Stavka pristaniških delavcev v tržaški luki!

Bili smo na stavki pristaniških delavcev v tržaški luki! Delavski boj in solidarnost med delavci (TRST, KOPER, RIJEKA) se nadaljuje.

Hvala za vašo prisotnost na povorki tržaških pristaniških delavcev.
Trst, 29. marec 2013

Sporočilo za javnost
(z zahtevo za objavo)

             Čeprav so se neugodne vremenske razmere in pritiski delodajalcev trudili protest preprečiti, pristaniški delavci vseeno nismo preklicali protestnega pohoda najavljenega ob napovedani stavki imenovani s strani sindikalnih organizacij.
                   Bilo nas je več kot 300 navkljub neusmiljenemu dežju, ki smo se udeležili protestnega pohoda, ki je šel skozi glavne Tržaške ulice. V pogovoru z mimoidočimi smo pojasnjevali naše razloge za stavko in sprejemali solidarnostno podporo. Aktivna solidarnost je bila izražena s prisotnostjo na shodu s strani dveh delegacij in sicer sindikata iz pristanišča Koper, oziroma s strani SŽPD Sindikata žerjavistov pomorskih dejavnosti in S.P.D.S. Unije pristaniških delavcev Slovenije, Konfederacije 90. Prisotni sta bili tudi delegaciji iz železarne v Žavljah in podjetja Sertubi. Sporočilo v podporo sindikatom je prav tako prišlo iz LSS neodvisnega sindikata Luke Rijeka. Vsi si zaslužijo našo zahvalo.
                  Protestna povorka se je končala na trgu združitve Italije (Piazza Unita), kjer je delegacijo sprejel prefekt na prefekturi vikar dr. Argentieri. Srečanja so se udeležili predstavniki sindikata, kakor tudi številni delavci, ki so javnosti preko megafona in v izjavah za novinarje pojasnjevali, zakaj je stavka potrebna in kakšne cilje želijo z njo doseči. Vsi so poudarili potrebo po temeljiti spremembi "Pravilnika za izvajanje dejavnosti in pristaniških storitev", ki bi spremenil način upravljanja trga delovne sile in je eden izmed glavnih problemov v tržaškem pristanišču. Delavci in zlasti 2 RLSS predstavnika za varstvo pri delu zaposlenih, so želeli poudariti, da je minilo samo pet let od delovne nesreče z hudo telesno poškodbo, ki je povzročila trajno invalidnost njihovega bivšega sodelavca. Razpravljalo se je tudi o neskladnostih s predpisi, ki urejajo varstvo zdravja in varnosti pri delu pristaniških delavcev. Po nesreči je prišlo do podpisa pomembnega sporazuma o potrebnem povečanju mer varnosti, ki pa za nekatere, danes niso več aktualne.
                                                                                         Govorilo se je tudi o ljudeh, ki so zaposleni v konzorciju Sopracarichi in tvegajo svoje zdravje in življenja za negotovo delo, ki ga opravljajo le nekaj dni v tednu. Problematika je znana že nekaj časa, zato delavci terjajo končne odgovore in se ne bodo zadovoljili z obljubami o izboljšavah. Prefekt Dr. Argentieri je ponovil zavezo na prefekturi za spodbujanje dialoga med stranema in zagotovil, da bo nemudoma obvestil župana o vsebini današnjega srečanja. Obljuba je bila dana tako protestnikom, da bo prefekt na voljo ponovno čez štirinajst dni, ko namerava 4.aprila s predstavniki delavcev ponoviti srečanje, kjer bodo ugotovili ali gredo prizadevanja v pravo smer. Predstavniki sindikatov so se zahvalili prefektu za dostopnost in spoštovanje odnosa do delavcev in so še enkrat ponovili, da s protestom preprosto prosijo za ustrezno spoštovanje delavskih pravic in pravic ustrezne stopnje varnosti na delovnem mestu.

Izjavo podpisujejo predstavniki sindikatov :
Kneipp Renato
Giulio Marco
Germani Rebez
Bruno Rossetti

originalna verzija :

  FILT-CGIL  FIT-CISL  UILTRASPORTI  UGL MARE
  Trieste, 29 marzo 2013


                       COMUNICATO STAMPA
                  (con richiesta di pubblicazione)

