Antifašistična manifestacija #FVG

ANTIFAŠISTIČNA MANIFESTACIJA

Sobota, 23. maj 2015, Gorica (Italija)
15:00 Železniška postaja

 
Za 23. maj 2015 so v Stari Gorici fašisti najavili shod ob obletnici vstopa Italije v 1. svetovno vojno pod geslom „Nekateri Italijani se ne predajo!“, da bi slavili vojno ter smrti milijonov izkoristili za lastno promocijo. Nacionalno demonstracijo je sklicala skupina Casa Pound, ki velja za eno najmočnejših fašističnih organizacij v Italiji, slovi pa po odkriti ksenofobiji, rasizmu, nacionalizmu in tudi nasilnih napadih na drugače misleče. Na tokratnem shodu pričakujejo veliko število udeležencev, saj bodo z avtobusi prišli iz vse Italije.

Družbena gibanja, antifašisti/ke, antirasisti/ke, študentske iniciative in druge progresivne skupine/organizacije so se povezale, zgradile solidarnost in sklicale antifašistično manifestacijo na isti dan v Gorici. Namen manifestacije je:

• odločno pokazati nasprotovanje vsem nacionalizmom, vojnam, mejam in rasizmu;
• pokazati, da ne bomo sprejeli fašističnega nasilja in slavljenja smrti;
• vzpostaviti družbeno klimo, v kateri fašistični shodi niso sprejemljivi;
• zgraditi solidarnost in odpor proti vsem oblikam sovraštva in izključevanja onkraj meja in nacionalne identitete.

Po našem mnenju je potrebno z vsemi silami podpreti antifašistično mobilizacijo v Gorico, saj je fašizem, ki ponovno dviga glave po vsej Evropi, skupen sovražnik vseh ljudi. Potrebno je razumeti tudi vlogo fašizma v kontekstu trenutne krize in kapitalističnega opustošenja!

Zato pozivamo vse skupine, organizacije, posameznike in posameznice, da se odzovejo temu pozivu! Razširite informacijo po svojih kanalih komunikacije, organizirajte se, da se 23. maja v čim večjem številu zberemo na ulicah Stare Gorice.

Uradna najava antifašistične manifestacije:

• FB dogodek: Antifašistična in antimilitaristična manifestacija

Slovenska najava dogodka na FB:

• Antifašistična manifestacija proti nacionalizmu, vojnam, mejam in rasizmu

Emso Šabić In Memoriam

Velik človek, prijatelj, borec in aktivist se je poslovil od nas in se preselil v naše spomine, misli in srca.

Emso je eden od začetnih članov kolektiva Alternativa obstaja, tudi predsednik društva HUM na Fakulteti za humanistične študije, član kolektiva Colleguim Artuim in del kolektiva Akademsko gibanje Valerija, ki je sodelovalo pri opozarjanju na neoliberalizacijo in razkroj Univerze na Primorskem in politično čistko profesorjev/ic in asistentov/k. 

Posebno pozornost je posvečal enakopravnosti vseh ljudi, tako na področju nacionalne, verske in rasne prepričanosti, kot tudi na področju hendikepa in aktivnostim, ki so opozarjale na odpravo ovir v okolju, ki so onemogočale ljudem z gibalnim hendikepom enakopravno udejstvovanje v družbenem in političnem življenju. Bil je velik zagovornik avtonomnosti in neodvisnosti gibalno oviranih ljudi, zato ni pristajal na institucionalizacijo, podrejanje in humanitarno pomilovanje, temveč se je v svojem duhu boril na vseh področjih, tako v privatnem, kot tudi v družbenem in političnem okolju. Aktiven je bil tudi v sindikalnem boju delavcev in se je udeležil tudi stavke luških delavcev pred Luko Koper ter vstajniških protestov v letu 2011. 

Še dobra dva tedna nazaj je v novem zasedenem prostoru "skvotu" Upi Inde izvedel javno okroglo mizo o izkoriščanju "invalidov" v tem dotičnem prostoru in na splošno v družbi. Pustil je velik pečat na vse, ki smo ga poznali in vsem je dajal občutek pomembnosti. Njegova volja in moč nam je bila vsem za zgled in ostal bo naš motivator, da je vse v življenju izvedljivo in da je še tako visoka ovira premostljiva.

Hvala ti Emso Šabić

Ena izmed akcij na pobudo Emsota : 

http://alternativa-obstaja.blogspot.com/2010/04/akcija-ni-prehoda-27042010.html

DOBRODOŠLI V NOV SKVOT V KOPRU - UPI INDE

Predstavljamo novo osvobojeno območje v Kopru in sicer skvot INDE.

Več na spletni strani : http://www.indeplatforma.org/

Preberite manifest Ustvarjalne Platforme INDE – U. P. I. :


NE OBLAST, TEMVEČ MOČ

Prihodnost je tukaj in zdaj: komunike iz Ustvarjalne Platforme INDE – U. P. I.

Iz ruševin smo zgradili nove temelje.

Iz zapuščenih prostorov izganjamo stare duhove in jim vračamo življenje.

Iz smeti bomo naredili instrumente, s katerimi bomo preglasili to monotono temačno brezizhodno stanje našega časa in prostora.


