nedelja, 29. januar 2012
PETICIJA PROTI NEZAKONITI IZREDNI ODPOVEDI PREDRAGU TOPIĆU, PREDSEDNIKU SINDIKATA IPS v LUKI KOPER d.d.
PETICIJA PROTI NEZAKONITI IZREDNI ODPOVEDI DELOVNEGA RAZMERJA PREDRAGU TOPIĆU, PREDSEDNIKU SIPS-SINDIKATA IZVAJALCEV PRISTANIŠKIH STORITEV V LUKI KOPER D.D., S STRANI PODIZVAJALSKEGA PODJETJA NEDJO D.O.O.
Zastopnike družbe Nedjo d.o.o. pozivamo k prenehanju kriminaliziranja legitimnega delovanja predsednika Sindikata izvajalcev pristaniških storitev Predraga Topića in vse bralke in bralce, komilitone in komilitonke vabimo, da na spodnji povezavi podpišete peticijo.
PETICIJA
Obrazložitev:
Predrag Topić, predsednik Sindikata izvajalcev pristaniških storitev v Luki Koper (SIPS), je pred nekaj dnevi od pooblaščenega odvetnika svojega delodajalca – podjetja Nedjo d.o.o. – prejel vabilo na zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec mu očita, da je dvakrat predčasno zapustil delovno mesto, da ni pravočasno opravil zdravniškega pregleda in da se brez pojasnila deset dni ni pojavil na delu, z drugimi besedami – da je odšel na desetdnevni neodobren dopust.
Vsak, ki vsaj malo pozna poslovanje podpogodbenih podjetij v Luki Koper d.d., dobro ve, da delavci, ki delajo za ta podjetja, nimajo nobenega urnika, da o tem, kdaj in koliko ur bodo delali naslednji dan, izvedo v najboljšem primeru dan prej, v najslabšem pa šele na dan, ko morajo na delo. To so pravzaprav delavci na klic, vedno morajo biti na razpolago in njihovo življenje izven dela v pristanišču je popolnoma podrejeno volji njihovih delodajalcev (t.i. gazd). Pisnih odobritev za letne dopuste delavci nikoli ne dobijo, vsi dogovori se vedno sklepajo zgolj na ustni osnovi, zato delodajalec očitek o neodobrenem dopustu zlahka sfabricira. Enako delavci ne prejemajo nobenih odločb niti plačil za opravljene nadure, podaljšanje delovnih izmen itd.
Vse to so bili, poleg nesramno nizkega plačila, neplačevanja nadur in kakršnihkoli dodatkov (delo ponoči, delo ob nedeljah in praznikih), že omenjene slabe organizacije dela in nepreglednega poslovanja (od izplačil plač brez plačilnih list, finančnih goljufij z izplačevanjem dela plače na roko, do neobstoječih ali fiktivnih delovnih pogodb), tudi ključni razlogi za avgustovsko stavko delavcev IPS pred Luko Koper. Predrag Topić se je kot eden od pobudnikov in ustanoviteljev sindikata IPS ter njegov predsednik ključno izpostavil v boju za spoštovanje osnovnih delavskih in človekovih pravic v Luki Koper in v podpogodbenih podjetjih IPS. Kljub temu, da so se lastniki oz. zastopniki podpogodbenih podjetij skupaj z upravo Luke Koper d.d. ob koncu avgustovskega spontanega upora zavezali, da bodo v tridesetih dneh po stavki poiskali skupno rešitev za izboljšanje klavrne organizacije in slabih pogojev dela ter mizernega plačila delavcem IPS in da bodo podjetja, ki delujejo na področju koprskega pristanišča, pričela spoštovati delovno-pravno zakonodajo, se danes, po skoraj šestih mesecih od stavke, nič od obljubljenega še ni uresničilo.
Še več, na številnih pogajanjih med predstavniki sindikata, predstavniki podpogodbenih podjetij in uprave Luke Koper, sta zadnji dve strani nenehno zgolj zavlačevali in se sprenevedali ter popolnoma onemogočili doseganje kakršnegakoli napredka v iskanju kompromisa. Njuno sovražno delovanje se v teh dneh nadaljuje z izredno odpovedjo sindikalistu oz. predsedniku sindikata, ki bi kot najbolj izpostavljen v sindikalnem boju tako ali tako moral uživati imuniteto. Delodajalec mu očita kršitve, ki se zaradi nepreglednega delovanja podjetja številnim delavcem brez njihove krivde pravzaprav dogajajo vsak dan – delodajalci z njimi razpolagajo kot da so predmeti, ne pa ljudje, za delovne urnike ne izdajajo nobenih odločb, prav tako ne za izrabo letnega dopusta. Poleg tega veliko delavcev nikoli ne prejme pogodbe o delu, če pa jo že (zaradi podaljšanja delovne vize npr.), je ta povsem fiktivna in njenih določb nikoli ne upoštevajo. V primeru, da se delavec takemu ravnanju upre, mu delodajalec grozi z odpovedjo.
Zaradi strahu, da bodo ostali brez dela, delavci pristajajo na tako ravnanje. Vendar k sreči ne vsi. Predrag Topić je eden izmed tistih, ki se je takemu ravnanju uprl. Po devetih letih dela v koprskem pristanišču mu zaradi tega zdaj grozi, da bo ostal povsem brez dela, še več – da bo dobil prepoved dela v koprskem pristanišču nasploh, podjetje Nedjo d.o.o., hkrati z njim pa tudi uprava Luke Koper, pa se bi tako znebila pomembnega trna v peti. Poskus izredne odpovedi delovnega razmerja med Predragom Topićem in podjetjem Nedjo d.o.o. je zato potrebno razumeti kot napad na sindikalno organiziranje nasploh, napad na boj za delavske pravice in napad na institucijo sindikalnega zaupnika, ki mora v vsaki civilizirani družbi biti po zakonu zaščitena pred tovrstnimi podlimi izvajanji. Dejansko pa gre tudi za frontalni napad na pravno državo, kar bi po dolžnosti moral preganjati javni tožilec RS, in za kršenje odvetniške etike (z uveljavljanjem nezakonitih odločb), s čimer bi se morala resno ukvarjati odvetniška zbornica.
Zato Predragu Topiću, predsedniku sindikata IPS in sindikalnemu zaupniku delavcev v podjetju Nedjo d.o.o. s podpisom te peticije izrekam popolno podporo, obenem pa ostro protestiram proti grobim kršenjem delovno-pravne zakonodaje v podpogodbenih podjetjih IPS ter proti gonji in poskusom diskreditacije sindikalistov nasploh.
V Kopru, 28. januar 2012
Alternativa obstaja
ponedeljek, 23. januar 2012
Luka Koper: v pričakovanju gospodarjenja
Stavka luških žerjavistov in "nevidnih delavcev" je v Sloveniji prelomni dogodek, saj naj bi razprostrl kopreno nam vsiljenega prepričanja, da naj bi bili kategoriji gospodarjenje in menedžment komplementarni. Dejansko pa naj bi si bili po svoji vsebini skorajda nasprotujoči. Gospodarjenje povečuje dobrobit posameznikov, organizacij in države v celoti. Gospodarski osebki prevzemajo tveganje in odgovornost za svoje premoženje, odločitve in dejanja, zato je pri njih sledenje kakovosti ključnega pomena. Menedžment se praviloma dokazuje s povečanjem količinskega obsega, na osnovi katerega si menedžerji prednostno delijo rezultate, ki izhajajo iz proizvodnih sredstev, ki jih praviloma nenadzorovano upravljajo, in v glavnem ne odgovarjajo.
V koprskem pristanišču so menedžerji s pomočjo politikov in vplivne birokracije omrežili ključne pristaniške dejavnosti s pripadajočo tehnično in tehnološko opremljenostjo v delniško družbo Luka Koper, ki so jo še pravno "zasidrali" v pomorskem zakoniku. Tako je bilo "zakonsko" postavljeno veliko zajetje uresničevanja interesov posameznih skupin, in to še v pogojih naravnega monopola. Da je trditev nesporna, potrjujeta poročilo Urada za preprečevanje korupcije iz leta 2003 in konsolidirano PricewaterhouseCoopersovo poročilo posebne revizije Luke Koper iz leta 2010. Spomnimo se tudi prodaje Banke Koper italijanskemu kupcu in vprašajmo se, v kakšne namene je Luka Koper, d. d., namenila eno tretjino izkupička. Vprašajmo se, koliko je Luko Koper, d. d., in s tem narodno gospodarstvo stal prevzem tržaškega kontejnerskega terminala, da bi se po pičlih treh letih umaknila iz Trsta. Enako vprašljive so tudi investicije v kopenske terminale. Ob vseh naštetih odklonih nam je vlada še predstavila "reševalca" "težav" v osebi Hartmuta Mehdorna, ki je predlagal ustanovitev holdinga iz najobetavnejših Luke Koper, Intereurope in Slovenskih železnic (brez njene gospodarsko problematične infrastrukture) itd.
Iz navedb ni težko prepoznati gospodarskega propadanja družbe Luke Koper, d. d., in posledično osiromašenja narodnega gospodarstva. Najprej bi lahko opazili bogatenje menedžerskega sloja in njegovih botrov na račun Luke Koper, njenega okolja in narodnega gospodarstva. Prepletali so se ali sledili izrazitejši procesi finančnega izčrpavanja vse do stopnje negativnega poslovnega izida. To pa naj bi bil pravi trenutek za prepričevanje tistih, ki morajo biti prepričani, o nuji strateškega partnerja z namenom povzdigniti v holding povezano Luko Koper v pomembnega igralca na jugovzhodnem trgu. Tako lahko kot sklepno dejanje pričakujemo zagovarjanje prodaje in pozneje prodajo Luke Koper, d. d., s pretvezo, da je država slab gospodar.
Poznavalci pristaniške dejavnosti smo že pred več kot desetletjem utemeljeno dvomili o uspešnem poslovanju Luke Koper, d. d., kot rezultatu strokovnega dela in odličnega upravljanja. Zato smo vztrajno zahtevali reorganizacijo koprskega pristaniškega sistema in ustanovitev pristaniške oblasti po vzoru gospodarja. Koprski pristaniški sistem naj bi upravljala pristaniška skupnost, kar bi zagotavljalo transparentno poslovanje vseh osebkov v sistemu. Že dolgo je namreč bilo jasno, da menedžment Luke Koper, d. d., ni sprejemal le tveganih poslovnih odločitev, temveč napačne (in domnevno celo nezakonite). Danes pa bi lahko trdili, da je menedžment v pogojih sistematičnih in sistemskih korupcijskih dejanj, klientelizma in korporativizma sprejemal sovražne poslovne odločitve, ki so škodile poslovanju družbe in so trajno zmanjševale njeno premoženje, ter s tem posledično osiromašil državljanke in državljane in narodno gospodarstvo kot celoto.
Ravno pristaniški delavci in posebej žerjavisti so tisti, ki najbolj poznajo pristaniški proces dela in ki opazijo oziroma na lastni koži čutijo odklone v poslovanju. V koprskem pristanišču pa imajo delavci dodatno vgrajeno zavedanje, da so oni vlagali v izgradnjo pristanišča (nasprotno od zasebnega kapitala na zahodu in državnega kapitala na vzhodu), in odgovornost, da še dodatno oplemenitenega predajo bodočim generacijam. Zato so delavci še posebej v napoto menedžerjem pri uresničevanju njihovih pogoltnih namenov. Menedžment si prizadeva zmanjševati število redno zaposlenih delavcev in raje zaposluje "nevidne delavce", ki se po definiciji ne bodo upirali, poleg tega pa lahko na njihov račun še dodatno zasluži. Za nameček menedžment očita delavcem zahtevo po poštenem plačilu za ustvarjeno dodano vrednostjo, medtem ko si sam deli lepe denarce za razvrednotenje družbe.
Stavka pristaniških žerjavistov in "nevidnih delavcev" opozarja vse nas državljanke in državljane Slovenije, da moramo dosledno spremljati vsa gospodarsko-politična dogajanja, da bi preprečili nadaljevanje našega obubožanja, in da moramo biti nepopustljivi pri zahtevi za neposredno odločanje in posledično gospodarjenje, da bi prestregli korupcijska dejanja, klientelizem in korporativizem.
Doc. dr. Majda Prijon upokojena visokošolska predavateljica na FPP
Vir fotografije: finance.si
V koprskem pristanišču so menedžerji s pomočjo politikov in vplivne birokracije omrežili ključne pristaniške dejavnosti s pripadajočo tehnično in tehnološko opremljenostjo v delniško družbo Luka Koper, ki so jo še pravno "zasidrali" v pomorskem zakoniku. Tako je bilo "zakonsko" postavljeno veliko zajetje uresničevanja interesov posameznih skupin, in to še v pogojih naravnega monopola. Da je trditev nesporna, potrjujeta poročilo Urada za preprečevanje korupcije iz leta 2003 in konsolidirano PricewaterhouseCoopersovo poročilo posebne revizije Luke Koper iz leta 2010. Spomnimo se tudi prodaje Banke Koper italijanskemu kupcu in vprašajmo se, v kakšne namene je Luka Koper, d. d., namenila eno tretjino izkupička. Vprašajmo se, koliko je Luko Koper, d. d., in s tem narodno gospodarstvo stal prevzem tržaškega kontejnerskega terminala, da bi se po pičlih treh letih umaknila iz Trsta. Enako vprašljive so tudi investicije v kopenske terminale. Ob vseh naštetih odklonih nam je vlada še predstavila "reševalca" "težav" v osebi Hartmuta Mehdorna, ki je predlagal ustanovitev holdinga iz najobetavnejših Luke Koper, Intereurope in Slovenskih železnic (brez njene gospodarsko problematične infrastrukture) itd.
Iz navedb ni težko prepoznati gospodarskega propadanja družbe Luke Koper, d. d., in posledično osiromašenja narodnega gospodarstva. Najprej bi lahko opazili bogatenje menedžerskega sloja in njegovih botrov na račun Luke Koper, njenega okolja in narodnega gospodarstva. Prepletali so se ali sledili izrazitejši procesi finančnega izčrpavanja vse do stopnje negativnega poslovnega izida. To pa naj bi bil pravi trenutek za prepričevanje tistih, ki morajo biti prepričani, o nuji strateškega partnerja z namenom povzdigniti v holding povezano Luko Koper v pomembnega igralca na jugovzhodnem trgu. Tako lahko kot sklepno dejanje pričakujemo zagovarjanje prodaje in pozneje prodajo Luke Koper, d. d., s pretvezo, da je država slab gospodar.