                    Neanche le pressioni datoriali e le avverse condizioni meteorologiche hanno impedito, che i lavoratori portuali portassero a termine la manifestazione indetta in occasione dello sciopero proclamato dalle organizzazioni sindacali di categoria.
                   Oltre trecento sono state le persone che sotto una incessante pioggia hanno attraversato le principali vie cittadine, dialogando con la cittadinanza, spiegando le ragioni della giornata di lotta e ricevendo solidarietà e condivisione.
                   Solidarietà attiva è stata espressa con la presenza nel corteo di due delegazioni sindacali dei lavoratori portuali di Koper-Capodistria, rispettivamente dal S.Z.P.D. Sindacato Sloveno dei Gruisti Portuali e S.P.D.S. Sindacato dei Lavoratori Portuali della Slovenia della Confederazione 90. Presenti erano altresì delle delegazioni della Ferriera e della Sertubi, nonché del Movimento Trieste Libera. Un messaggio a sostegno dell’iniziativa sindacale è arrivata anche dal L.S.S. Sindacato del Porto di Rijeka-Fiume. A tutti questi va il nostro ringraziamento.
                  Il corteo si è concluso in piazza Unità d’Italia, dove una delegazione è stata ricevuta in Prefettura dal Prefetto Vicario il dott. Argentieri.
                  All’incontro hanno partecipato, oltre che i rappresentanti sindacali, diversi lavoratori che hanno potuto in prima persona, illustrare il perché dello sciopero e gli obiettivi che si vorrebbero raggiungere. Tutti hanno con assoluta convinzione sottolineato l’esigenza di una profonda modifica del “ Regolamento per l’esercizio delle operazioni e dei servizi portuali “, che favorirebbe una diversa gestione del mercato del lavoro, che è uno dei principali problemi del Porto triestino.
                   I lavoratori ed in particolare i due RLSS, Rappresentanti dei Lavoratori per la Sicurezza di Sito, hanno altresì voluto evidenziare, che proprio a distanza di 5 anni dal grave infortunio, che causò gravi menomazioni invalidanti ad un loro collega di lavoro,  si sia costretti a discutere di mancato rispetto delle norme che regolano la tutela della salute e della sicurezza dei lavoratori portuali. E’ stato altresì ricordato, che dopo quel gravissimo infortunio, che comporto diverse giornate di sciopero, si arrivò alla sottoscrizione di un importante Protocollo, che qualcuno ritiene non sia più attuale.

                    Si è anche parlato di chi, come i dipendenti del Consorzio  Commessi e  Sopracarichi, sta rischiando il proprio posto di lavoro e di chi precario lavora solamente alcune giornate alla settimana. Questioni e problemi noti da tempo e sui quali i lavoratori vogliono risposte concrete e non possono più accontentarsi di semplici promesse.
                     Il dott. Argentieri, nel ribadire l’impegno della Prefettura nel favorire il dialogo tra le parti, ha garantito che informerà il Prefetto sui contenuti dell’incontro odierno ed ha in oltre dato la piena disponibilità nel ripetere tra una quindicina di giorni una analoga riunione, per capire se il confronto tra le parti, che avrà un primo momento di verifica il prossimo 04 aprile, sta andando nel verso giusto.
                     I lavoratori e i rappresentanti sindacali hanno ringraziato per la disponibilità e per le parole di rispetto che il dott. Argentieri ha espresso nei confronti dei lavoratori, ricordando che loro stanno semplicemente chiedendo il rispetto dei diritti e di poter lavorare in serenità ed in sicurezza.       

                                                  Per le Segreterie
              Renato Kneipp  Giulio Germani  Marco Rebez  Bruno Rossetti

Luka Koper nam je bila ukradena. Vrnimo si našo družbeno lastnino!

V zadnjih nekaj mesecih je zaupanje v parlamentarno politiko v Sloveniji postalo luksuz, ki si ga lahko privoščijo le redki privilegirani. Protesti in vstaje po številnih slovenskih mestih so sprožili nekaj zelo dragocenega – odprl se je prostor vsebinske debate in vedno več ljudi se aktivira in povezuje ter javno izraža svoja mnenja, opozarja na probleme in razpravlja o možnih alternativnih rešitvah. Tak prostor je tudi Primorska vstajniška skupščina, v okviru katere so se formirale delovne skupine, ki se ukvarjajo s posameznimi problemi, ki se tičejo življenja v lokalnem okolju, pa tudi širše. Ena od njih je tudi Delovna skupina proti privatizaciji Luke Koper, ki je bila organizator okrogle mize »Luka Koper je naša last/Luka Koper è di nostra proprieta/Luka Kopar je naše vlastništvo.« Na okrogli mizi so sodelovali : Majda Prijon, strokovnjakinja na področju pomorstva in Luke Koper, Matjaž Stare, delavski direktor Luke Koper, Zlatan Čok, ekonomist in eden pomembnejših agentov v Luki Koper in Mladen Jovičić, Sindikat žerjavistov pomorskih dejavnosti (SŽPD). 