Petega oktobra 2014 smo se ljudje vseh vetrov odločili, da ne želimo biti del problema – temveč del rešitve: zato smo izvedli spontano samoorganizirano akcijo zasedbe dveh prostorov že deset let zapuščene in propadajoče tovarne INDE, kjer so dolga desetletja zaposlovali hendikepirane pod pretvezo družbenega vključevanja in integracije, ostale delavce pa za kopičenje dobička. Kjer je od začetkov »mladega kapitalizma« bil prostor ekonomskega izčrpavanja in izkoriščanja ljudi, kjer smo s svojim delom in idejami osvobodili ter postavili temelje za prostor solidarnosti, spoštovanja, avtonomije in pravice do samoorganiziranja.

S TEM DEJANJEM SI PRIHODNOST JEMLJEMO V SVOJE ROKE!

Akcija zasedbe in osvoboditve degradiranega INDE, ki smo jo izvedli pretežno brezposelni mladi ljudje, je nastala zaradi predolgega in sistematičnega pomanjkanja skupnih avtonomnih neprofitnih nekomercialnih prostorov na Obali. Le-ti so nujno potrebni, saj delujejo kot stičišče za vse ljudi, katerim se upira profitizacija in komercializacija kulture in družbe. Ker je takih prostorov na Obali daleč premalo, smo si novega ustvarili sami. Spoznali smo, da imamo moč, in ustvarili smo pogoje za neprofitno druženje, prosto ustvarjalno izražanje, ustvarjanje, izmenjavo idej in praks, koncertiranje, razstavljanje itd. Ker, ko govorimo o svobodi in emancipaciji, ne ločujemo med teorijo in prakso, upravljanje Ustvarjalne Platforme INDE temelji na gradnji politike »od spodaj v vse smeri« in ne na sprevrženi strankarski politiki ali drugih oblikah hierarhičnega delovanja.

Naše vrednote so solidarnost, strpnost, harmonično delovanje, samoorganiziranje in skupnostno odločanje brez vsakršnih vodij in avtoritet.

A to ne pomeni, da je U. P. I. prostor, odprt za vse: smo netolerantni do netolerantnih, zato INDE ni prostor za nacionalizem, sprevrženo domoljubje, rasizem, homofobijo, seksizem, pizdematerizme in ostale prakse in ideje diskriminacije.

Garaškemu delu peščice ljudi na začetku smo se kmalu pridružili številni novi, ki smo prav tako z navdušenjem poprijeli za vsako delo. Tako smo iz prostorov iznesli tri vedra uporabljenih igel, več kontejnerjev smeti in gradbenih odpadkov, popravili okna, vrata, zabetonirali luknje v tleh in stenah – in tako zapolnili tudi luknje v naših srcih. Osvobojena prostora smo očistili, čeprav se postopoma urejata in opremljata, sta že popolnoma pripravljena za druženje in organizacijo najrazličnejših kulturnih, umetniških in nestrankarskih družbeno-političnih dogodkov.

Naše skupno delovanje usmerjamo in organiziramo na rednih skupščinah, ki so instrument egalitarnega skupnega odločanja. Naš kolektiv, ki se iz dneva v dan povečuje, pa priča o tem, kako nujna je bila vzpostavitev tovrstnega prostora.

INDE smo zasedli zato, da pokažemo, kaj pomeni medsebojna solidarnost. Težimo k temu, da damo nov pomen besedam volja in zagnanost; da pokažemo, da mladi nismo leni, ampak da je celotna družba zasnovana tako, da onemogoča prosti razvoj naših potencialov. Z osvoboditvijo in vzpostavitvijo Ustvarjalne Platforme INDE dokazujemo, da si lahko s harmonijo delovanja različnih posameznikov, skupin in kolektivov vzamemo nazaj moč in tako aktivno rešujemo brezperspektivni položaj, v katerem smo se znašli.

DOKAZUJEMO, DA NE POTREBUJEMO VELIKO, DA USTVARIMO OGROMNO!
INDE SMO ZASEDLI ZATO, DA SI POD LASTNIMI POGOJI USTVARIMO PROSTOR, KJER LAHKO RAZVIJAMO VSE ČLOVEŠKE, MIROLJUBNE, KULTURNE, DRUŽBENE IN ZABAVNE STVARI, KI NAM JIH TRENUTNI SISTEM OZIROMA TRENUTNO STANJE NE OMOGOČA.

Nekdanjo tovarno INDE, nekdaj simbol opustošenja in razdejanja naše družbe in lokalnega okolja s strani lokalnih, državnih in globalnih političnih in gospodarskih elit, smo pretvorili v simbol možnega in nemožnega, vsega lepega in tistega, česar si želimo.

Mi smo tisti, na katere smo čakali! Mi smo zapuščina devastacijske socialno-ekonomske bombe. Zasadili smo seme upanja in upora, da se ne mislimo sprijazniti s trenutnim stanjem, temveč ga želimo spremeniti glede na naše potenciale, potrebe in želje. Zato zasedba, osvoboditev in vzpostavitev Ustvarjalne Platforme INDE – U. P. I., poleg vsega napisanega, opozarja še na:

• preteklo izkoriščevalsko politiko lastnikov tovarne INDE, saj sta trenutna lastnika, propadla gradbena podjetja Kraški Zidar in Konstruktor (oba v stečaju), dolžna skupno preko 650 delavkam in delavcem več kot šest mesečnih plač, prispevke, regres, odpravnino itd.;
• brezizhodno stanovanjsko problematiko mladih, neustrezno stanovanjsko politiko in visoko stopnjo brezposelnosti med mladimi in širše ter na katastrofalno družbeno stanje, v katerem živimo;

• vedno večje število revnih in tistih, ki so na pragu revščine kljub zaposlitvi, ter povečanje števila brezdomnih;

• propadanje številnih zapuščenih prostorov v lokalnem okolju tako poslovnih kot stanovanjskih in potrebo po problematiziranju svetosti zasebne lastnine kot take, saj bi lahko številna prazna stanovanja v rokah bank namenili ljudem za bivanje, oziroma prazne poslovne prostore namenili ljudem za ustvarjanje, kreativnost in druženje;

• komercializacijo mladinskih klubov, centrov, organizacij in njihovo odvisnost od lokalnih oblastnikov in ostalih financerjev ter na uničevanje javnih skupnostnih prostorov;

• pritlehno individualizacijo ljudi, v katero nas sili obstoječa družba.

