Proti »Dublinski konvenciji« – za svobodo bivanja! TEROR DEPORTACIJ

Poziv k solidarnostnim akcijam za zbiranje sredstev za 3 prebežnike iz Afganistana/Pakistana

Drag* compañer@s, ljudje iz nam neznanih gibanj, politično aktivn* neznanci/ke,

Pred dnevi je 3 prijatelje, prosilce za azil iz Afganistana in Pakistana, ki imajo trenutno legaliziran status prosilcev za azil v Italiji, doletela najhujša možna birokratsko-zakonska usoda: prisilna vrnitev v prvo državo vstopa v EU (Belgijo, Švedsko in Dansko), in neposredna grožnja deportacije iz teh držav v matične države, kjer dolga – nepredstavljiva – leta divjajo med-nacionalne, med-socialne, med-religiozne in med-etnične vojne ter diktatura neskončnega terorja, pri kateri sodelujejo vse članice NATA (med njimi Slovenija). Na kratko: grozi jim prisilni izgon v gotovo smrt!

Po mednarodni konvenciji sistema Dublin, ki omogoča prisilno vračanje prosilcev za azil v prvo državo vstopa v EU oz. v državo kjer so prosilcu za azil prvič prisilno odvzeti prstni odtisi, ki so vneseni v mednarodno podatkovno bazo prstnih odtisov vseh prosilcev za azil EURODAC, so Matej, Aljoša in Marko (imena so poslovenjena, kajti prijatelji so prosili za anonimnost, zaradi strahu pred dodatnim pregonom in zaradi sramu pred tem, da morajo za sredstva spraševati neznance), ki so v Belgiji, na Švedskem in Danskem že prejeli negativni izid prošnje za azil, in so pred osmimi meseci ravno zato pribežali v Italijo, dobili poziv, da bodo prisilno vrnjeni v prvo državo vstopa. A v Italijo niso pribežali za zabavo, negativni odgovor na prošnjo za azil namreč pomeni deportacijo v matično državo, torej prislini izgon v gotovo smrt. Kot prebežniki v Italiji so sicer lahko vložili vlogo za mednarodno zaščito (azil) a ker so njihovi prstni odtisi v EURODAC sistemu, je Italija (kakor ostale članice EU) po zakonu obvezana, da prve države vstopa pozove k »sprejetju odgovornosti«, torej da prve države povpraša ali želijo ponovno prejeti iste prosilce za azil.

Navadno se države tej pravici odrečejo, še bolj pogosto na vprašanje ne odgovorijo in to omogoči »odblokiranje« oz. izničenje Dublina, osebe pa lahko prošnjo za azil vložijo v drugi državi. Skratka, dobijo novo priložnost za polnopravno bivanje, delo in svobodo gibanja.

Primer, da prve države »prevzamejo odgovornost« in sprožijo postopek prisilnega vračanja iz druge države v prvi vrsti pomeni prisilno deportacijo v Belgijo, na Švedsko in Dansko, kjer je Mateju, Aljoši in Marku bila zanikana pravica do azila! To pa zagotovo pomeni deportacijo iz teh držav v njihovo matično državo. Grozi jim torej deportacija v smrt! Tudi zato smo se odločili sestaviti ta poziv, čeprav zbiranje sredstev le redko tvori naš način političnega angažiranja.

Več informacij o samih primerih Mateja, Aljoše in Marka še pripravljamo. A ker je ta bitka tudi bitka s časom, objavljamo sledeči poziv zdaj. 

KAJ LAHKO TOREJ STORITE?

Poziv je primarno usmerjen na posameznike ali kolektive, ki delujejo politično in imajo zmožnosti in resurse za organizacijo različnih dogodkov oz. ki ne glede na ta poziv organizirajo dogodke. Prošnja gre v smer, da bi na dogodkih – ali rednih ali posebnih za to priložnost – odprli prostor za omenjeni primer, predstavili naravo problema (torej priložili zgornji opis, ali pa ga prebrali) in prosili ljudi za prostovoljne prispevke. Trojica namreč potrebuje izkušeno pravno pomoč, ta pa stane.