Na začetku sta Matjaž Stare in Zlatan Čok predstavila pomen Luke Koper za državno in lokalno gospodarstvo (špedicija, železnice, agenti, logisti, cariniki, inšpekcijske službe,.) in lokalno skupnost. Pristanišče namreč neposredno in posredno omogoča delo in preživetje več tisoč ljudem in njihovim družinam, zato je njegovo sožitje z lokalnim okoljem izjemnega pomena. To sožitje pa ni nekaj, kar obstaja od včeraj, razvijali so ga delavci in prebivalci, ki so pristanišče solidarnostno gradili v prejšnjem sistemu in ga je potrebno negovati in razvijati naprej, to pa je možno le, če pristanišče vrnemo v družbeno last in upravljanje. Poleg nadomestila za stavbno zemljišče, ki ga Luka Koper plačuje Občini Koper, preko plačevanja koncesij, davkov, sponzorstev in donacij, je luka izjemnega pomena za lokalno skupnost. 

Prav zaradi svoje pomembnosti je od spornega lastninjenja (privatizacija in ustanovitev delniške družbe) v devetdesetih letih, postala prizorišče političnih interesov, izza katerih se vedno skrivajo zasebni interesi. Skozi predstavitev zgodovine razvoja Luke Koper, smo izvedeli, da so lokalna skupnost in delavci sami gradili luko, železniško omrežje in infrastrukturo, tudi z neplačanimi sobotami in da država v nobeni fazi razvoja luke ni sodelovala, zato tudi nima nikakršne pravice tržit podjetje in ga prodajat. Danes je koprska luka moderno pristanišče, ki je izjemno cenjeno v svetu in je kot tako pomemben igralec na mednarodnem prometnem križišču, zato se za prihodnost poslovanja ni potrebno bati.   

Majda Prijon nam je obrazložila, da je bila luka privatizirana že v devetdesetih letih in da je danes zasebno podjetje v večinski lasti države in tako lahko zdaj država razpolaga s svojim deležem kot se ji zahoče. Večina pristanišč po svetu naj bi bilo javnih, zato je potrebno razmisliti o oblikah preoblikovanja Luke Koper iz zasebnega podjetja v javno podjetje.Vsi povabljeni udeleženci so se strinjali, da je pri lastninjenu luke šlo za »zaplembeno zakonodajo«, da so bili delavci s tem dejanjem okradeni in izdani. Matjaž Stare je predstavil konkretne predloge ukrepov za vrnitev premoženja nazaj v družbeno last. Skupaj s somišljeniki naj bi pripravili Zakon o denacionalizaciji, ki bo zaseženo družbeno premoženje vrnil v last upokojenim in trenutnim delavcem vseh nekoč družbenih podjetij. S 5.000 podpisi bodo predlagali obravnavo zakona v državnem zboru in v kolikor zakon ne bi bil sprejet, kar je zelo verjetno, bi se lotili priprave zakonodajnega referenduma in zbiranja 40.000 podpisov, kjer bi se vsi državljani in državljanke odločali o tem, ali je potrebno sporno lastninjenje in »podržavljanje« družbenega imetja vrniti nazaj v last delavcem.  Zahteva enakopravnost različnih vrst lastnin in sicer zasebne, kolektivne, državne in družbene lastnine. Zlatan Čok se je spraševal na podlagi dejstva, da država ni sodelovala v nobeni fazi razvoja luke, kdo ji je dal mandat oziroma pooblastilo, da luko naprej prodaja. Država bi morala biti samo upravljalec oziroma opravljati vlogo gospodarjenja s premoženjem luke in nič več. Pri tem so se strinjali in ugotovili, da gre pri lastninjenju luke za politično in ne pravno vprašanje. 

V drugem delu razprave se je odprla žolčna debato o oblikah organizacije luke, ki bi bila najbolj primerna za širšo pristaniško skupnost. Rešitve preoblikovanja podjetja so se vrtela okoli pristaniške uprave, kateri sta predstavnika delavcev nasprotovala, do pristaniške skupnosti, ki predvideva večjo vlogo delavstva pri samem upravljanju s pristaniščem. Tu se je pokazalo, da še vedno prevladujejo posamezni interesi zasebnikov, ki bi radi razbili trenutno monopolistično vlogo podjetja Luka Koper d.d. in bi radi več konkurenčnosti in enakopravnosti, ter koncesijsko upravljanje s terminali.  Take oblike organizacije dela nikakor ne bi bila primerna za delavce, ki bi bili prepuščeni različnim koncesionarjem oziroma podizvajalcem, oziroma, kot je slikovito ponazoril predstavnik delavcev Mladen Jovičić, to zgodbo dobro poznajo že danes, ko se na ta način prelaga odgovornost za kršitve predvsem delavske zakonodaje iz Luke Koper na manjša podjetja in s tem izogiba odgovornosti. Ena od možnih rešitev, ki je bila omenjena je tudi pristaniška skupnost, ki bi bilo javno podjetje, v katerem bi bili soudeleženi vsi deležniki v pristanišču z močno vlogo delavcev pri upravljanju te pristaniške skupnosti.  