Naš duh bo nemiren vse, dokler ne bodo mogli vsi pod lastnimi pogoji krojiti svoje prihodnosti.

Vse posameznice, posameznike, društva, iniciative, gibanja, zavode, kolektive prosimo za aktivno podporo, solidarnost in širjenje ter deljenje informacij o Ustvarjalni Platformi INDE – U. P. I.
Koper, 21. 1. 2015

USTVARJALNA PLATFORMA INDE/PIATTAFORMA CREATIVA INDE
 E-pošta: inde.platforma@riseup.net

 Bilten U.P. I. :

Stop izkoriščanju in pregonu!

Protestni shod proti kriminalizaciji družbenih gibanj: za svobodo razkrinkavanja!

 

Pred nekaj manj kot tremi leti so delavci Sintala izvedli več poskusov samoorganiziranja v sindikat, saj so delovni pogoji in pritiski delodajalca postali preprosto nevzdržni. Poskusi so bili s strani podjetja, z ustrahovanjem in tudi z dejansko izgubo zaposlitev nekaterih delavcev, ostro zatrti.

V podporo samoorganiziranju delavcev je takrat nastal anonimni spletni blog »Razkrinkan Sintal«, kjer so delavci-aktivisti beležili in delili konkretne primere izkoriščanja. Spletni blog oziroma javna objava informacij o metodah in praksah izkoriščanja je oblika samoorganiziranega delavskega nadzora in razkrinkavanja perverznih in podmuklih praks delodajalcev, ki jih pozna vsakdo, ki je kadarkoli bil v kakršnemkoli delovnem razmerju. Delavski nadzor nad kapitalom in vsemi njegovimi derivati je nuja in ne privilegij; privilegij je sodno preganjanje delavcev, ki so si upali spregovoriti. Ti so za povrh še naključno izbrani.

V primeru »Sintal proti delavcem« imamo na eni strani multikorporacijo in njenega lastnika, enega najbogatejših slovencev, z visoko stopnjo finančnih zmožnosti – in očitno tudi časa –, na drugi pa delavce oziroma ljudi z omejenimi viri za preživetje. A površno bi bilo misliti, da so v tem primeru na udaru samo ljudje, na udaru je tudi pravica do samoorganiziranja, pravica do združevanja v sindikat in predvsem pravica do svobode govora, izražanja in razkrinkavanja! Seveda, vsemogočnemu kapitalu pa ja ne smemo gledati pod prste in javno govoriti/pisati o praksah in dinamikah izkoriščanja; moramo pa pokorno dovoliti, da nas kapital (in derivati) nadzoruje in kaznuje kjer, kadar in kakor hoče.

Sodni pregon »Sintala proti delavcem« se z novo obravnavo nadaljuje 29. januarja na sodišču v Kopru. Na ta dan se bomo zbrali na protestnem shodu za svobodo govora, v solidarnosti s preganjanimi delavci in sindikalisti ter proti splošni kriminalizaciji, ki so jo deležna družbena gibanja.
V času, ko je kapital v totalni ofenzivi proti delavcem in splošnim družbenim interesom, je nujno podpreti tiste, ki se tem procesom aktivno zoperstavljajo. Potrebno je podpreti tiste, ki so o kršitvah delavskih pravic in zatiranju sindikalnega organiziranja pripravljeni javno spregovoriti. Prav tako je pomembno poudariti, da vse to govoričenje o svobodi govora, ki smo mu priča v zadnjih tednih, brez konkretnega angažmaja, organiziranja in zaščite tistih, ki so jim te pravice kršene, ni vredno nič!

SAMOORGANIZIRAJ, RAZIŠČI, RAZKRINKAJ!

STOP IZKORIŠČANJU IN PREGONU!

SOLIDARNOST PROTI DIKTATURI KAPITALA!

Federacija za anarhistično organiziranje – FAO

Koper, 29. januar 2015

Več informacij :
http://www.a-federacija.org/2015/01/28/stop-izkoriscanju-in-pregonu/

Spremeniti vse - anarhistični poziv k akciji

Agitacijsko-propagandni projekt "Spremeniti vse!" je končno ugledal luč sveta!

Lansiran je globalni anarhistični projekt, preko katerega se poskuša na nekoliko drugačen način predstaviti ključne ideje anarhizma in spodbuditi ljudsko samoorganizacijo.

Vsebuje glavni tekst, video in tiskane brošure. Raziščite spletno stran projekta in nam sporočite svoje poglede. Če se vam zdi, da vsebina nagovarja tudi vas in bi želeli s tem nagovoriti tudi ostale: delite linke in nas kontaktirajte za želeno število kopij tiskanih brošur!

"Naše osebne finančne in čustvene težave odsevajo globalne pretrese in katastrofe. Do konca življenja lahko skušamo gasiti male požare enega za drugim, a kaj, ko imajo vsi skupen izvor. Pomagala nam ne bo nobena postopna reforma; vse skupaj moramo premisliti z neko povsem drugačno logiko."

