Socializem in demokracija

Vir: http://za-misli.si/kolumne/dusan-rutar/1359-socializem-in-demokracija

Dušan Rutar

Ničesar nimam proti temu, da golobradi mladeniči, stari dvajset let in še nekaj, vneto pojasnjujejo vesoljnemu občestvu, potem ko so na hitro zaključili skrajšane privatne univerzitetne tečaje bolonjskega tipa, kaj sta socializem in demokracija. Zaradi mene to lahko delajo tudi vodovodni inštalaterji, mlekarice, svinjski pastirji, čolnarji, hlapci, kamnoseki, drvarji, vulkanizerji, rejci kokoši, ključavničarji ali avtomehaniki – če znajo.

Če pa sanjajo, nimajo pojma in govorijo neumnosti, se je kljub vsej zadržanosti treba oglasiti že zaradi imperativa razsvetljenstva in zaradi humanistične tradicije, ki nalaga ljudem sveto dolžnost, da mislijo. Ko namreč nehajo misliti, so že do vratu v nacizmu in fašizmu, ki sta svoj čas reševala danes tako ljubljeni kapitalizem pred propadom in ga začasno za strašno ceno tudi rešila, da mu je bilo po vojni bolje kot kadarkoli prej.

Za začetek osnovna lekcija. Demokracija in socializem nista nalepki, ki ju nalepiš na objekt in za vse večne čase označiš, da bodo vsi vedeli, kaj pomenita. To sta besedi, zlasti pa sta koncepta. Beseda ni isto kot koncept, čeprav je včasih ena sama beseda zelo kompleksen koncept; demokracija in socializem sta taka koncepta.

Besede in koncepti z rabo generirajo pomene. Ne enega, temveč vedno nekoliko drugačnega. Zadeve se zato spreminjajo, saj pomen nastaja, in ni nekaj fiksnega, kar dodaš nalepkam. Tako kot ne obstajajo stvari, večno identične s seboj, ne obstajajo njihove definicije, ki se ne bi mogle nikoli spremeniti. A spreminjajo se šele, če razmišljamo; kdor ne razmišlja, zgolj bebavo ponavlja definicije drugih ali pa prislovično zanimivalastna mnenja.

Tak je temelj vsakega resnega razmišljanja o svetu in vsem, kar se dogaja v njem. Ljudje se lahko učimo o njem, kar pomeni, da se spreminjamo, če mislimo. Religije se na primer ne spreminjajo, saj ne temeljijo na učenju, zato so dogmatične; verniki pač ne mislijo, ker tudi ne smejo. Vsak razumen človek se uči, kar pomeni, da se spreminja njegov besednjak, njegovo vedenje in drugo. Živijo pa tudi ljudje, ki se ne spreminjajo in se niti nočejo, živijo ljudje, ki se kratko malo nočejo ničesar naučiti.

Prav zato je potrebno razmišljanje, ne podajanje definicij, in pogovarjanje, ne dokazovanje, kdo ima bolj prav. V radikalnem smislu namreč nihče nima prav, saj so zadeve vselej še nekoliko drugačne, kot si sploh kdo predstavlja. Pogovarjanje zato ni dokazovanje, kdo ima objektivno in za vse večne čase prav, temveč je odpiranje prostorov, zastavljanje novih vprašanj in artikuliranje novih idej. Kdor tega ne zmore, ne ve, kaj je pogovarjanje, in ne ve, kaj pomeni učiti se.

Liberalna ekonomija, ki jo v tej deželi nekateri ponujajo kot edino pravo pot v prihodnost, na tej prvi stopnji razmišljanja ni nikakršna objektivna znanost o produkciji in distribuciji dobrin, temveč je dogma in je zelo blizu znanstveni fantastiki. Zakaj?

Ker liberalni kapitalizem na tem planetu preprosto ni mogoč. Ne obstaja niti ena sama kapitalistična država na tem svetu (in tudi nikoli ni obstajala), kjer se kapitalisti ne bi močno zanašali prav na državo, zlasti v težkih časih, obenem pa ves čas trdijo, da bi se morala umikati iz podjetij, svobodnih trgov in vsega drugega. Edina prava utopija zato ni demokratični socializem, temveč je kapitalizem.

Ta mora tudi nenehno kršiti lastna pravila, saj je notranje kontradiktoren. Rad bi imel svobodne trge, a ti preprosto niso mogoči, saj jih obvladuje peščica korporacij. Bankirji nenehno govorijo, da skrbijo za ljudstvo, v resnici pa skrbijo za svoje profite, položaje in moč, ki jo imajo. V kapitalizmu te kot delavca lahko vsak hip zamenjajo za drugega delavca, ki je prisiljen in pripravljen delati za manj denarja, govorijo pa, da gre za svobodni pretok blaga, storitev in delavcev. Delovna mesta, ki tako izginjajo, se ne vrnejo nikoli več, a vendar nenehno zatrjujejo, da bodo ustvarili nova in nova delovna mesta. Kapitalisti trdijo, da izdelujejo dobrine za zadovoljevanje potreb, obenem pa potrebujejo gigantski propagandni aparat, s katerim noč in dan prepričujejo ljudi, da sploh kaj kupijo, saj večine dobrin, ki jih izdelajo, noben človek z zdravim razumom ne potrebuje.

Kapitalizem nujno potrebuje delavce, za katere je Marx rekel tole: čim bolj se delavec izčrpava z delom, tem mogočnejši postaja tuji, predmetni svet, ki si ga ustvarja zoper sebe, tem revnejši je delavec sam, njegov notranji svet, tem manj sodi v njegovo last. Prav zato kapitalizem potrebuje tudi ideologijo, da mu sploh kdo kaj verjame. Če bi se torej liberalni kapitalisti vsaj za silo držali lastnih pravil igre, bi bilo na tem svetu že veliko socializma, v katerem sicer živi 1 % najbogatejših.

Enako lahko rečemo za demokracijo in za vrednote. Če bi ameriški republikanci, ki hodijo vsak dan v cerkev, vsaj za silo razumeli, kaj je JK kot egalitarni sveti duh, bi bilo na tem svetu precej drugače. Toda v resnici ne gre za to, da razumejo ali ne, saj gre preprosto za denar. Živimo v kapitalističnem svetu, v katerem o vsem odloča denar, oziroma odločajo ljudje, ki ga imajo največ. Vse govorjenje o svobodi ljudi je zato zgolj pravljica za naivne.