Delavski boj SŽPD v Luki Koper je lahko vsem sindikatom v državnem kontekstu za zgled.  Mladen Jovičić je izrazil stališče sindikata, da ne pristajajo na neoliberalno retoriko oblastnikov in lastnikov luke, ki želijo prikazati delavce, kot strošek in kjer je edini kazalec razvoja povečevanje kapitala. Verjame v sodelovanje vseh akterjev, ki sodelujejo v pristanišču in ocenjuje, da morajo biti cilji razvoja dolgoročni in je potrebno vzeti v obzir prispevek delavcev pri tem razvoju in to upoštevati, tako pri deljenju profita, kot tudi pri upravljanju podjetij, ki sodelujejo v teh procesih. Sam ocenjuje delavski boj, kot srednje dober, saj je še veliko nerešenih vprašanj na področju delavske problematike, kjer se lahko stanje izboljša, pri tem pa so največja črna točka podjetja, ki izvajajo »storitve« za Luko Koper (IPS podjetja), ki se v resnici ukvarjajo s trgovino z ljudmi in posredovanjem dela, kjer so predvsem migrantski delavci prepuščeni na milost in nemilost zasebnikov, ki na plečih in ramenih delavcev služijo bajne vsote denarja. Izraža veliko zaskrbljenost nad predlogi ureditve pristanišča preko koncesij in različnih izvajalcev, saj to škoduje v prvi vrsti delavcem in delavskemu boju. Vseeno je prepričan, da že trenutna zakonodaja dopušča možnosti, da se delavci ob boljši samoorganizaciji uprejo škodljivim ukrepom lastnikov in vodstva podjetij zoper delavce. 

Okrogla miza je odprla teme, ki so bile v Sloveniji dolgo zapostavljene, namerno ignorirane in postavljene na stranski tir, v vsem tem času pa so nam pred lastnimi očmi politiki in gospodarstveniki kradli družbeno premoženje in lastnino, ki smo jo sami ustvarili. Udeleženci so se strinjali, da je potrebno s podobnimi razpravami in debatami nadaljevati tudi v prihodnje. 

Čas je, da si našo  družbeno lastnino povrnemo nazaj!

Luka Koper je naša last/Luka Koper è di nostra proprieta/Luka Kopar je naše vlastništvo

Okrogla miza o problematiki lastninjenja Luke Koper in pomenu pristanišča za lokalno in širše okolje
Mala gledališka dvorana
Gledališča Koper
Torek, 26.3.2013
ob 18h

Tavola rotonda sulla problematica della privatizzazione di Luka Koper e sull'importanza del porto per l'ambiente locale e circondario
Sala piccola
Teatro di Capodistria
Martedì, 26.3.2013
alle 18h

Okrugli stol o problematici privatizacije Luke Kopar i značenju luke za lokalnu i širu okolinu
Mala sala
Pozorišta Kopar
utorak, 26.3.2013
u 18h

V zadnjih nekaj mesecih je zaupanje v parlamentarno politiko v Sloveniji postalo luksuz, ki si ga lahko privoščijo le redki privilegirani. Protesti in vstaje po številnih slovenskih mestih so sprožili nekaj zelo dragocenega – odprl se je prostor vsebinske debate in vedno več ljudi se aktivira in povezuje ter javno izraža svoja mnenja, opozarja na probleme in razpravlja o možnih alternativnih rešitvah. Tak prostor je tudi Primorska vstajniška skupščina, v okviru katere so se formirale delovne skupine, ki se ukvarjajo s posameznimi problemi, ki se tičejo življenja v lokalnem okolju, pa tudi širše. Ena od njih je tudi Delovna skupina proti privatizaciji Luke Koper, ki je organizator pričujoče okrogle mize.

Prodaja državnega premoženja je v zadnjem času ponovno ena od najbolj vročih tem v Sloveniji. Slovenske vlade si že nekaj mandatov prizadevajo v javnost plasirati idejo, da je privatizacija javnega premoženja nujna in se ji ni mogoče izogniti. Med podjetji, ki ponovno prihajajo na prodajno oglasno desko, je tudi Luka Koper, ki jo je prejšnja vlada za kratek čas celo prekategorizirala iz podjetja strateškega pomena v manj pomembno kategorijo »pomembnega podjetja«. To nespametno odločitev so prej kratkim sicer popravili, Luka je tako ponovno v kategoriji strateško pomembnih podjetij, kar kaže, da je za nekaj časa ponovno varna pred prodajo. Kljub temu izkušnje kažejo, da si ne gre zares oddahniti. 