DA BI SPREMENILI KARKOLI, MORAMO ZAČETI POVSOD!
AGITIRAJ, POLEMIZIRAJ, ORGANIZIRAJ!

http://www.crimethinc.com/tce/slovensko/#

Oglejte si VIDEO :

http://vimeo.com/116976299

Federacija za anarhistično organiziranje :

http://www.a-federacija.org/2014/11/22/internacionalni-anarhisticni-poziv-k-akciji-spremeniti-vse/

Yo también soy anarquista

Solidarno proti represiji in kriminalizaciji družbenih gibanj v Španiji. Udeleženci FAO (a-federacija.org) sestanka v Rijeki na Hrvaškem.

Solidarity against repression and criminalization of social movements in Spain. From FAO meeting in Rijeka/Croatia! ‪#‎YotambiénSoyAnarquista‬ ‪#‎ContraPandora‬ ‪#‎les7lliures‬

ZGODOVINA SE PONAVLJA

Pred 25. leti je Marko Brecelj pisal Borisu Furlanu iz takratnega Društva interesnih dejavnosti (DID) kritičen tekst o tem kako si je le ta prilastil Mladinski in kulturni center v Kopru, kako zagovarjajo le svoje interese in pozabljajo na interese mladih in kako dušijo pobudo, da bi prostor postal javen in namenjen vsem.

Istemu tekstu smo zamenjali le štiri besede in dobili sporočilo, ki je več kot aktualno v današnjem času in prostoru:

DID = DPZN (Društvo prijateljev zmernega napredka)
"Primitivec" = "Parazit"
Furlan = Brecelj
kolesarjenje = lenarjenje

Kljub vsemu vsa podpora vsem delujočim v MKC Koper! 

MKC KOPER smo vsi MI.

Vsa podpora Kolektivu delujočih v MKC Koper

V trčenju dveh egotripov, ki že leta rušita vse okoli sebe, bodo največje žrtve mladi, katerim naj bi bil MKC sploh namenjen. Tako enega kot drugega ne briga za mlade, oziroma le toliko, kolikor mu prinašajo koristi. Če je obema kaj mar za mlade, potem prepustita prostor mladim, ki so že velikokrat dokazali, da znajo kvalitetno voditi, organizirati in ustvarjati alternativno/neodvisno kulturo.

Vsa podpora Kolektivu delujočih v MKC Koper!

IZJAVA ZA JAVNOST

MKC: igra prostorov

Smo neformalno združenje mladih, ki obsega formalne in neformalne skupine, društva in posameznike ter posameznice. Že vrsto let (nekateri celo desetletja) aktivno delujemo v prostorih Mladinskega in kulturnega centra (MKC) v Kopru. Organizirali smo številne vsebinsko različne dogodke, ki so bili obiskovani predvsem s strani mladih; združevali smo ljudi iz cele Slovenije in tudi iz tujine, saj je klub z dolgoletnim delovanjem pridobil mednarodni sloves.

Dejavnostim v MKC smo namenili veliko časa, energije in lastnih sredstev z namenom izvedbe kvalitetnega programa, osnovanega na t. i. alternativni/neodvisni kulturi: koncerti, filmi, razstave, predavanja, neformalno izobraževanje ter programi za socialno ogrožene. V zadnjih letih smo v teh prostorih izpeljali več kot 200 dogodkov, katerih se je udeležilo tudi po 100 in več ljudi.

Pred dnevi smo preko medijev izvedeli, da želi občina prostoru dati novo vsebino. Njihova izjava, da programi v MKC »že dolgo niso bili več namenjeni mladini« nas žali, saj daje v nič vse naše delo in dolgoletna prizadevanja. Ne moremo se znebiti občutka, da gre pri tem za spor med dvema političnima silama, pri čemer se bojimo, da bomo kratko potegnili tretji – mladina.

MKC je še edini prostor v regiji, ki omogoča izvajanje tovrstne dejavnosti, mi pa imamo za prihajajoče obdobje potrjenih že veliko dogodkov. Skrbi nas izjava, da želi Občina klub odpreti čim širšemu krogu mladine, ker to razumemo kot željo po komercialnem programu in kot konec neodvisne kulture in ustvarjalnosti v tem prostoru, mestu in regiji. Želimo si in pričakujemo, da bo klub ostal pod vodstvom mladih, ki smo že leta vanj vlagali čas in energijo. Kljub vsem oviram in pritiskom imamo še ogromno volje in zanosa za delo, zato se temu ne želimo odreči. Zavzemamo se za obstoj alternativne kulture v mestu in regiji.

KOLEKTIV DELUJOČIH V MKC KOPER:
(KaM, DBI, Panda Banda, Nemesis booking, Stoner boner, Jamcoast, HCKP ter posamezniki in posameznice)

Luka Bevk
Toni Bračanov
Monika Buhančič
Mitja Cerkvenik
Tadej Čeh
Damir De Simone
Aris Demirović
Anja Dobrovič
Vid Gladovič
Corinne Godina
Jan Gorkič
Deborah Grbac
Kaja Joksić
Ivana Jovičič
Jan Klemše
Nataša Kocjančič
Tanja Kocjančič
Matjaž Marinič
Matevž Pucer
Marko Sabadin
Samuel Simonovič
Ivo Valenčič
Jure Vidmar
Teja Viler
Maja Zadel

Foto : Dodogovor.org; Boris Popović kot slavnostni govorec na 18.letnici DPZN na povabilo Marka Breclja, ko sta še bila v ljubezenskem (beri:evrskem) razmerju.