Nobenih novih utopij torej ne potrebujemo, saj je kapitalizem ena sama velika, ljudi izkoriščajoča notranje protislovna utopija. Humanistična misel, ki ni utopija, je od nekdaj prepletena z idejami egalitarnosti, demokracije kot zmožnosti človeških bitij, da si preprosto vzamejo besedo in se pojavljajo na družbenih prizoriščih, z idejami etike, pravičnosti, solidarnosti in tako dalje.

Kapitalizem se obupno trudi, da bi ustvarjal videze, s katerimi želi prepričevati ljudi, da je tudi sam etičen, pravičen, solidaren in vse drugo, ker se njegovi zastopniki in zagovorniki dobro zavedajo, da ravno tak ni. V tem smislu je ideologija resnično način, kako zaslepiti ljudi, da ne bi prepoznali resnice družbenega dogajanja.

Kapitalizem je tudi sistem družbenih odnosov med ljudmi, ki preprosto ne smejo biti taki, da bi delavci postali lastniki vrednosti, ki jo ustvarjajo. Prodajati se morajo kot delovna sila, potem pa jim ideologi pripovedujejo, kaj je možno in kaj ni, kaj je utopično in kaj je realno.

V tem je največji problem: kapitalizem sploh ne obstaja. Ko govorimo o njem, mu moramo dodati ideološke prakse, utopične ideje, iluzije, imaginarne scenarije, da bi se zdelo, da vemo, o čem govorimo. Po domače: kapitalizem kot tak ne obstaja, obstaja le kot znanstvenofantastična zgodba ali pravljica za otroke, ki pa ima zelo otipljive negativne učinke.

Na primer. Kapitalizem je najboljši sistem produkcije in distribucije dobrin, ki zadovoljuje najrazličnejše potrebe ljudi, pri tem pa hoče biti vse boljši, zato nenehno raste, da bodo ljudje še bolj zadovoljni in zadovoljeni. In ko pokažete na slume, favele, revščino, bedo delavcev, nemogoče delovne pogoje, otroško delo in podobno, vam rečejo, da je vse to razlog za še več kapitalizma, ki bo v prihodnosti tudi vsem tem ljudem z rastjo zagotovil boljše življenje. Ko se spotaknete ob uničevanje okolja v imenu napredka, vam odgovorijo, da mora biti rasti še veliko več, da bomo odkrili bolj zelene in čiste oblike energije ter prešli v nizkoogljično družbo. Bla, bla, bla.

Marx nikoli ni verjel, da je mogoče družbene nepravičnosti in izkoriščanje delavcev popraviti z žargonom, s psihološkim zdravljenjem ljudi ali z izboljševanjem čuta za estetiko, s puhlicami o napredku ali s tem, da ljudje preprosto zaupajo svojim voditeljem in jim sledijo ko ovce.

Ideologija potrebuje dekonstrukcijo, kajti ljudje so zmožni verjeti in vedeti. Ideologija deluje, ker so ljudje zmožni verjeti, in kapitalizem je bolj podoben religiji kot znanosti, čeprav se nenehno sklicuje nanjo. Ne deluje, ljudje pa še vedno verjamejo, da bo nekega dne začel delovati njim v prid, saj verjamejo tudi psihologom, terapevtom, menedžerjem, pridigarjem in piarovcem. Kapitalizem zato pravzaprav deluje, le da deluje za elite, ki verjamejo vanj, in je votla obljuba za vse tiste, ki tudi verjamejo, da bo končno nekega dne začel delovati tudi za njihovo blagostanje.

Kapitalizem torej deluje, ker ljudje verjamejo, namesto da bi hoteli vedeti. Obnašajo se kot v cerkvi, zato so v glavnem tiho ali pa ponavljajo za svojimi avtoritetami.

Ko govorimo o socializmu in demokraciji, ne skušamo prepričevati dogmatikov, saj njih ni mogoče prepričati, ker ne mislijo, ampak zgolj verjamejo, temveč skušamo razmišljati in nagovarjati ljudi k razmišljanju, ne k verovanju. V tem je vsa razlika.

Ali kot je zapisal Marx v predgovoru k svoji doktorski disertaciji: resnično brezbožen ni tisti, ki pospravi z bogovi, temveč tisti, ki predstave množic podtakne bogovom.

Ljudem ne dajemo odgovorov na vprašanja, temveč jih nagovarjamo k zastavljanju novih in boljših vprašanj, da nas ne bodo dogme počasi potisnile v kameno dobo. Pomaga nam lahko le močna država.

STAVKA JE USTAVNA PRAVICA!

 Ko politična, gospodarska, kulturniška, akademska in sodna elita služijo kapitalu...Ko postane delavska stavka, ki je civilizacijski dosežek 20.stoletja in ustavna pravica nezakonita, potem je vrag odnesel šalo in je potrebno nujno reorganiziranje delavskih množic! Delavci in delavke, prekarni in prekarne, brezposelni in brezposelne, študenti in študentke, dijakinje in dijaki, upokojenci in upokojenke vseh dežel, združite se!

http://www.primorske.si/Primorska/Istra/Stavka-v-Luki-je-bila-nezakonita--.aspx

Kristina Božič: Od Gotof si do spreminjanja mestnega statuta

Skupščine prebivalcev zahtevajo nov razmislek o demokraciji.

Horizontalno organiziranje in iskanje konsenza zahteva spremembo pojma v glagol.

Potrebujemo prostore srečevanj. Gospod na sredini dvorane ljubljanskega Mestnega muzeja se je dvignil s sedeža. Bilo je sobotno popoldne in celodnevna konferenca Novi nevarni razred: soočenje pogledov na prekarnost se je počasi zaključevala. “Moramo se srečati, da si povemo iz oči v oči, v kakšni realnosti živimo. Živimo v iluziji. Igramo vloge statistov v igri o urejeni državi.”