Da bi prebivalci Kopra in drugih krajev na obali razumeli, kako pomembno je, da koprsko pristanišče ostane v javni lasti, smo se v delovni skupini proti privatizaciji Luke Koper, ki se je formirala v okviru Primorske vstajniške skupščine, odločili organizirati okroglo mizo, na kateri bomo spregovorili o pomenu koprskega pristanišča za razvoj državnega in lokalnega gospodarstva, še posebej pa za razvoj lokalne skupnosti. Pristanišče namreč neposredno in posredno omogoča delo in preživetje več tisoč ljudem in njihovim družinam, zato je njegovo sožitje z lokalnim okoljem izjemnega pomena. To sožitje pa ni nekaj, kar obstaja od včeraj, razvijali so ga delavci in prebivalci, ki so pristanišče solidarnostno gradili v prejšnjem sistemu in ga je potrebno negovati in razvijati naprej, to pa je možno le, če pristanišče ostane v javni lasti in upravljanju. S tega vidika bomo govorili tudi o problematiki lastninjenja Luke Koper v preteklosti ter razmišljali o različnih modelih organizacije pristanišč v svetu ter pomembnosti oblikovanja pristaniške skupnosti, ki bi s sodelovanjem vseh zainteresiranih oblikovala nadaljnji razvoj Luke Koper. 

Sodelujejo/Con/Učestvuju: dr. Majda Prijon, Matjaž Stare, Zlatan Čok, Mladen Jovičić

Organizira Primorska vstajniška skupščina, 
delovna skupina proti privatizaciji Luke Koper

Ljudska skupščina kot institut neposredne demokracije v praksi

Kaj je neposredna demokracija?

Neposredna demokracija je oblika demokracije, pri kateri ljudje odločajo o političnih iniciativah direktno, brez posrednikov oz. predstavnikov. V praksi elemente neposredne demokracije najdemo v oblikah participativne in posvetovalne demokracije. Načeloma imajo vsi tipi demokracije participatorni značaj (predstavniška demokracija: ljudje npr. volijo), vendar je pri participativni demokraciji poseben poudarek na večji in aktivnejši udeležbi državljanov pri političnem odločanju. Elemente posvetovalne demokracije najdemo tudi v predstavniških demokracijah, ki so v veljavi v večini držav t.i. zahodnega sveta. Večina takih demokracij tako omogoča dve obliki politične akcije, ki omogočata delno neposredno demokracijo: referendum (oz. plebiscit – posameznik oz. organizirana skupina poda predlog referendumskega vprašanja, za izvedbo mora zbrati določeno število podpisov podpore, nato je referendum lahko razpisan) in ljudsko iniciativo (posameznik ali skupina poda predlog zakona ali ukrepa oz. ukrepov, če zbere določeno število podpisov podpore, je parlament obvezan predlog obravnavati). Tudi naša zakonodaja predvideva obe obliki direktne udeležbe ljudi pri odločanju o političnih vprašanjih, po izkušnjah pa vemo, da sta z lahkoto prezrti oz. neupoštevani, zato je jasno, da za učinkovito izvajanje neposredne demokracije nista dovolj.

Eno od gibanj, ki se je začelo pospešeno razvijati v zadnjih »vstajniških mesecih« je gibanje, ki promovira in razvija načela in institute neposredne demokracije. Ena od skupin, ki je del tega gibanja, združenega v Mreži za neposredno demokracijo (www.aktivnidrzavljan.si), je tudi skupina Neposredna demokracija zdaj! (www.neposrednademokracija.com), ki je na svoji spletni strani pred nekaj meseci objavila svoj manifest, v katerem izpostavlja zahtevo po uvedbi nekaterih temeljnih institutov neposredne demokracije, tako na političnem kot ekonomskem področju. Tudi v praksi institute neposredne ekonomije lahko ločimo na politične in ekonomske. Med politične npr. spadajo: 

-         institut ljudske nezaupnice (omogoča odpoklic posredno ali neposredno izvoljenih političnih predstavnikov na oblasti)

-        institut participativnega proračuna (omogoča soodločanje ljudi o elementih proračuna na lokalni in državni ravni)

-        institut elektronske demokracije (ki bi zagotavljala praktično implementacijo različnih oblik aktivne participacije pri odločanju)

-        institut javne skupščine,

Med ekonomske pa npr. uvrščamo:

-        soupravljanje oz. samoupravljanje podjetij

-        delavsko lastništvo podjetij

-        t.i. ekonomija solidarnosti (zadružništvo, socialne hranilnice, socialno podjetništvo).

