Ljudska skupščina kot institut neposredne demokracije v praksi

Kaj je neposredna demokracija?

Neposredna demokracija je oblika demokracije, pri kateri ljudje odločajo o političnih iniciativah direktno, brez posrednikov oz. predstavnikov. V praksi elemente neposredne demokracije najdemo v oblikah participativne in posvetovalne demokracije. Načeloma imajo vsi tipi demokracije participatorni značaj (predstavniška demokracija: ljudje npr. volijo), vendar je pri participativni demokraciji poseben poudarek na večji in aktivnejši udeležbi državljanov pri političnem odločanju. Elemente posvetovalne demokracije najdemo tudi v predstavniških demokracijah, ki so v veljavi v večini držav t.i. zahodnega sveta. Večina takih demokracij tako omogoča dve obliki politične akcije, ki omogočata delno neposredno demokracijo: referendum (oz. plebiscit – posameznik oz. organizirana skupina poda predlog referendumskega vprašanja, za izvedbo mora zbrati določeno število podpisov podpore, nato je referendum lahko razpisan) in ljudsko iniciativo (posameznik ali skupina poda predlog zakona ali ukrepa oz. ukrepov, če zbere določeno število podpisov podpore, je parlament obvezan predlog obravnavati). Tudi naša zakonodaja predvideva obe obliki direktne udeležbe ljudi pri odločanju o političnih vprašanjih, po izkušnjah pa vemo, da sta z lahkoto prezrti oz. neupoštevani, zato je jasno, da za učinkovito izvajanje neposredne demokracije nista dovolj.

Eno od gibanj, ki se je začelo pospešeno razvijati v zadnjih »vstajniških mesecih« je gibanje, ki promovira in razvija načela in institute neposredne demokracije. Ena od skupin, ki je del tega gibanja, združenega v Mreži za neposredno demokracijo (www.aktivnidrzavljan.si), je tudi skupina Neposredna demokracija zdaj! (www.neposrednademokracija.com), ki je na svoji spletni strani pred nekaj meseci objavila svoj manifest, v katerem izpostavlja zahtevo po uvedbi nekaterih temeljnih institutov neposredne demokracije, tako na političnem kot ekonomskem področju. Tudi v praksi institute neposredne ekonomije lahko ločimo na politične in ekonomske. Med politične npr. spadajo: 

-         institut ljudske nezaupnice (omogoča odpoklic posredno ali neposredno izvoljenih političnih predstavnikov na oblasti)

-        institut participativnega proračuna (omogoča soodločanje ljudi o elementih proračuna na lokalni in državni ravni)

-        institut elektronske demokracije (ki bi zagotavljala praktično implementacijo različnih oblik aktivne participacije pri odločanju)

-        institut javne skupščine,

Med ekonomske pa npr. uvrščamo:

-        soupravljanje oz. samoupravljanje podjetij

-        delavsko lastništvo podjetij

-        t.i. ekonomija solidarnosti (zadružništvo, socialne hranilnice, socialno podjetništvo).

V nadaljevanju bom skušala predstaviti javno skupščino kot obliko politične organizacije, ki deluje na temeljih in po načelih neposredne demokracije. Naša zakonodaja na lokalni ravni (Zakon o lokalni samoupravi) v osnovi že predvideva tri institute neposredne demokracije – poleg referenduma in ljudske iniciative še zbor krajanov. (44. In 45. člen)

44. člen Neposredne oblike sodelovanja, občanov pri odločanju v občini so zbor občanov, referendum in ljudska iniciativa.

45. člen Zbor občanov se lahko skliče za vso občino ali za njen posamezen del. Skliče ga župan na lastno pobudo, na pobudo sveta ali na zahtevo petih odstotkov volivcev v občini oziroma v njenem delu, ki ga določi statut.

