Transnacionalno gibanje migrantskih in prekernih delavcev in delavk IWW (Nevidnih delavcev sveta) je 15. aprila na svoji skupščini sprejelo odločitev, da 4. junija v Ljubljani organizira manifestacijo za pravice migrantskih delavcev.
Odločitev je rezultat nepripravljenosti oblasti Republike Slovenije, da sprejmejo odgovornost za katastrofalni položaj migrantskih delavcev. IWW so v preteklih letih in še posebej intenzivno po izbruhu finančne in ekonomske krize vlado Republike Slovenije in druge odgovorne institucije v državi opozarjali na izjemno težak položaj migrantskih delavcev ter na sistematično kršenje in zanikanje njihovih delavskih, socialnih in državljanskih pravic. Ob tem so nenehno opozarjali, da nosi temeljno odgovornost država s svojim režimom migracij, ki se ga ne bi sramovali najbolj zapriseženi rasisti in zagovorniki apartheida. Nenehno so poudarjali, da je edina rešitev takšna sprememba zakonodaje, ki bo ukinila odvisnost delavcev od delodajalcev in jih vključila v socialno državo.
Odgovor vlade na pozive, akcije in mobilizacije so kozmetične spremembe obstoječe migracijske zakonodaje, ki ne bodo razgradile sistema odvisnosti in ne bodo odpravile institucionalne diskriminacije migrantskih delavcev in delavk. Vlada Republike Slovenije je s februarsko uredbo omogočila uresničitev zanemarljivega dela sistematično kršenih socialnih pravic v obliki humanitarne pomoči, kar so številni delavci razumeli kot ponižanje. Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve se ni odzvalo na legitimne zahteve delavcev, ki so bili pregnani iz Republike Slovenije, delodajalci in država pa jim dolgujejo pravice iz dela. Zadnji test pripravljenosti vlade, da naredi konkretne poteze onkraj deklarativnega sočutja, je bila marčevska manifestacija iz Slovenije pregnanih in izigranih delavcev v Banja Luki. Poziv samoorganiziranih oškodovanih in pregnanih delavcev v okviru IWW, da se jih vključi v reševanje problematike migrantskih delavcev, ni dobil nobenega odgovora. Prav tako nikogar na vladi in v njenih institucijah ne zanima usoda stavkajočih delavcev v bivšem Vegradovem delavskem domu v Velenju, stavkajočih delavcev Gratima v Sežani, stavkajočih delavcev SCT v delavskih domovih v Ljubljani. Računajo, da jih bodo pometle grožnje, negotovost, marginalizacija in revščina.
Razlogi za demonstracijo migrantskih delavcev so torej na dlani. Le z veliko demonstracijo se lahko zoperstavijo pozabi, marginalizaciji, porazu, odvzemu upanja, normalizaciji skrajno brezvestnih oblik izkoriščanja. Prav tako so na dlani razlogi, da z njimi demonstrirajo vsi ostali. Nihče nima ničesar od takšnega ropanja delavcev, razen gradbenih in ostalih baronov, njihovega političnega kroga in institucij finančnega kapitalizma. Še več, na vrhuncu krize je popolnoma jasno, da je poglavitni dejavnik korupcije – pretakanja skupnega bogastva v žepe peščice in blokiranje naše zmožnosti proizvajanja – sistematično zanikanje pravic delavcem in delavkam, njihova odvisnost, odsotnost vsakršnih garancij. Slednje pa ni zgolj paradigmatski pogoj dela in življenja migrantskih delavcev, ampak vseh.
Zato pozivamo vse, da četrtega junija skupaj zasedemo ljubljanske ulice, da skupaj zgradimo moč, s katero bomo osvojili pravice in garancije, zaustavili korupcijo, ki nam jemlje prihodnost. Celotno generacijo so obsodili na brezperspektivnost. Migrantom in migrantkam zanikajo pravico do izbire, do mobilnosti, do delavskih, socialnih in državljanskih pravic. Študente in študentke pehajo v prekernost, iz študija in univerze delajo poligon skrajnega razslojevanja in degradacije mladih. Prekernim delavcem in delavkam odrekajo pravice in jih pehajo v revščino. Vse redkejši, ki še imajo kakšne pravice, jih lahko obdržijo za ceno pokornosti. Razen, če se združimo. Ne da bi karkoli branili, ampak da definiramo in uveljavimo pravice, zgradimo svojo moč in spremenimo svet.
V Evropi, na obeh straneh skupnega Sredozemskega morja, v evropskih metropolah, ki vstajajo proti politikam zategovanja pasov in nasilju finančnega kapitalizma, v evropskih provincah, kjer so mlade generacije vstale proti podvrženosti, hierarhijam, brezizhodnosti, lokalnim diktaturam, v transnacionalnem gibanju migrantov, ki prečka meje in ruši režim evropskega apartheida, vstaja nova generacija. 4. junija bomo v Ljubljani naredili manifestacijo te nove generacije, moment njene vidnosti, moči in odločenosti. Zahtevali bomo pravice za migrantske delavce in delavke, ki so jim v evropskem apartheidu sistematično zanikane. Zgradili bomo novo solidarnost, novo moč, novo skupno telo – da osvojimo našo skupno prihodnost.