V nadaljevanju bom skušala predstaviti javno skupščino kot obliko politične organizacije, ki deluje na temeljih in po načelih neposredne demokracije. Naša zakonodaja na lokalni ravni (Zakon o lokalni samoupravi) v osnovi že predvideva tri institute neposredne demokracije – poleg referenduma in ljudske iniciative še zbor krajanov. (44. In 45. člen)

44. člen Neposredne oblike sodelovanja, občanov pri odločanju v občini so zbor občanov, referendum in ljudska iniciativa.

45. člen Zbor občanov se lahko skliče za vso občino ali za njen posamezen del. Skliče ga župan na lastno pobudo, na pobudo sveta ali na zahtevo petih odstotkov volivcev v občini oziroma v njenem delu, ki ga določi statut.

Ti instituti torej niso nič posebej radikalnega (kot to nekateri skušajo predstaviti), ampak povsem dostopni in predvideni načini neposrednega političnega so-delovanja krajanov, občanov pri odločanju. Kljub temu so vendarle podrejeni vladajoči eliti in ustaljenim pravilom, ki izhajajo iz praks posredniške demokracije, saj so sklici tovrstnih zborov zgolj posvetovalne narave, zato je samoorganiziranje v javnih skupščinah mogoče in potrebno izvesti tudi mimo tega, saj samoorganizirane skupščine v določeni meri lahko delujejo po bolj egalitarnih in emancipatornih pravilih (npr. ljudi ne ločujejo na državljane in nedržavljane, predvidevajo iskanje konsenza, ne preglasovanja večine nad manjšino ipd.).

Kaj je javna skupščina?

Javna skupščina je oblika odprtega zasedanja zainteresiranih posameznikov, ki se je lahko udeleži vsak. Javna skupščina je:

-       platforma za izražanje mnenj in diskutiranje o problemih,

-       platforma za organiziranje posameznikov v delovne skupine glede na problematiko, pri kateri želijo aktivno participirati)

-       platforma za sprejemanje sklepov, ki izražajo voljo, opredelitve in zahteve sodelujočih

-       platforma za formiranje organiziranih skupnosti itd.

Javno skupščino je mogoče organizirati kjerkoli, tako na nivoju majhnih lokalnih skupnosti kot na nivoju mest, regij ali širše. Javna skupščina mora biti odprta za vse, za uspešno delovanje pa naj bi načeloma delovala po določenih pravilih, ki se sprejemajo s konsenzom, običajno ob formiranju skupščine, in ki se lahko konsenzualno tudi spreminjajo v teku delovanja skupščine. Kljub temu mora skupščina, ki naj bi delovala po načelih neposredne demokracije, upoštevati določena temeljna pravila.

Temeljna priporočena splošna pravila delovanja javne skupščine:

Javno skupščino je mogoče organizirati na kateremkoli javno dostopnem (tudi hendikepiranim osebam) kraju. Seveda je bolj udobno, če se skupščine izvajajo v zaprtih javnih, vsem dostopnih prostorih, vendar je ob pomanjkanju dostopnosti teh (kot na primer pri nas v Kopru) skupščino mogoče izpeljati tudi na prostem, na javnem mestu, npr. trgu (tako je bila uspešno izvedena recimo prva skupščina v Kopru). Na začetku posamezne skupščinske seje je zaradi učinkovitosti poteka debate potrebno izbrati moderatorja – enega ali dva (pri bolj množičnih shodih lahko tudi tri), ki skrbita, da debata poteka po predhodno sprejetih pravilih. Na prvi primorski vstajniški skupščini so bila denimo sprejeta naslednja pravila:

1. Poslušamo en drugega – ko nekdo govori, ga ne prekinjamo! Prednost imajo tisti, ki niso govorili.
2. Za besedo se prijavimo z dvigom roke in počakamo na vrsto. Lahko s posebnim znakom z roko opozorimo na tehnične pripombe in kršenje nekih dogovorjenih pravil in načel in ta znak ima prednost pred dvigom roke.
3. V govoru se osredotočimo na bistvene zadeve in ne dolgovezimo, da do besede pridejo tudi drugi.
4. Replike na besede drugega naj bode kratke in jedrnate – ne zapletamo se v besedne dvoboje!
5. Stremimo k dogovoru, ki bo sprejemljiv za vse prisotne.
6. V razpravi nimajo mesta podporniki šovinističnih, nacionalističnih, seksističnih in avtoritarnih ideologij ter sklepov in razprav skupščine si ne more prilastiti nobena politična stranka.