Po naših trenutnih informacijah je znesek na osebo okoli 800€. Nekaj sredstev imajo na strani sami, kljub nemogočim življenjskim pogojem, nekaj lahko prispevajo njihove družine in prijatelji, a to še zdaleč ni dovolj za najem pravnika. Alternativna opcija je, da nam pomagate poiskati pravnika, ki pozna italijansko in mednarodno zakonodajo in »trike« pri ustavljanju prisilnih deportacij po dublinski konvenciji.

Če lahko to storite, nas prosim kontaktirajte na alternativa.obstaja@gmail.com kjer se bomo dogovorili kako nam lahko predate zbrana sredstva.

To je torej iskren poziv k politični solidarnosti!

Če je le možno, bi prosili, da primer predstavite v politični optiki in ne optiki humanitarizma; da torej izpostavite pravico do bivanja, pravico do gibanja in proste izbire kje človek želi živeti, izpostavite krutost migrantske zakonodaje EU, obsodite vmešavanje in spodbujanje vojn s strani NATA ipd.  in ne v kontekstu »ubogih« begunčkov, ki potrebujejo našo pomoč. Kajti ta sredstva bodo morda rešila le 3 življenja, med tem ko isto usodo čaka več sto tisoč prebežnikov v celi EU, o katerih ne vemo nič, a so ravno tako žrtve nagnusne EU zakonodaje.

Dodatne informacije bodo na voljo v roku naslednjega tedna, a ker je ta bitka tudi bitka s časom, bi vas prosili za čim hitrejšo reakcijo.

PROTI TERORJU NEPRAVIČNIH ZAKONOV IN KONVENCIJ – ZA SVOBODO GIBANJA IN BIVANJA!

NO BORDERS  - NO NATIONS  - STOP DEPORTATIONS

Kaj storiti, ko se prah vstaj polega: expect resistance

Vabljeni na pogovor z kolektivom CrimethInc. Ex-Workers 3.4.2014 v Kulturnem domu Izola ob 18:00h. Tema pogovora bo Kaj storiti, ko se prah vstaj polega: Expect resistance.

Upori se vse od Brazilije pa do Ukrajine in Bosne širijo tako v navdušujoče kot zastrašujoče smeri. Katere so skupne značilnosti, ki povezujejo zasedene trge in goreče policijske avtomobile? Na to vprašanje bomo poskušali odgovoriti skupaj s potujočim agentom iz CrimethInc. Ex-Workers’ Collective, ki se vrača v Evropo z refleksijo anarhizma v dobi novih globalnih uporov.

Na diskusiji bomo raziskovali sodobne globalne vstaje v odnosu do policijskega nadzora, državljanstva in demokracije. Medtem ko ekonomska kriza prinaša vse hujšo represijo, se zastavlja vprašanje, kakšne bodo nove priložnosti za upor. Medtem ko se konflikti glede nacionalnosti in migracij zaostrujejo, se je potrebno vprašati, kakšne so naše alternative liberalnemu konceptu državljanstva. In medtem ko se zaupanje v vlade razkraja, je ključni izziv za anarhistke in anarhiste oblikovanje vizije onkraj reprezentativne demokracije. Naši boji morajo širiti ideje in taktike, ki izzivajo in rušijo legitimnost omenjenih sil, saj prihodnost svobode visi na nitki.

Ne zamudite večera provokacij, strasti in propagande s strani najbolj razvpitega severno-ameriškega anarhističnega kolektiva!

Na dogodkih bodo na voljo tudi publikacije, knjige in drugi materiali.