Poznavalci pristaniške dejavnosti smo že pred več kot desetletjem utemeljeno dvomili o uspešnem poslovanju Luke Koper, d. d., kot rezultatu strokovnega dela in odličnega upravljanja. Zato smo vztrajno zahtevali reorganizacijo koprskega pristaniškega sistema in ustanovitev pristaniške oblasti po vzoru gospodarja. Koprski pristaniški sistem naj bi upravljala pristaniška skupnost, kar bi zagotavljalo transparentno poslovanje vseh osebkov v sistemu. Že dolgo je namreč bilo jasno, da menedžment Luke Koper, d. d., ni sprejemal le tveganih poslovnih odločitev, temveč napačne (in domnevno celo nezakonite). Danes pa bi lahko trdili, da je menedžment v pogojih sistematičnih in sistemskih korupcijskih dejanj, klientelizma in korporativizma sprejemal sovražne poslovne odločitve, ki so škodile poslovanju družbe in so trajno zmanjševale njeno premoženje, ter s tem posledično osiromašil državljanke in državljane in narodno gospodarstvo kot celoto.
Ravno pristaniški delavci in posebej žerjavisti so tisti, ki najbolj poznajo pristaniški proces dela in ki opazijo oziroma na lastni koži čutijo odklone v poslovanju. V koprskem pristanišču pa imajo delavci dodatno vgrajeno zavedanje, da so oni vlagali v izgradnjo pristanišča (nasprotno od zasebnega kapitala na zahodu in državnega kapitala na vzhodu), in odgovornost, da še dodatno oplemenitenega predajo bodočim generacijam. Zato so delavci še posebej v napoto menedžerjem pri uresničevanju njihovih pogoltnih namenov. Menedžment si prizadeva zmanjševati število redno zaposlenih delavcev in raje zaposluje "nevidne delavce", ki se po definiciji ne bodo upirali, poleg tega pa lahko na njihov račun še dodatno zasluži. Za nameček menedžment očita delavcem zahtevo po poštenem plačilu za ustvarjeno dodano vrednostjo, medtem ko si sam deli lepe denarce za razvrednotenje družbe.
Stavka pristaniških žerjavistov in "nevidnih delavcev" opozarja vse nas državljanke in državljane Slovenije, da moramo dosledno spremljati vsa gospodarsko-politična dogajanja, da bi preprečili nadaljevanje našega obubožanja, in da moramo biti nepopustljivi pri zahtevi za neposredno odločanje in posledično gospodarjenje, da bi prestregli korupcijska dejanja, klientelizem in korporativizem.
Doc. dr. Majda Prijon upokojena visokošolska predavateljica na FPP
Vir fotografije: finance.si
torek, 17. januar 2012
PODPORA DELAVCEM ELEKTRO PRIMORSKA!
V Civilni iniciativi Alternativa Obstaja izrekamo popolno podporo delavcem Elektro Primorska, ki zahtevajo izplačilo s Kolektivno pogodbo določene 13.plače (božičnice).
Z gnusom spremljamo napade tako medijev, kot tudi uprave podjetja in nadzornega sveta na delavce Elektro Primorska, ki zahtevajo samo tisto, kar so si sami priborili v sindikalnem boju s Kolektivno pogodbo. Medtem, ko uprava podjetja in nadzorni svet razmišljajo o tožbi za ugotovitev nezakonitosti stavke, opozarjamo tako delodajalce, kot tudi širšo slovensko javnost, da se v naši deželi vedno bolj pogosto omejuje ustavna pravica do stavke (77.člen ustave jasno govori: »Delavci imajo pravico do stavke.« ) in da delavci na to ne bomo pristali! Že med stavko v Luki Koper so delavcem omejevali ustavno pravico do stavke in grozili sindikalistom, da bodo prejeli izredne odpovedi, sedaj pa se ta praksa očitno nadaljuje.
Ponavljamo besede sindikalistov, da so: »delavci tisti, ki nosijo razvoj in uspešnost podjetja«, zato je želja uprave po omejevanju stavke delavcev, kršenju Kolektivne pogodbe in ne izplačilu dogovorjene višine 13. plače jasen pokazatelj, da se tako uprava podjetja, kot tudi nadzorni svet, želijo posluževati nezakonitih in protiustavnih ukrepov, ne spoštujejo dogovorov, ki so bili izborjeni v prejšnjih letih in tako škodijo vsem zaposlenim in tudi ugledu družbe.
Vir: STA
Ne pristajamo na argumentacijo, da si v trenutnih »kriznih časih« delavci ne zaslužijo izplačila dogovorjene 13. plače in da v večini podjetij po Sloveniji delavci ne dobijo niti plač, kaj šele 13. plače, saj je to argumentacija delodajalcev in vladajoče elite, ki nas prepričuje, da moramo biti zadovoljni s kakršnimikoli drobtinicami, ki nam jih ponujajo, saj je ogromno ljudi brezposelnih in delajo za manjše plačilo od nas, oziroma niti ne prejemajo plač. Potemtakem nam delodajalci ne rabijo dati niti 100 EUR plače, saj na Kitajskem in v Indiji delavci delajo celo za manjše plače in so s tem zadovoljni.
Kam pa se stekajo ogromni dobički elektro podjetij, glede na ceno električne energije, če si delavci niso zaslužili niti tistega, kar jim po Kolektivni pogodbi pripada?
PRAVICE SO IZBORJENE IN NE PODELJENE!
Alternativa Obstaja
Z gnusom spremljamo napade tako medijev, kot tudi uprave podjetja in nadzornega sveta na delavce Elektro Primorska, ki zahtevajo samo tisto, kar so si sami priborili v sindikalnem boju s Kolektivno pogodbo. Medtem, ko uprava podjetja in nadzorni svet razmišljajo o tožbi za ugotovitev nezakonitosti stavke, opozarjamo tako delodajalce, kot tudi širšo slovensko javnost, da se v naši deželi vedno bolj pogosto omejuje ustavna pravica do stavke (77.člen ustave jasno govori: »Delavci imajo pravico do stavke.« ) in da delavci na to ne bomo pristali! Že med stavko v Luki Koper so delavcem omejevali ustavno pravico do stavke in grozili sindikalistom, da bodo prejeli izredne odpovedi, sedaj pa se ta praksa očitno nadaljuje.
Ponavljamo besede sindikalistov, da so: »delavci tisti, ki nosijo razvoj in uspešnost podjetja«, zato je želja uprave po omejevanju stavke delavcev, kršenju Kolektivne pogodbe in ne izplačilu dogovorjene višine 13. plače jasen pokazatelj, da se tako uprava podjetja, kot tudi nadzorni svet, želijo posluževati nezakonitih in protiustavnih ukrepov, ne spoštujejo dogovorov, ki so bili izborjeni v prejšnjih letih in tako škodijo vsem zaposlenim in tudi ugledu družbe.
Vir: STA
Ne pristajamo na argumentacijo, da si v trenutnih »kriznih časih« delavci ne zaslužijo izplačila dogovorjene 13. plače in da v večini podjetij po Sloveniji delavci ne dobijo niti plač, kaj šele 13. plače, saj je to argumentacija delodajalcev in vladajoče elite, ki nas prepričuje, da moramo biti zadovoljni s kakršnimikoli drobtinicami, ki nam jih ponujajo, saj je ogromno ljudi brezposelnih in delajo za manjše plačilo od nas, oziroma niti ne prejemajo plač. Potemtakem nam delodajalci ne rabijo dati niti 100 EUR plače, saj na Kitajskem in v Indiji delavci delajo celo za manjše plače in so s tem zadovoljni.
Kam pa se stekajo ogromni dobički elektro podjetij, glede na ceno električne energije, če si delavci niso zaslužili niti tistega, kar jim po Kolektivni pogodbi pripada?
PRAVICE SO IZBORJENE IN NE PODELJENE!
Alternativa Obstaja
sobota, 26. november 2011
BOJKOTIRAJMO PARLAMENTARNE VOLITVE!
in okrepimo sindikalizem!
V Civilni iniciativi Alternativa Obstaja pozivamo vse državljane in državljanke k bojkotu parlamentarnih volitev, saj le te predstavljajo antitezo demokraciji in ohranjajo utečene kapitalistične ekonomske proizvodne odnose, razmere in razmerja v družbi ter legitimirajo vertikalne hierarhične politične odnose, oblast in državo ter prenašajo politično odločanje na »izbrano« elito s čimer prenehamo govoriti o demokraciji (iz gr. »demos-kratos«) - vladavini ljudstva, z ljudstvom in za ljudstvo. Oblast in odločanje tako postane nekaj, kar je posest vladajočega razreda, ki so mu na voljo vsi državni (ideološki in represivni) aparati – preko njih lahko le-ta (razred namreč) uresniči svoj razredni cilj, izkoristi proletariat, akumulira presežno vrednost in s tem dominira/hegemonizira določeno družbeno polje.
Že to, da ne nagovarjamo vseh prebivalcev države v kateri živimo in naslavljamo samo državljane in državljanke in ne tudi migrantskih delavcev, ki tukaj živijo že leta, študentov na izmenjavi, ki že več let bivajo pri nas, posameznike in posameznice državljane drugih držav, ki so pri nas našli svoj košček prostora pod soncem, kaže na to, da živimo v diskriminatornem okolju, kjer se ljudi ločuje po načelu umetno sproducirane državne listine (državljanstva), ki posameznikom podeljuje pravico do udeležbe na cirkusu »navidezne« demokracije.
Če bi volitve kaj spremenile, bi bile prepovedane!
Parlamentarnim strankam, listam in gibanjem nikakor ne moremo in ne smemo zaupati. Parlamentarna (anti)demokracija je iztrošena in se je vedno izkazala za neuporabno in antidemokratično oziroma je vedno reproducirala boj za oblast in oblast samo, medtem ko se mi zavzemamo za popolno ukinitev oblastnih struktur. Posmeznik ne more vstopiti v parlamentarni boj, če nima za seboj močnega kapitalskega zaledja, v čigar interesu deluje ves svoj mandat. Zato nas ti ljudje ne morejo predstavljati in zastopati. Ti ljudje predstavljajo samo svoje kapitalistične barone iz ozadja. Zaman tudi iščemo poštenega politika, saj tak ne obstaja. Tudi, če je kakšen kdaj obstajal, se je znotraj parlamentarnega sistema spremenil, prilagodil in preobrazil, saj mora delovati po načelih svoje stranke, svojih baronov, ali pa pod pritiskom zunanjih kapitalističnih institucij (MMF, OECD, WB, ECB, WTO). Prevelik politični vpliv in moč odločanja skoncentrirana v nekaj posameznikih, spremeni te posameznike v sebične kleptomane in iz njih izvleče najbolj ostudne in oportunistične človeške lastnosti, saj se morajo v lobističnih igricah in vplivih raznih političnih in ekonomskih interesnih skupin, nenehno prilagajati in sprejemati kompromise s še tako nasprotnimi strankami, oziroma s še tako nasprotujočimi idejami in stališči. Poleg navedenega, pa ne gre spregledati dejstva, da izbrani poslanci v izbranem štiriletnem mandatu ne odgovarjajo nikomur, omogočena jim je celo imuniteta pred sodnim pregonom, kar pomeni, da se nad izbrano politično elito ne izvaja nikakršen nadzor s strani ljudi, ki so te poslance izbrali, oziroma lahko »izbranci« po mili volji spreminjajo dane predvolilne obljube in svoj volilni program brez kakršnihkoli posledic.
Slovenska strankokracija
Slovenska zakonodaja še dodatno priliva olje v ogenj antidemokratičnosti parlamentarne demokarcije, saj imamo v veljavi volilni sistem, v katerem kandidati in kandidatke za poslance in poslanke iz določenih volilnih okrajev, kljub morebitnemu velikemu številu glasov volilcev namenjenih tem kandidatom, niso izbrani v parlament, saj se poslance izbira po zapletenem strankarskem ključu, po katerem se izbere strankarsko najbolj primerne in poslušne kadre, ki se uvrstijo najvišje na prednostnih listah posameznih strank. Таko ne obstaja niti teoretična možnost, da bi lahko ljudje izbrali potencialno »poštenega« človeka, poslanca, ki mu zaupajo in bi mu zaupali »navidezno« predstavljanje njihovih interesov v parlamentu.
Tudi na prihajajočih parlamentarnih volitvah vse naše politične stranke ponujajo v svojih političnih programih pod krinko reševanja države iz finančne krize, najradikalnejše neoliberalne reforme pokojninskega sistema, zdravstva, zakona o delovnih razmerjih, javnega sektorja in privatizacijo najboljših državnih nekoč družbenih podjetij. Vse do zdaj smo se prebivalci in prebivalke Slovenije še pravočasno uprli vsem napovedanim reformam (pokojninska, malo delo, zdravstvena reforma), toda sledijo nam temačni časi, saj se nam na teh volitvah obetajo krvoločni neoliberalni težkokategorniki. Od najhujše neoliberalne različice, ki jo prepoznamo v Virantovi listi, do klerofašistične neoliberalne različice po meri avtoritativnega Janeza Janše in kapitalističnega magnata Zorana Jankovića in njegove liste, ki bo pod pretvezo šarma, karizme in partizanskih zgodbic zadala ljudem najhujši možni udarec in jih potisnila na prag revščine. O vlogi in pomenu strank kot so LDS, SD in ZARES ne bomo zgubljali preveč besed, saj so se ljudje že sami lahko prepričali o njihovih podlih načrtih in krajah družbenega imetja in načrtih krčenja socialnih pravic, da o populističnih strankah kot so SNS, Nsi ali DESUS niti ne govorimo. Identificirajte in prepoznajte ljudi, stranke in liste, ki vam prodajajo reforme in kratenje socialnih pravic. To so naši razredni sovražniki, ne glede na to, kako radi imajo Josipa Broza Tita, partizane, domobrance, ali so samo za heteroseksualne ali tudi za homoseksualne družine, ali podpirajo izgradnjo džamije ali ne in kakšno je njihovo mnenje do priseljencev. Ne pustite se zavesti!
Model prave demokracije je neposredna demokracija
Zavzemamo se za neposredno participativno direktno demokracijo in direktno akcijo tako na političnem kot tudi na ekonomskem polju.
Potrebno je vedeti, da je edino tisti model odločanja, ki vsakemu posamezniku in posameznici daje v roke moč odločanja - demokratičen model odločanja. Vsak prenos odločanja na poslance, predsednike, svetnike, župane, kralje, fevdalce, šefe, direktorje, klerike ali akademike, odpravlja demokracijo in uveljavlja nedemokratične/hierarhične modele odločanja v političnem, akademskem ali ekonomskem polju. Tako so tudi referendumi in novejše ideje internetnih glasovanj, le podaljški liberalnega parlamentarizma z »navidezno« demokracijo, čeprav jim je treba priznati večjo demokratičnost od same parlamentarne demokracije, saj reproducirajo in legitimirajo obstoječi politični razred, ki sam določa teme in vprašanja glasovanj, ne vključi v tovrstna glasovanja vseh družbenih skupin prebivalstva in rezultati glasovanj nikakor niso zavezujoči za politično elito, zato v veliko primerih ne upoštevajo izglasovane volje ljudstva.