Naloga moderatorjev je, da spremljajo debato in k besedi po vrstnem redu prijave (z dvigom roke – vsebinski prispevek; z dlanmi postavljenimi v črko T  - tehnična pripomba)  kličejo govorce in jih opominjajo, če kršijo katerega od sprejetih pravil. Skrbeti morajo tudi, da imajo vsi govorci enako odmerjen čas za razpravo ter da celotna razprava vodi v smeri skupnih sklepov, ki se dosežejo s soglasjem vsem prisotnih. Moderatorji tako ob zaključku posameznega tematskega sklopa debate lahko oblikujejo predlog sklepa (glede na razpravo), ki ga nato skupščina konsenzualno sprejme. Če konsenza ni, se sklep ne more sprejeti oz. razprava teče, dokler ni dosežen konsenz.

Cilji debate na javni skupščini so:

-        Prepoznavanje, izražanje in artikulacija problemov, diskusija o njih in iskanje možnih načinov in vizij za njihovo reševanje

-        Sprejemanje sklepov (v obliki zahtev, opredelitev do problemov ali oblikovanja delovnih skupin, ki se nadalje ukvarjajo z iskanjem možnih rešitev, raziskovanjem, pisanjem peticij, javnih pisem, manifestov, javnih razprav, civilnih iniciativ, organiziranjem direktnih akcij ipd.)

Zakaj iskanje konsenza?

Ker le tako preprečimo, da bi večina preglasovala manjšino. Večina namreč nikoli ne sme odločati o pravicah manjšine. Iskanje konsenza je velikokrat dolgotrajno in mukotrpno delo, vendar je edini možen način, da se skupnost ohranja in da se npr. prepreči klasične ideološko motivirane delitve, ki naposled onemogočajo kakršnakoli sodelovanja. V praksi to pomeni, da ni klasičnega glasovanja in preštevanja glasov, ampak diskusija poteka, dokler nihče od sodelujočih nima več bistvenih pomislekov do odločitev, zaradi tega lahko debata o posameznih zadevah traja tudi skozi več skupščinskih zasedanj.

Ravno v zadnjih mesecih so se tudi po Sloveniji te prakse samoorganiziranja začele udejanjati na različnih nivojih, predvsem v obliki vstajniških skupščin in organiziranja na lokalnem nivoju.

Ljubljanske vstajniške skupščine

So se organizirale na pobudo aktivističnih skupin in civilnih iniciativ, ki so sodelovale pri vstajniškem gibanju v Ljubljani. Zgodile so se 4 vstajniške skupščine, ki se jih je udeležilo od 100 do 150 ljudi, sklicane pa so bile na pobudo in s sodelovanjem različnih organiziranih skupin oz. iniciativ (Antikapitalistični blok, Mreža za neposredno demokracijo, Vstajniške socialne delavke, Protestival, Vstajniška republika,itd.). Potekale so na različnih lokacijah (Metelkova, Socialni center Rog, prostori KUDa Zlati zob). Na začetku je diskusija tekla predvsem v smislu predstavljanja aktivnosti in metodologije dela sodelujočih skupin, kasneje pa so se v okviru skupščine formirale različne delovne skupine – za pravne načine boja, za politične načine boja, za neposredno demokracijo, za komuniciranje z javnostmi, za kulturni in izobraževalni razvoj Slovenije, za ekonomski program, za socialni in zdravstveni program, za vrtanje lukenj v sistem. Skupine na vsaki skupščini poročajo o svojem delu. Zadnja vstajniška skupščina se je zgodila v začetku februarja, naslednja se predvideva po 4. Vseslovenski vstaji.

Mariborske skupščine

Po 3. Mariborski vstaji so se sodelavci Centra alternativne in avtonomne produkcije (CAAP) MB odločili, da bodo sklicali nekakšen mestni zbor oz. skupščino, namenjeno čim širšemu krogu ljudi, kjer bi poskusili ugotoviti, kako nadaljevati z mariborskim vstajniškim gibanjem. Motiv so bila dogajanja, povezana z represijo nad protestniki - ljudi so zapirali, izdajali globe, treba se je bilo temu organizirano upreti.

Skupščin v Caapu se udeležujejo večinoma posamezniki, ki niso bili člani nobene od že obstoječih iniciativ. Skupščine potekajo v prostorih Caapa in so navadno sklicane na isti dan v tednu oz. mesecu ob isti uri. Preko skupščino je tako prišlo do formiranja dveh skupin – akcijske (oz. kreativne) in strateške.