Objavljamo članek iz nove številke Časopisa za kritiko znanosti (Anarhizem: onkraj obstoječega) in sicer z naslovom : Izzivi anarhosindikalizma: Od reformističnih sindikatov do radikalnega sindikalizma in solidarnostnih mrež.

Avtor v članku razpravlja o potrebi delavstva po organiziranju v radikalne sindikalne mreže v luči preseganja tradicionalističnih reformističnih sindikatov in njihovih birokratskih omejitev in rigidnosti. Na podlagi svojih izkušenj v divjih stavkah in radikalnem avtonomnem delavskem organiziranju ter s stiki s sindikati v Sloveniji opisuje ključne razlike med načini organiziranja tradicionalnih in anarhosindikatov. Osredotoča se predvsem na (ne)hierarhične odnose med bazo in odločevalci, načini in metodami boja za delavske pravice ter zmožnost preseganja partikularnih vprašanj sindikalnega boja. V tradicionalnih sindikatih vidi težave predvsem v odtujenem načinu odločanja in reprezentaciji ter omejenosti njihovih akcij na pravice znotraj obstoječega sistema. Radikalni sindikalizem razume kot metodo vzpostavljanja samoorganiziranih ekonomskih skupnosti, ki delujejo po principih solidarnosti, avtonomije, internacionalizma, direktne demokracije in direktne akcije ter stremi k reprodukciji radikalne sindikalne vednosti in večji neodvisnosti in osvobajanju ljudi od prostega tržnega gospodarstva in proizvodno-tehnološkega procesa ter koncepta dela kot takega. Razprava se ukvarja tudi z novimi izzivi v kapitalizmu, z bojem za enake pravice migrantov in iskanjem novih oblik sindikalizma, ki bi vključeval prekarne delavce. Članek želi z raziskovanjem temeljnih razlik v načinu organiziranja sindikalnega boja prispevati k izboljšanju in radikaliziranju le tega.

Povezava do članka : 

http://alternativa-misli.blogspot.com/2014/11/izzivi-anarhosindikalizma-od.html

REPRESIJA NAD TOVARIŠI V RIJEKI IN POZIV K SOLIDARNOSTI

Člani Federacije za anarhistično organiziranje in kolektiva Alternativa Obstaja smo pred mesecem obiskali tovariše v Rijeki, kjer smo se podrobno seznanili s politično represijo v kateri sta se znašla Eugen in Zorana in sicer se skuša njuno udeležbo na protestih 01.03.2013 v Rijeki proti privatizaciji javnih dobrin in rezanja socialnih pravic ter politiki zategovanja pasu kriminalizirati. 

V kolikor se sprašujete kako lahko pomagate?
S širjenjem teh informacij, organiziranjem akcij podpore danes in v času sodnih obravnav, netenjem različnega pritiska na lokalno oblast v Rijeki, na lokalno policijo v Rijeki in s samim osebnim prihodom na javna sojenja Zorani in Eugenu, kot znak podpore in solidarnosti. 

Solidarnostno podporo s kreativno delavnico je že organizirala Pulska zadruga Praksa, ki se je pridružila reški inicijativi proti politični represiji in zahtevi za prenehanje kriminalizacije socialnih protestov, ki se manifestira s sproženjem kaznenskih postopkov zoper dva člana družbenega gibanja v Rijeki. Svoju podporo so izrazili z izdelavo „zlomljenih src“ .

http://praksa.hr/mara/ 

https://www.facebook.com/media/set/?set=a.583858378361694.1073741830.141518609262342&type=3

Medijske povezave:

http://kontra-punkt.info/pamflet/protesti-u-desetak-hrvatskih-gradova-u-rijeci-policija-tukla-djevojke

http://www.novilist.hr/Vijesti/Rijeka/Babic-Ozlijeden-sam-pri-privodenju-a-djevojku-i-mene-odveli-su-u-lisicama




Posnetek policijskega nasilja:

http://www.dailymotion.com/video/x14l1q3_policija-represija-rijeka-01-03-2013-vise-u-opisu_news


INTERVJU



Objavljamo ekskluzivni intervju s tovariši iz Rijeke iz Avtonomne skupine Masari-Mreže anarhista Rijeka (http://masari.noblogs.org/) z Zorano in Eugenom, sprašuje član kolektiva Alternativa Obstaja: 

  

Kakvi prosvjedi su bili 01.03.2013 u Rijeci?

Socijalni prosvjedi, kojima je cilj bio spriječiti daljnju privatizaciju javnih dobara, odnosno da ono što nam pripada rođenjem poput odlaska u šumu, na otoke, plažu ili pak ispijanje pitke vode iz nekakvog potoka ili rijeke – ostane dostupno svima, a ne samo privatnicima i njihovim klijentima.

Zašto vas tuži Općinsko državno odvjetništvo u Rijeci i za šta vas terete?  

Tuže nas za prisilu prema službenoj osobi (Zoranu i Eugena), i za nanošenje teških fizičkih ozljeda policijskom službeniku - slomljen prst (Eugena). To je službena verzija, a zapravo nas terete za prosvjedovanje, čineći od našeg slučaja očigledan primjer kriminalizacije prosvjeda. K tome, optužnica je cijeli događaj okrenula na glavu, pošto je prisila upotrijebljena upravo u suprotnom smjeru (od stane policije prema nama), i to mimo svih njihovih protokola, a policajčev slomljen prst je samo dokaz siline kojom su nas razdvajali i vezivali dok su nas privodili.