Spletna stran skupine:
http://www.crimethinc.com/

Demistifikacija konoplje - Seminar o uporabi konoplje v medicinske namene

Posredujemo vabilo na seminar o uporabi konoplje v medicinske namene : 

Spoštovani,

v okviru dejavnosti zmanjševanja škode na področju drog v društvu »ONEJ-društvo prekmurske pobude« Vas želimo povabiti k udeležbi na dogodku: Demistifikacija konoplje - Seminar o uporabi konoplje v medicinske namene z mednarodno udeležbo, ki ga bomo izvedli 29. marca 2014, v Ljubljani v veliki dvorani Grand Hotela Union, s pričetkom ob 14:30 uri.

Na Seminarju o uporabi konoplje v medicinske namene z mednarodno udeležbo bodo nekatere svetovne avtoritete s tega področja slovenskim strokovnjakom in javnosti predstavile najnovejša dognanja o uporabi konoplje v medicinske namene v različnih državah sveta (Izrael, Kanada, ZDA):

• Dr. Robert J. Melamede, izredni profesor, Oddelek za biologijo Univerza v Koloradu – Colorado Springs, ZDA Cannabis Science, predsednik in direktor
• Dr. Lumír Ondřej Hanuš Palacký, Univerza v Olomouc-u , Češka Hebrew University of Jerusalem, Izrael
• Dr. Paul Hornby, raziskovalec, predsednik Hedron Analytical Inc. Vancouver, British Columbia, Kanada
• Rick Simpson, Phoenix Tears Foundation
• Dr. Dušan Nolimal, specialist socialne medicine, Nacionalni inštitut za javno zdravje RS

Prepričani smo, da bomo z organizacijo dogodka Demistifikacija konoplje - Seminar o uporabi konoplje v medicinske namene, katerega častni pokrovitelj je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, prispevali k večjemu vedenju o uporabi konoplje v medicinske namene v Republiki Sloveniji in olajšali tudi sprejemanje političnih odločitev o tem, saj domačih raziskav, na katere bi se pri tem lahko opirali, zaradi trenutne zakonodaje ni. Ob tem dogodku se nam ponuja tudi izjemna priložnost večdnevne izmenjave znanj, sodelovanja in mreženja slovenskih zdravstvenih delavcev s povabljenimi predavatelji.

Več o dogodku Demistifikacija konoplje - Seminar o uporabi konoplje v medicinske namene v prilogah in na:

http://onej.info/

Vabljeni!

SOLIDARNOST Z ZASAVSKIMI KNAPI!

Dragi sindikalisti in sindikalistke, drage delavke in delavci!

Učite se od zasavskih rudarjev kaj je to stavka, kaj je to volja, upornost in delavska moč in kaj je to solidarnost! Kdo še dandanes v 21.stoletju stavka v jami in to poleg drugih razlogov tudi v imenu bivših sodelavcev in plačila njihovih odpravnin. Kdo si še upa danes prekiniti delovni proces, ne da bi bil pri tem v strahu, da bodo sodišča razglasila tako stavko za nezakonito, kot se je to zgodilo v primeru luških delavcev. Čuvarji kapitalističnega izkoriščanja, sodniki, ki v imenu »kapitala« sprejmete sodbe, ki osnovno človekovo pravico, stavko, razglasite za nezakonito, politiki, ki ob vsakem delavskem uporu odhitite do »problematičnih« delavcev in delavk in v imenu »kapitala« zahtevate prekinitev stavke, policisti, ki ob vsakem številčnejšem uporu in zahtevah za spoštovanje osnovnih delavskih pravic z represijo prisilite delavce k umiku in vsi ostali, ki si drznete karkoli pripomniti v škodo zgaranih rudarjev in ostalih delavk in delavcev, ki so prisiljeni svoja življenja in zdravje posvetiti bogatenju peščice posameznikov, vedite, da se vaš čas izteka. 

Zbudili smo se in veliko več nas je kot vas.

Zasavski knapi vsem nam kažejo edino možno metodo boja proti kapitalistom, ki lahko obrodi sadove in prekine izkoriščanje delavcev in delavk. Delavci in delavke moramo s permanentnim pritiskom skozi stavke rušiti moč kapitalističnega sistema v rudniku, tovarni, podjetju oziroma katerem koli delovnem mestu, kjer se izkoriščevalci in izkoriščani najbolj direktno konfrontirajo. Prav stavke so tiste, ki prisilijo družbo, da odvrže svojo staro kožo.