IWW (Nevidni delavci sveta)
Socialni center Rog
Poziv na manifestaciju nevidljivih radnika i radnica svijeta 4. juna (bosanski)
Civilna iniciativa Alternativa Obstoji če se pridružiti demonstracijama IWW (nevidljivih radnika i radnica sveta) u subotu 4.juna i u isto vreme pozivamo sve radnice i radnike, studentkinje i studente, srednješkolke i srednješkolce, sve nezaposlene, sve izkorištane u Ljubljanu, da pokažemo onima koji nas izkorištavaju, svim neoliberalcima, političkoj, ekonomskoj i akademskoj eliti, da su jim sati odbrojani!
Transnacionalni pokret migrantskih i prekarnih radnika i radnica IWW (Nevidljivi radnici svijeta) 15. aprila je na svojoj skupštini donio odluku da 4. juna u Ljubljani organizira manifestaciju za prava migrantskih radnika.
Odluka je rezultat nespremnosti vlasti Republike Slovenije da prihvate odgovornost za katastrofalni položaj migrantskih radnika. IWW su poslednjih godina i još posebno intenzivnije nakon financijske i ekonomske krize, vladu Republike Slovenije i druge odgovorne institucije u državi, upozoravali na izuzetno težak položaj migrantskih radnika, te na sistematsko kršenje i negiranje njihovih radničkih, socijalnih i građanskih prava. Neprestano su upozoravali da temeljnu odgovornost nosi država sa svojim režimom migracija. Također su naglašavali da je jedino rješenje, promjena zakona koja bi ukinula ovisnost radnika od poslodavaca i uključila radnike u socijalnu državu.
Odgovor vlasti na upozorenja, akcije i mobilizacije su kozmetičke promjene postojećeg migracijskog zakona, koje neće razgraditi sistema ovisnosti i neće ukinuti institucionalne diskriminacije migrantskih radnika i radnica. Vlada Republike Slovenije je s februarskom uredbom omogućila ostvarenje zanemarljivog dijela sistemskih kršenih socijalnih prava u obliku humanitarne pomoći, što su brojni radnici razumijeli kao poniženje. Ministarstvo za rad, porodicu i socijalna pitanja se nije odazvalo na legitimne zahtjeve radnika, koji su bili protjerani iz Republike Slovenije, a poslodavci i država im duguju prava iz rada. Zadnji test spremnosti vlade, da napravi konkretne poteze preko deklarativnog suučešća bila je manifestacija iz Slovenije protjeranih i izigranih radnika u Banja Luci. Poziv samoorganiziranih oštećenih i protjeranih radnika u okviru IWW, da se ih uključi u rješavanje problematike migrantskih radnika, nije dobio nkakvog odgovora. Isto tako nikoga u vladi niti u njenim institucijama ne zanima sudbina radnika štrajkača u bivšem radničkom domu Vegrada u Velenju, štrajkača radnika Gratima u Sežani, štrajkača radnika SCT u radničkom domu u Ljubljani. Računaju, da će ih ’umoriti’ prijetnje, nesigurnost, marginalizacija i neimaštinja.
Razlozi za demonstraciju migrantskih radnika su više no opravdani. Samo sa velikom demonstracijom se mogu suprotstaviti zaboravu, marginalizaciji, porazu, lišenju nade, normalizaciji brutalnih oblika iskorištavanja. Na dlanu su razlozi, da sa radnicima demonstriraju svi ostali. Niko nema ništa od takvog pljačkanja radnika, izuzev građevinskih i ostalih barona, njihovog političnog kruga i institucija financijskog kapitalizma. Štaviše, na vrhuncu krize je potpuno jasno da je glavni faktor korupcije – pretakanje cjelokupnog bogatstva u džepove pojedinaca i blokiranje naše mogućnosti produciranja – sistemsko negiranje prava radnika i radnica, njihova ovisnost, odsustvo bilo kakvih garancija. A ovo nije samo paradigmatski uslov rada i života migrantskih radnika nego svih.
Zato pozivamo sve, da četvrtog juna zauzmemo ljubljanske ulice, da zajedno izgradimo snagu sa kojom ćemo ostvariti prava i garancije, te zaustavimo korupciju koja nam oduzima budućnost. Cijelu generaciju su osudili na bezishodnost. Migrantima i migranticama oduzimaju pravo na izbor, na mobilnost, na radnička, socijalna i građanska prava. Studente i studentice guraju u prekarnost, od studija i univerziteta stvaraju poligon krajnjeg raslojavanja i degradacije mladih. Prekarnim radnicima i radnicama negiraju prava i guraju ih u siromaštvo. Sve malobrojniji, koji imaju minimum prava, mogu da ih zadrže samo po cijenu pokornosti. Osim, ako se udružimo, ne da bi bilo šta branili, nego da definišemo i ostvarimo prava, očvrsnemo svoju snagu i pokušamo promijeniti svijet.
U Evropi, sa obe strane Sredozemskog mora, u evropskim metropolama, koje se dižu protiv politike zatezanja kaiša i nasilja finansijskog kapitalizma, u evropskim provincijama, u kojima su mladi ustali protiv potčinjenosti hijerarhijama, bezperspektivnosti, lokalnim diktaturama, u transnacionalnom pokretu migranata koji prelazi granice i ruši sistem evropskog aparthejda, diže se nova generacija.
4. juna ćemo u Ljubljani izvesti manifestaciju te nove generacije, trenutak njene vidljivosti, snage i odlučnosti. Zahtjevaćemo prava za migrantske radnice i radnike koja su im u evropskom aparthejdu osporena. Izgradićemo novu solidarnost, novu snagu, novo zajedničko tijelo – da osvojimo svoju zajedničku budućnost.
(IWW Nevidljivi radnici sveta)
Ni komentarjev:
Objavite komentar