Ti instituti torej niso nič posebej radikalnega (kot to nekateri skušajo predstaviti), ampak povsem dostopni in predvideni načini neposrednega političnega so-delovanja krajanov, občanov pri odločanju. Kljub temu so vendarle podrejeni vladajoči eliti in ustaljenim pravilom, ki izhajajo iz praks posredniške demokracije, saj so sklici tovrstnih zborov zgolj posvetovalne narave, zato je samoorganiziranje v javnih skupščinah mogoče in potrebno izvesti tudi mimo tega, saj samoorganizirane skupščine v določeni meri lahko delujejo po bolj egalitarnih in emancipatornih pravilih (npr. ljudi ne ločujejo na državljane in nedržavljane, predvidevajo iskanje konsenza, ne preglasovanja večine nad manjšino ipd.).

Kaj je javna skupščina?

Javna skupščina je oblika odprtega zasedanja zainteresiranih posameznikov, ki se je lahko udeleži vsak. Javna skupščina je:

-       platforma za izražanje mnenj in diskutiranje o problemih,

-       platforma za organiziranje posameznikov v delovne skupine glede na problematiko, pri kateri želijo aktivno participirati)

-       platforma za sprejemanje sklepov, ki izražajo voljo, opredelitve in zahteve sodelujočih

-       platforma za formiranje organiziranih skupnosti itd.

Javno skupščino je mogoče organizirati kjerkoli, tako na nivoju majhnih lokalnih skupnosti kot na nivoju mest, regij ali širše. Javna skupščina mora biti odprta za vse, za uspešno delovanje pa naj bi načeloma delovala po določenih pravilih, ki se sprejemajo s konsenzom, običajno ob formiranju skupščine, in ki se lahko konsenzualno tudi spreminjajo v teku delovanja skupščine. Kljub temu mora skupščina, ki naj bi delovala po načelih neposredne demokracije, upoštevati določena temeljna pravila.

Temeljna priporočena splošna pravila delovanja javne skupščine:

Javno skupščino je mogoče organizirati na kateremkoli javno dostopnem (tudi hendikepiranim osebam) kraju. Seveda je bolj udobno, če se skupščine izvajajo v zaprtih javnih, vsem dostopnih prostorih, vendar je ob pomanjkanju dostopnosti teh (kot na primer pri nas v Kopru) skupščino mogoče izpeljati tudi na prostem, na javnem mestu, npr. trgu (tako je bila uspešno izvedena recimo prva skupščina v Kopru). Na začetku posamezne skupščinske seje je zaradi učinkovitosti poteka debate potrebno izbrati moderatorja – enega ali dva (pri bolj množičnih shodih lahko tudi tri), ki skrbita, da debata poteka po predhodno sprejetih pravilih. Na prvi primorski vstajniški skupščini so bila denimo sprejeta naslednja pravila:

1. Poslušamo en drugega – ko nekdo govori, ga ne prekinjamo! Prednost imajo tisti, ki niso govorili.
2. Za besedo se prijavimo z dvigom roke in počakamo na vrsto. Lahko s posebnim znakom z roko opozorimo na tehnične pripombe in kršenje nekih dogovorjenih pravil in načel in ta znak ima prednost pred dvigom roke.
3. V govoru se osredotočimo na bistvene zadeve in ne dolgovezimo, da do besede pridejo tudi drugi.
4. Replike na besede drugega naj bode kratke in jedrnate – ne zapletamo se v besedne dvoboje!
5. Stremimo k dogovoru, ki bo sprejemljiv za vse prisotne.
6. V razpravi nimajo mesta podporniki šovinističnih, nacionalističnih, seksističnih in avtoritarnih ideologij ter sklepov in razprav skupščine si ne more prilastiti nobena politična stranka.

Naloga moderatorjev je, da spremljajo debato in k besedi po vrstnem redu prijave (z dvigom roke – vsebinski prispevek; z dlanmi postavljenimi v črko T  - tehnična pripomba)  kličejo govorce in jih opominjajo, če kršijo katerega od sprejetih pravil. Skrbeti morajo tudi, da imajo vsi govorci enako odmerjen čas za razpravo ter da celotna razprava vodi v smeri skupnih sklepov, ki se dosežejo s soglasjem vsem prisotnih. Moderatorji tako ob zaključku posameznega tematskega sklopa debate lahko oblikujejo predlog sklepa (glede na razpravo), ki ga nato skupščina konsenzualno sprejme. Če konsenza ni, se sklep ne more sprejeti oz. razprava teče, dokler ni dosežen konsenz.