POPOLNA SOLIDARNOST Z ZASAVSKIMI RUDARJI!

ZA STAVKO!

ZA UKINITEV KAPITALISTIČNEGA MEZDNEGA IZKORIŠČANJA!

ZA DELAVSKO SAMOORGANIZACIJO!

ZA BOLJŠA ŽIVLJENJA!

Alternativa Obstaja

PODPORA SINDIKATU ŽERJAVISTOV POMORSKIH DEJAVNOSTI V LUKI KOPER!

Stavka delavcev nikoli ne more biti nezakonita, kot tudi pobijanje ljudi v nacistični Nemčiji nikoli ne more biti zakonito! Zakonodaja vedno služi izkoriščevalcem (monarhom, fevdalcem, kapitalistom, nacistom, staljinistom,.), zato jo je potrebno preseč. Ljudje in njihova življenja so nad zakoni, zato se ne igrajte z ljudmi, ker je v zgodovini vedno prišel tudi trenutek, ko so cesarju odrezali glavo. 

Kdor seje bedo, žanje bes. 

ZA GENERALNI ŠTRAJK IN DELAVSKE PREVZEME PODJETIJ!

Podrška narodu Bosne i Hercegovine!

The Battle for Burgos

Just over a week ago, if you were thinking of cities in Spain most likely to host the start of a proletarian uprising, Burgos would have come pretty much at the bottom of the list. A sleepy, socially conservative, traditionally ultra-Catholic city in the Northern Castille plain, Burgos was up until now mostly known for its Cathedral and other mediaeval real estate and a local sausage uncannily reminiscent of Clonakilty black pudding. But since the initial clashes between police and protestors in the working class district of Gamonal on the night of Friday 10th January, Burgos has seen nights of continual rioting, a veritable military occupation by riot police, and solidarity demonstrations this week around 46 cities in Spain, including two successive nights of demos in the capital Madrid

, resulting in clashes with the police, arrests and injuries. All this supposedly over a plan to redevelop the main road through Gamonal into a tree-lined Boulevard.

Več na :

http://www.wsm.ie/c/battle-burgos

Balkan Anarchist Bookfair 2013

Balkan Anarchist Bookfair 2013 took place in Ljubljana, Slovenia from 24 -- 26 May. The event itself was an expression and an example of international solidarity, uniting comrades from Slovenia, Croatia, Serbia, Macedonia, Greece, Bulgaria, Belarus, Czech Republic, Austria, Germany, Italy, France, Spain, England, Sweden and Hungary.

All the infos on BAB 2013: http://www.a-federacija.org/bab2013/

Statement from the General Assembly of BAB 2013: http://i-f-a.org/index.php/statements/326-building-solidarity-and-resistance-against-capitalist-devastation

Check also: http://youtu.be/AOWvqksHJU8
---
Directed by: Kosta Ristić
Camera: Predrad Radulović, Boris Šebez
Edited by: Matija Novaković
Audio editing: Mihajlo Radović

Beograd, 2013

http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=ggjMe_Xc_a0

Proti kriminalizaciji vstajnikov! Poziv solidarnosti.

Vsak naj pri sebi razmisli, kako lahko pomagamo vsem soborkam in soborcem, ki se znajdejo v milosti in nemilosti represivnih organov in naj to tudi izvede. Skupaj smo močnejši.

S predlogi se lahko obrnete na alternativa.obstaja@gmail.com, ali direktno na Irfana Beširevića in Nevidne delavce sveta IWW. 

http://komunal.org/video/intervjuji/168-ampak-jaz-sem-bil-z-ljudstvom-na-cesti

Srečno novo leto 2014. No pasarán!