Prispodoba je bila na mestu. Udeleženci zaključne okrogle mize konference so iz različnih koncev Slovenije, različnih izobrazb in poklicev vsi pripovedovali o delu in praskanju za preživetje v izkoriščevalskih pogojih, ki jih tolerira in servisira država. O svoji izkušnji šikaniranja zaradi sindikalnega organiziranja v podjetju, ki je v večinski državni lasti, je govoril tudi Predrag Topić, delavec Luke Koper. Prav Luka Koper je bila tudi ena glavnih tem, ki so jo Koprčanke in Koprčani odprli 8. februarja na prvi koprski skupščini prebivalcev. Bilo je mraz, a okoli petdeset ljudi se je zbralo in vztrajalo na Titovem trgu.

“Prva skupščina je bila vsebinsko izjemno bogata,” pripoveduje Eva, ki je nato v okviru delovne skupine, ki se je oblikovala na skupščini, konec marca organizirala tudi okroglo mizo Luka Koper je naša last. “Skupščina je bila nadaljevanje vstaj. S kolegi pri civilni iniciativi Alternativa obstaja smo se odločili, da nas zanimajo vsebine, vprašanja, o katerih se moramo vsi pogovoriti,” razlaga Eva. “A takoj smo ugotovili, da je glavna težava, da ni prostorov, kjer bi se lahko srečevali in pogovarjali.” Zato so se dobili kar zunaj, na trgu. Na prvi skupščini, kjer se vsi sodelujoči praviloma predstavijo s svojim imenom, so sprejeli pet sklepov in oblikovali delovne skupine. Med drugim so se strinjali o tem, da bi bilo potrebno obdavčiti cerkev, ukiniti agencije za posredovanje dela, javnosti razgrniti elemente javnega dolga in oblikovati sindikalno združenje, ki bi povezalo tiste, ki sedaj niso vključeni v sindikalno mrežo, predvsem samozaposlene, pogodbene delavce in nezaposlene. Na naslednjih skupščinah so teme postale bolj lokalne in problemi bolj konkretne narave. Že na prvi skupščini pa je postala očitna ključna vloga moderatorjev, ki skrbijo za sledenje nekaj osnovnim pravilom, preprečujejo igre moči in nadvlado enega govorca nad drugimi. “Skupščine niso nič kaotičnega, pravila so zelo jasna, preprosta, a stroga,” pravi Eva.

Drugače kot v Novi Gorici, kjer srečanja občanov potekajo praviloma vsakih štirinajst dni v prostorih občine ob sobotah ob enajstih, so se v Kopru na prvi skupščini odločili, da za prostore naslednjih srečanj ne bodo prosili občine, ampak bodo ostali neodvisni. Nezaupanje in strah pred prilastitvijo skupščin za politične koristi sta prevelika. Hkrati so se kmalu naučili tudi kako ključno je oblikovati učinkovit in dosegljiv način obveščanja o naslednjih skupščinah, da se lahko teh udeleži čim več ljudi, ne glede na to, ali uporabljajo internet ali ne.

“A komunikacija z obstoječim sistemom je zagotovo pomembna,” doda Eva. “Konec koncev zakonodaja že zdaj predvideva elemente neposredne demokracije. Od mestnih zborov do ljudske pobude. Če bi se ljudje o tem informirali in nato zahtevali sklic mestnega zbora, bi to imelo veliko moč. V tem pogledu so skupščine pomemben začetek. Pedagoški instrument. To je dragocenost sedanjega trenutka. Učimo se novih pristopov, novih možnosti izražanja in delovanja. Teh izkušenj nam ne more nihče vzeti.”

Dovolj imamo kruha in iger!

Mednarodno so skupščine prebivalcev v zadnjih desetletjih pritegnile pozornost predvsem v južni Ameriki, v Mehiki in Argenitini, kjer so bile reakcija na ekonomsko krizo leta 2001, a so nato v naslednjih letih kmalu izgubile svoj naboj in sodelujoče. V zadnjih letih z gibanjem Occupy in španskimi Indignados pa so se oblikovale tudi evropske različice. Gre za majhne dogodke, nespektakularne zgodbe, ki niso zasedale naslovnic, pripoveduje dr. Žiga Vodovnik, izredni profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, ki se ukvarja s proučevanjem družbenih gibanj, sodobnih političnih teorij in praks. Britanski aktivisti gibanja 15M London v vodiču, kako organizirati ljudske skupščine, pišejo “Daj no! Učimo se. Zmoremo. Potrebujemo le čas.”

Žiga Vodovnik, ki je skupaj z Naomi Klein in Noamom Chomskyjem soavtor knjige Dovolj! Deset let zapatistične vstaje in Živ duh upora: infrapolitika anarhizma, ki jo je napisal skupaj s Howardom Zinnom, na to odgovori z zgodbo iz Mehike:

“Ko je po zapatistični vstaji leta 1994 le prišlo do pogajanj z mehiško vlado, je bilo zanimivo, ko so pogajalci na strani zapatističnih skupnosti na predlog, ki so ga dali vladni pogajalci, odgovorili:
“Prav, potrebujemo mesec dni, da proučimo vaš predlog.”

“Kako? Ne, ne. Imate ... sedaj, tri ure,” so bili šokirani vladni predstavniki.

“Ne, ne, demokracija je zelo počasna,” je bil odgovor Zapatistov.

To je ključno in fascinantno. Razumeti demokracijo kot proces, ki je zelo naporen in poln skušnjav, ki zahteva veliko lastnega spreminjanja, celo ukinjanja.”

Pomen počasnosti vidi profesor politologije tudi v tihem spoznanju ljudi, da gre za tek na dolgo progo. Spremembe, ki so potrebne, ne bodo dosežene v mesecu ali letu dni.

“Danes vidimo, da sta demokraciji dve, ena je hegemonska, ki je prevzela besedo, a zavrgla vsebino. Druga demokracija pa je dejansko proces, je glagol, ki kaže ljudem, da ni dovolj le odločati med vnaprej določenimi alternativami, ampak je pomembno te alternative sooblikovati.”

Žiga Vodovnik pravi, da je pojav “idiota”, ki so ga stari Grki zavračali kot posameznika, ki skrbi le za zaseben interes in ga zanimajo le partikularne zadeve, danes postal cilj političnega sistema in ne njegova anomalija. Po eri 1968 so se politični voditelji ustrašili moči demokracije množic.