Cilji debate na javni skupščini so:

-        Prepoznavanje, izražanje in artikulacija problemov, diskusija o njih in iskanje možnih načinov in vizij za njihovo reševanje

-        Sprejemanje sklepov (v obliki zahtev, opredelitev do problemov ali oblikovanja delovnih skupin, ki se nadalje ukvarjajo z iskanjem možnih rešitev, raziskovanjem, pisanjem peticij, javnih pisem, manifestov, javnih razprav, civilnih iniciativ, organiziranjem direktnih akcij ipd.)

Zakaj iskanje konsenza?

Ker le tako preprečimo, da bi večina preglasovala manjšino. Večina namreč nikoli ne sme odločati o pravicah manjšine. Iskanje konsenza je velikokrat dolgotrajno in mukotrpno delo, vendar je edini možen način, da se skupnost ohranja in da se npr. prepreči klasične ideološko motivirane delitve, ki naposled onemogočajo kakršnakoli sodelovanja. V praksi to pomeni, da ni klasičnega glasovanja in preštevanja glasov, ampak diskusija poteka, dokler nihče od sodelujočih nima več bistvenih pomislekov do odločitev, zaradi tega lahko debata o posameznih zadevah traja tudi skozi več skupščinskih zasedanj.

Ravno v zadnjih mesecih so se tudi po Sloveniji te prakse samoorganiziranja začele udejanjati na različnih nivojih, predvsem v obliki vstajniških skupščin in organiziranja na lokalnem nivoju.

Ljubljanske vstajniške skupščine

So se organizirale na pobudo aktivističnih skupin in civilnih iniciativ, ki so sodelovale pri vstajniškem gibanju v Ljubljani. Zgodile so se 4 vstajniške skupščine, ki se jih je udeležilo od 100 do 150 ljudi, sklicane pa so bile na pobudo in s sodelovanjem različnih organiziranih skupin oz. iniciativ (Antikapitalistični blok, Mreža za neposredno demokracijo, Vstajniške socialne delavke, Protestival, Vstajniška republika,itd.). Potekale so na različnih lokacijah (Metelkova, Socialni center Rog, prostori KUDa Zlati zob). Na začetku je diskusija tekla predvsem v smislu predstavljanja aktivnosti in metodologije dela sodelujočih skupin, kasneje pa so se v okviru skupščine formirale različne delovne skupine – za pravne načine boja, za politične načine boja, za neposredno demokracijo, za komuniciranje z javnostmi, za kulturni in izobraževalni razvoj Slovenije, za ekonomski program, za socialni in zdravstveni program, za vrtanje lukenj v sistem. Skupine na vsaki skupščini poročajo o svojem delu. Zadnja vstajniška skupščina se je zgodila v začetku februarja, naslednja se predvideva po 4. Vseslovenski vstaji.

Mariborske skupščine

Po 3. Mariborski vstaji so se sodelavci Centra alternativne in avtonomne produkcije (CAAP) MB odločili, da bodo sklicali nekakšen mestni zbor oz. skupščino, namenjeno čim širšemu krogu ljudi, kjer bi poskusili ugotoviti, kako nadaljevati z mariborskim vstajniškim gibanjem. Motiv so bila dogajanja, povezana z represijo nad protestniki - ljudi so zapirali, izdajali globe, treba se je bilo temu organizirano upreti.

Skupščin v Caapu se udeležujejo večinoma posamezniki, ki niso bili člani nobene od že obstoječih iniciativ. Skupščine potekajo v prostorih Caapa in so navadno sklicane na isti dan v tednu oz. mesecu ob isti uri. Preko skupščino je tako prišlo do formiranja dveh skupin – akcijske (oz. kreativne) in strateške.