Za začetek leta zanimiv intervju z Noam Chomsky-jem :

Potrebno je preispitati prirodu društvenih, gospodarskih, političkih struktura, te razotkriti strukturu hijerarhije i dominacije od koje se mora zahtijevati da dokažu svoju legitimnost. Te strukture nemaju opravdanje ako ne mogu dokazati svoj legitimitet, a ukoliko ga nemaju treba ih demontirati i onda rekonstruirati odozdo. To treba učiniti u kontekstu postojećeg društva. Razvijati alternativne institucije koje će biti slobodnije i pravednije i nadati se da će se svijet razv...ijati u smjeru slobodnih udruga radničkih zajednica koje će nadzirati svoje institucije i svoje sudbine, a sve u suradnji s ostalima tako da tvore različite vrste federalnih zajednica i tako dalje. To je osnovni argument anarhizma.

http://www.advance.hr/vijesti/noam-chomsky-veliki-intervju-iskustva-samoupravnog-socijalizma-kakav-je-nekada-postojao-u-jugoslaviji-sada-su-putokaz-radnicima-u-sad-u-spanjolskoj-argentini-i-drugdje/

Socializem in demokracija

Vir: http://za-misli.si/kolumne/dusan-rutar/1359-socializem-in-demokracija

Dušan Rutar

Ničesar nimam proti temu, da golobradi mladeniči, stari dvajset let in še nekaj, vneto pojasnjujejo vesoljnemu občestvu, potem ko so na hitro zaključili skrajšane privatne univerzitetne tečaje bolonjskega tipa, kaj sta socializem in demokracija. Zaradi mene to lahko delajo tudi vodovodni inštalaterji, mlekarice, svinjski pastirji, čolnarji, hlapci, kamnoseki, drvarji, vulkanizerji, rejci kokoši, ključavničarji ali avtomehaniki – če znajo.

Če pa sanjajo, nimajo pojma in govorijo neumnosti, se je kljub vsej zadržanosti treba oglasiti že zaradi imperativa razsvetljenstva in zaradi humanistične tradicije, ki nalaga ljudem sveto dolžnost, da mislijo. Ko namreč nehajo misliti, so že do vratu v nacizmu in fašizmu, ki sta svoj čas reševala danes tako ljubljeni kapitalizem pred propadom in ga začasno za strašno ceno tudi rešila, da mu je bilo po vojni bolje kot kadarkoli prej.

Za začetek osnovna lekcija. Demokracija in socializem nista nalepki, ki ju nalepiš na objekt in za vse večne čase označiš, da bodo vsi vedeli, kaj pomenita. To sta besedi, zlasti pa sta koncepta. Beseda ni isto kot koncept, čeprav je včasih ena sama beseda zelo kompleksen koncept; demokracija in socializem sta taka koncepta.

Besede in koncepti z rabo generirajo pomene. Ne enega, temveč vedno nekoliko drugačnega. Zadeve se zato spreminjajo, saj pomen nastaja, in ni nekaj fiksnega, kar dodaš nalepkam. Tako kot ne obstajajo stvari, večno identične s seboj, ne obstajajo njihove definicije, ki se ne bi mogle nikoli spremeniti. A spreminjajo se šele, če razmišljamo; kdor ne razmišlja, zgolj bebavo ponavlja definicije drugih ali pa prislovično zanimivalastna mnenja.

Tak je temelj vsakega resnega razmišljanja o svetu in vsem, kar se dogaja v njem. Ljudje se lahko učimo o njem, kar pomeni, da se spreminjamo, če mislimo. Religije se na primer ne spreminjajo, saj ne temeljijo na učenju, zato so dogmatične; verniki pač ne mislijo, ker tudi ne smejo. Vsak razumen človek se uči, kar pomeni, da se spreminja njegov besednjak, njegovo vedenje in drugo. Živijo pa tudi ljudje, ki se ne spreminjajo in se niti nočejo, živijo ljudje, ki se kratko malo nočejo ničesar naučiti.