“V poročilu trilateralne komisije leta 1975 je Samuel Huntington zapisal, da smo bili priče ekscesu demokracije. Prava demokracija zanj je bila Trumanova demokracija, kjer so bili sogovorniki predsednika le pravniki z Wall Streeta. V mobilizaciji centrov moči, skupnostih črncev, hispancev, žensk... je videl problem. Zahtevali so svoj delež, želeli so preveč. Huntingtonov poziv je bil, naj se oblikuje sistem, ki bo nevtraliziral ta demos. Današnja arhitektura političnih sistemov spreminja politični prostor v cirkuško areno. Imamo gladiatorje, mi pa sedimo na udobnih sedežih zgolj kot opazovalci. Kliče in vabi nas v udobje pasivnosti, hedonizma, idiotizma in partikularnih interesov.”

Moje! Tvoje! Najino?

Težava je nastala, ko je gladiatorjem zmanjkalo mesa za leve in so začeli med zveri metati gledalce. Ekonomska in socialna stiska ter odtujenosti političnega sistema sta bila pomembna elementa pri razširitvi in obuditvi ideje ljudskih skupščin po Sloveniji, so prepričani člani Anarhistične pobude Ljubljana. Njihovo delovanje temelji na načelih horizontalnega organiziranja in konsenzualnega odločanja. Tine, ki je moderiral zadnjo vstajniško skupščino v Ljubljani, pravi, da je bilo že predlani, pred gibanjem 15o, očitno, da ljudje nimajo prostora, kjer bi lahko izrazili svoje mnenje na kolektivni ravni. “Družba je individualizirana. Ljudje so odtujeni od odločitev in okolij, kjer bi morali imeti vpliv. Skupščine so odgovor na to, da ljudje nimajo glasu in je vsa politika jasno uperjena proti njihovim interesom.”

Opozarja na hitenje in prevpraševanje učinkovitosti skupščin, ki potiska procese odločanja nazaj v ustaljene vzorce in neoliberalni imaginarij kapitalizma. “Pogovor je prvi korak. Prej se nismo niti pogovarjali. Kontinuiteta skupščin pa je po naših izkušnjah skrita v tem, da skupščine povežejo ljudi tudi širše. Potrebno je oblikovati forme – prostore ali skupine, ki povezujejo na daljši rok. Treba je najti način, kako zagotoviti, da bo trenutek, ki je izjemen, trajal dlje. To lahko naredijo konkretni projekti, vezani na konkretne razmere in na konkretne ljudi, ki so pripravljeni peljati te projekte naprej. Mariborska zgodba nam je lahko vsem zgled, saj ne gre le za organiziranje, ampak za prenos znanja, postavlja se “infrastrukturo”, okoli katere se mora nato organiziranost ljudi sama razvijati naprej.”

Zato ni pomembno, da je vsaka skupščina izpeljana izjemno, ampak je pomembneje, da se moderatorji menjajo in se spretnosti prenašajo čim širše. Hkrati so ugotovili, da vztrajanje pri pravilu spoštovanja vseh glasov na skupščinah avtomatično izključi in prepreči izključujoče, nacionalistične, šovinistične ali rasistične izpade. “Zelo pomembno je, da se ne vzpostavlja hierarhij med različnimi prostori. Skupščine so ene od prostorov. Naslednji korak bi lahko bilo horizontalno povezovanje skupin, ljudi in skupščin, ki se vzpostavljajo, vnašanje nadaljnjih oblik neposredne demokracije. A najprej moramo prepoznati, kako se je individualizacija prenesla v naše obnašanje. Vsak posameznik misli, da mora biti njegovo stališče edino pravilno in na koncu sprejeto. A to ni res. Demokratičen proces je iskanje skupnih rešitev, s katerimi lahko vsi živimo,” zaključi Tine.

Na vlak proti Mariboru je v Litiji vstopila skupina študentov treh ljubljanskih akademij. Gledališko-glasbena intervencija v prostor skupnega dobrega je bila ena najbolj nepozabnih manifestacij ideje, da so poleg vsega ostalega tudi vlaki “naša last”. Preden so potovanju z vlakom po zasavski dolini, kjer ni niti telefonskega signala, dodali glasbeno podlago piščali, je eden od študentov prebral krajše besedilo, ki je razložilo, da je na vlaku zato, ker ga mestni promet noče, da ni ne umetnik, ne kulturnik, da morda ga “nihče ne potrebuje, a jaz nujno potrebujem te druge. Morda se bo nekoč nekdo od njih zavedel, kako zelo mi je potreben.” Izstopili so pred Zidanim mostom. 

Najprej zavzamemo Maribor, nato...

V Mariboru je Aljoša v avto že zlagal stojalo z listi in stole, ki so jih potrebovali za skupščino v mestni četrti Center dan prej. Stvari je bilo potrebno prepeljati v Center alternativne in avtonomne produkcije, kjer je bilo popoldan srečanje samoorganizirane četrtne skupnosti Studenec. Iniciativa Mestni zbor se je oblikovala kot vsebinsko nadaljevanje protestov, ki so z županskega stolčka pregnali Franca Kanglerja. Pred kratkim so organizirali že drugo delavnico za moderatorje, saj se samoorganizirani zbori meščanov dogajajo že v štirih mestnih četrtih, medtem ko je interesa še več. Aljoša je eden od moderatorjev. Pravi, da so zanj četrtne skupščine korak naprej od splošnega revolta in hkrati sijajno orodje za oblikovanje drugačne politike, če bodo ljudje pripravljeni sodelovati in vložiti nekaj svojega časa in truda. “Vsi smo bili razočarani nad politiko. Vse politične opcije, se je izkazalo, skrbijo le za svoje koristi. Ljudem, ki so jezni, ki vidijo, da ne gre tako naprej, je treba ponuditi možnost, da so politično aktivni, angažirani. Da začno sami ukrepati, prepoznajo probleme in ponudijo rešitve, se povežejo in skupaj delujejo tako znotraj četrti kot širše.”