Akcijska/kreativna – njen prvotni namen je bil proteste organizirati tako, da se prepreči aretacije in policijsko represijo, sicer se ukvarja tudi z načrtovanjem direktnih akcij

Strateška – pokriva različna področja (ekonomija, sociala, zdravstvo, delovanje MOM – predvsem se ukvarja z raziskavo in analizo delovanja MOM na teh področjih in iskanje možnih alternativ

Po predstavitvi ugotovitev delovnih skupin se je skupščina odločila za pobudo samoorganiziranja četrtnih skupnosti v okviru Iniciative mestni zbor.

Samoorganizacija četrtnih skupnosti www.imz-maribor.org

Doslej so bile skupščine oz. mestni zbori organizirani v treh četrteh - v Novi vasi (izpeljana v prostorih Mestne četrti), Centru (izpeljana v kinu Udarnik) in Studencih (izpeljana v Caapu), načrtuje pa se še skupščina v Taboru, ki bo predvidoma izpeljana v  Pekarni. Četrtne skupščine so pri svojem formiranju večinoma sledile naslednjemu dnevnemu redu:

o   Uvodna beseda

o   Predstavitev podobnih praks po Evropi

o   Predstavitev instituta participatornega proračuna

o   Sprejemanje pravil

o   Razprava

o   Oblikovanje in sprejemanje sklepov

Primorska vstajniška skupščina

Prva primorska vstajniška skupščina je bila sklicana v Kopru na Titovem trgu 8.2. ob 17h. Letaki, ki so vabili nanjo, so debato usmerili na tri ključna vprašanja: Kaj nas moti? Kakšne rešitve predlagamo? Kaj bomo naredili?  Na skupščino je prišlo okoli 50 ljudi, ki so po dvourni diskusiji na koncu sprejeli 5 sklepov. 

Sklepi prve primorske vstajniške skupščine

1. Ostro nasprotujemo privatizaciji državnega premoženja (preko Slovenskega državnega holdinga) in zahtevamo, da se ukradeno družbeno premoženje iz časa tranzicije vrne v družbeno last ter zahtevamo revizijo denacionalizacije. Ne bomo dovolili privatizacije Luke Koper.

2. Zahtevamo uradno revizijo in preglede vseh elementov identifikacije javnega dolga (pogodbe, razpisi, proračuni, prodaje premoženja, plače,.) s strani Protikorupcijske komisije in Računskega sodišča, tako na lokalni kot tudi na državni ravni,.

3. Predlagamo ustanovitev sindikata »neuvrščenih/neopredeljenih«, ki bo zaobjel vse tiste , ki niso zastopani v vseh dejavnostih in sektorjih in vse tiste, ki niso zadovoljni s trenutnimi sindikati (prekarni delavci, delavci na avtorske in podjemne pogodbe, s.p.-ji, brezposelni, upokojenci, študenti, dijaki, migrantski delavci, agencijski delavci, delavci za določen čas in vsi ostali zaposleni, ki niso zadovoljni s trenutnimi sindikati v Sloveniji).

4. Zahtevamo totalno obdavčitev Rimokatoliške cerkve in vrnitev vsega premoženja, ki ga je cerkev pridobila z denacionalizacijo nazaj v družbeno last.

5. Zahtevamo ukinitev agencij za posredovanje dela.

V okviru skupščine so bile oblikovane tudi delovne skupine in sicer :

• delovna skupina proti privatizaciji Luke Kope
• delovna skupina za pregled pravnih vprašanj okoli javnega zbiranja
• delovna skupina za ustanovitev sindikata, ki bi združeval vse, ki jim klasični sindikati ne morejo nuditi zaščite
• delovna skupina za revizijo javnega dolga

Predstavljene primere skupščinskih zasedanj lahko razumemo kot začetek učenja, kaj aktivno državljanstvo in vzvodi neposredne demokracije pomenijo v praksi, kot poskuse, da se začnemo v večjem številu udeleževati javnih razprav in prakticirati dialog in iskanje konsenzov, kot možnost, da se politične debate premaknejo iz področja zasebnega v javen prostor, da se debate iz internetnih portalov, kjer se večina uspešno skriva za anonimnostjo in ne prevzema odgovornosti za zapisano, premaknejo tja, kjer ljudje prevzemajo odgovornost zase tako, da se preko diskusije odločajo o zadevah, ki se jih tičejo, obenem pa tudi kot poskus formiranja skupnosti, ki z izražanjem skupnostne volje aktivno in odgovorno lahko poseže v sooblikovanje politik, ki definirajo načine našega skupnega sobivanja. Obenem pa se je potrebno zavedati, da je udejanjanje neposredne demokracije v praksi dolgotrajen in počasen proces, ki se nenehno razvija in ne ponuja hitrih rešitev.