Skupščine in plenumi, kjer se odloča s konsenzom in delovanje preko delovnih skupin, kjer ima vsak posameznik in posameznica pravico besede in glasa, so tista oblika demokracija, ki bi se morala uvesti v vse organizacije proizvodnje in v vse skupnosti. Večina podjetij se še vedno upravlja hierarhično, korporativno, fašistično, z vodilnim managarjem/diktatorjem na čelu in željo po pokorni in na sužnjelastniških izkoriščevalskih odnosih temelječi delovni sili, kar posledično zapira prostor za dialog, izmenjavo mnenj in demokracijo. Zato je potrebno preoblikovati vse ekonomske organizacije proizvodnje in vse naše lokalne skupnosti, četrti, fakultete in univerze na način samoupravljanja, kjer bi se na skupščinah in plenumih, neposredno kolektivno odločalo o vseh perečih vprašanjih in kjer bi se na pravičen in enakopraven način prerazporejal presežek dela, kar bi rešilo najbolj pereč problem današnjega časa in to je neenakopravna razporeditev kapitala. Ti procesi vsekakor zahtevajo od vseh nas večjo angažiranost in čas, jasen cilj pa mora biti mrežno organiziranje delavcev, meščanov, vaščanov, učiteljev, študentov in vseh ostalih kolektivov na najnižjih ravneh delovanja. Vzpostavljati moramo horizontalno mrežo avtonomnih delavskih sindikatov, avtonomnih lokalnih skupnosti, zadrug in drugih avtonomnih kolektivov in kooperativ od spodaj navzgor, začeti vzpostavljati nove ekonomske odnose, samoupravni sistem in vpeljati direktno demokratičo odločanje. Težiti je potrebno k horizontalnemu mreženju kolektivov, da ne pride do zlorab v odločanju in da preprečimo hierarhijo, potrebno je omejiti možnost centralizacije ter ukiniti ideologijo večne tekmovalnosti med ljudmi in okrepiti medsebojno sodelovanje, solidarnost ter kooperacijo.
Politični primeri pozitivne prakse neposredne demokracije iz zvezne države Vermont v ZDA, iz držav v Južni Ameriki, kot so Bolivija, Peru, Ekvador, Venezuela, primer mesta Porto Alegre iz Brazilije, Kerale iz Indije, Gibanja »Demokracija Zdaj« iz Španije, Okupirajmo Wall Street iz New Yorka in navsezadnje primeri plenumov na slovenskih fakultetah in skupščin pred ljubljansko BOJ(r)ZA in še številčnejši ekonomski primeri samoupravnih delovnih kolektivov po svetu nam kažejo, da je neposredna demokracija v praksi izvedljiva in gre za pravo in resno alternativo vsem obstoječim oblikam družbene organizacije odločanja.
Čas je za pravo demokracijo! Vpeljimo neposredno demokracijo!
Alternativa Obstaja (ciAO)
V Civilni iniciativi Alternativa Obstaja pozivamo vse državljane in državljanke k bojkotu parlamentarnih volitev, saj le te predstavljajo antitezo demokraciji in ohranjajo utečene kapitalistične ekonomske proizvodne odnose, razmere in razmerja v družbi ter legitimirajo vertikalne hierarhične politične odnose, oblast in državo ter prenašajo politično odločanje na »izbrano« elito s čimer prenehamo govoriti o demokraciji (iz gr. »demos-kratos«) - vladavini ljudstva, z ljudstvom in za ljudstvo. Oblast in odločanje tako postane nekaj, kar je posest vladajočega razreda, ki so mu na voljo vsi državni (ideološki in represivni) aparati – preko njih lahko le-ta (razred namreč) uresniči svoj razredni cilj, izkoristi proletariat, akumulira presežno vrednost in s tem dominira/hegemonizira določeno družbeno polje.
Že to, da ne nagovarjamo vseh prebivalcev države v kateri živimo in naslavljamo samo državljane in državljanke in ne tudi migrantskih delavcev, ki tukaj živijo že leta, študentov na izmenjavi, ki že več let bivajo pri nas, posameznike in posameznice državljane drugih držav, ki so pri nas našli svoj košček prostora pod soncem, kaže na to, da živimo v diskriminatornem okolju, kjer se ljudi ločuje po načelu umetno sproducirane državne listine (državljanstva), ki posameznikom podeljuje pravico do udeležbe na cirkusu »navidezne« demokracije.
Če bi volitve kaj spremenile, bi bile prepovedane!
Parlamentarnim strankam, listam in gibanjem nikakor ne moremo in ne smemo zaupati. Parlamentarna (anti)demokracija je iztrošena in se je vedno izkazala za neuporabno in antidemokratično oziroma je vedno reproducirala boj za oblast in oblast samo, medtem ko se mi zavzemamo za popolno ukinitev oblastnih struktur. Posmeznik ne more vstopiti v parlamentarni boj, če nima za seboj močnega kapitalskega zaledja, v čigar interesu deluje ves svoj mandat. Zato nas ti ljudje ne morejo predstavljati in zastopati. Ti ljudje predstavljajo samo svoje kapitalistične barone iz ozadja. Zaman tudi iščemo poštenega politika, saj tak ne obstaja. Tudi, če je kakšen kdaj obstajal, se je znotraj parlamentarnega sistema spremenil, prilagodil in preobrazil, saj mora delovati po načelih svoje stranke, svojih baronov, ali pa pod pritiskom zunanjih kapitalističnih institucij (MMF, OECD, WB, ECB, WTO). Prevelik politični vpliv in moč odločanja skoncentrirana v nekaj posameznikih, spremeni te posameznike v sebične kleptomane in iz njih izvleče najbolj ostudne in oportunistične človeške lastnosti, saj se morajo v lobističnih igricah in vplivih raznih političnih in ekonomskih interesnih skupin, nenehno prilagajati in sprejemati kompromise s še tako nasprotnimi strankami, oziroma s še tako nasprotujočimi idejami in stališči. Poleg navedenega, pa ne gre spregledati dejstva, da izbrani poslanci v izbranem štiriletnem mandatu ne odgovarjajo nikomur, omogočena jim je celo imuniteta pred sodnim pregonom, kar pomeni, da se nad izbrano politično elito ne izvaja nikakršen nadzor s strani ljudi, ki so te poslance izbrali, oziroma lahko »izbranci« po mili volji spreminjajo dane predvolilne obljube in svoj volilni program brez kakršnihkoli posledic.
Slovenska strankokracija
Slovenska zakonodaja še dodatno priliva olje v ogenj antidemokratičnosti parlamentarne demokarcije, saj imamo v veljavi volilni sistem, v katerem kandidati in kandidatke za poslance in poslanke iz določenih volilnih okrajev, kljub morebitnemu velikemu številu glasov volilcev namenjenih tem kandidatom, niso izbrani v parlament, saj se poslance izbira po zapletenem strankarskem ključu, po katerem se izbere strankarsko najbolj primerne in poslušne kadre, ki se uvrstijo najvišje na prednostnih listah posameznih strank. Таko ne obstaja niti teoretična možnost, da bi lahko ljudje izbrali potencialno »poštenega« človeka, poslanca, ki mu zaupajo in bi mu zaupali »navidezno« predstavljanje njihovih interesov v parlamentu.
Tudi na prihajajočih parlamentarnih volitvah vse naše politične stranke ponujajo v svojih političnih programih pod krinko reševanja države iz finančne krize, najradikalnejše neoliberalne reforme pokojninskega sistema, zdravstva, zakona o delovnih razmerjih, javnega sektorja in privatizacijo najboljših državnih nekoč družbenih podjetij. Vse do zdaj smo se prebivalci in prebivalke Slovenije še pravočasno uprli vsem napovedanim reformam (pokojninska, malo delo, zdravstvena reforma), toda sledijo nam temačni časi, saj se nam na teh volitvah obetajo krvoločni neoliberalni težkokategorniki. Od najhujše neoliberalne različice, ki jo prepoznamo v Virantovi listi, do klerofašistične neoliberalne različice po meri avtoritativnega Janeza Janše in kapitalističnega magnata Zorana Jankovića in njegove liste, ki bo pod pretvezo šarma, karizme in partizanskih zgodbic zadala ljudem najhujši možni udarec in jih potisnila na prag revščine. O vlogi in pomenu strank kot so LDS, SD in ZARES ne bomo zgubljali preveč besed, saj so se ljudje že sami lahko prepričali o njihovih podlih načrtih in krajah družbenega imetja in načrtih krčenja socialnih pravic, da o populističnih strankah kot so SNS, Nsi ali DESUS niti ne govorimo. Identificirajte in prepoznajte ljudi, stranke in liste, ki vam prodajajo reforme in kratenje socialnih pravic. To so naši razredni sovražniki, ne glede na to, kako radi imajo Josipa Broza Tita, partizane, domobrance, ali so samo za heteroseksualne ali tudi za homoseksualne družine, ali podpirajo izgradnjo džamije ali ne in kakšno je njihovo mnenje do priseljencev. Ne pustite se zavesti!
Model prave demokracije je neposredna demokracija
Zavzemamo se za neposredno participativno direktno demokracijo in direktno akcijo tako na političnem kot tudi na ekonomskem polju.
Potrebno je vedeti, da je edino tisti model odločanja, ki vsakemu posamezniku in posameznici daje v roke moč odločanja - demokratičen model odločanja. Vsak prenos odločanja na poslance, predsednike, svetnike, župane, kralje, fevdalce, šefe, direktorje, klerike ali akademike, odpravlja demokracijo in uveljavlja nedemokratične/hierarhične modele odločanja v političnem, akademskem ali ekonomskem polju. Tako so tudi referendumi in novejše ideje internetnih glasovanj, le podaljški liberalnega parlamentarizma z »navidezno« demokracijo, čeprav jim je treba priznati večjo demokratičnost od same parlamentarne demokracije, saj reproducirajo in legitimirajo obstoječi politični razred, ki sam določa teme in vprašanja glasovanj, ne vključi v tovrstna glasovanja vseh družbenih skupin prebivalstva in rezultati glasovanj nikakor niso zavezujoči za politično elito, zato v veliko primerih ne upoštevajo izglasovane volje ljudstva.
Skupščine in plenumi, kjer se odloča s konsenzom in delovanje preko delovnih skupin, kjer ima vsak posameznik in posameznica pravico besede in glasa, so tista oblika demokracija, ki bi se morala uvesti v vse organizacije proizvodnje in v vse skupnosti. Večina podjetij se še vedno upravlja hierarhično, korporativno, fašistično, z vodilnim managarjem/diktatorjem na čelu in željo po pokorni in na sužnjelastniških izkoriščevalskih odnosih temelječi delovni sili, kar posledično zapira prostor za dialog, izmenjavo mnenj in demokracijo. Zato je potrebno preoblikovati vse ekonomske organizacije proizvodnje in vse naše lokalne skupnosti, četrti, fakultete in univerze na način samoupravljanja, kjer bi se na skupščinah in plenumih, neposredno kolektivno odločalo o vseh perečih vprašanjih in kjer bi se na pravičen in enakopraven način prerazporejal presežek dela, kar bi rešilo najbolj pereč problem današnjega časa in to je neenakopravna razporeditev kapitala. Ti procesi vsekakor zahtevajo od vseh nas večjo angažiranost in čas, jasen cilj pa mora biti mrežno organiziranje delavcev, meščanov, vaščanov, učiteljev, študentov in vseh ostalih kolektivov na najnižjih ravneh delovanja. Vzpostavljati moramo horizontalno mrežo avtonomnih delavskih sindikatov, avtonomnih lokalnih skupnosti, zadrug in drugih avtonomnih kolektivov in kooperativ od spodaj navzgor, začeti vzpostavljati nove ekonomske odnose, samoupravni sistem in vpeljati direktno demokratičo odločanje. Težiti je potrebno k horizontalnemu mreženju kolektivov, da ne pride do zlorab v odločanju in da preprečimo hierarhijo, potrebno je omejiti možnost centralizacije ter ukiniti ideologijo večne tekmovalnosti med ljudmi in okrepiti medsebojno sodelovanje, solidarnost ter kooperacijo.
Politični primeri pozitivne prakse neposredne demokracije iz zvezne države Vermont v ZDA, iz držav v Južni Ameriki, kot so Bolivija, Peru, Ekvador, Venezuela, primer mesta Porto Alegre iz Brazilije, Kerale iz Indije, Gibanja »Demokracija Zdaj« iz Španije, Okupirajmo Wall Street iz New Yorka in navsezadnje primeri plenumov na slovenskih fakultetah in skupščin pred ljubljansko BOJ(r)ZA in še številčnejši ekonomski primeri samoupravnih delovnih kolektivov po svetu nam kažejo, da je neposredna demokracija v praksi izvedljiva in gre za pravo in resno alternativo vsem obstoječim oblikam družbene organizacije odločanja.
Čas je za pravo demokracijo! Vpeljimo neposredno demokracijo!
Alternativa Obstaja (ciAO)
četrtek, 17. november 2011
torek, 8. november 2011
Odvetnik Sindikata žerjavistov (SŽPD) in Sindikata izvajalcev pristaniških storitev (SIPS) o stanju v Luki Koper
Lisjak za Krizno ogledalo STA: Do stavke ne bi prišlo, če bi Luka imela pravega lastnika
12.8.2011 14:26 | Intervju, Slovenija
Koper, 12. avgusta (STA) – Nujno je, da Luka Koper dobi nadzor nad spoštovanjem zakonodaje, ko gre za delavce luških podizvajalcev, je v pogovoru za STA poudaril odvetnik Aleksander Lisjak. Po njegovem prepričanju sta v tem primeru na ravni inšpekcij zatajili tako država kot Luka. Kot je dodal, do stavke žerjavistov ne bi moglo priti, če bi imela Luka pravega lastnika.
Z Aleksandrom Lisjakom, pravnim zastopnikom delavcev IPS v Luki Koper in sindikata žerjavistov, smo se pogovarjali le nekaj dni po preklicu stavke s strani sindikata žerjavistov pomorskih dejavnosti in podpisa začasnega dogovora, ki naj bi uredil položaj t.i. delavcev IPS.
Kakšna je sploh zakonodaja na področju izvajalcev pristaniških storitev (IPS) in kaj se bo zdaj z dogovorom, ki je bil sklenjen med temi delavci, njihovimi delodajalci in Luko Koper in ki je pripeljal do konca protesta, lahko spremenilo?
Posebnih predpisov, ki bi urejali to področje, vsaj če gledamo z vidika pravic delavcev, ni. Obstajajo pa drugi predpisi, ki urejajo posredovanje delovne sile. To je posebno poglavje tudi v zakonu o delovnih razmerjih. Torej gre za organizacije, ki so posebej registrirane za “posojanje delavcev” in v tem primeru so določene “zaščitne klavzule” tudi za delavce. To pomeni, da morajo biti povsem izenačeni z delavci iz podjetij, kamor so napoteni. Po drugi strani pa so tu inšpekcije.
Klasična storitev, kot jo opravljajo delavci IPS, je lahko namenjena le nekim storitvam v drugem podjetju, ki pa se izvajajo pod nadzorom IPS, torej oni odrejajo delo, delovni čas, plačo.
Ko pa je pride delavec IPS v Luko, mu luški delovodje odrejajo, kje bo delal, celo ure mu pišejo. IPS ne ve niti, koliko ur je njegov delavec delal. Delodajalec mu pove le, kam se mora javiti na delo, delavec pa ne ve, kje bo delal niti kdaj bo zaključil z delavnikom. Delodajalci teh delavcev tako dostikrat niti niso vedeli, da njihov delavec dela kontinuirano po dve ali tri izmene. In tu je vprašljiva zakonitost tega stanja.