Tudi on ugotavlja, da je še marsikaj, česar se moramo naučiti. Brez večjega oklevanja skomigne z rameni, da smo zaenkrat precejšnji politični analfabeti. “In če ne veš, kako sistem deluje, se ti morda res zdi, da je vse, kar narediš, brez veze. A ni tako. Ko spoznaš vzvode in kako lahko vplivaš na odločitve oblasti, se oblikuje tudi volja, da dejansko kaj narediš in spremeniš. Skupščine so sistem političnega odločanja in vključevanja ljudi, ki je drugačen in ki deluje. Preko 1000 mest po celem mestu je dokaz za to. Če pridemo do točke, ko bodo zbori samoorganiziranih mestnih četrti lahko odločali o prioritetah investicij v njihovi okolici, bo to velik korak. Ni pa edini in končni. Cilj je predrugačenje političnega sistema v Sloveniji. Maribor je lahko zgled za širše spremembe v celi državi. Če bo prišlo do sprememb na lokalni ravni in bodo temu sledila druga mesta, bodo spremembe na državni ravni le logična posledica.” V resnici Mariborčani razlogov za skromnost nimajo. Prejšnji teden je Iniciativa Mestni zbor podala uradni predlog za uvedbo participativnega proračuna v mariborski občini, ki bi ključno vlogo pri odločitvah o invecticijah v četrtih dal samoorganiziranim zborom meščanov.

Medtem ko so se na drugem srečanju meščani v samoorganizirani četrtni skupnosti Studenec pogovarjali predvsem o zemljskem plazu na Obrežni ulici in okoliškim prebivalcem neprijaznem delovanju tovarne Tekol, so bili v samoorganizirani mestni četrti Nova vas meščani na drugem srečanju soočeni z neprijetno novico: mestna četrt Nova vas jim je izdala račun za uporabo prostorov.

Predsednik sveta mestne četrti Rade Stevanović je teden dni kasneje opisal naloge mestne četrti, ki formalno že sedaj sodeluje pri pripravi razvojnih programov v četrti in “ima prioriteto zadovoljevati skupne potrebe naselja oz. njihovih krajanov”. Prav tako je razložil, da samoorganizirani mestni zbor v njihovi četrti Nova vas “ni zaveden v našem Programu dela in mora plačati uporabo prostorov”. Skupine in organizacije, ki so bile potrjene na seji sveta mestne četrti leta 2011, namreč lahko prostore uporabljajo brezplačno. Hkrati je po njegovem mnenju nastala težava, ker je mestna četrt zahtevala, da se dogovarja z odgovorno osebo, katere pa, razen moderatorjev skupščin samoorganiziranih prebivalcev četrti, ni.

Novoizvoljeni župan Maribora, dr. Andrej Fištravec pravi, da položnica, ki so jo dobili meščani v Novi vasi, ker so se samoorganizirali, ni logična, “je pa indikator sedanjega stanja stvari. Kot je indikator vsebinskega delovanja mestnih četrti to, da v njihovih prostorih večinoma gostujejo plesne in glasbene šole.” Prepričan je, da je bila “slovenska lokalna samouprava v zadnjih dvajsetih letih demontirana. Krajevne skupnosti in mestne četrti nimajo več pravih pristojnosti, v veliki meri so namenjene same sebi in zaposlenim tam, ki so postali uradniki, ljudje pa so ugotovili, da skozi te mehanizme zelo težko karkoli uresničijo.”

Obljublja, da se bo situacija spremenila. “Mestu se je zgodilo aktivno državljanstvo, ne ulica,” pravi novi mariborski župan. “Mestne skupščine so eden od dosežkov mariborskih vstaj. Ljudje so dobili nov prostor. Lokalna samouprava mora biti soodločanje občanov in zato je naloga vsakega župana, da tako iniciativo pripelje v statut občine. Če želimo, da besede postanejo meso, potem je ključno, da ljudje govorijo o konkretnih komunalnih zadevah, na katere bodo lahko vplivali.”

Skupaj za skupno

V Novi vasi se je v prostoru četrtne skupnosti zbralo okoli 30 ljudi. Zunaj je vil ovinke snežni metež. Starejši so spomnili, da so stavbo, v kateri so se zbrali, gradili skupaj prebivalci krajevnih skupnosti Ivana Zagernika – Joca in Proletarskih brigad. Zato jih je novica o zahtevi po plačilu še dodatno prizadela in razjezila.

Tina, Matej in Timi so prišli skupaj. So še študentje, brez zgodovinske navezanosti na prostor, kjer so sedeli. Tina, ki je prišla prvič, je bila po skupščini zadovoljna.

“To je nujen korak naprej. To da smo tukaj predstavniki tako različnih generacij, je dragoceno, kajti pestrost vedenja bogati.”

Matej je zadovoljno pokimal z besedami, ki se jih ne bi sramoval Niel Armstrong. “Morda gre za malo reč, a to je velik dogodek. Treba je graditi od spodaj gor.” Všeč mu je ideja, da bi četrtne skupščine imenovale delegate, ki bi na mestni ravni zastopali interese in odločitve, ki bi jih sprejeli na četrtni ravni. Vsi trije so prepričani, da je, kar se dogaja, tudi njihova zgodba. “Nas v šoli učijo menedžment znotraj piramidalne strukture, od zgoraj dol. Tu delamo politiko ravno obratno, delujemo horizontalno, od spodaj gor. In to bi se moralo prenesti tudi v druge prostore odločanja, od fakultetet do tovarn,” je dodal Timi.

Novovaščanka Marta, ki se je javila v delovno skupino, ki bo nadrobneje proučila proračun občine in sredstva, namenjena četrtnim skupnostim, vidi moč skupščine prav v skupnosti, ki se oblikuje. “Veste, saj nekaj bi želeli narediti vsi. A sam ne moreš. Kaj, naj grem sama na občino in se pritožujem? Bodo rekli: “Stari babi se je zmešalo,” in me zaprli. Zato so ti naši zbori super. Vsak, če želi nekaj narediti, ima tu možnost.”

Zagotavlja se spoštovanje vseh, ki se vključijo v razpravo. A Jernej je bil vendarle previden. “Veliko je še odprtih vprašanj in marsikaj bo treba domisliti, da nas bodo začeli upoštevati. Ne bo se zgodilo hitro. Peticij in podobnih reči je bilo ogromno, a se ni nič spremenilo. Ignorirajo nas. Kar se dogaja tu, je super, ker se usedemo, pomenimo, oblikujemo predloge, ki jih lahko predstavimo odgovornim na občini. Tu je potencial, da pride do dejanske reorganizacije sistema,” je prepričan.