Akcijska/kreativna – njen prvotni namen je bil proteste organizirati tako, da se prepreči aretacije in policijsko represijo, sicer se ukvarja tudi z načrtovanjem direktnih akcij

Strateška – pokriva različna področja (ekonomija, sociala, zdravstvo, delovanje MOM – predvsem se ukvarja z raziskavo in analizo delovanja MOM na teh področjih in iskanje možnih alternativ

Po predstavitvi ugotovitev delovnih skupin se je skupščina odločila za pobudo samoorganiziranja četrtnih skupnosti v okviru Iniciative mestni zbor.

Samoorganizacija četrtnih skupnosti www.imz-maribor.org

Doslej so bile skupščine oz. mestni zbori organizirani v treh četrteh - v Novi vasi (izpeljana v prostorih Mestne četrti), Centru (izpeljana v kinu Udarnik) in Studencih (izpeljana v Caapu), načrtuje pa se še skupščina v Taboru, ki bo predvidoma izpeljana v  Pekarni. Četrtne skupščine so pri svojem formiranju večinoma sledile naslednjemu dnevnemu redu:

o   Uvodna beseda

o   Predstavitev podobnih praks po Evropi

o   Predstavitev instituta participatornega proračuna

o   Sprejemanje pravil

o   Razprava

o   Oblikovanje in sprejemanje sklepov

Primorska vstajniška skupščina

Prva primorska vstajniška skupščina je bila sklicana v Kopru na Titovem trgu 8.2. ob 17h. Letaki, ki so vabili nanjo, so debato usmerili na tri ključna vprašanja: Kaj nas moti? Kakšne rešitve predlagamo? Kaj bomo naredili?  Na skupščino je prišlo okoli 50 ljudi, ki so po dvourni diskusiji na koncu sprejeli 5 sklepov. 

Sklepi prve primorske vstajniške skupščine

1. Ostro nasprotujemo privatizaciji državnega premoženja (preko Slovenskega državnega holdinga) in zahtevamo, da se ukradeno družbeno premoženje iz časa tranzicije vrne v družbeno last ter zahtevamo revizijo denacionalizacije. Ne bomo dovolili privatizacije Luke Koper.

2. Zahtevamo uradno revizijo in preglede vseh elementov identifikacije javnega dolga (pogodbe, razpisi, proračuni, prodaje premoženja, plače,.) s strani Protikorupcijske komisije in Računskega sodišča, tako na lokalni kot tudi na državni ravni,.

3. Predlagamo ustanovitev sindikata »neuvrščenih/neopredeljenih«, ki bo zaobjel vse tiste , ki niso zastopani v vseh dejavnostih in sektorjih in vse tiste, ki niso zadovoljni s trenutnimi sindikati (prekarni delavci, delavci na avtorske in podjemne pogodbe, s.p.-ji, brezposelni, upokojenci, študenti, dijaki, migrantski delavci, agencijski delavci, delavci za določen čas in vsi ostali zaposleni, ki niso zadovoljni s trenutnimi sindikati v Sloveniji).

4. Zahtevamo totalno obdavčitev Rimokatoliške cerkve in vrnitev vsega premoženja, ki ga je cerkev pridobila z denacionalizacijo nazaj v družbeno last.

5. Zahtevamo ukinitev agencij za posredovanje dela.

V okviru skupščine so bile oblikovane tudi delovne skupine in sicer :

• delovna skupina proti privatizaciji Luke Kope
• delovna skupina za pregled pravnih vprašanj okoli javnega zbiranja
• delovna skupina za ustanovitev sindikata, ki bi združeval vse, ki jim klasični sindikati ne morejo nuditi zaščite
• delovna skupina za revizijo javnega dolga