Prav zato je potrebno razmišljanje, ne podajanje definicij, in pogovarjanje, ne dokazovanje, kdo ima bolj prav. V radikalnem smislu namreč nihče nima prav, saj so zadeve vselej še nekoliko drugačne, kot si sploh kdo predstavlja. Pogovarjanje zato ni dokazovanje, kdo ima objektivno in za vse večne čase prav, temveč je odpiranje prostorov, zastavljanje novih vprašanj in artikuliranje novih idej. Kdor tega ne zmore, ne ve, kaj je pogovarjanje, in ne ve, kaj pomeni učiti se.

Liberalna ekonomija, ki jo v tej deželi nekateri ponujajo kot edino pravo pot v prihodnost, na tej prvi stopnji razmišljanja ni nikakršna objektivna znanost o produkciji in distribuciji dobrin, temveč je dogma in je zelo blizu znanstveni fantastiki. Zakaj?

Ker liberalni kapitalizem na tem planetu preprosto ni mogoč. Ne obstaja niti ena sama kapitalistična država na tem svetu (in tudi nikoli ni obstajala), kjer se kapitalisti ne bi močno zanašali prav na državo, zlasti v težkih časih, obenem pa ves čas trdijo, da bi se morala umikati iz podjetij, svobodnih trgov in vsega drugega. Edina prava utopija zato ni demokratični socializem, temveč je kapitalizem.

Ta mora tudi nenehno kršiti lastna pravila, saj je notranje kontradiktoren. Rad bi imel svobodne trge, a ti preprosto niso mogoči, saj jih obvladuje peščica korporacij. Bankirji nenehno govorijo, da skrbijo za ljudstvo, v resnici pa skrbijo za svoje profite, položaje in moč, ki jo imajo. V kapitalizmu te kot delavca lahko vsak hip zamenjajo za drugega delavca, ki je prisiljen in pripravljen delati za manj denarja, govorijo pa, da gre za svobodni pretok blaga, storitev in delavcev. Delovna mesta, ki tako izginjajo, se ne vrnejo nikoli več, a vendar nenehno zatrjujejo, da bodo ustvarili nova in nova delovna mesta. Kapitalisti trdijo, da izdelujejo dobrine za zadovoljevanje potreb, obenem pa potrebujejo gigantski propagandni aparat, s katerim noč in dan prepričujejo ljudi, da sploh kaj kupijo, saj večine dobrin, ki jih izdelajo, noben človek z zdravim razumom ne potrebuje.

Kapitalizem nujno potrebuje delavce, za katere je Marx rekel tole: čim bolj se delavec izčrpava z delom, tem mogočnejši postaja tuji, predmetni svet, ki si ga ustvarja zoper sebe, tem revnejši je delavec sam, njegov notranji svet, tem manj sodi v njegovo last. Prav zato kapitalizem potrebuje tudi ideologijo, da mu sploh kdo kaj verjame. Če bi se torej liberalni kapitalisti vsaj za silo držali lastnih pravil igre, bi bilo na tem svetu že veliko socializma, v katerem sicer živi 1 % najbogatejših.

Enako lahko rečemo za demokracijo in za vrednote. Če bi ameriški republikanci, ki hodijo vsak dan v cerkev, vsaj za silo razumeli, kaj je JK kot egalitarni sveti duh, bi bilo na tem svetu precej drugače. Toda v resnici ne gre za to, da razumejo ali ne, saj gre preprosto za denar. Živimo v kapitalističnem svetu, v katerem o vsem odloča denar, oziroma odločajo ljudje, ki ga imajo največ. Vse govorjenje o svobodi ljudi je zato zgolj pravljica za naivne.

Nobenih novih utopij torej ne potrebujemo, saj je kapitalizem ena sama velika, ljudi izkoriščajoča notranje protislovna utopija. Humanistična misel, ki ni utopija, je od nekdaj prepletena z idejami egalitarnosti, demokracije kot zmožnosti človeških bitij, da si preprosto vzamejo besedo in se pojavljajo na družbenih prizoriščih, z idejami etike, pravičnosti, solidarnosti in tako dalje.