Kakva kazna vam prijeti u slučaju izgubljene tužbe?

2 godine uvjetne kazne Zorani, 8 mjeseci zatvora Eugenu.

Kakve dokaze imaju protiv vama?  

Izjave policijskih službenika i svjedoka civila, koji je ucijenjen od strane policije pošto je kao prolaznik prisustvovao samome napadu policije na nas i pokušao pobjeći od samog događaja.

Na čemu temelji vaša odbrana i šta se je na prosvjedima zapravo desilo?  

Obrana se temelji na činjenici da nismo mogli znati da se radi o policijskim službenicima, pošto se nisu na zakonit način predstavili i legitimirali pri obavljanju policijske intervencije. Izjave policije i svjedoka civila koji je navodno vidio predstavljanje policijskih službenika prije samog napada na nas može opovrgnuti 10-15 ljudi. Ono što je također bitno je zašto bi policijski službenici nasilno sprečavali snimanje ako su radili išta zakonito. Ljudima su pokušavali uzeti mobitele i kamere, tjerali ih, gurali, vikali, te im odbijali odgovoriti na upite o broju njihovih znački. Ako postoje dvostruka mjerila onda bi to svi javno trebali i saznati, a pošto smo mi na svojoj koži to i osjetili ovo je naš odlučan korak u tom smjeru.

Sa kakvim nasiljem od strane policije ste bili suočeni za vrijeme prosvjeda i odma posle njih?  

Kada se prosvjed počeo razilaziti, policija je na više strana grada hvatala ljude kao zadnje kriminalce, što smo saznali u samoj policijskoj postaji kada smo prisilno u nju i sami dovedeni. Napad na nas počeo je tako da smo se nakon prosvjeda kretali prema obližnjem kafiću počastiti se pićem. Tada su osobe koje su izgledale kao „obični“ kvartovski huligani Eugena prvo napali s leđa, kidajući mu jaknu, ne predstavljajući se, ne tražeći osobnu iskaznicu kako su to kasnije tvrdili. Cijela priča se nastavila ispred samog kafića inzistiranjem da Eugen pođe s nepoznatim ljudima u nepoznatom smjeru, a kada je stigla policija u uniformama uslijedilo je skakanje za vrat Eugenu, kojeg su zajedno sa Zoranom srušili na pod, izgazili ih, navlačili, razdvojili, zavezali lisicama i prisilno odveli u 1. riječku policijsku postaju. U policijskog postaji je nastavljeno psihičko iživljavanje i mrcvarenje, ispitivanjem od 6 sati, da bi nas tek nakon svega pitali osobne iskaznice, rekli nam da smo uhićeni zbog remećenja javnog reda i mira, te pustili van gdje su nas dočekali prijatelji i suborci koji su to sve vrijeme solidarno bili ispred stanice. U narednim danima pritisak se nastavio kroz provokacije, nadzor, maltretiranja prijatelja i susjeda, što u određenim oblicima traje i danas. Ono što bi također spomenuli, je kako su lokalne novine u članku o incidentu (Novi list) u potpunosti izrezali Zoraninu izjavu o tome da je u masnicama te da je psihički zlostavljana tijekom ispitivanja (radi se između ostaloga o konkretnoj ponudi da inspektoru „popuši“), a ostavljena je skraćena izjava Eugena da smo nasilno privedeni u lisicama.

Kako razumijete tužbu od strane Općinskog državnog odvjetništva u Rijeci?

Kao nastavak pritiska (nakon fizičkog nasilja) pravosudnim putem, u kojem se trude prikazati nas kao kriminalce i bezumne huligane, potpuno izvađene iz konteksta socijalnih prosvjeda (od kojih „na kraju dana“ kao ljudi i oni imaju koristi) te policijskog nasilja nad nama.

Dali ste se posle prosvjeda i tužbe sreli sa još kakvim pritiscima na poslu ili u privatnom životu?  

Naravno, kao što smo to i naveli pritisak se nastavio formalnim i neformalnim putevima, provokacijama, nadzorom, dolascima na vrata s lažnim optužbama susjedima i nama, tjeralicama naslovljenim na pogrešne osobe koje se pokušavaju nama uručiti, pritiscima na svjedoke putem sudskih blokada računa, uglavnom raznim metodama s ciljem slamanja volje i nametanjem osjećaja straha i neizvjesnosti.

Kako su svi problemi vezani za tužbu i ostali pritisci uticali na vaš privatni život?  

Ha, da se razumijemo jednom velikom količinom stresa i međusobnih prepirki, što se na kraju kanaliziralo u još veći bijes prema socijalnoj nepravdi. No ono što je bitno, da se „na kraju dana“ to svelo na to da su naši odnosi postali još čvršći, a osjećaj da smo poniženi i da nam je oduzeta sloboda čak i nakon te večeri kada smo privedeni (pošto nismo smjeli 8 dana odlaziti u centar grada po nalogu policije) rezultirao je još većom odlučnošću u našem socijalnom radu i vjerom da je ono što radimo ispravno.

Što znači kriminalizacija socijalnih prosvjeda za buduću socijalnu borbu u Rijeci i šire u Hrvatskoj?  

Znači da će sljedeći prosvjedi morati biti odlučniji, a na žalost političara, njihovih kompanjona tajkuna i policije to znači i novu generaciju mladih ljudi koji će s više odlučnosti morati štititi svoje pravo na postojanje, izražavanje mišljenja i na slobodno djelovanje.