Predstavljene primere skupščinskih zasedanj lahko razumemo kot začetek učenja, kaj aktivno državljanstvo in vzvodi neposredne demokracije pomenijo v praksi, kot poskuse, da se začnemo v večjem številu udeleževati javnih razprav in prakticirati dialog in iskanje konsenzov, kot možnost, da se politične debate premaknejo iz področja zasebnega v javen prostor, da se debate iz internetnih portalov, kjer se večina uspešno skriva za anonimnostjo in ne prevzema odgovornosti za zapisano, premaknejo tja, kjer ljudje prevzemajo odgovornost zase tako, da se preko diskusije odločajo o zadevah, ki se jih tičejo, obenem pa tudi kot poskus formiranja skupnosti, ki z izražanjem skupnostne volje aktivno in odgovorno lahko poseže v sooblikovanje politik, ki definirajo načine našega skupnega sobivanja. Obenem pa se je potrebno zavedati, da je udejanjanje neposredne demokracije v praksi dolgotrajen in počasen proces, ki se nenehno razvija in ne ponuja hitrih rešitev.

Rezime 4. "vseslovenske" vstaje

1. Vstajnice in vstajniki niso nasedli prerazporejanju politične elite in nastavljanju obrazov, ki nam bodo še naprej vsiljevali doktrino zategovanja pasu, omejevanju referendumov, krčenju delavskih pravic in zmanjševanju socialne države. Kljub slabemu vremenu in dežju, preko 5.000 vstajnic in vstajnikov, tako mladih, kot srednje starih, starejših, družin z otroci itd.. Jasno so zahtevali revolucionarne spremembe. MOČ LJUDEM, NE PA STRANKAM!

2. Odlični umetniški performansi, med njimi najboljši tisti, kjer se je simbolično zažgalo ograjo pred Banko Slovenije, ki je pognala policistom strah v kosti. Po 5 minutah je ogenj sam ugasnil. Vstajnice in vstajniki odlično skrbijo za pestrost upora, humor, umetniško izražanje in raznovrstnost in barvitost uporniških praks in metod. ZA MNOGOTEROST UPORNIŠKIH PRAKS!

3. Policijska represija se ne zmanjšuje in ostaja zvesta politiki kriminalizacije upora. Štirje nedolžni protestniki prejeli plačilne naloge in vabila na zaslišanja. Policijski "strokovni prijemi" so navadno nasilništvo, saj kljub pozivom posameznikov, da se ne upirajo, privedejo do policijske nasilne reakcije? Je potrebna demonstracija policijske moči in izživljanje nad nemočnimi? POLICIJA POVSOD, PRAVICE NIKJER!

4. Vstaje dozorevajo in so dosegle višek in preskok (od individualizirane razpršene množice v kompaktno solidarnostno kolektivno vstajniško moč) na včerajšnjem protestu, kjer se je več kot 1.000 protestnikov v solidarnostni direktni akciji odpravilo pred policijsko postajo zaradi pridržanja treh naših sotrpinov. Smo na pravi poti, do končnega cilja! ZA SOLIDARNOST IN DIREKTNO AKCIJO!

5. Glavni sindikati, kot najmočnejše delavske politične sile, še vedno ignorirajo ljudske vstaje in se nočejo jasno opredeliti. Celo več, z novo reformo trga dela, so pristali na še nekaj znižanih delavskih pravic. Za sindikate velja, da, četudi so svoje članstvo v vseh teh letih napredovanja procesov opustošenja družbe že neštetokrat pustili na cedilu, je vsaka vstaja nova priložnost za odločitev, kakšno vlogo želijo igrati v prihodnje: lahko se odločijo ali bodo v skladu z željami svojih socialnih partnerjev pazniki nove revščine ali se v skladu s potrebami in aspiracijami svojega članstva in družbe nasploh končno enkrat postavijo na stran aktivnega boja za nove oblike družbenega življenja. Sindikati kot institucije pa se morajo opredeliti bodisi za ohranitev obstoječega sistema z njegovimi praznimi kompromisi in drobtinicami ali pa se umestijo znotraj naše skupne ljudske vstaje ter se ji pridružijo s stavkami po celi Sloveniji. RADIKALIZIRAJMO NAŠE SINDIKATE!

