država v nobeni fazi razvoja
luke ni sodelovala, zato tudi nima nikakršne pravice tržit podjetje in ga
prodajat. Danes je koprska luka moderno pristanišče, ki je izjemno cenjeno
v svetu in je kot tako pomemben igralec na mednarodnem prometnem križišču, zato
se za prihodnost poslovanja ni potrebno bati.
Majda Prijon nam je obrazložila,
da je bila luka privatizirana že v devetdesetih letih in da je danes zasebno
podjetje v večinski lasti države in tako lahko zdaj država razpolaga s svojim
deležem kot se ji zahoče. Večina pristanišč po svetu naj bi bilo javnih, zato
je potrebno razmisliti o oblikah preoblikovanja Luke Koper iz zasebnega
podjetja v javno podjetje.Vsi povabljeni udeleženci so se
strinjali, da je pri lastninjenu luke šlo za »zaplembeno zakonodajo«, da so
bili delavci s tem dejanjem okradeni in izdani. Matjaž Stare je predstavil
konkretne predloge ukrepov za vrnitev premoženja nazaj v družbeno last. Skupaj
s somišljeniki naj bi pripravili Zakon o denacionalizaciji, ki bo zaseženo
družbeno premoženje vrnil v last upokojenim in trenutnim delavcem vseh nekoč
družbenih podjetij. S 5.000 podpisi bodo
predlagali obravnavo zakona v državnem zboru in v kolikor zakon ne bi bil
sprejet, kar je zelo verjetno, bi se lotili priprave zakonodajnega referenduma
in zbiranja 40.000 podpisov, kjer bi se vsi državljani in državljanke odločali
o tem, ali je potrebno sporno lastninjenje in »podržavljanje« družbenega imetja
vrniti nazaj v last delavcem. Zahteva
enakopravnost različnih vrst lastnin in sicer zasebne, kolektivne, državne in družbene
lastnine. Zlatan Čok se je spraševal na podlagi dejstva, da država ni
sodelovala v nobeni fazi razvoja luke, kdo ji je dal mandat oziroma pooblastilo,
da luko naprej prodaja. Država bi morala biti samo upravljalec oziroma
opravljati vlogo gospodarjenja s premoženjem luke in nič več. Pri tem so se
strinjali in ugotovili, da gre pri lastninjenju luke za politično in ne pravno
vprašanje.
V drugem delu razprave se je
odprla žolčna debato o oblikah organizacije luke, ki bi bila najbolj primerna
za širšo pristaniško skupnost. Rešitve preoblikovanja podjetja so se vrtela
okoli pristaniške uprave, kateri sta predstavnika delavcev nasprotovala, do pristaniške
skupnosti, ki predvideva večjo vlogo delavstva pri samem upravljanju s
pristaniščem. Tu se je pokazalo, da še vedno prevladujejo posamezni interesi
zasebnikov, ki bi radi razbili trenutno monopolistično vlogo podjetja Luka
Koper d.d. in bi radi več konkurenčnosti in enakopravnosti, ter koncesijsko
upravljanje s terminali. Take oblike
organizacije dela nikakor ne bi bila primerna za delavce, ki bi bili prepuščeni
različnim koncesionarjem oziroma podizvajalcem, oziroma, kot je slikovito
ponazoril predstavnik delavcev Mladen Jovičić, to zgodbo dobro poznajo že
danes, ko se na ta način prelaga odgovornost za kršitve predvsem delavske
zakonodaje iz Luke Koper na manjša podjetja in s tem izogiba odgovornosti. Ena
od možnih rešitev, ki je bila omenjena je tudi pristaniška skupnost, ki bi bilo
javno podjetje, v katerem bi bili soudeleženi vsi deležniki v pristanišču z
močno vlogo delavcev pri upravljanju te pristaniške skupnosti.
Delavski boj SŽPD v Luki Koper
je lahko vsem sindikatom v državnem kontekstu za zgled. Mladen Jovičić je izrazil stališče sindikata,
da ne pristajajo na neoliberalno
retoriko oblastnikov in lastnikov luke, ki želijo prikazati delavce, kot
strošek in kjer je edini kazalec razvoja povečevanje kapitala. Verjame v
sodelovanje vseh akterjev, ki sodelujejo v pristanišču in ocenjuje, da morajo
biti cilji razvoja dolgoročni in je potrebno vzeti v obzir prispevek delavcev
pri tem razvoju in to upoštevati, tako pri deljenju profita, kot tudi pri
upravljanju podjetij, ki sodelujejo v teh procesih. Sam ocenjuje delavski boj,
kot srednje dober, saj je še veliko nerešenih vprašanj na področju delavske
problematike, kjer se lahko stanje izboljša, pri tem pa so največja črna točka podjetja,
ki izvajajo »storitve« za Luko Koper (IPS podjetja), ki se v resnici ukvarjajo
s trgovino z ljudmi in posredovanjem dela, kjer so predvsem migrantski delavci
prepuščeni na milost in nemilost zasebnikov, ki na plečih in ramenih delavcev služijo
bajne vsote denarja. Izraža veliko zaskrbljenost nad predlogi ureditve
pristanišča preko koncesij in različnih izvajalcev, saj to škoduje v prvi vrsti
delavcem in delavskemu boju. Vseeno je prepričan, da že trenutna zakonodaja
dopušča možnosti, da se delavci ob boljši samoorganizaciji uprejo škodljivim
ukrepom lastnikov in vodstva podjetij zoper delavce.
Okrogla miza je odprla teme, ki
so bile v Sloveniji dolgo zapostavljene, namerno ignorirane in postavljene na
stranski tir, v vsem tem času pa so nam pred lastnimi očmi politiki in
gospodarstveniki kradli družbeno premoženje in lastnino, ki smo jo sami
ustvarili. Udeleženci so se strinjali, da je potrebno s podobnimi razpravami in
debatami nadaljevati tudi v prihodnje.
Čas je, da si našo družbeno
lastnino povrnemo nazaj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar