sreda, 27. februar 2013

Odgovor na besedilo »Dejstva in resnice o univerzitetni retoriki« Vesne Mikolič


Taja Kramberger in Drago Rotar: Odgovor na besedilo »Dejstva in resnice o univerzitetni retoriki« Vesne Mikolič, objavljeno v Delu, SP, 16. 2. 2013

»Dejstva in resnice o univerzitetni retoriki« - smešen naslov (s domala enakim saturnalijskim naslovom, ki osebe in reči preoblači v njihovo nasprotje, izmišljotine pa v »dejstva resnice«, je gospa Mikolič v evforiji fakultetne čistke v Kopru spisala že en spis v tem nenavadnem žanru) izpod peresa osebe, za katero dejstva in resnice nemara niso retorika (toda, ali sploh obstaja retorika, kakršno ga. Vesna Mikolič [VM] v svoji preproščini in neukosti pripisuje Igorju Ž. Žagarju [IŽŽ] in pri tem sproščeno meša znanost in njen objekt – gospa je res izredna in tudi občasna »profesorica«, če lahko verjamemo ugotovitvam njene institucije), so pa simptomatična obsesija, ki bi bržkone morala pritegniti čisto določene strokovnjake.

A ker se je zgodilo, je pač treba n-tič odgovarjati na zadeve, ki bi bile v normalnih okoliščinah (kjer o javni navzočnosti in »ugledu« – se pravi, imunosti navzlic očitnim deliktom in celo ugotovitvam specializiranih organov, dokler je osebek primeren oz. koristi posebnim interesom neke klike, ki se hoče znebiti vsakogar, ki jo vidi ali bi jo utegnil videti kot to, kar je, ne bi odločala ta klika) povsem jasno dojete kot sprenevedavo in poniglavo šopirjenje. Odgovarjava tudi zato, ker sva, čeprav sva Slovenijo zaradi politikantsko - kriminalnih pritiskov in groženj zapustila in živiva v Parizu, zgrožena spričo tega, da se v tem naskoku prostaške hinavščine, povsem po meri (trenutno nekdanjih) koprskih »akademskih« uzurpatorjev, na Igorja Ž. Žagarja ni oglasil (še) kdo drugi, kakor da ste tam v Sloveniji vsi izgubili etični kompas (morebiti v boju kranjske elite, karkoli že to je, da bi diktaturo enega caudilla oz. conducatorja ali poglavnika nadomestila z že preskušeno oblastjo neoliberalne tolpe, v kateri bodo na mestu »turkov« čepele »svinjske polovice«).

Ga. Mikolič seveda uporablja svoji edukaciji in okolju ustrezne postopke prepričevanja (retoriko, za katero ne ve, da je spontana retorika frizerskega salona, kjer si čakajoče osebe z njo krajšajo čas – se pravi, obrekujejo – a je v nasprotju z gospo slovenistko največkrat vendarle nimajo za sakrosankten vir resnice o »dejstvih«), npr. nedokazana in zato v običajnih pravnih razmerah kazniva namigovanja o vpletenosti gospoda IŽŽ v nekakšno anonimno obrekovanje po internetu. Podpisana si takih aluzij navzlic posebnostim leksike in modalitetam izražanja v curku obrekljivih in sovražnih besedil, ki jih o nama brez zadržkov objavlja Info-Primorska, medijsko trobilo opresorjev iz časa fakultetne čistke 2010, kljub neprimerno večji dokazljivosti nisva privoščila. Pripisovati neko elektronsko anonimko IŽŽ, ki mu v najino čudenje še ni prepovedano objavljati v običajnih javnih medijih (a ta anatema je nemara le vprašanje časa), je seveda absurdna traparija, morebitno podobnost besedil pa bi bilo treba pripisati dejstvom, tako priljubljenim pri izredni profesorici in tako zunaj njenega dosega. Sklicevanje na sorodnika po duhu in kraju, če že ne po krvi, akademika (kdo vse ni v Sloveniji »akademik«, »doktor«, redni ali neredni »profesor«!) J. Pirjevca, specialista za popravilo »resnic« in burleskno »zgodovino«, je za našo junakinjo potemtakem edino možno. Nevpletenemu opazovalcu pa opazovanje te manifestacije falstaffovske prekanjenosti kaj hitro pokaže ekscesne razsežnosti.

Toliko o okoliščinah, v katerih poteka pričujoča diskusija molilnega mlinčka v osebi ge. VM. Na kratko:

Projekt Turistični terminološki slovar seveda ni imel drugega rezultata kakor to, da je nekdo tako ali drugače potratil precejšnja javna sredstva; nasprotno je mogoče trditi, ne pa tudi dokazati, ker pač ni res; rezultat, ki ga ga. VM navaja, so plagiati iz drugih slovarjev; o tem, kar je objavljeno v Amebisovem okrilju, seveda ni mogoče trditi, da je rezultat raziskovalnega dela, ki je stalo okr. 150 000 €. In vse govoričenje o »področjih, ki se vključujejo v turizem« (psihologija, geografija, etnologija, dediščina, kultura, umetnost, arhitektura, umetnostna zgodovina, zgodovina itd. so čudna mešanica nekaterih človeških početij, spuščenih skozi homogenizacijsko mašino pogrošnega aplikacionizma – sicer pa se našteta imena nanašajo na znanstvene discipline in na posplošitve, ki nimajo nič opraviti s čimerkoli realnim, a so nadvse »sodobne«) je nekakšna retorika neoliberalne pravšnjosti; le kako ne bi bili navdušeni?

Kaj pa pravzaprav dela ga. VM? Dokumentov vendar ne more neprenehoma ponarejati! Saj jo je tak ponaredek snel z mesta, kjer je bila (pod egido odvetniške družbe Senica so, kajpada »pomotoma«, ponaredili/je ponaredila poteklo odvetniško pooblastilo, da bi lahko na stroške UP tožila založnika in pesniško zbirko podpisane), kakor je dejala, prijazna oblastnica (o tem, kaj je to, malo pozneje). V Sloveniji pač velja: enkrat oblastnik – do smrti oblastnik; pregled dokumentov kajpada ne kaže tega, kar ga. VM zmagoslavno zatrjuje. Elektronska dokumentacija je izdajalska reč in razdalja med »že« januarja 2011, ko naj bil izdelek na portalu, in »že« junija 2012, ko naj bi to zadevo pri Amebisu potrdili, je le malo predolga, da se ne bi morali marsičesa vprašati; kakor kaže, svoje dejavnosti pri Info-Primorska nama v škodo vsaj njeni sotrudniki še niso opustili – to prizadevanje je namreč čisto tako kakor tisto, ki ga VM od polovice svojega pisanja pripisuje IŽŽ in ga nadvse poznavalsko opiše (močno specifično retoriko, ki sodi med prakse tajnih policij v avtoritarnih državah od Uprave državne varnosti do Central Intelligence Agency, kjer je nemara ta Goebbelsova izvedenost dobila ime nevroznanost); ga. VM očitno ve – vsaj to, če že ne prav veliko drugega –, kako se stvari streže. Soglašava, da je podoba »lenih, izprijenih, pohlepnih univerzitetnih baronov, zbranih okrog ZRS in FHŠ …« napačna: ne gre za barone, ampak za povzpetnike, stremuhe in harambaše. In kje je ta reč objavljena? Nama je uspelo najti le poplavo blata, ki ga navedeni »baroni« namenjajo bodisi IŽŽ ali nama. Ga. VM je pravzaprav vse tisto, kar so ona in njeni prijateljčki počeli nama in še komu, kar pripisala IŽŽ. Še sanja se ji ne, kako natančno simptomatiko in diagnostiko svojega početja je s tem javno razgrnila.

Knjigo IŽŽ, ki bi imela še spletno kopijo z drugim naslovom, kakor trdi gospa, sva iskala zaman. Pač pa sva reprodukcijske podvige našla pri g. Darovcu, slovitemu soprogu Mikoličine prijateljice, zadružnice pri pridelovanju točk, soavtorice in tudi sicer urednice, pa ne le en ponatis in ni se mu zdelo vredno zamenjati medija. Poleg tega se nama ne zdi greh, če kdo objavi izsledke, preden je projekt formalno končan (nekaj drugega je, če objavi mašilo ali »sposojene« ugotovitve – sicer pa ga. VM prav rada obrne vrstni red dogodkov tako, da je videti velika odkrivateljica in začetnica). Ali ga. VM in njeni kompanjoni kar prenehajo delati, če to sploh počnejo, ko se konča projekt, in začnejo, ko se začne? Imajo za to stikalo ali gumb? No, lepa znanost.