6. Z zavrnitvijo protestiranja na Trgu republike se odpirata tako pozitiven, kot tudi negativen aspekt, ki ga lahko pripišemo "glavnim" organizatorjem (Protestival/VLV). Pozitiven aspekt je vsekakor zavrnitev sodelovanja z narodnjaki tipa pojoči major in A.M., ki so pred parlamentom v množici 50 ljudi širili narodnjaške nebuloze. Ne pristajamo na primitivno omejevanje našega razrednega boja na nek narodnjaški ali kulturni boj. Negativni aspekt pa je pomislek, da so se "organizatorji" namenoma izognili Trgu republike, saj so nekateri "kulturniki" in "pozitivci znotraj VLV" (kar narekujejo tudi zadnji sestanki VLV) očitno več kot zadovoljni z novim (pre)grupiranjem politične elite v parlamentu. NE DISKRIMINIRAMO, VSI STE GOTOVI!

7. Na koncu je potrebno omeniti očiten namen nekaterih kulturniških, akademskih, novinarskih elit, da prevzamejo vstajniško gibanje, kar smo doživeli že s tribuno v CD in je bilo tokrato to razvidno s centralizacijo odra in samimi govori "posvečenih". Med množico je bilo vidnih kar nekaj predstavnikov teh elit, ki v vsakdanjem delu in življenju podpirajo prakse izkoriščanja, neoliberalnega vdiranja v javni prostor in so celo ključni propagandisti teh politik v kulturi, na univerzah, v medijih,. Poleg tega se je izkazalo, da nekateri "kulturniki" še vedno delijo protestnike na dobre in slabe ter pristajajo na smrdljivi etnonarodnjaški smrdljivi diskurz boja za Slovenijo, Slovence in slovenski jezik. Najbolje je ta spodrsljaj formulirala Platforma Rizom zato dobesedni citat : "Protestivalovci oz. govorniki na odru - tisto sranje o kulturnem boju vs. direktni konforntaciji pred policijsko postajo bi nam resnično lahko prišparali. Seveda ste - v dobri slovenclski maniri - zapakirali vse v "svobodno izbiro" in s tem ignorirali solidarnost. Še več, hote (in ne nehote) ste ponovno vrezali razliko med "kulturnimi protesti" in "nasilnimi protesti" (seveda liberalno zapakirano v "neposredno konfrontacijo" in "svobodno izbiro"); potrdili ste torej strukturo gospostva nad protesti, ki so jo mediji (pazi: mediji) vmes celo opustili. Vi pa seveda še naprej gonite to usrano ideologijo (na prejšnji vstaji ste celo neposredno kriminalizirali akcijo pri ograjah in nekaj gobcali o tem, da je potrebno izgredneže predat policiji). Na naslednji vstaji raje idite tam z jokajočim majorjem pet o kulturi in naciji, saj tam - hočete ali nočete - tudi spadate! NIHČE NAS NE PREDSTAVLJA!

Odgovor na besedilo »Dejstva in resnice o univerzitetni retoriki« Vesne Mikolič

Taja Kramberger in Drago Rotar: Odgovor na besedilo »Dejstva in resnice o univerzitetni retoriki« Vesne Mikolič, objavljeno v Delu, SP, 16. 2. 2013

»Dejstva in resnice o univerzitetni retoriki« - smešen naslov (s domala enakim saturnalijskim naslovom, ki osebe in reči preoblači v njihovo nasprotje, izmišljotine pa v »dejstva resnice«, je gospa Mikolič v evforiji fakultetne čistke v Kopru spisala že en spis v tem nenavadnem žanru) izpod peresa osebe, za katero dejstva in resnice nemara niso retorika (toda, ali sploh obstaja retorika, kakršno ga. Vesna Mikolič [VM] v svoji preproščini in neukosti pripisuje Igorju Ž. Žagarju [IŽŽ] in pri tem sproščeno meša znanost in njen objekt – gospa je res izredna in tudi občasna »profesorica«, če lahko verjamemo ugotovitvam njene institucije), so pa simptomatična obsesija, ki bi bržkone morala pritegniti čisto določene strokovnjake.