Vir: STA/Matjaž Rušt
Kaj pa bo ta tristranski dogovor uredil?
Potrebno je reči, da za nastanek tega stanja ni kriva sedanja uprava Luke. IPS so v Luki Koper prisotni vsaj 15 let, njihov problem pa je večslojen. Tako je vprašanje razmerja med podjetji IPS in samo Luko, drugo pa je problem teh delavcev, ki so popolnoma prepuščeni na milost in nemilost svojih delodajalcev.
Zakaj to govorim? Večinoma gre za delavce, ki delajo na osnovi začasnih delovnih dovoljenj, in v tem primeru seveda se postavlja problem nadzora nad delovnim časom in njihovimi pravicami.
Sindikat žerjavistov je že tri leta opozarjal na njihovo stanje. Seveda sindikat ni mogel posegati v njihove plače, opozarjal pa je, kateri delavci in pod kakšnimi pogoji delajo v Luki ter da je delo nevarno. Uprava, tudi prejšnja, je to vedela in ni naredila ničesar, branila pa se je, češ da ne morejo nadzorovati razmerij med delavci in njihovimi delodajalci. Kar je pravno seveda čisto točno.
Zato je tu nujno, da Luka uredi ta razmerja tako, da bo imela tudi sama nadzor nad izvajanjem oziroma nad spoštovanjem zakonodaje, tudi pri zaposlovanju teh delavcev. To pa potem nujno terja tristranski dogovor. Čim ostanemo samo na teh razmerjih, kot so bila zdaj, je problem nerešljiv. Lahko se zagotovi neke dobre namene, ampak ni nekega nadzora, ker Luka ne more posegati v ta razmerja. Ker pa delavci vedo, da je Luka za razliko od IPS neko urejeno podjetje – končno je večinski lastnik država -, vedo tudi, da lahko tam dobijo neko zaslombo v primeru, če bi prišlo do hudih kršitev.
Pa je ta tristranski dogovor že podpisan?
Ne. Dogovorjen je bil tristranski dogovor z izrecno določbo, da bo obstajal tak tripartitni sistem dogovarjanja o pravicah teh delavcev, hkrati pa je bil določen 60-dnevni rok, ko naj bi se že dogovorili o nekih izhodiščih oziroma minimalnih pravicah. Luka tega dela dogovora ni podpisala, ker mora v presojo nadzornemu svetu, saj podpis lahko prinese dodatne finančne obremenitve, za katere uprava ni pristojna.
Osebno sicer pričakujem, da bo nadzorni svet rekel, da to ni njihova materija, kar pomeni, da bo uprava lahko podpisala tak dogovor, če bo seveda še vedno pri tem stališču.
V nasprotnem primeru pa lahko delavci napovejo stavko?
Točno tako. Vprašanje seveda je, zoper koga bodo stavkali. Delavci bi lahko stavkali zoper Luko, ki pa ni njihov delodajalec. Njihov delodajalec so IPS, ki pa bi želeli uresničevati določene pravice, v kolikor bi tu bil dosežen tudi ustrezen dogovor z Luko. Kajti nedvomno je, da bo ta dogovor terjal neka večja sredstva s strani Luke do IPS.
Omenjala se je tudi možnost arbitraže.
Tako je. V kolikor v 60 dneh ne bi bilo dogovora, ker pač lahko ima vedno nekdo fige v žepu, se imenuje arbitražo. Vemo pa, da arbitraža v principu deluje tako, da vsaka stranka določi enako število arbitrov, ostale pa lahko imenuje, če se stranke ne dogovorijo med sabo, sodišče. In ta arbitraža naj bi potem v nadaljnjih 60 oziroma 90 dnevih dejansko določila vsebino minimalnih pravic, upoštevaje seveda zakon, neke primerljive kategorije kolektivne pogodbe itd.
Kaj pa določitev tarifnega dela oziroma ovrednotenje dela delavcev IPS?
To sodi v obseg minimalnih pravic. Delavci so sicer že postavili neke zahteve, predloge izhodiščnih plač za posamezna delovna mesta in višino dodatkov, vendar je dejansko to neuresničljivo, ker morajo te predloge spremljati neke analize.
Mislim pa, da problem pri delavcih IPS ni toliko neka osnovna plača kot pa dodatki, do katerih so upravičeni, bodisi da gre tu za dodatke za težke delovne pogoje. Če denimo vzamete kolektivno pogodbo Luke Koper, imajo delavci, ki delajo v takih pogojih, zelo visoke dodatke. Potem gre še za vse preostale dodatke, ki jih imajo vsi delavci, torej za nedeljsko in nadurno delo, delo na dan praznika itn., kar se jim prav tako ni upoštevalo. Nekateri delavci so imeli fiksno urno postavko ne glede na to, koliko in kdaj so delali.
Je k temu dogovoru sicer pristopilo vseh 43 podjetij IPS?
K temeljnemu dogovoru, ki je bil sklenjen za prekinitev stavke, so pristopili vsi IPS. Dogovor, ki je bil sklenjen, kot pogoj za prekinitev stavke vsebuje nek minimum zaščite delavcev, obstaja pa tudi nek osnutek dogovora, ki ga mora odobriti nadzorni svet, o čemer smo prej govorili, da si pa bodo vse stranke ne glede na to prizadevale za nadaljnji dialog. V primeru, da ne bi prišlo do zelene luči s strani nadzornega sveta, bi morali še vedno ta dialog nadaljevati. Tudi tu je opredeljen rok 30 dni za dogovor.
Sami delodajalci so opozarjali, da imajo nelojalno konkurenco, da nekateri podpogdbeniki Luke začasno pripeljejo delavce, ki jim plačujejo po le dva evra na uro. Bi ta dogovor zajel tudi te delavce?
Ta dogovor obsega vse podizvajalce in pomeni, da velja tudi za tiste delavce, ki so še vedno “nevidni”, ki niso bili vključeni v ta razmerja, in tako ne izključuje nobenega. IPS so dolžni ne glede na strukturo zaposlenih – ali so naši državljani, ali tujci, ali na začasnem delu itd. – spoštovati v enaki meri vse te določbe. Torej tudi tu gre za prepoved diskriminacije, ker vsak dogovor med delodajalci tudi njih ščiti pred nelojalno konkurenco.
Če za razmere, v katerih so bili delavci, Luka formalno ni bila odgovorna, kdo je potem zatajil? Morda inšpektorji?
Res je, da so inšpektorji vsaj zadnjih pet let redno prihajali, a konkretnih kršitev, na katere je opozarjal sindikat žerjavistov, niso ugotovili oziroma niti niso ugotavljali.
Zatajila je država, čeprav je vedela za konkreten primer, zatajila je na nivoju inšpekcijskih služb, se pravi nadzora nad izvajanjem zakona o delovnih razmerjih in vseh teh predpisov. To je jasno in nesporno.
Zatajila je tudi Luka Koper, ki je bila s temi problemi seznanjena in jih je dopuščala. Ne bom trdil, da je Luka Koper neposredno odgovorna, je pa posredno, ker ni uredila teh razmerij, pa bi jih lahko.
Sam sem bil prisoten, ko so člani uprave, tudi prejšnje, bili seznanjeni z vsemi temi okoliščinami, a so samo roke dvigali v duhu, mi tu ne moremo nič. Oni kot monopolist v teh razmerjih pa lahko kadar koli lahko IPS dajo neko določbo, da ima Luka Koper pravico izvajati nadzor nad uveljavljanjem zakonodaje. Dovolj je to.
Očitno so mislili: dokler gre tako, je v redu. Seveda gre za vprašanje stroškov storitev oziroma delovne sile oziroma lahko tudi kakšnih drugih interesov, o katerih se veliko govori in ki se pojavljajo med posameznimi vodilnimi v Luki in IPS-i.
Kako komentirate izjavo predsednika uprave Luke Gregorja Veselka po preklicu stavke žerjavistov, da je bila napoved odpovedi delovnih razmerij članom stavkovnega odbora taktična poteza?
S tem je predsednik uprave v bistvu povedal vse. Povedal je to, kar je ves čas trdil sindikat žerjavistov, da gre za pritisk na stavkajoče, in mislim, da celoten kontekst stavke, od napovedi dalje, nam lahko to potrdi. Ker nekatera dejstva so tu nesporna.
Očitno je, da se uprava tri, štiri dni sploh ni pogajala z delavci, kar bi se morala po zakonu. Ko pa so že pogajanja stekla, so do seje nadzornega sveta trajala morda pol ure, uro. Torej vedelo se je, da takšna pogajanja ne morejo pripeljati do nekega pozitivnega rezultata. In vmes, torej že nekaj dni po začetku stavke, so sprožili postopke odpovedi delovnih razmerij.
Tako obnašanje uprave pomeni le eno. Prvič, da so imeli tihi pristanek nekoga iz lastniške strukture. Čutili so se tako varne, da lahko tvegajo stavko s prepričanjem, da so pravilno ocenili, da gre za nezakonito stavko. In tukaj je temeljni kamen spotike: uprava si je vzela pristojnost ocenjevati zakonitost stavke in zaradi take napačne ocene se štiri dni sploh ni pogajala oziroma šest dni se ni resno pogajala.
A niso že s tem, da so se po štirih dneh začeli pogajati, dejansko vsaj posredno priznali stavki zakonitost?
Ne. Uprava Luke Koper je imela možnost po zakonu – ne vem, zakaj niso v to šli – predlagati delovnemu sodišču izdajo začasne odredbe, s katero bi se delavcem prepovedalo nadaljnjo stavkanje.
Ampak do izdaje te odredbe ni prišlo …
Niti zahteve niso vložili.
In to kljub temu, da so najeli dodatnega odvetnika za to, da rešuje težave s stavko?
Če bi imela Luka pravega lastnika, do tega ne bi moglo priti. V Luki ni lastnika oziroma je lastnik, ki se zelo neodgovorno obnaša do tega podjetja. Mi vseh stavkajočih delavcev ne moremo nadomestiti z drugimi, sploh pa če je stavka zakonita. To pomeni, da je uprava tista, ki bi morala vleči take poteze, da naredi maksimalno, da do stavke ne pride oziroma da so posledice čim manjše.
Veliko se je govorilo, da bi moral v Luki med stavko posredovati prometni minister Patrick Vlačič.
Minister Vlačič je posredoval ob napovedi stavke v februarju in jo minuto pred začetkom dejansko preprečil. Njemu gre zasluga, da takrat ob enakih zahtevah ni prišlo do stavke. V bistvu se to potem v štirih, petih mesecih ni reševalo in se je zdaj razplamtelo.
Ne morem sicer komentirati, zakaj ministra Vlačiča ni bilo v Luki. Mislim pa, da v prvi vrsti to ni njegova funkcija, hkrati pa menim, da ne more biti ravnodušen do teh dogodkov, nenazadnje stavka je imela hude posledice tudi za ostale v člene v tej verigi transportne dejavnosti, ki sodi pod to ministrstvo. Zato mislim, da ministrstvo kot tudi vlada ne moreta biti ravnodušna, čeprav nima vlada kot lastnik nobenih pristojnosti pri tem. Seveda pa ima druge vzvode, s katerimi bi lahko, če ne preprečila, pa vsaj zmanjšala posledice take stavke.
Nadzorni svet, ki sicer ne more odločati o tem, ali se dopusti stavka ali ne, ima pa pristojnost vplivanja na člane uprave, katere lahko kadar koli zamenja in imenuje nove, prav nadzorni svet bi se moral sestati točno teden, preden se je dejansko sestal. In to je osnovna napaka. Nadzorni svet pa predstavlja lastnike. Noben lastnik ne bi dopustil takega obnašanja svojih nadzornih organov, to je dejstvo.
Kdo bi moral odgovarjati za škodo, ki je nastala, in ali mislite, da bo zanjo kdo odgovarjal?
Mislim, da ne bo nihče odgovarjal, o tem sem skoraj prepričan. Do sedaj ne vem za primer, da bi kdo s strani upravljavcev, bodisi da je to nadzorni svet ali uprava ali kdor koli, kdaj odgovarjal. Delavci so že, bile so že take tožbe. V tem primeru do tega ne more priti, ker je v dogovoru o prekinitvi stavke izrecna zaveza Luke, da se odpoveduje odškodninskim zahtevkom zoper stavkajoče s tega naslova.
Torej tudi ugotavljanje zakonitosti stavke ni smiselno?
Ne, ni smiselno, gre zgolj za neko načelo. Stavka ne more biti nezakonita, tudi če sledimo razlogom, ki jih navaja Luka, torej da ni bila nujna, primerna in da je bila nesorazmerna. Povsem enake stavkovne zahteve so bile namreč postavljene februarja in ni bilo nikoli nobenega ugovora s strani uprave. Že to kaže na dejstvo, da so sedaj iskali nek razlog za discipliniranje tega sindikata. To pa, mislim, je bilo težišče v tej stavki.
Sindikat delavcev IPS (SIPS) zdaj pravno formalno obstaja?
Da. Formalno obstaja od aprila, ima statut in je registriran kot samostojni sindikat. Ti dogodki pa so ga ustanovili tudi dejansko, med delavci. Mislim, da so sedaj dobili neko motivacijo in smisel svojega obstoja ter videli neke rezultate, čeprav zanje niso oprijemljivi, ker še niso dali nekih posledic pri plači ali čemur koli. Je pa to neka zasnova in mislim, da je največ, kar so dobili, to, da bodo lahko svoj status definitivno uredili, kar je bilo sedaj nemogoče.
Mislim, da so dosegli maksimum, ki so ga lahko v danih okoliščinah dosegli. Luka je s tem dobila še en sindikat, ki ga je tako kot sindikat žerjavistov ustvarila Luka sama. Mislim, da je bil sindikat žerjavistov pred štirimi, petimi leti ustanovljen kot posledica arogance tedanjega delavskega direktorja. To, da so se delavci združili in dobili ta močan sindikalni naboj po urejanju zadev, je bila reakcija na tedanjo ignoranco in aroganco pristojnih v upravi Luke Koper.
Veliko ljudi se s stavko žerjavistov ne strinja, saj menijo, da razlogi za stavko niso dovolj argumentirani in da gremo lahko potemtakem vsi stavkat. Smo ostali pretihi ali so žerjavisti preglasni?
To je zelo poenostavljeno razmišljanje. Ljudje se običajno ne zavedajo, kakšen velik psihičen napor je stavka za stavkajočega. Pri nekaterih stavkah gre uprava namenoma v smer, da bi po dnevu ali dveh delavce izčrpala, tako da bi se ti vrnili na delo. In nekateri res začnejo popuščati. Poleg tega je v določenih podjetjih nemogoče ustvariti tak naboj, da bi ljudje stavkali, tudi če so jim kršene pravice. Imamo številne organizacije na področju varovanja premoženja, ko ljudje po več let ne dobijo regresa, pa bi ponekod že zdavnaj stavkali. Drugod pa ne stavkajo, ker niso ustrezno organizirani, bojijo se in nimajo dovolj močne motivacije, da bi rekli: bomo stavkali en teden oziroma do izpolnitve zahtev. Ljudje imajo za seboj družine, delodajalec pa jih straši, da bodo izgubili službo, firma bo šla v stečaj in delavci težko dobijo tako močno motivacijo, da vzdržijo teden ali več. Razen tistih, ki so na dnu, brez plače, propadla podjetja in podobno.