Tudi kolobocija z imeni pri slovarju ge. VM kaže, da ne počnejo prav dosti: projekta ne izvajajo prijavitelji (posestniki točk ARRS), ampak raja, prijavitelji si le naberejo novih točk, da ostanejo prijavitelji (točke se da nabirati še drugače, ne da bi se pretegnili: tako da si direktor založbe in ti ni treba nič vedeti o založništvu, da si urednik edicije in ti ni treba nič vedeti o urejanju, da si skupaj s prijateljčki/cami soavtor/ica nekaj strani dolgega domenjeno »znanstvenega« članka, pa še in še; druga tema: »nič plačila za dejansko opravljeno delo« in »nagrajevanje metanja oblastniške sence«?).

Za osvežitev spomina nekaj vprašanj: kdo je pregnal IŽŽ z UP FHŠ, kdo je kršil delovno zakonodajo s podaljševanjem začasnih zaposlitev na napačnem delovnem mestu v nedogled in s tem ropal mlajše sodelavce, kdo je s čistko odstranil tiste, ki se s tem niso strinjali, kdo je vse poletje 2010 lagal po medijih in svoje informacije sproti prilagajal trenutnemu kontekstu in novim okoliščinam, kdo obrekoval po vsej deželi in zunaj nje in zasledoval odpuščene še v novih službah, kdo se je poskusil s protiustavnim krivdnim razlogom (zaradi peticije) znebiti rednega profesorja, kdo je po svojih željah krojil zasedenost in poskusil doseči, da bi sodelavcema banka zasegla stanovanje, in ju pregnati iz Kopra; kdo je poskušal tožiti založnika in avtorico literarnega dela in zato celo ponaredil pooblastilo odvetniku; kdo je bil nato skupaj z obrekljivim akademikom P. nagrajen z mestom v vodstvu nekega prismuknjenega odbora, ki naj bi nasprotoval diktaturi (s hibridnim dolgovezenjem); kdo ni predaval, kdo ni raziskoval, kdo se je sleherno leto nagradil s kupom denarja za uničevanje »svoje« institucije? Naj nadaljujeva?

Kakšen interes so imeli ga. VM in prijateljčki, da so napodili tiste, ki »so si upali povedati svoje mnenje in premorejo reference« (tudi točke, če se jim posreči najti nekoga, da jih za plačilo vpiše v COBISS/SICRIS), ki niso za vsako metanje sence pobirali točk in honorarjev, ki so se do mednarodnih štipendij lahko dokopali le, če so bili povabljeni od tujcev, ker mimo harambaš ni šlo? Najbrž tisti interes, ki jih je kot lastnike privaril na »upravljalske« funkcije – se s tem interesom trenutno ne ukvarjajo preiskovalci? Go. VM in prijateljčke med čistko ni skrbelo »oblikovanje, ohranjanje in razvijanje stroke, študijskih programov, oddelkov, fakultete, inštituta, univerze«, sodelavke in sodelavce so mirno pognali na cesto in »odrezali inštitucijo«. Ali niso ga. VM et co. kar sami in v interesu svojih malh najprej izvršili sovražni prevzem javne institucije in iz nje naredili nekaj, česar najbrž nikoli ne bo mogoče popraviti (če odstaviš skorumpirano vodstvo, se še ne znebiš lizunskega kadra, če ostanemo zgolj pri tej kategoriji prebivalstva)?

Nam pa ga. VM zdaj v zadnjem odstavku sporoča, da se bo v zmagoslavnem sprevodu so-hm-delavcev in moralno neoporečna vrnila k dekanovanju, ko bo »njena politična opcija« zmagala, da si skratka ne bo ogledala »smetišča zgodovine« in se tam udobno namestila, niti ne bo tam pustila svojih »metod diskreditacij in sprevržene retorike«? Joj!

Iz Pariza se vse te groteske à la mode de Mikolič-Pirjevec & co., katerih gojišče je najina nesrečna domovina, zdijo kakor replike Shakespearove zgodbe o neumni kuharici, ki je dajala žive jegulje v pašteto, potem pa jih s kuhalnico tolkla po glavah in vpila : »Sodrga dol!«, njen brat, ki ga je prav tako bila ena sama dobrota, pa je svojemu konju za priboljšek mazal seno s surovim maslom.

Taja Kramberger & Drago Braco Rotar
Pariz, 27. 2. 2013

Ni komentarjev:

Enourna blokada Luke Koper!!!