Udeleženci skupščine so se strinjali, da naj se že med skupščino napiše pritožbo zoper položnico, ki so jo prejeli. Ob koncu skupščine, po dveh urah resnega pogovora, so jo prebrali, dopolnili in določili, kdo jo bo poslal naprej. Maja, ki jo je skupaj s tremi someščankami napisala, je zadovoljno pospravljala računalnik, medtem ko je njena mama, ki je bila ena od moderatork skupščine, klepetala z udeleženci, ki so še postali in razmišljali, kako naprej. Maja opisuje dragocenost skupščin v preprostih, a vendar usodnih rečeh: “V ulici, kjer sem živela trideset let, razen svojih staršev in bližnjih sosedov ne poznam nikogar več. Ne vemo, kdo smo, kaj šele, da bi vedeli, kaj potrebujemo, kaj si želimo, ali da bi konec koncev naredili kaj, da bi v svojih okoljih bolje živeli. Zato smo tu.  Da nas bo čim več, ki bomo spet začeli skupaj delovati, si pomagati in urejati stvari, ki ne delujejo.”

Žiga Vodovnik se nasmehne, ko razlaga, da je pred nami trenutek, da naredimo najbolj humano gesto: izvedemo pokop. Čas je, da pokopljemo stare politične imaginarije, identitete in merske naprave. “Demokracija je mnogo več kot večinskost. V predstavniški demokraciji se lepo kaže problematičnost večinskega odločanja, ko večinsko sprejete odločitve nimajo nobene veze z demokracijo. To vidimo od odločitev, ki so zadevale izbrisane, dalje... Demokracija zahteva od nas, da mislimo tudi druge, ki so v drugačnih položajih, da mislimo drugačne pozicije od naše.” Kar se dogaja po Sloveniji umešča v evropski in svetovni okvir, a opozarja na nezanemarljive lokalne posebnosti.  “Gre za probleme politično ekonomske paradigme, ki je globalna. A odgovori so pluralni, različni, vsak z lokalnimi značilnostmi. Nekritično posnemanje tujih modelov je problematično, a vendar so tuje izkušnje lahko poučne in inspirativne.”

Tako kot je Maribor, letošnja evropska prestolnica mladih, inspiracija Evropi in Sloveniji, bo London kraj, kamor se bo splačalo gledati junija. Koalicija odpora, ki vključuje časopis Guardian, preko šestdeset priznanih ekonomistov, sindikate, opozicijske politične stranke in različne organizacije ter gibanja, bo 22. junija organizirala vsebritansko ljudsko skupščino proti varčevalnim ukrepom. Govorica se spreminja, domišljija je dobila upanje. Po nadležno dolgi zimi prihaja vroča pomlad. Parki in trgi bodo trkali na okna klimatsko hlajenih dvoran.

Stavka pristaniških delavcev v tržaški luki!

Bili smo na stavki pristaniških delavcev v tržaški luki! Delavski boj in solidarnost med delavci (TRST, KOPER, RIJEKA) se nadaljuje.

Hvala za vašo prisotnost na povorki tržaških pristaniških delavcev.
Trst, 29. marec 2013

Sporočilo za javnost
(z zahtevo za objavo)

             Čeprav so se neugodne vremenske razmere in pritiski delodajalcev trudili protest preprečiti, pristaniški delavci vseeno nismo preklicali protestnega pohoda najavljenega ob napovedani stavki imenovani s strani sindikalnih organizacij.
                   Bilo nas je več kot 300 navkljub neusmiljenemu dežju, ki smo se udeležili protestnega pohoda, ki je šel skozi glavne Tržaške ulice. V pogovoru z mimoidočimi smo pojasnjevali naše razloge za stavko in sprejemali solidarnostno podporo. Aktivna solidarnost je bila izražena s prisotnostjo na shodu s strani dveh delegacij in sicer sindikata iz pristanišča Koper, oziroma s strani SŽPD Sindikata žerjavistov pomorskih dejavnosti in S.P.D.S. Unije pristaniških delavcev Slovenije, Konfederacije 90. Prisotni sta bili tudi delegaciji iz železarne v Žavljah in podjetja Sertubi. Sporočilo v podporo sindikatom je prav tako prišlo iz LSS neodvisnega sindikata Luke Rijeka. Vsi si zaslužijo našo zahvalo.
                  Protestna povorka se je končala na trgu združitve Italije (Piazza Unita), kjer je delegacijo sprejel prefekt na prefekturi vikar dr. Argentieri. Srečanja so se udeležili predstavniki sindikata, kakor tudi številni delavci, ki so javnosti preko megafona in v izjavah za novinarje pojasnjevali, zakaj je stavka potrebna in kakšne cilje želijo z njo doseči. Vsi so poudarili potrebo po temeljiti spremembi "Pravilnika za izvajanje dejavnosti in pristaniških storitev", ki bi spremenil način upravljanja trga delovne sile in je eden izmed glavnih problemov v tržaškem pristanišču. Delavci in zlasti 2 RLSS predstavnika za varstvo pri delu zaposlenih, so želeli poudariti, da je minilo samo pet let od delovne nesreče z hudo telesno poškodbo, ki je povzročila trajno invalidnost njihovega bivšega sodelavca. Razpravljalo se je tudi o neskladnostih s predpisi, ki urejajo varstvo zdravja in varnosti pri delu pristaniških delavcev. Po nesreči je prišlo do podpisa pomembnega sporazuma o potrebnem povečanju mer varnosti, ki pa za nekatere, danes niso več aktualne.
                                                                                         Govorilo se je tudi o ljudeh, ki so zaposleni v konzorciju Sopracarichi in tvegajo svoje zdravje in življenja za negotovo delo, ki ga opravljajo le nekaj dni v tednu. Problematika je znana že nekaj časa, zato delavci terjajo končne odgovore in se ne bodo zadovoljili z obljubami o izboljšavah. Prefekt Dr. Argentieri je ponovil zavezo na prefekturi za spodbujanje dialoga med stranema in zagotovil, da bo nemudoma obvestil župana o vsebini današnjega srečanja. Obljuba je bila dana tako protestnikom, da bo prefekt na voljo ponovno čez štirinajst dni, ko namerava 4.aprila s predstavniki delavcev ponoviti srečanje, kjer bodo ugotovili ali gredo prizadevanja v pravo smer. Predstavniki sindikatov so se zahvalili prefektu za dostopnost in spoštovanje odnosa do delavcev in so še enkrat ponovili, da s protestom preprosto prosijo za ustrezno spoštovanje delavskih pravic in pravic ustrezne stopnje varnosti na delovnem mestu.