Če opazujemo s strani, morda deluje enostavno, pa ni res. 23 delavcev, članov stavkovnega odbora, je bilo pripravljenih tvegati vse, tudi zaposlitev, kar kaže na to, da so bili razlogi za stavko subjektivno v njihovem zavedanju zelo utemeljeni in upravičeni. Nobena stavka ne bi mogla trajati toliko dni zgolj iz razloga, da se zruši upravo ali zaradi nekih izmišljenih razlogov. Če v Sloveniji analizirate stavke, vidite, da so večinoma tam, kjer so ljudje v brezupnem položaju. Denimo Vegrad, ali firme pred stečajem, kjer so delavci tri mesece brez plače.
Vendar v primeru žerjavistov ne gre za to?
Ampak to so prave stavke. Na Zahodu tistih drugih stavk sploh ni. Tipična stavka pri nas je zaradi kršitve pravic, na Zahodu pa hočejo več pravic. Kakšne floskule berete. Imajo 2500 evrov plače pa še si upajo stavkati? Ja, najbolje, da vsi pristanemo na 1200 evrov, da bomo vsi enako zadovoljni in vsi bomo reveži in bomo stavkali samo takrat, ko nam bodo še 1000 evrov vzeli. To je zgrešena logika in pristajanje, tudi s strani ljudi, ki tako komentirajo, na neko hlapčevsko vlogo.
Tudi mediji smo glede teh plač dobili zelo zamegljeno sliko …
Ja, vprašanje je, kaj računamo vse v plačo. Eno je osnovna plača in v večini podjetij dobijo le osnovno plačo, ker ni potrebe po nekih drugih dodatkih. V Luki je pa pri plačah poudarek ravno na vsem drugem, ne na osnovni plači. Ogromno je nadurnega dela, dela ob sobotah, nedeljah, praznikih, in tu so še bistveno težji delovni pogoji kot drugod. Res pa je, da je Luka uspešna in lahko plačuje in dobijo del iz naslova gospodarnosti, trinajsto plačo. To pa je ugodnost.
No, žerjavisti tokrat niti niso stavkali zaradi plače …
Zakaj pa bi morali samo zaradi plače stavkati, zakaj ne zaradi delovnih pogojev in zato, da ne bo zraven mene delal delavec, ki je delal že v treh izmenah in uprava ničesar ne naredi, kar bi lahko naredila? Uprave ni stalo niti enega evra, da je sedaj uredila področje varstva pri delu. To bi lahko storila pred petimi leti, očitno nekomu to ni bilo v interesu, samo to lahko rečem. To so neke nelogičnosti, ki kažejo na neka ozadja.
Delodajalci, torej podjetja IPS, so opozorili, da niso oni krivi, da imajo njihovi delavci tako nizke plače, ampak da tudi njih “stiska” Luka.
Točno. Tisti, ki hoče upoštevati zakonodajo in je pošten in želi delavcem vsaj neke minimalne dodatke plačevati, bo imel v določenih primerih izgubo. To je dejstvo. Zato sem jaz vedno trdil, da bi ta tristranski dogovor pomenil nek dodaten strošek za Luko. Torej, nekje nekdo krade, bomo rekli po domače, ali delavcem ali IPS, tu je nekje denarja premalo, ne vemo, pa koliko.
Kar lahko kontroliramo, je, da nekateri delavci dobijo bistveno premalo. Od delodajalcev pa sem dobil informacije, da tisti, ki plačuje manj, lahko “pride skozi” in ima nek dobiček. Imamo pa nekaj teh delodajalcev, ki imajo tudi tožbe zoper Luko Koper, ker niso uspeli pokriti vseh stroškov delovne sile. Ravno zato delodajalci zahtevajo izenačitev pogojev, vzpostavitev nekega transparentnega sistema in pravil igre, ki bodo za vse enaka, tako da ne bo moglo prihajati do tega, da bi nek delodajalec zlorabljal delavce in jih plačeval po dva evra, da si bo sam koval dobiček. To sedaj lahko prosto počne, saj Luka nadzora nad tem ni imela in to je vodilo do tega, da je luka dobila stavko. In tega si ne sme več dopustiti.
Namestnik predsednika uprave Luke Tomaž Martin Jamnik je na koncu pogajanj komentiral, da je Luka “aktivno odprla svoj žep”.
Ja, ampak ob bolj modrem postopanju bi bistveno več prihranili, če bi pravočasno to uredili. Pa pustimo škodo ob stavki, mislim na izid stavke.
Kako pa je z našo zakonodajo na področju stavke?
To je pa naslednji problem, problem za delodajalce in ne za delavce. Delavci se tega formalno pravno niti ne zavedajo, izhaja pa že iz ustave. Ustava govori o pravici do stavke. V izpeljavi tega zakon o stavki govori, da če stavko pravočasno napoveš, je v vsakem primeru zakonita. Neka dejavnost, predvsem prevoz ali transport, ki lahko bistveno vpliva ne le na proizvodni proces v podjetju, ampak na neke širše življenjske razmere v okolju, imajo tako izjemno moč pri stavki. Denimo vozniki tovornjakov v Franciji ali pri nas železnica, bi lahko stavkali in bi bila stavka kadarkoli zakonita.
Res je, da gre sodna praksa v smer nesorazmernosti, ki je pa denimo pri vprašanju varstva pri delu zelo težko določljiva. Sploh pa delodajalec nima pristojnosti, da bi to ocenjeval, saj smo sicer zaključili s stavkami. In potem tudi ni več ustavne pravice do stavke. Zakon pa ne more omejevati ustavnih pravic, razen tam, kjer ustava izrecno to dopušča. Pri nas imamo formalno pravno zasnovano izredno široko pravico do stavke, uresničuje se pa tam, kjer so močni sindikati in kjer stavka lahko povzroči delodajalcu tako škodo, da ima stavka učinek. Čistilke v Luki bi lahko stavkale dva meseca, a kdo bi jih pogledal?
Glede IPS-ov je zakonodaja zadovoljiva, ali bi jo bilo potrebno nadgraditi?
Mislim, da ravno zaradi pojavov, kot je bil ta in morda je v gradbeništvu neka zelo podobna zadeva, je to vprašanje zelo na mestu. V dejavnostih, kjer gre za nenadzorovano število podizvajalcev, se izgubita sled in nadzor. Predvsem slednje je problem. Nikoli ne sme biti predpis zastavljen tako, da boš dal težo na inšpekcijo. Inšpekcija je skrajni izhod. Predpisi morajo bit taki, da čim manj dopuščajo neke nezakonitosti.
V tem primeru, ko je praksa pokazala odstopanja in bistvene kršitve zakonodaje, bi morali to področje po mojem mnenju urediti. In da se ga urediti. Naročnik, v tem primeru Luka ali nekdo v gradbeništvu, bo dejal: jaz imam pogodbo le s prvim izvajalcem, drugi me ne brigajo. Če bomo ostali pri tem, bomo tlačili glavo v pesek in ne bomo nikoli ničesar rešili. Drugače bo, če bomo zahtevali odgovornost naročnika tudi za naslednje podizvajalce, torej če Luka kot naročnik pošteno plača, ima tudi vso pravico zahtevati, da se spoštujejo vsi predpisi in ima pravico nadzora do zadnjega člena. Sploh pa, ker se to delo izvaja na njenem območju in kjer bi po sami naravi kakršnikoli zapleti lahko ogrozili poslovanje, je nuja, da se to uredi. Zato sem pri Luki optimist. Ne glede na spremembo predpisov pa je največji pozitiven učinek te stavke, da je treba ta razmerja urediti drugače, tako da bo Luka imela nadzor nad vsemi, ki prihajajo v Luko.
Torej bi lahko zakon to tako uredil, da bi se takšna praksa razširila na celotno področje podizvajalcev?
Da, tudi na druga bi lahko razširili. Vsi vemo, kakšni so nekateri podizvajalci. Nekdo ima pet podjetij in dopusti, da gre podjetje v stečaj, dolguje lahko pet plač in podobno. Naročnik je pa vedno tisti, ki je kapitalsko in drugače močan in bi zakon moral naložiti del odgovornosti tudi njemu.
Kdo je torej zdaj na potezi? Poslanci, država?
Mislim, da tudi sindikat. Vsi smo na potezi, tudi poslanci, nenazadnje je prva država, ki mora skrbeti za red. Ampak jo je treba dostikrat pocukati, če ni kaj v njenem interesu. Mislim, da se je pa zdaj izkazalo, da to je v njenem interesu, da je nuja to urediti.
12.8.2011 14:26 | Intervju, Slovenija
Koper, 12. avgusta (STA) – Nujno je, da Luka Koper dobi nadzor nad spoštovanjem zakonodaje, ko gre za delavce luških podizvajalcev, je v pogovoru za STA poudaril odvetnik Aleksander Lisjak. Po njegovem prepričanju sta v tem primeru na ravni inšpekcij zatajili tako država kot Luka. Kot je dodal, do stavke žerjavistov ne bi moglo priti, če bi imela Luka pravega lastnika.
Z Aleksandrom Lisjakom, pravnim zastopnikom delavcev IPS v Luki Koper in sindikata žerjavistov, smo se pogovarjali le nekaj dni po preklicu stavke s strani sindikata žerjavistov pomorskih dejavnosti in podpisa začasnega dogovora, ki naj bi uredil položaj t.i. delavcev IPS.
Kakšna je sploh zakonodaja na področju izvajalcev pristaniških storitev (IPS) in kaj se bo zdaj z dogovorom, ki je bil sklenjen med temi delavci, njihovimi delodajalci in Luko Koper in ki je pripeljal do konca protesta, lahko spremenilo?
Posebnih predpisov, ki bi urejali to področje, vsaj če gledamo z vidika pravic delavcev, ni. Obstajajo pa drugi predpisi, ki urejajo posredovanje delovne sile. To je posebno poglavje tudi v zakonu o delovnih razmerjih. Torej gre za organizacije, ki so posebej registrirane za “posojanje delavcev” in v tem primeru so določene “zaščitne klavzule” tudi za delavce. To pomeni, da morajo biti povsem izenačeni z delavci iz podjetij, kamor so napoteni. Po drugi strani pa so tu inšpekcije.
Klasična storitev, kot jo opravljajo delavci IPS, je lahko namenjena le nekim storitvam v drugem podjetju, ki pa se izvajajo pod nadzorom IPS, torej oni odrejajo delo, delovni čas, plačo.
Ko pa je pride delavec IPS v Luko, mu luški delovodje odrejajo, kje bo delal, celo ure mu pišejo. IPS ne ve niti, koliko ur je njegov delavec delal. Delodajalec mu pove le, kam se mora javiti na delo, delavec pa ne ve, kje bo delal niti kdaj bo zaključil z delavnikom. Delodajalci teh delavcev tako dostikrat niti niso vedeli, da njihov delavec dela kontinuirano po dve ali tri izmene. In tu je vprašljiva zakonitost tega stanja.
Vir: STA/Matjaž Rušt
Kaj pa bo ta tristranski dogovor uredil?
Potrebno je reči, da za nastanek tega stanja ni kriva sedanja uprava Luke. IPS so v Luki Koper prisotni vsaj 15 let, njihov problem pa je večslojen. Tako je vprašanje razmerja med podjetji IPS in samo Luko, drugo pa je problem teh delavcev, ki so popolnoma prepuščeni na milost in nemilost svojih delodajalcev.
Zakaj to govorim? Večinoma gre za delavce, ki delajo na osnovi začasnih delovnih dovoljenj, in v tem primeru seveda se postavlja problem nadzora nad delovnim časom in njihovimi pravicami.
Sindikat žerjavistov je že tri leta opozarjal na njihovo stanje. Seveda sindikat ni mogel posegati v njihove plače, opozarjal pa je, kateri delavci in pod kakšnimi pogoji delajo v Luki ter da je delo nevarno. Uprava, tudi prejšnja, je to vedela in ni naredila ničesar, branila pa se je, češ da ne morejo nadzorovati razmerij med delavci in njihovimi delodajalci. Kar je pravno seveda čisto točno.
Zato je tu nujno, da Luka uredi ta razmerja tako, da bo imela tudi sama nadzor nad izvajanjem oziroma nad spoštovanjem zakonodaje, tudi pri zaposlovanju teh delavcev. To pa potem nujno terja tristranski dogovor. Čim ostanemo samo na teh razmerjih, kot so bila zdaj, je problem nerešljiv. Lahko se zagotovi neke dobre namene, ampak ni nekega nadzora, ker Luka ne more posegati v ta razmerja. Ker pa delavci vedo, da je Luka za razliko od IPS neko urejeno podjetje – končno je večinski lastnik država -, vedo tudi, da lahko tam dobijo neko zaslombo v primeru, če bi prišlo do hudih kršitev.
Pa je ta tristranski dogovor že podpisan?
Ne. Dogovorjen je bil tristranski dogovor z izrecno določbo, da bo obstajal tak tripartitni sistem dogovarjanja o pravicah teh delavcev, hkrati pa je bil določen 60-dnevni rok, ko naj bi se že dogovorili o nekih izhodiščih oziroma minimalnih pravicah. Luka tega dela dogovora ni podpisala, ker mora v presojo nadzornemu svetu, saj podpis lahko prinese dodatne finančne obremenitve, za katere uprava ni pristojna.
Osebno sicer pričakujem, da bo nadzorni svet rekel, da to ni njihova materija, kar pomeni, da bo uprava lahko podpisala tak dogovor, če bo seveda še vedno pri tem stališču.
V nasprotnem primeru pa lahko delavci napovejo stavko?
Točno tako. Vprašanje seveda je, zoper koga bodo stavkali. Delavci bi lahko stavkali zoper Luko, ki pa ni njihov delodajalec. Njihov delodajalec so IPS, ki pa bi želeli uresničevati določene pravice, v kolikor bi tu bil dosežen tudi ustrezen dogovor z Luko. Kajti nedvomno je, da bo ta dogovor terjal neka večja sredstva s strani Luke do IPS.
Omenjala se je tudi možnost arbitraže.
Tako je. V kolikor v 60 dneh ne bi bilo dogovora, ker pač lahko ima vedno nekdo fige v žepu, se imenuje arbitražo. Vemo pa, da arbitraža v principu deluje tako, da vsaka stranka določi enako število arbitrov, ostale pa lahko imenuje, če se stranke ne dogovorijo med sabo, sodišče. In ta arbitraža naj bi potem v nadaljnjih 60 oziroma 90 dnevih dejansko določila vsebino minimalnih pravic, upoštevaje seveda zakon, neke primerljive kategorije kolektivne pogodbe itd.