Kako vam ljudi u Hrvatskoj, Sloveniji ili šire mogu najbolje pomoči a da ta pomoč ne ide u smjeru humanitarizma nego političke solidarnosti?  

Da se ne dozvoli da se ovaj slučaj policijskog nasilja stavi pod tepih, da se o tome priča, pogotovo kada krenu ročišta koja još uvijek čekamo. Naravno, stvari nikada ne staju na priči, zato očekujemo i akcije suboraca, prijatelja i obitelji na razini regije i šire koje će za cilj imati pritisak na vlast, sudstvo i policiju sve dok se ne okonča ova hajka na nas kao socijalne aktiviste s podužim iskustvom borbe iza sebe. Također, treba uvijek isticati kako policijsko nasilje nije „slučajnost“ - to je njihov posao. Država ima monopol na nasilje što znači da je zakonito kada ona „bije“, a kada se ljudi brane ili ako se usude uzvratiti udarac to je po njihovim mjerilima kriminal.

Imate li još što reći za kraj za sve koji budu čitali ovaj intervju?

Da, ne poginjite glavu, to trebaju činiti oni koji nam oduzimaju od usta, zdravlja, sreće i općenito od naših života. Svi su oni ljudi kao i mi, samo ono što im nedostaje je legitimitet, principijelnost, rad za opće dobro i očigledno povjerenje od širih masa što možemo vidjeti po izlaznosti na zadnje izbore za mjesne odbore (na koje se nije odazvalo 90% populacije), a da ne pričamo kako se većina osjeća kada vidi „sigurnost i povjerenje“ (natpis na policijskim vozilima). Hvala svima koji smatraju da smo zajedno u svemu ovome, bez vas bi bilo teže nastaviti gurati dalje.

POPOLNA KAPITULACIJA SINDIKALIZMA V SLOVENIJI

V ponedeljek 10.11.2014 je pred Vlado RS potekal protest sindikatov proti razprodaji državnega premoženja. Hitro bi lahko bili nad dogodkom navdušeni, toda samo dokler se ne poglobimo v detalje in ne pregledamo vseh  podrobnosti, saj se prav tam ponavadi skriva hudič.

Predsednik največje sindikalne centrale v Sloveniji ZSSS Dušan Semolič je na protestu večkrat pazljivo poudaril, da sindikati : »niso proti prodaji, temveč so proti razprodaji«; predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije Branimir Štrukelj pa : »da ni sprejemljivo, da vlada brezglavo razprodaja podjetja«. Seveda ste tisti z izostrenim čutom že opazili, da glavna sindikalista v državi manipulirata s svojim članstvom in delavci z izrazoslovjem, ki v resnici sporoča samo eno in sicer, če nekdo ni proti prodaji, potem je ZA PRODAJO in če nekomu ni sprejemljiva brezglava razprodaja, potem je temu istemu človeku tista PREMIŠLJENA razprodaja vsekakor sprejemljiva. Rekli boste, da gre za slučaj, mogoče besedni spodrsljaj, za malomarnost, ki ni vredna omembe oziroma besede vzete iz konteksta, ki kot take samostojno stoječe nimajo posebnega pomena. Potem je čas, da preusmerimo pozornost na predloge in zahteve, ki so bile predane Vladi RS in so bili podpisani s strani sedmih sindikalnih central in sicer : Konfederacija sindikatov 90 Slovenije, Konfederacija sindikatov javnega sektorja, Konfederacija sindikatov Slovenije Pergam, Neodvisnost, konfederacija novih sindikatov Slovenije, Slovenska zveza sindikatov Alternativa, Zveza delavskih sindikatov Slovenije – Solidarnost, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije.  

Ti predlogi in zahteve pravijo (povezava do predlogov in zahtev sindikatov) :

·     Da se prodaja ustavi,{ampak samo} dokler ni sprejete strategije, v kateri bo določeno, v katero smer se bo Slovenija razvijala v prihodnje in katere bodo dejavnosti, na katerih bo temeljil naš razvoj.

     Kaj pa ko bo smer določena? Potem ni več ovir za prodajo? Bo še kaj ostalo od Slovenije, če bomo pristali na prodajo našega premoženja? O kakšnem oziroma čigavem razvoju je govora, ko pa ne bo več nič v državni, kaj šele delavski lasti? Mogoče imajo sindikati v mislih razvoj slovenske vladajoče elite? Zakaj si želimo vedeti v naprej, na katerih dejavnostih bo temeljil »naš« razvoj, mogoče, da bodo lahko pravočasno obvestili delavce, katerim dejavnostim v Sloveniji bodo novi lastniki tujci posvetili posebno pozornost in se bodo delavci imeli čas prekvalificirati ter z odprtimi rokami in ponižno glavo sprejeti kakršnokoli mezdno delo.

·         Da se pri prodaji delavcem in njihovim predstavnikom pravočasno zagotovijo informacije in možnost posvetovanja ter sodelovanja.

   V današnjem svetu je dobro biti informiran, še posebej v kolikor lahko tudi kakšen delavski predstavnik zasebno profitira zaradi tega, kot se to dogaja v Gorenju oziroma se kakšna sindikalna centrala polasti kakšnega podjetja, kot se to dogaja in pri tem še naprej mezdno izkorišča delavce, ki tam ustvarjajo presežno vrednost. Prodaja kot taka seveda ni sporna, važna je informiranost.

·       Prodajalec naj pripravi ukrepe za zmanjševanje možnih negativnih učinkov na socialni in ekonomski položaj zaposlenih.