Izjavo podpisujejo predstavniki sindikatov :
Kneipp Renato
Giulio Marco
Germani Rebez
Bruno Rossetti

originalna verzija :

  FILT-CGIL  FIT-CISL  UILTRASPORTI  UGL MARE
  Trieste, 29 marzo 2013


                       COMUNICATO STAMPA
                  (con richiesta di pubblicazione)

                    Neanche le pressioni datoriali e le avverse condizioni meteorologiche hanno impedito, che i lavoratori portuali portassero a termine la manifestazione indetta in occasione dello sciopero proclamato dalle organizzazioni sindacali di categoria.
                   Oltre trecento sono state le persone che sotto una incessante pioggia hanno attraversato le principali vie cittadine, dialogando con la cittadinanza, spiegando le ragioni della giornata di lotta e ricevendo solidarietà e condivisione.
                   Solidarietà attiva è stata espressa con la presenza nel corteo di due delegazioni sindacali dei lavoratori portuali di Koper-Capodistria, rispettivamente dal S.Z.P.D. Sindacato Sloveno dei Gruisti Portuali e S.P.D.S. Sindacato dei Lavoratori Portuali della Slovenia della Confederazione 90. Presenti erano altresì delle delegazioni della Ferriera e della Sertubi, nonché del Movimento Trieste Libera. Un messaggio a sostegno dell’iniziativa sindacale è arrivata anche dal L.S.S. Sindacato del Porto di Rijeka-Fiume. A tutti questi va il nostro ringraziamento.
                  Il corteo si è concluso in piazza Unità d’Italia, dove una delegazione è stata ricevuta in Prefettura dal Prefetto Vicario il dott. Argentieri.
                  All’incontro hanno partecipato, oltre che i rappresentanti sindacali, diversi lavoratori che hanno potuto in prima persona, illustrare il perché dello sciopero e gli obiettivi che si vorrebbero raggiungere. Tutti hanno con assoluta convinzione sottolineato l’esigenza di una profonda modifica del “ Regolamento per l’esercizio delle operazioni e dei servizi portuali “, che favorirebbe una diversa gestione del mercato del lavoro, che è uno dei principali problemi del Porto triestino.
                   I lavoratori ed in particolare i due RLSS, Rappresentanti dei Lavoratori per la Sicurezza di Sito, hanno altresì voluto evidenziare, che proprio a distanza di 5 anni dal grave infortunio, che causò gravi menomazioni invalidanti ad un loro collega di lavoro,  si sia costretti a discutere di mancato rispetto delle norme che regolano la tutela della salute e della sicurezza dei lavoratori portuali. E’ stato altresì ricordato, che dopo quel gravissimo infortunio, che comporto diverse giornate di sciopero, si arrivò alla sottoscrizione di un importante Protocollo, che qualcuno ritiene non sia più attuale.

                    Si è anche parlato di chi, come i dipendenti del Consorzio  Commessi e  Sopracarichi, sta rischiando il proprio posto di lavoro e di chi precario lavora solamente alcune giornate alla settimana. Questioni e problemi noti da tempo e sui quali i lavoratori vogliono risposte concrete e non possono più accontentarsi di semplici promesse.
                     Il dott. Argentieri, nel ribadire l’impegno della Prefettura nel favorire il dialogo tra le parti, ha garantito che informerà il Prefetto sui contenuti dell’incontro odierno ed ha in oltre dato la piena disponibilità nel ripetere tra una quindicina di giorni una analoga riunione, per capire se il confronto tra le parti, che avrà un primo momento di verifica il prossimo 04 aprile, sta andando nel verso giusto.
                     I lavoratori e i rappresentanti sindacali hanno ringraziato per la disponibilità e per le parole di rispetto che il dott. Argentieri ha espresso nei confronti dei lavoratori, ricordando che loro stanno semplicemente chiedendo il rispetto dei diritti e di poter lavorare in serenità ed in sicurezza.       

                                                  Per le Segreterie
              Renato Kneipp  Giulio Germani  Marco Rebez  Bruno Rossetti

Luka Koper nam je bila ukradena. Vrnimo si našo družbeno lastnino!

V zadnjih nekaj mesecih je zaupanje v parlamentarno politiko v Sloveniji postalo luksuz, ki si ga lahko privoščijo le redki privilegirani. Protesti in vstaje po številnih slovenskih mestih so sprožili nekaj zelo dragocenega – odprl se je prostor vsebinske debate in vedno več ljudi se aktivira in povezuje ter javno izraža svoja mnenja, opozarja na probleme in razpravlja o možnih alternativnih rešitvah. Tak prostor je tudi Primorska vstajniška skupščina, v okviru katere so se formirale delovne skupine, ki se ukvarjajo s posameznimi problemi, ki se tičejo življenja v lokalnem okolju, pa tudi širše. Ena od njih je tudi Delovna skupina proti privatizaciji Luke Koper, ki je bila organizator okrogle mize »Luka Koper je naša last/Luka Koper è di nostra proprieta/Luka Kopar je naše vlastništvo.« Na okrogli mizi so sodelovali : Majda Prijon, strokovnjakinja na področju pomorstva in Luke Koper, Matjaž Stare, delavski direktor Luke Koper, Zlatan Čok, ekonomist in eden pomembnejših agentov v Luki Koper in Mladen Jovičić, Sindikat žerjavistov pomorskih dejavnosti (SŽPD). 

Na začetku sta Matjaž Stare in Zlatan Čok predstavila pomen Luke Koper za državno in lokalno gospodarstvo (špedicija, železnice, agenti, logisti, cariniki, inšpekcijske službe,.) in lokalno skupnost. Pristanišče namreč neposredno in posredno omogoča delo in preživetje več tisoč ljudem in njihovim družinam, zato je njegovo sožitje z lokalnim okoljem izjemnega pomena. To sožitje pa ni nekaj, kar obstaja od včeraj, razvijali so ga delavci in prebivalci, ki so pristanišče solidarnostno gradili v prejšnjem sistemu in ga je potrebno negovati in razvijati naprej, to pa je možno le, če pristanišče vrnemo v družbeno last in upravljanje. Poleg nadomestila za stavbno zemljišče, ki ga Luka Koper plačuje Občini Koper, preko plačevanja koncesij, davkov, sponzorstev in donacij, je luka izjemnega pomena za lokalno skupnost. 