Kaj pa določitev tarifnega dela oziroma ovrednotenje dela delavcev IPS?
To sodi v obseg minimalnih pravic. Delavci so sicer že postavili neke zahteve, predloge izhodiščnih plač za posamezna delovna mesta in višino dodatkov, vendar je dejansko to neuresničljivo, ker morajo te predloge spremljati neke analize.
Mislim pa, da problem pri delavcih IPS ni toliko neka osnovna plača kot pa dodatki, do katerih so upravičeni, bodisi da gre tu za dodatke za težke delovne pogoje. Če denimo vzamete kolektivno pogodbo Luke Koper, imajo delavci, ki delajo v takih pogojih, zelo visoke dodatke. Potem gre še za vse preostale dodatke, ki jih imajo vsi delavci, torej za nedeljsko in nadurno delo, delo na dan praznika itn., kar se jim prav tako ni upoštevalo. Nekateri delavci so imeli fiksno urno postavko ne glede na to, koliko in kdaj so delali.
Je k temu dogovoru sicer pristopilo vseh 43 podjetij IPS?
K temeljnemu dogovoru, ki je bil sklenjen za prekinitev stavke, so pristopili vsi IPS. Dogovor, ki je bil sklenjen, kot pogoj za prekinitev stavke vsebuje nek minimum zaščite delavcev, obstaja pa tudi nek osnutek dogovora, ki ga mora odobriti nadzorni svet, o čemer smo prej govorili, da si pa bodo vse stranke ne glede na to prizadevale za nadaljnji dialog. V primeru, da ne bi prišlo do zelene luči s strani nadzornega sveta, bi morali še vedno ta dialog nadaljevati. Tudi tu je opredeljen rok 30 dni za dogovor.
Sami delodajalci so opozarjali, da imajo nelojalno konkurenco, da nekateri podpogdbeniki Luke začasno pripeljejo delavce, ki jim plačujejo po le dva evra na uro. Bi ta dogovor zajel tudi te delavce?
Ta dogovor obsega vse podizvajalce in pomeni, da velja tudi za tiste delavce, ki so še vedno “nevidni”, ki niso bili vključeni v ta razmerja, in tako ne izključuje nobenega. IPS so dolžni ne glede na strukturo zaposlenih – ali so naši državljani, ali tujci, ali na začasnem delu itd. – spoštovati v enaki meri vse te določbe. Torej tudi tu gre za prepoved diskriminacije, ker vsak dogovor med delodajalci tudi njih ščiti pred nelojalno konkurenco.
Če za razmere, v katerih so bili delavci, Luka formalno ni bila odgovorna, kdo je potem zatajil? Morda inšpektorji?
Res je, da so inšpektorji vsaj zadnjih pet let redno prihajali, a konkretnih kršitev, na katere je opozarjal sindikat žerjavistov, niso ugotovili oziroma niti niso ugotavljali.
Zatajila je država, čeprav je vedela za konkreten primer, zatajila je na nivoju inšpekcijskih služb, se pravi nadzora nad izvajanjem zakona o delovnih razmerjih in vseh teh predpisov. To je jasno in nesporno.
Zatajila je tudi Luka Koper, ki je bila s temi problemi seznanjena in jih je dopuščala. Ne bom trdil, da je Luka Koper neposredno odgovorna, je pa posredno, ker ni uredila teh razmerij, pa bi jih lahko.
Sam sem bil prisoten, ko so člani uprave, tudi prejšnje, bili seznanjeni z vsemi temi okoliščinami, a so samo roke dvigali v duhu, mi tu ne moremo nič. Oni kot monopolist v teh razmerjih pa lahko kadar koli lahko IPS dajo neko določbo, da ima Luka Koper pravico izvajati nadzor nad uveljavljanjem zakonodaje. Dovolj je to.
Očitno so mislili: dokler gre tako, je v redu. Seveda gre za vprašanje stroškov storitev oziroma delovne sile oziroma lahko tudi kakšnih drugih interesov, o katerih se veliko govori in ki se pojavljajo med posameznimi vodilnimi v Luki in IPS-i.
Kako komentirate izjavo predsednika uprave Luke Gregorja Veselka po preklicu stavke žerjavistov, da je bila napoved odpovedi delovnih razmerij članom stavkovnega odbora taktična poteza?
S tem je predsednik uprave v bistvu povedal vse. Povedal je to, kar je ves čas trdil sindikat žerjavistov, da gre za pritisk na stavkajoče, in mislim, da celoten kontekst stavke, od napovedi dalje, nam lahko to potrdi. Ker nekatera dejstva so tu nesporna.
Očitno je, da se uprava tri, štiri dni sploh ni pogajala z delavci, kar bi se morala po zakonu. Ko pa so že pogajanja stekla, so do seje nadzornega sveta trajala morda pol ure, uro. Torej vedelo se je, da takšna pogajanja ne morejo pripeljati do nekega pozitivnega rezultata. In vmes, torej že nekaj dni po začetku stavke, so sprožili postopke odpovedi delovnih razmerij.
Tako obnašanje uprave pomeni le eno. Prvič, da so imeli tihi pristanek nekoga iz lastniške strukture. Čutili so se tako varne, da lahko tvegajo stavko s prepričanjem, da so pravilno ocenili, da gre za nezakonito stavko. In tukaj je temeljni kamen spotike: uprava si je vzela pristojnost ocenjevati zakonitost stavke in zaradi take napačne ocene se štiri dni sploh ni pogajala oziroma šest dni se ni resno pogajala.
A niso že s tem, da so se po štirih dneh začeli pogajati, dejansko vsaj posredno priznali stavki zakonitost?
Ne. Uprava Luke Koper je imela možnost po zakonu – ne vem, zakaj niso v to šli – predlagati delovnemu sodišču izdajo začasne odredbe, s katero bi se delavcem prepovedalo nadaljnjo stavkanje.
Ampak do izdaje te odredbe ni prišlo …
Niti zahteve niso vložili.
In to kljub temu, da so najeli dodatnega odvetnika za to, da rešuje težave s stavko?
Če bi imela Luka pravega lastnika, do tega ne bi moglo priti. V Luki ni lastnika oziroma je lastnik, ki se zelo neodgovorno obnaša do tega podjetja. Mi vseh stavkajočih delavcev ne moremo nadomestiti z drugimi, sploh pa če je stavka zakonita. To pomeni, da je uprava tista, ki bi morala vleči take poteze, da naredi maksimalno, da do stavke ne pride oziroma da so posledice čim manjše.
Veliko se je govorilo, da bi moral v Luki med stavko posredovati prometni minister Patrick Vlačič.
Minister Vlačič je posredoval ob napovedi stavke v februarju in jo minuto pred začetkom dejansko preprečil. Njemu gre zasluga, da takrat ob enakih zahtevah ni prišlo do stavke. V bistvu se to potem v štirih, petih mesecih ni reševalo in se je zdaj razplamtelo.
Ne morem sicer komentirati, zakaj ministra Vlačiča ni bilo v Luki. Mislim pa, da v prvi vrsti to ni njegova funkcija, hkrati pa menim, da ne more biti ravnodušen do teh dogodkov, nenazadnje stavka je imela hude posledice tudi za ostale v člene v tej verigi transportne dejavnosti, ki sodi pod to ministrstvo. Zato mislim, da ministrstvo kot tudi vlada ne moreta biti ravnodušna, čeprav nima vlada kot lastnik nobenih pristojnosti pri tem. Seveda pa ima druge vzvode, s katerimi bi lahko, če ne preprečila, pa vsaj zmanjšala posledice take stavke.
Nadzorni svet, ki sicer ne more odločati o tem, ali se dopusti stavka ali ne, ima pa pristojnost vplivanja na člane uprave, katere lahko kadar koli zamenja in imenuje nove, prav nadzorni svet bi se moral sestati točno teden, preden se je dejansko sestal. In to je osnovna napaka. Nadzorni svet pa predstavlja lastnike. Noben lastnik ne bi dopustil takega obnašanja svojih nadzornih organov, to je dejstvo.
Kdo bi moral odgovarjati za škodo, ki je nastala, in ali mislite, da bo zanjo kdo odgovarjal?
Mislim, da ne bo nihče odgovarjal, o tem sem skoraj prepričan. Do sedaj ne vem za primer, da bi kdo s strani upravljavcev, bodisi da je to nadzorni svet ali uprava ali kdor koli, kdaj odgovarjal. Delavci so že, bile so že take tožbe. V tem primeru do tega ne more priti, ker je v dogovoru o prekinitvi stavke izrecna zaveza Luke, da se odpoveduje odškodninskim zahtevkom zoper stavkajoče s tega naslova.
Torej tudi ugotavljanje zakonitosti stavke ni smiselno?
Ne, ni smiselno, gre zgolj za neko načelo. Stavka ne more biti nezakonita, tudi če sledimo razlogom, ki jih navaja Luka, torej da ni bila nujna, primerna in da je bila nesorazmerna. Povsem enake stavkovne zahteve so bile namreč postavljene februarja in ni bilo nikoli nobenega ugovora s strani uprave. Že to kaže na dejstvo, da so sedaj iskali nek razlog za discipliniranje tega sindikata. To pa, mislim, je bilo težišče v tej stavki.
Sindikat delavcev IPS (SIPS) zdaj pravno formalno obstaja?
Da. Formalno obstaja od aprila, ima statut in je registriran kot samostojni sindikat. Ti dogodki pa so ga ustanovili tudi dejansko, med delavci. Mislim, da so sedaj dobili neko motivacijo in smisel svojega obstoja ter videli neke rezultate, čeprav zanje niso oprijemljivi, ker še niso dali nekih posledic pri plači ali čemur koli. Je pa to neka zasnova in mislim, da je največ, kar so dobili, to, da bodo lahko svoj status definitivno uredili, kar je bilo sedaj nemogoče.
Mislim, da so dosegli maksimum, ki so ga lahko v danih okoliščinah dosegli. Luka je s tem dobila še en sindikat, ki ga je tako kot sindikat žerjavistov ustvarila Luka sama. Mislim, da je bil sindikat žerjavistov pred štirimi, petimi leti ustanovljen kot posledica arogance tedanjega delavskega direktorja. To, da so se delavci združili in dobili ta močan sindikalni naboj po urejanju zadev, je bila reakcija na tedanjo ignoranco in aroganco pristojnih v upravi Luke Koper.
Veliko ljudi se s stavko žerjavistov ne strinja, saj menijo, da razlogi za stavko niso dovolj argumentirani in da gremo lahko potemtakem vsi stavkat. Smo ostali pretihi ali so žerjavisti preglasni?
To je zelo poenostavljeno razmišljanje. Ljudje se običajno ne zavedajo, kakšen velik psihičen napor je stavka za stavkajočega. Pri nekaterih stavkah gre uprava namenoma v smer, da bi po dnevu ali dveh delavce izčrpala, tako da bi se ti vrnili na delo. In nekateri res začnejo popuščati. Poleg tega je v določenih podjetjih nemogoče ustvariti tak naboj, da bi ljudje stavkali, tudi če so jim kršene pravice. Imamo številne organizacije na področju varovanja premoženja, ko ljudje po več let ne dobijo regresa, pa bi ponekod že zdavnaj stavkali. Drugod pa ne stavkajo, ker niso ustrezno organizirani, bojijo se in nimajo dovolj močne motivacije, da bi rekli: bomo stavkali en teden oziroma do izpolnitve zahtev. Ljudje imajo za seboj družine, delodajalec pa jih straši, da bodo izgubili službo, firma bo šla v stečaj in delavci težko dobijo tako močno motivacijo, da vzdržijo teden ali več. Razen tistih, ki so na dnu, brez plače, propadla podjetja in podobno.
Če opazujemo s strani, morda deluje enostavno, pa ni res. 23 delavcev, članov stavkovnega odbora, je bilo pripravljenih tvegati vse, tudi zaposlitev, kar kaže na to, da so bili razlogi za stavko subjektivno v njihovem zavedanju zelo utemeljeni in upravičeni. Nobena stavka ne bi mogla trajati toliko dni zgolj iz razloga, da se zruši upravo ali zaradi nekih izmišljenih razlogov. Če v Sloveniji analizirate stavke, vidite, da so večinoma tam, kjer so ljudje v brezupnem položaju. Denimo Vegrad, ali firme pred stečajem, kjer so delavci tri mesece brez plače.
Vendar v primeru žerjavistov ne gre za to?
Ampak to so prave stavke. Na Zahodu tistih drugih stavk sploh ni. Tipična stavka pri nas je zaradi kršitve pravic, na Zahodu pa hočejo več pravic. Kakšne floskule berete. Imajo 2500 evrov plače pa še si upajo stavkati? Ja, najbolje, da vsi pristanemo na 1200 evrov, da bomo vsi enako zadovoljni in vsi bomo reveži in bomo stavkali samo takrat, ko nam bodo še 1000 evrov vzeli. To je zgrešena logika in pristajanje, tudi s strani ljudi, ki tako komentirajo, na neko hlapčevsko vlogo.
Tudi mediji smo glede teh plač dobili zelo zamegljeno sliko …
Ja, vprašanje je, kaj računamo vse v plačo. Eno je osnovna plača in v večini podjetij dobijo le osnovno plačo, ker ni potrebe po nekih drugih dodatkih. V Luki je pa pri plačah poudarek ravno na vsem drugem, ne na osnovni plači. Ogromno je nadurnega dela, dela ob sobotah, nedeljah, praznikih, in tu so še bistveno težji delovni pogoji kot drugod. Res pa je, da je Luka uspešna in lahko plačuje in dobijo del iz naslova gospodarnosti, trinajsto plačo. To pa je ugodnost.
No, žerjavisti tokrat niti niso stavkali zaradi plače …
Zakaj pa bi morali samo zaradi plače stavkati, zakaj ne zaradi delovnih pogojev in zato, da ne bo zraven mene delal delavec, ki je delal že v treh izmenah in uprava ničesar ne naredi, kar bi lahko naredila? Uprave ni stalo niti enega evra, da je sedaj uredila področje varstva pri delu. To bi lahko storila pred petimi leti, očitno nekomu to ni bilo v interesu, samo to lahko rečem. To so neke nelogičnosti, ki kažejo na neka ozadja.
Delodajalci, torej podjetja IPS, so opozorili, da niso oni krivi, da imajo njihovi delavci tako nizke plače, ampak da tudi njih “stiska” Luka.
Točno. Tisti, ki hoče upoštevati zakonodajo in je pošten in želi delavcem vsaj neke minimalne dodatke plačevati, bo imel v določenih primerih izgubo. To je dejstvo. Zato sem jaz vedno trdil, da bi ta tristranski dogovor pomenil nek dodaten strošek za Luko. Torej, nekje nekdo krade, bomo rekli po domače, ali delavcem ali IPS, tu je nekje denarja premalo, ne vemo, pa koliko.