Kapitalizem se obupno trudi, da bi ustvarjal videze, s katerimi želi prepričevati ljudi, da je tudi sam etičen, pravičen, solidaren in vse drugo, ker se njegovi zastopniki in zagovorniki dobro zavedajo, da ravno tak ni. V tem smislu je ideologija resnično način, kako zaslepiti ljudi, da ne bi prepoznali resnice družbenega dogajanja.

Kapitalizem je tudi sistem družbenih odnosov med ljudmi, ki preprosto ne smejo biti taki, da bi delavci postali lastniki vrednosti, ki jo ustvarjajo. Prodajati se morajo kot delovna sila, potem pa jim ideologi pripovedujejo, kaj je možno in kaj ni, kaj je utopično in kaj je realno.

V tem je največji problem: kapitalizem sploh ne obstaja. Ko govorimo o njem, mu moramo dodati ideološke prakse, utopične ideje, iluzije, imaginarne scenarije, da bi se zdelo, da vemo, o čem govorimo. Po domače: kapitalizem kot tak ne obstaja, obstaja le kot znanstvenofantastična zgodba ali pravljica za otroke, ki pa ima zelo otipljive negativne učinke.

Na primer. Kapitalizem je najboljši sistem produkcije in distribucije dobrin, ki zadovoljuje najrazličnejše potrebe ljudi, pri tem pa hoče biti vse boljši, zato nenehno raste, da bodo ljudje še bolj zadovoljni in zadovoljeni. In ko pokažete na slume, favele, revščino, bedo delavcev, nemogoče delovne pogoje, otroško delo in podobno, vam rečejo, da je vse to razlog za še več kapitalizma, ki bo v prihodnosti tudi vsem tem ljudem z rastjo zagotovil boljše življenje. Ko se spotaknete ob uničevanje okolja v imenu napredka, vam odgovorijo, da mora biti rasti še veliko več, da bomo odkrili bolj zelene in čiste oblike energije ter prešli v nizkoogljično družbo. Bla, bla, bla.

Marx nikoli ni verjel, da je mogoče družbene nepravičnosti in izkoriščanje delavcev popraviti z žargonom, s psihološkim zdravljenjem ljudi ali z izboljševanjem čuta za estetiko, s puhlicami o napredku ali s tem, da ljudje preprosto zaupajo svojim voditeljem in jim sledijo ko ovce.

Ideologija potrebuje dekonstrukcijo, kajti ljudje so zmožni verjeti in vedeti. Ideologija deluje, ker so ljudje zmožni verjeti, in kapitalizem je bolj podoben religiji kot znanosti, čeprav se nenehno sklicuje nanjo. Ne deluje, ljudje pa še vedno verjamejo, da bo nekega dne začel delovati njim v prid, saj verjamejo tudi psihologom, terapevtom, menedžerjem, pridigarjem in piarovcem. Kapitalizem zato pravzaprav deluje, le da deluje za elite, ki verjamejo vanj, in je votla obljuba za vse tiste, ki tudi verjamejo, da bo končno nekega dne začel delovati tudi za njihovo blagostanje.

Kapitalizem torej deluje, ker ljudje verjamejo, namesto da bi hoteli vedeti. Obnašajo se kot v cerkvi, zato so v glavnem tiho ali pa ponavljajo za svojimi avtoritetami.

Ko govorimo o socializmu in demokraciji, ne skušamo prepričevati dogmatikov, saj njih ni mogoče prepričati, ker ne mislijo, ampak zgolj verjamejo, temveč skušamo razmišljati in nagovarjati ljudi k razmišljanju, ne k verovanju. V tem je vsa razlika.

Ali kot je zapisal Marx v predgovoru k svoji doktorski disertaciji: resnično brezbožen ni tisti, ki pospravi z bogovi, temveč tisti, ki predstave množic podtakne bogovom.

Ljudem ne dajemo odgovorov na vprašanja, temveč jih nagovarjamo k zastavljanju novih in boljših vprašanj, da nas ne bodo dogme počasi potisnile v kameno dobo. Pomaga nam lahko le močna država.