      

      Sindikalisti se torej zavedajo in že v svojih predlogih in zahtevah predvidevajo negativne učinke, ki jih bo imela prodaja za delavce, toda še vedno vztrajajo pri prodaji, edino, kar predlagajo je, da se ti učinki zmanjšajo.

·         Med lastniki, upravo in sindikatom naj se podpiše sporazum, s katerim se pri prodaji zagotavlja:

-          slovenski jezik ostane uradni jezik, ki se uporablja v družbi,

-          kupec si bo prizadeval za dolgoročni obstoj družbe,

-          kupec bo ohranil proizvodnjo in prodajo na obstoječih lokacijah,

-          kupec bo investicijsko vlagal v posodobitev proizvodnje in nove programe,

-      vsa kadrovska vprašanja bo reševal odgovorno z namenom ohranitve čim večjega števila delovnih mest,

-   dosledno se bo izvajala in upoštevala veljavna zakonodaja, kolektivne pogodbe dejavnosti in podjetniške kolektivne pogodbe,

-          ohranila se bo obstoječa raven soupravljanja in sindikalnega delovanja,

-        kupec naj zagotovi sredstva za sklad, iz katerega se črpajo sredstva v primeru neupoštevanja danih zavez delavcem.

    Kdo lahko upravlja in določa pravila v zasebnem podjetju, če ne lastnik z edinim jasnim ciljem po povečevanju profita in zniževanju stroškov? Kaj nam bo slovenski jezik, če bomo ujetniki sužnjelastniških ali kapitalističnih mezdnih odnosov? Bomo sužnji, ki govorijo slovensko? Kateri sporazum lahko zagotavlja dolgoročni obstoj družbe, ohranitev proizvodnje in prodaje na obstoječih lokacijah, posodabljanje proizvodnje, ohranitev delovnih mest, če lastnik zasleduje strikno svoj zasebni interes in se prilagaja tržnim razmeram? Kdo lahko prepreči zasebnemu lastniku, da neupošteva kolektivno pogodbo dejavnosti oziroma veljavno zakonodajo? Mogoče država, ki je že davno kapitulirala pred kapitalom ali sindikati, ki so se močno oddaljili od svojega bistva in temeljev in so le še nemi opazovalec zmanjševanja krvavo pridobljenih delavskih pravic? Komu na čast naj se v zasebnem podjetju, kjer je človek ničvredni mezdni delavec ohrani obstoječa raven soupravljanja in sindikalnega delovanja? Zaradi ščitenja določenih delavsko predstavniških privilegijev? In o kakšni pobožni želji oziroma skladu iz katerega bi se črpala sredstva v primeru neupoštevanja danih zavez delavcem je govora in kdo bo zasebnika prisilil, da te dane zaveze najprej upošteva in kasneje ob neupoštevanju plača? Da niso to ti sindikati, ki glede na vse zgoraj navedene predloge jasno sporočajo, da nimajo nobenega zadržka do same privatizacije? Edine težave vidijo v metodah in načinih privatiziranja, ampak tudi to se bo rešilo s kakšnim sporazumom, če pa tega ne bo pa s kakšnim skladom iz katerega se bo črpalo sredstva?

Samo od sebe se nam postavlja tudi vprašanje kaj točno zastopajo poslanci Združene levice, ki so izrazili popolno podporo temu sindikalnemu protestu in njihovim prizadevanjem? Gre za še eno socialdemokratsko reformistično politično stranko, ki se skriva za retoriko delavskega boja? Čas bo pokazal svoje.

Predsednik Konfederacije sindikatov 90 Slovenije Peter Majcen nas je za bežen trenutek navdal z upanjem, da je edini ki razume situacijo, ko ugotovi: »Če rečemo, da moramo prodati, ni privatizacija, temveč kapitulacija," toda pri prodaji ga očitno moti samo trenutna nujnost in hitenje s prodajo, s samo prodajo pa nima problemov, saj ne bi drugače zastavil svojega podpisa na zgoraj omenjene predloge in zahteve sindikalnih central, kjer jasno črtajo smernice vladajočemu razredu kakšen način prodaje je za njih sprejemljiv in kako naj poteka prodaja državnih podjetij, za svoje članstvo pa izvajajo zavajajoče cirkuške predstave (protest pred Vlado RS), kjer se je med sindikalnimi voditelji tekmovalo kdo bo večkrat izgovoril, mi nismo proti prodaji, temveč proti razprodaji, proti nujnosti prodaje, proti brezglavi prodaji. Kakšna pa je razlika dragi sindikalisti? Mi delavci, bomo še vedno mezdni delavci, brez vpliva na odločanje in soudeležbo pri presežni vrednosti, ki jo bomo ustvarjali. Ste mogoče vladi predlagali delavske prevzeme? Mogoče kooperative? Čim prejšnjo ukinitev mezdnih odnosov v delavskih organizacijah? Vrnitev državnega premoženja v družbeno last? Mogoče ukinitev segmentiranja delavcev, ukinitev študentskega dela, ukinitev agencijskega dela? Ne, niste. Vladi predlagate »družbeno odgovorno« prodajo. 

Dragi sindikalisti, to je kapitulacija!

Kolektiv Alternativa Obstaja

PS : Komentar nikakor nima namena škodovati sindikalnemu organiziranju, kot to želijo številni kapitalisti, delodajalci, Gospodarska zbornica Slovenije, Vlada RS, politika, neoliberalni novinarji in akademiki, temveč želi popolnoma nasprotno, sindikalizem okrepiti, ojačati in radikalizirati.