Prav zaradi svoje pomembnosti je od spornega lastninjenja (privatizacija in ustanovitev delniške družbe) v devetdesetih letih, postala prizorišče političnih interesov, izza katerih se vedno skrivajo zasebni interesi. Skozi predstavitev zgodovine razvoja Luke Koper, smo izvedeli, da so lokalna skupnost in delavci sami gradili luko, železniško omrežje in infrastrukturo, tudi z neplačanimi sobotami in da država v nobeni fazi razvoja luke ni sodelovala, zato tudi nima nikakršne pravice tržit podjetje in ga prodajat. Danes je koprska luka moderno pristanišče, ki je izjemno cenjeno v svetu in je kot tako pomemben igralec na mednarodnem prometnem križišču, zato se za prihodnost poslovanja ni potrebno bati.   

Majda Prijon nam je obrazložila, da je bila luka privatizirana že v devetdesetih letih in da je danes zasebno podjetje v večinski lasti države in tako lahko zdaj država razpolaga s svojim deležem kot se ji zahoče. Večina pristanišč po svetu naj bi bilo javnih, zato je potrebno razmisliti o oblikah preoblikovanja Luke Koper iz zasebnega podjetja v javno podjetje.Vsi povabljeni udeleženci so se strinjali, da je pri lastninjenu luke šlo za »zaplembeno zakonodajo«, da so bili delavci s tem dejanjem okradeni in izdani. Matjaž Stare je predstavil konkretne predloge ukrepov za vrnitev premoženja nazaj v družbeno last. Skupaj s somišljeniki naj bi pripravili Zakon o denacionalizaciji, ki bo zaseženo družbeno premoženje vrnil v last upokojenim in trenutnim delavcem vseh nekoč družbenih podjetij. S 5.000 podpisi bodo predlagali obravnavo zakona v državnem zboru in v kolikor zakon ne bi bil sprejet, kar je zelo verjetno, bi se lotili priprave zakonodajnega referenduma in zbiranja 40.000 podpisov, kjer bi se vsi državljani in državljanke odločali o tem, ali je potrebno sporno lastninjenje in »podržavljanje« družbenega imetja vrniti nazaj v last delavcem.  Zahteva enakopravnost različnih vrst lastnin in sicer zasebne, kolektivne, državne in družbene lastnine. Zlatan Čok se je spraševal na podlagi dejstva, da država ni sodelovala v nobeni fazi razvoja luke, kdo ji je dal mandat oziroma pooblastilo, da luko naprej prodaja. Država bi morala biti samo upravljalec oziroma opravljati vlogo gospodarjenja s premoženjem luke in nič več. Pri tem so se strinjali in ugotovili, da gre pri lastninjenju luke za politično in ne pravno vprašanje. 

V drugem delu razprave se je odprla žolčna debato o oblikah organizacije luke, ki bi bila najbolj primerna za širšo pristaniško skupnost. Rešitve preoblikovanja podjetja so se vrtela okoli pristaniške uprave, kateri sta predstavnika delavcev nasprotovala, do pristaniške skupnosti, ki predvideva večjo vlogo delavstva pri samem upravljanju s pristaniščem. Tu se je pokazalo, da še vedno prevladujejo posamezni interesi zasebnikov, ki bi radi razbili trenutno monopolistično vlogo podjetja Luka Koper d.d. in bi radi več konkurenčnosti in enakopravnosti, ter koncesijsko upravljanje s terminali.  Take oblike organizacije dela nikakor ne bi bila primerna za delavce, ki bi bili prepuščeni različnim koncesionarjem oziroma podizvajalcem, oziroma, kot je slikovito ponazoril predstavnik delavcev Mladen Jovičić, to zgodbo dobro poznajo že danes, ko se na ta način prelaga odgovornost za kršitve predvsem delavske zakonodaje iz Luke Koper na manjša podjetja in s tem izogiba odgovornosti. Ena od možnih rešitev, ki je bila omenjena je tudi pristaniška skupnost, ki bi bilo javno podjetje, v katerem bi bili soudeleženi vsi deležniki v pristanišču z močno vlogo delavcev pri upravljanju te pristaniške skupnosti.  

Delavski boj SŽPD v Luki Koper je lahko vsem sindikatom v državnem kontekstu za zgled.  Mladen Jovičić je izrazil stališče sindikata, da ne pristajajo na neoliberalno retoriko oblastnikov in lastnikov luke, ki želijo prikazati delavce, kot strošek in kjer je edini kazalec razvoja povečevanje kapitala. Verjame v sodelovanje vseh akterjev, ki sodelujejo v pristanišču in ocenjuje, da morajo biti cilji razvoja dolgoročni in je potrebno vzeti v obzir prispevek delavcev pri tem razvoju in to upoštevati, tako pri deljenju profita, kot tudi pri upravljanju podjetij, ki sodelujejo v teh procesih. Sam ocenjuje delavski boj, kot srednje dober, saj je še veliko nerešenih vprašanj na področju delavske problematike, kjer se lahko stanje izboljša, pri tem pa so največja črna točka podjetja, ki izvajajo »storitve« za Luko Koper (IPS podjetja), ki se v resnici ukvarjajo s trgovino z ljudmi in posredovanjem dela, kjer so predvsem migrantski delavci prepuščeni na milost in nemilost zasebnikov, ki na plečih in ramenih delavcev služijo bajne vsote denarja. Izraža veliko zaskrbljenost nad predlogi ureditve pristanišča preko koncesij in različnih izvajalcev, saj to škoduje v prvi vrsti delavcem in delavskemu boju. Vseeno je prepričan, da že trenutna zakonodaja dopušča možnosti, da se delavci ob boljši samoorganizaciji uprejo škodljivim ukrepom lastnikov in vodstva podjetij zoper delavce. 

Okrogla miza je odprla teme, ki so bile v Sloveniji dolgo zapostavljene, namerno ignorirane in postavljene na stranski tir, v vsem tem času pa so nam pred lastnimi očmi politiki in gospodarstveniki kradli družbeno premoženje in lastnino, ki smo jo sami ustvarili. Udeleženci so se strinjali, da je potrebno s podobnimi razpravami in debatami nadaljevati tudi v prihodnje. 

Čas je, da si našo  družbeno lastnino povrnemo nazaj!