Kar lahko kontroliramo, je, da nekateri delavci dobijo bistveno premalo. Od delodajalcev pa sem dobil informacije, da tisti, ki plačuje manj, lahko “pride skozi” in ima nek dobiček. Imamo pa nekaj teh delodajalcev, ki imajo tudi tožbe zoper Luko Koper, ker niso uspeli pokriti vseh stroškov delovne sile. Ravno zato delodajalci zahtevajo izenačitev pogojev, vzpostavitev nekega transparentnega sistema in pravil igre, ki bodo za vse enaka, tako da ne bo moglo prihajati do tega, da bi nek delodajalec zlorabljal delavce in jih plačeval po dva evra, da si bo sam koval dobiček. To sedaj lahko prosto počne, saj Luka nadzora nad tem ni imela in to je vodilo do tega, da je luka dobila stavko. In tega si ne sme več dopustiti.
Namestnik predsednika uprave Luke Tomaž Martin Jamnik je na koncu pogajanj komentiral, da je Luka “aktivno odprla svoj žep”.
Ja, ampak ob bolj modrem postopanju bi bistveno več prihranili, če bi pravočasno to uredili. Pa pustimo škodo ob stavki, mislim na izid stavke.
Kako pa je z našo zakonodajo na področju stavke?
To je pa naslednji problem, problem za delodajalce in ne za delavce. Delavci se tega formalno pravno niti ne zavedajo, izhaja pa že iz ustave. Ustava govori o pravici do stavke. V izpeljavi tega zakon o stavki govori, da če stavko pravočasno napoveš, je v vsakem primeru zakonita. Neka dejavnost, predvsem prevoz ali transport, ki lahko bistveno vpliva ne le na proizvodni proces v podjetju, ampak na neke širše življenjske razmere v okolju, imajo tako izjemno moč pri stavki. Denimo vozniki tovornjakov v Franciji ali pri nas železnica, bi lahko stavkali in bi bila stavka kadarkoli zakonita.
Res je, da gre sodna praksa v smer nesorazmernosti, ki je pa denimo pri vprašanju varstva pri delu zelo težko določljiva. Sploh pa delodajalec nima pristojnosti, da bi to ocenjeval, saj smo sicer zaključili s stavkami. In potem tudi ni več ustavne pravice do stavke. Zakon pa ne more omejevati ustavnih pravic, razen tam, kjer ustava izrecno to dopušča. Pri nas imamo formalno pravno zasnovano izredno široko pravico do stavke, uresničuje se pa tam, kjer so močni sindikati in kjer stavka lahko povzroči delodajalcu tako škodo, da ima stavka učinek. Čistilke v Luki bi lahko stavkale dva meseca, a kdo bi jih pogledal?
Glede IPS-ov je zakonodaja zadovoljiva, ali bi jo bilo potrebno nadgraditi?
Mislim, da ravno zaradi pojavov, kot je bil ta in morda je v gradbeništvu neka zelo podobna zadeva, je to vprašanje zelo na mestu. V dejavnostih, kjer gre za nenadzorovano število podizvajalcev, se izgubita sled in nadzor. Predvsem slednje je problem. Nikoli ne sme biti predpis zastavljen tako, da boš dal težo na inšpekcijo. Inšpekcija je skrajni izhod. Predpisi morajo bit taki, da čim manj dopuščajo neke nezakonitosti.
V tem primeru, ko je praksa pokazala odstopanja in bistvene kršitve zakonodaje, bi morali to področje po mojem mnenju urediti. In da se ga urediti. Naročnik, v tem primeru Luka ali nekdo v gradbeništvu, bo dejal: jaz imam pogodbo le s prvim izvajalcem, drugi me ne brigajo. Če bomo ostali pri tem, bomo tlačili glavo v pesek in ne bomo nikoli ničesar rešili. Drugače bo, če bomo zahtevali odgovornost naročnika tudi za naslednje podizvajalce, torej če Luka kot naročnik pošteno plača, ima tudi vso pravico zahtevati, da se spoštujejo vsi predpisi in ima pravico nadzora do zadnjega člena. Sploh pa, ker se to delo izvaja na njenem območju in kjer bi po sami naravi kakršnikoli zapleti lahko ogrozili poslovanje, je nuja, da se to uredi. Zato sem pri Luki optimist. Ne glede na spremembo predpisov pa je največji pozitiven učinek te stavke, da je treba ta razmerja urediti drugače, tako da bo Luka imela nadzor nad vsemi, ki prihajajo v Luko.
Torej bi lahko zakon to tako uredil, da bi se takšna praksa razširila na celotno področje podizvajalcev?
Da, tudi na druga bi lahko razširili. Vsi vemo, kakšni so nekateri podizvajalci. Nekdo ima pet podjetij in dopusti, da gre podjetje v stečaj, dolguje lahko pet plač in podobno. Naročnik je pa vedno tisti, ki je kapitalsko in drugače močan in bi zakon moral naložiti del odgovornosti tudi njemu.
Kdo je torej zdaj na potezi? Poslanci, država?
Mislim, da tudi sindikat. Vsi smo na potezi, tudi poslanci, nenazadnje je prva država, ki mora skrbeti za red. Ampak jo je treba dostikrat pocukati, če ni kaj v njenem interesu. Mislim, da se je pa zdaj izkazalo, da to je v njenem interesu, da je nuja to urediti.
torek, 1. november 2011
sreda, 19. oktober 2011
Europska integracija kao sredstvo neoliberalne hegemonije
V rubriki Misli objavljamo v srbskohrvaškem jeziku odličen članek John Milios-a z naslovom "Europska integracija kao sredstvo neoliberalne hegemonije", ki je vreden vaše pozornosti in branja.
http://alternativa-misli.blogspot.com/2011/10/john-milios-europska-integracija-kao.html
Želimo vam prijetno branje.
http://alternativa-misli.blogspot.com/2011/10/john-milios-europska-integracija-kao.html
Želimo vam prijetno branje.
ponedeljek, 17. oktober 2011
»EL PUEBLO UNIDO JAMÁS SERÁ VENCIDO« / »ZDRUŽENI LJUDJE NIKOLI NE BODO PREMAGANI«
Koper v globalnem valu 15o
V Kopru na sončno soboto 15.10.2011 smo se v Alternativi Obstaja skupaj s številnimi tovariši in tovarišicami, med njimi Federacijo za anarhistično organiziranje (FAO), Anarhistično pobudo Ljubljana (APL), Organizirano skupnostjo Zasavje (OSA), Sindikatom izvajalcev pristaniških storitev (SIPS), Sindikatom žerjavistov pomorskih dejavnosti (SŽPD) in drugimi posamezniki in posameznicami, pridružili vsesvetovnemu gibanju 15o, ki zavrača politike zategovanja pasu (austerity), kot način reševanja krize, zavrača antidemokratično in avtoritativno upravljanje s skupnim bogastvom, zavrača bogatenje peščice posameznikov na plečih večine in končno zavrača neoliberalni kapitalistični sistem kot tak. S protestom v Kopru smo se pridružili več kot 900 mestom po vsem svetu z enako željo in zahtevo po korenitih političnih in socialnih spremembah. Smo del 99% ljudi, ki jih gospodarske, politične in akademske elite (1%) iz dneva v dan izkoriščajo, teptajo in spravljajo na rob eksistencialnega prepada. Na protestih smo jasno zahtevali univerzalni temeljni dohodek za vse, saj si vsak posameznik in posameznica zasluži dostojno življenje, brezplačno izobrazbo, zdravstveno oskrbo, brezplačna stanovanja, javni prevoz in prosto komunikacijo ter čisto okolje. Zahtevamo tudi pravično porazdelitev dobrin, odpravo kapitalističnih ekonomskih odnosov, delavsko samoupravljanje v podjetjih in neposredno demokracijo, ki je horizontalna, decentralizirana in globalno ljudska! Ker smo želeli naš globalni boj tudi aplicirati na konkretni lokalni problem, smo se povezali s Sindikatom izvajalcev pristaniških storitev, ki je predstavil svoje delavske zahteve upravi in državi in sicer so to : kolektivna pogodba za območje celotnega pristanišča, ki bo pravično urejala standarde dela inplačila ter upoštevala davno priborjene neodtujljive delavske pravice, za enako delo, enake pravice in enako plačilo in tripartitni sistem dogovarjanja med enakopravnimi partnerji : delavci, upravo in lastniki podpogodbenih podjetij in postopno ukinitev podpogodbenih podjetij ter vzpostavitev novega neprofitnega sistema zaposlovanja delavcev v okviru Luke Koper!
Miroljubni protest v Kopru je zbral pisano množico posameznikov in posameznic (300-500), ki jih veže enaka usoda izkoriščanja s strani kapitalistov na njihovih delovnih mestih, fakultetah, šolah, kulturnih ustanovah, društvih, lokalnih skupnostih itd.. Skupaj s prisotnimi Kombinatkami (ženskim partizanskim pevskim zborom) smo zapeli Internacionalo, Bandiero Rosso in čilensko revolucionarno pesem »El pueblo unido jamás será vencido« (Združeni ljudje nikoli ne bodo premagani), s katero smo na simboličen način pokazali, da se bomo proti neoliberalnim kapitalističnim elitam borili do konca, saj so le te svoj pohod začele prav v sedemdesetih letih v Čilu s fašističnim režimom generala Pinocheta, pod okriljem neoliberalistične akademske bande iz Rockefellerjeve Univerze v Chicagu z Miltonom Friedmanom in Friederichom Hayekom na čelu.
Neoliberalna kontrarevolucija
Od osemdesetih let prejšnjega stoletja smo priča neoliberalni kontrarevoluciji, ki jo upravljajo velekapitalistične elite zbrane v krogih okoli Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), Mednarodnega monetarnega fonda (IMF), Svetovne Banke (WB), Svetovne trgovinske organizacije (WTO), Ameriške centralne banke (FED), NATO, Evropske komisije in Evropske centralne banke (ECB) ter nacionalnih vlad širom po svetu. Cilj te krvoločne elite je konkurirati Kitajski na svetovnem »konkurenčnem« trgu, kar v praksi pomeni pripeljati kitajske pogoje, organizacijo in odnose dela k nam, torej zmanjševanje cene dela, plač, dodatkov in nadomestil za prevoz in malico, ukinjanje socialnih programov, socialnih pomoči, nadomestil za brezposelnost in štipendij, zmanjševanje višine pokojnin, privatizacija šolstva, zdravstva, pokojninskih skladov, uvajanje »fleksibilnih«, prekernih delovnih praks in delovnih mest, zmanjševanje delovnih mest v javnem sektorju, podaljševanje starostne upokojitve in končno uničenje kolektivnih pogajanj in dogovarjanj med socialnimi partnerji ter destrukcija moči sindikatov kot predstavnikov interesov delavstva. Pri tej kontrarevoluciji je končni cilj popoln razkroj socialne države in že v tridesetih letih delovanja je dosegla to, da se je razmerje med najbogatejšimi in najrevnejšimi posamezniki povečalo od 1:10 na neverjetnih 1:400. Vse vlade pod isto pretvezo reševanja države iz finančne krize in reševanja »nacionalnega« gospodarstva uvajajo najbolj krute in podle neoliberalne reforme (Grčija, Španija, Irska, Portugalska), ki ljudi pehajo v še večjo revščino, večina evropskega prostora pa se »nezavedno« preobraža v države »tretjega sveta« (Bolgarija, Romunija, Balkan, Grčija, Portugalska,...).
Slovenski neoliberalni krvosesi na pohodu
Tudi naše vladajoče elite skušajo pod krinko reševanja države iz finančne krize, vpeljati najradikalnejše neoliberalne reforme pokojninskega sistema, zdravstva, zakona o delovnih razmerjih, javnega sektorja in privatizacijo najboljših državnih podjetij. Vse do zdaj smo se prebivalci in prebivalke Slovenije še pravočasno uprli vsem napovedanim reformam (pokojninska, malo delo, zdravstvena reforma), toda sledijo nam temačni časi, saj se nam na naslednjih parlamentarnih volitvah obetajo krvoločni neoliberalni težkokategorniki. Od najhujše neoliberalne različice, ki jo prepoznamo v Virantovi listi, do klerofašistične neoliberalne različice po meri avtoritativnega Janeza Janše in kapitalističnega magnata Zorana Jankovića in njegove liste, ki bo pod pretvezo šarma, karizme in partizanskih zgodbic zadala ljudem najhujši možni udarec in jih potisnila na prag revščine. Identificirajte in prepoznajte ljudi, stranke in liste, ki vam prodajajo reforme in kratenje socialnih pravic. To so naši razredni sovražniki, ne glede na to, kako radi imajo Josipa Broza Tita, partizane, domobrance, ali so samo za heteroseksualne ali tudi za homoseksualne družine, ali podpirajo izgradnjo džamije ali ne in kakšno je njihovo mnenje do priseljencev. Ne pustite se zavesti!
Parlamentarna demokracija je preživeta
Parlamentarnim strankam, listam in gibanjem ne gre več zaupati. Parlamentarna demokracija je iztrošena in se je vedno izkazala za neuporabno. Posmeznik ne more vstopiti v parlamentarni boj, če nima za seboj močnega kapitalskega zaledja, v čigar interesu deluje ves svoj mandat. Zato nas ti ljudje ne predstavljajo in ne zastopajo. Ti ljudje predstavljajo svoje kapitalistične barone iz ozadja. Zaman iščemo poštenega politika, saj tak ne obstaja. Tudi, če je kakšen kdaj obstajal, se je znotraj parlamentarnega sistema spremenil, prilagodil in preobrazil, saj mora delovati po načelih svoje stranke, svojih baronov, ali pa pod pritiskom zunanjih kapitalističnih institucij (MMF, OECD, WB, ECB).
Prav globalni protesti 15o so pokazali, da je čas za druge oblike demokracije. In sicer za neposredno direktno demokracijo. Na zasedenih javnih površinah ljudje odločajo preko telesa skupščine, kjer ima vsak posameznik in posameznica pravico besede in glasa. Taka oblika demokracije bi se morala uvesti v vse organizacije proizvodnje in v vse skupnosti, saj se večina podjetij še vedno upravlja hierarhično, korporativno, z vodilnim managarjem/diktatorjem na čelu, kar posledično zapira prostor za dialog, izmenjavo mnenj in demokracijo. Zato je potrebno preoblikovati vse ekonomske organizacije proizvodnje in vse naše lokalne skupnosti, četrti, fakultete in univerze na način samoupravljanja, kjer bi se na skupščinah, plenumih neposredno kolektivno odločalo o vseh perečih vprašanjih in kjer bi se na pravičen in enakopraven način prerazporejal presežek dela, kar bi rešilo najbolj pereč problem današnjega časa - to je neenakopravna razporeditev kapitala.
Resnična revolucija je dolgotrajen proces
Kljub temu, da gibanje 15o odpira nove prostore razmišljanja in idej, še ne moremo govoriti o nekakšni revoluciji, saj je revolucija dolgotrajen proces, ki zahteva večjo angažiranost vseh nas, ter organiziranje delavcev, meščanov, vaščanov, učiteljev, študentov in vseh ostalih kolektivov na najnižjih ravneh delovanja. Vzpostavljati moramo mrežo avtonomnih delavskih sindikatov, avtonomnih lokalnih skupnosti, zadrug in drugih avtonomnih kolektivov in kooperativ od spodaj navzgor in začeti vzpostavljati nove ekonomske odnose, samoupravni sistem ter vpeljati direktno demokratičo odločanje. Težiti je potrebno k horizontalnemu mreženju kolektivov, da ne pride do nepotrebnih hierarhij, k decentralizaciji v prostoru, da se omeji možnost centralizacije in k ukinitvi tekmovalnosti med ljudmi, saj bi s tem okrepili medsebojno sodelovanje in solidarnost ter kooperacija.
Konec neoliberalno kapitalističnega tabuja
Vsekakor so globalni protesti 15o prispevali h koncu tabuiziranja kapitalizma in neoliberalne tržne ekonomije kot edine možne ekonomske oblike proizvodnje. Povsod so se začeli odpirati skupni javni prostori, tako virtualni kot realni (Wall Street, zaseden prostor pred Ljubljansko borzo), kjer se razpravlja o možnih alternativah z novimi metodami in oblikami demokracije (direktna demokracija – skupščine, plenumi), kjer se jasno identificira problematičnost trenutnega sistema ter se jasno in glasno obsoja izkoriščevalski kapitalistični sistem, oziroma njegovo najhujšo različico - neoliberalizem. Vsekakor gre za globalni preobrat v javnem mnenju in ponovno prebujanje solidarnosti med ljudmi, ponovno kolektivizacijo idej in razmišljanj, ponovno prebujanje debat o socialističnih, komunističnih in anarhističnih oblikah organizacije družbe, toda ta novi val, to novo energijo in razpoloženje bo potrebno čimprej umestiti/aplicirati partikularno na svoja delovna mesta, na fakultete, lokalne skupnosti, soseske in ostale kolektive, da bomo lahko govorili o nekakšni revoluciji.
Če so še pred kratkim nekateri predstavniki kapitalistične akademske elite menili, da je že konec zgodovine, je gibanje 15o pokazalo, da zgodovina še ni končana in da se nam obetajo pestri časi!
Mile Zukić
Alternativa Obstaja
V Kopru na sončno soboto 15.10.2011 smo se v Alternativi Obstaja skupaj s številnimi tovariši in tovarišicami, med njimi Federacijo za anarhistično organiziranje (FAO), Anarhistično pobudo Ljubljana (APL), Organizirano skupnostjo Zasavje (OSA), Sindikatom izvajalcev pristaniških storitev (SIPS), Sindikatom žerjavistov pomorskih dejavnosti (SŽPD) in drugimi posamezniki in posameznicami, pridružili vsesvetovnemu gibanju 15o, ki zavrača politike zategovanja pasu (austerity), kot način reševanja krize, zavrača antidemokratično in avtoritativno upravljanje s skupnim bogastvom, zavrača bogatenje peščice posameznikov na plečih večine in končno zavrača neoliberalni kapitalistični sistem kot tak. S protestom v Kopru smo se pridružili več kot 900 mestom po vsem svetu z enako željo in zahtevo po korenitih političnih in socialnih spremembah. Smo del 99% ljudi, ki jih gospodarske, politične in akademske elite (1%) iz dneva v dan izkoriščajo, teptajo in spravljajo na rob eksistencialnega prepada. Na protestih smo jasno zahtevali univerzalni temeljni dohodek za vse, saj si vsak posameznik in posameznica zasluži dostojno življenje, brezplačno izobrazbo, zdravstveno oskrbo, brezplačna stanovanja, javni prevoz in prosto komunikacijo ter čisto okolje. Zahtevamo tudi pravično porazdelitev dobrin, odpravo kapitalističnih ekonomskih odnosov, delavsko samoupravljanje v podjetjih in neposredno demokracijo, ki je horizontalna, decentralizirana in globalno ljudska! Ker smo želeli naš globalni boj tudi aplicirati na konkretni lokalni problem, smo se povezali s Sindikatom izvajalcev pristaniških storitev, ki je predstavil svoje delavske zahteve upravi in državi in sicer so to : kolektivna pogodba za območje celotnega pristanišča, ki bo pravično urejala standarde dela inplačila ter upoštevala davno priborjene neodtujljive delavske pravice, za enako delo, enake pravice in enako plačilo in tripartitni sistem dogovarjanja med enakopravnimi partnerji : delavci, upravo in lastniki podpogodbenih podjetij in postopno ukinitev podpogodbenih podjetij ter vzpostavitev novega neprofitnega sistema zaposlovanja delavcev v okviru Luke Koper!
Miroljubni protest v Kopru je zbral pisano množico posameznikov in posameznic (300-500), ki jih veže enaka usoda izkoriščanja s strani kapitalistov na njihovih delovnih mestih, fakultetah, šolah, kulturnih ustanovah, društvih, lokalnih skupnostih itd.. Skupaj s prisotnimi Kombinatkami (ženskim partizanskim pevskim zborom) smo zapeli Internacionalo, Bandiero Rosso in čilensko revolucionarno pesem »El pueblo unido jamás será vencido« (Združeni ljudje nikoli ne bodo premagani), s katero smo na simboličen način pokazali, da se bomo proti neoliberalnim kapitalističnim elitam borili do konca, saj so le te svoj pohod začele prav v sedemdesetih letih v Čilu s fašističnim režimom generala Pinocheta, pod okriljem neoliberalistične akademske bande iz Rockefellerjeve Univerze v Chicagu z Miltonom Friedmanom in Friederichom Hayekom na čelu.
Neoliberalna kontrarevolucija
Od osemdesetih let prejšnjega stoletja smo priča neoliberalni kontrarevoluciji, ki jo upravljajo velekapitalistične elite zbrane v krogih okoli Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), Mednarodnega monetarnega fonda (IMF), Svetovne Banke (WB), Svetovne trgovinske organizacije (WTO), Ameriške centralne banke (FED), NATO, Evropske komisije in Evropske centralne banke (ECB) ter nacionalnih vlad širom po svetu. Cilj te krvoločne elite je konkurirati Kitajski na svetovnem »konkurenčnem« trgu, kar v praksi pomeni pripeljati kitajske pogoje, organizacijo in odnose dela k nam, torej zmanjševanje cene dela, plač, dodatkov in nadomestil za prevoz in malico, ukinjanje socialnih programov, socialnih pomoči, nadomestil za brezposelnost in štipendij, zmanjševanje višine pokojnin, privatizacija šolstva, zdravstva, pokojninskih skladov, uvajanje »fleksibilnih«, prekernih delovnih praks in delovnih mest, zmanjševanje delovnih mest v javnem sektorju, podaljševanje starostne upokojitve in končno uničenje kolektivnih pogajanj in dogovarjanj med socialnimi partnerji ter destrukcija moči sindikatov kot predstavnikov interesov delavstva. Pri tej kontrarevoluciji je končni cilj popoln razkroj socialne države in že v tridesetih letih delovanja je dosegla to, da se je razmerje med najbogatejšimi in najrevnejšimi posamezniki povečalo od 1:10 na neverjetnih 1:400. Vse vlade pod isto pretvezo reševanja države iz finančne krize in reševanja »nacionalnega« gospodarstva uvajajo najbolj krute in podle neoliberalne reforme (Grčija, Španija, Irska, Portugalska), ki ljudi pehajo v še večjo revščino, večina evropskega prostora pa se »nezavedno« preobraža v države »tretjega sveta« (Bolgarija, Romunija, Balkan, Grčija, Portugalska,...).
Slovenski neoliberalni krvosesi na pohodu
Tudi naše vladajoče elite skušajo pod krinko reševanja države iz finančne krize, vpeljati najradikalnejše neoliberalne reforme pokojninskega sistema, zdravstva, zakona o delovnih razmerjih, javnega sektorja in privatizacijo najboljših državnih podjetij. Vse do zdaj smo se prebivalci in prebivalke Slovenije še pravočasno uprli vsem napovedanim reformam (pokojninska, malo delo, zdravstvena reforma), toda sledijo nam temačni časi, saj se nam na naslednjih parlamentarnih volitvah obetajo krvoločni neoliberalni težkokategorniki. Od najhujše neoliberalne različice, ki jo prepoznamo v Virantovi listi, do klerofašistične neoliberalne različice po meri avtoritativnega Janeza Janše in kapitalističnega magnata Zorana Jankovića in njegove liste, ki bo pod pretvezo šarma, karizme in partizanskih zgodbic zadala ljudem najhujši možni udarec in jih potisnila na prag revščine. Identificirajte in prepoznajte ljudi, stranke in liste, ki vam prodajajo reforme in kratenje socialnih pravic. To so naši razredni sovražniki, ne glede na to, kako radi imajo Josipa Broza Tita, partizane, domobrance, ali so samo za heteroseksualne ali tudi za homoseksualne družine, ali podpirajo izgradnjo džamije ali ne in kakšno je njihovo mnenje do priseljencev. Ne pustite se zavesti!
Parlamentarna demokracija je preživeta
Parlamentarnim strankam, listam in gibanjem ne gre več zaupati. Parlamentarna demokracija je iztrošena in se je vedno izkazala za neuporabno. Posmeznik ne more vstopiti v parlamentarni boj, če nima za seboj močnega kapitalskega zaledja, v čigar interesu deluje ves svoj mandat. Zato nas ti ljudje ne predstavljajo in ne zastopajo. Ti ljudje predstavljajo svoje kapitalistične barone iz ozadja. Zaman iščemo poštenega politika, saj tak ne obstaja. Tudi, če je kakšen kdaj obstajal, se je znotraj parlamentarnega sistema spremenil, prilagodil in preobrazil, saj mora delovati po načelih svoje stranke, svojih baronov, ali pa pod pritiskom zunanjih kapitalističnih institucij (MMF, OECD, WB, ECB).
Prav globalni protesti 15o so pokazali, da je čas za druge oblike demokracije. In sicer za neposredno direktno demokracijo. Na zasedenih javnih površinah ljudje odločajo preko telesa skupščine, kjer ima vsak posameznik in posameznica pravico besede in glasa. Taka oblika demokracije bi se morala uvesti v vse organizacije proizvodnje in v vse skupnosti, saj se večina podjetij še vedno upravlja hierarhično, korporativno, z vodilnim managarjem/diktatorjem na čelu, kar posledično zapira prostor za dialog, izmenjavo mnenj in demokracijo. Zato je potrebno preoblikovati vse ekonomske organizacije proizvodnje in vse naše lokalne skupnosti, četrti, fakultete in univerze na način samoupravljanja, kjer bi se na skupščinah, plenumih neposredno kolektivno odločalo o vseh perečih vprašanjih in kjer bi se na pravičen in enakopraven način prerazporejal presežek dela, kar bi rešilo najbolj pereč problem današnjega časa - to je neenakopravna razporeditev kapitala.
Resnična revolucija je dolgotrajen proces
Kljub temu, da gibanje 15o odpira nove prostore razmišljanja in idej, še ne moremo govoriti o nekakšni revoluciji, saj je revolucija dolgotrajen proces, ki zahteva večjo angažiranost vseh nas, ter organiziranje delavcev, meščanov, vaščanov, učiteljev, študentov in vseh ostalih kolektivov na najnižjih ravneh delovanja. Vzpostavljati moramo mrežo avtonomnih delavskih sindikatov, avtonomnih lokalnih skupnosti, zadrug in drugih avtonomnih kolektivov in kooperativ od spodaj navzgor in začeti vzpostavljati nove ekonomske odnose, samoupravni sistem ter vpeljati direktno demokratičo odločanje. Težiti je potrebno k horizontalnemu mreženju kolektivov, da ne pride do nepotrebnih hierarhij, k decentralizaciji v prostoru, da se omeji možnost centralizacije in k ukinitvi tekmovalnosti med ljudmi, saj bi s tem okrepili medsebojno sodelovanje in solidarnost ter kooperacija.
Konec neoliberalno kapitalističnega tabuja
Vsekakor so globalni protesti 15o prispevali h koncu tabuiziranja kapitalizma in neoliberalne tržne ekonomije kot edine možne ekonomske oblike proizvodnje. Povsod so se začeli odpirati skupni javni prostori, tako virtualni kot realni (Wall Street, zaseden prostor pred Ljubljansko borzo), kjer se razpravlja o možnih alternativah z novimi metodami in oblikami demokracije (direktna demokracija – skupščine, plenumi), kjer se jasno identificira problematičnost trenutnega sistema ter se jasno in glasno obsoja izkoriščevalski kapitalistični sistem, oziroma njegovo najhujšo različico - neoliberalizem. Vsekakor gre za globalni preobrat v javnem mnenju in ponovno prebujanje solidarnosti med ljudmi, ponovno kolektivizacijo idej in razmišljanj, ponovno prebujanje debat o socialističnih, komunističnih in anarhističnih oblikah organizacije družbe, toda ta novi val, to novo energijo in razpoloženje bo potrebno čimprej umestiti/aplicirati partikularno na svoja delovna mesta, na fakultete, lokalne skupnosti, soseske in ostale kolektive, da bomo lahko govorili o nekakšni revoluciji.
Če so še pred kratkim nekateri predstavniki kapitalistične akademske elite menili, da je že konec zgodovine, je gibanje 15o pokazalo, da zgodovina še ni končana in da se nam obetajo pestri časi!
Mile Zukić
Alternativa Obstaja
četrtek, 13. oktober 2011
Naročite se na:
Objave (Atom)
-
Spoštovane, spoštovani, Tule je povezava do spletnih strani nagradnega natečaja za (literarizirana) pričevanja, fotografije in kratke video... -
Boris Vasev, MLADINA 27. 06. 2008, 14:08, Svet V majhnem mestu na jugu Španije so uvedli družbeno lastnino, končali brezposelnost in se odlo... -
Člani Federacije za anarhistično organiziranje in kolektiva Alternativa Obstaja smo pred mesecem obiskali tovariše v Rijeki, kjer smo se p... -
Jazbec, Gašperšič, Lipolt, Boštjančič, Cerar, Sorgenfrei in ostali lakaji kapitala... Za vami in vam podobnimi je v preteklosti vedno... -
Predstavljamo novo osvobojeno območje v Kopru in sicer skvot INDE. Več na spletni strani : http://www.indeplatforma.org/ Preberite... -
Rektor Univerze na Primorskem dr. Dragan Marušič je včeraj, 25.3.2012 razrešil dekanjo Fakultete za humanistične študije Koper Vesno Mikolič... -
Uživajte v svojem simptomu! Spoštovani kolegi in kolegice, člani in članice pobude Rešimo univerzo,vašim prizadevanjem izrekam polno in brez... -
Zadevo obnavljamo zaradi cenzure s strani slovenskih medijev. Povzeto iz https://tajakramberger.wordpress.com/ Javna izjava o ... -
Predstavnica za stike z javnostjo Študentske organizacije Univerze na Primorskem (ŠOUP) Helena Brec Loredan skuša z zavajanjem širše javnost... -
ZA VELIKO SPREMEMBO JE POTREBNO NAJPREJ NAREDITI MAJHEN KORAK! Pridružujemo se različnim iniciativam, ki podpirajo Protest proti vpelj...