A ker se je zgodilo, je pač treba n-tič odgovarjati na zadeve, ki bi bile v normalnih okoliščinah (kjer o javni navzočnosti in »ugledu« – se pravi, imunosti navzlic očitnim deliktom in celo ugotovitvam specializiranih organov, dokler je osebek primeren oz. koristi posebnim interesom neke klike, ki se hoče znebiti vsakogar, ki jo vidi ali bi jo utegnil videti kot to, kar je, ne bi odločala ta klika) povsem jasno dojete kot sprenevedavo in poniglavo šopirjenje. Odgovarjava tudi zato, ker sva, čeprav sva Slovenijo zaradi politikantsko - kriminalnih pritiskov in groženj zapustila in živiva v Parizu, zgrožena spričo tega, da se v tem naskoku prostaške hinavščine, povsem po meri (trenutno nekdanjih) koprskih »akademskih« uzurpatorjev, na Igorja Ž. Žagarja ni oglasil (še) kdo drugi, kakor da ste tam v Sloveniji vsi izgubili etični kompas (morebiti v boju kranjske elite, karkoli že to je, da bi diktaturo enega caudilla oz. conducatorja ali poglavnika nadomestila z že preskušeno oblastjo neoliberalne tolpe, v kateri bodo na mestu »turkov« čepele »svinjske polovice«).

Ga. Mikolič seveda uporablja svoji edukaciji in okolju ustrezne postopke prepričevanja (retoriko, za katero ne ve, da je spontana retorika frizerskega salona, kjer si čakajoče osebe z njo krajšajo čas – se pravi, obrekujejo – a je v nasprotju z gospo slovenistko največkrat vendarle nimajo za sakrosankten vir resnice o »dejstvih«), npr. nedokazana in zato v običajnih pravnih razmerah kazniva namigovanja o vpletenosti gospoda IŽŽ v nekakšno anonimno obrekovanje po internetu. Podpisana si takih aluzij navzlic posebnostim leksike in modalitetam izražanja v curku obrekljivih in sovražnih besedil, ki jih o nama brez zadržkov objavlja Info-Primorska, medijsko trobilo opresorjev iz časa fakultetne čistke 2010, kljub neprimerno večji dokazljivosti nisva privoščila. Pripisovati neko elektronsko anonimko IŽŽ, ki mu v najino čudenje še ni prepovedano objavljati v običajnih javnih medijih (a ta anatema je nemara le vprašanje časa), je seveda absurdna traparija, morebitno podobnost besedil pa bi bilo treba pripisati dejstvom, tako priljubljenim pri izredni profesorici in tako zunaj njenega dosega. Sklicevanje na sorodnika po duhu in kraju, če že ne po krvi, akademika (kdo vse ni v Sloveniji »akademik«, »doktor«, redni ali neredni »profesor«!) J. Pirjevca, specialista za popravilo »resnic« in burleskno »zgodovino«, je za našo junakinjo potemtakem edino možno. Nevpletenemu opazovalcu pa opazovanje te manifestacije falstaffovske prekanjenosti kaj hitro pokaže ekscesne razsežnosti.

Toliko o okoliščinah, v katerih poteka pričujoča diskusija molilnega mlinčka v osebi ge. VM. Na kratko:

Projekt Turistični terminološki slovar seveda ni imel drugega rezultata kakor to, da je nekdo tako ali drugače potratil precejšnja javna sredstva; nasprotno je mogoče trditi, ne pa tudi dokazati, ker pač ni res; rezultat, ki ga ga. VM navaja, so plagiati iz drugih slovarjev; o tem, kar je objavljeno v Amebisovem okrilju, seveda ni mogoče trditi, da je rezultat raziskovalnega dela, ki je stalo okr. 150 000 €. In vse govoričenje o »področjih, ki se vključujejo v turizem« (psihologija, geografija, etnologija, dediščina, kultura, umetnost, arhitektura, umetnostna zgodovina, zgodovina itd. so čudna mešanica nekaterih človeških početij, spuščenih skozi homogenizacijsko mašino pogrošnega aplikacionizma – sicer pa se našteta imena nanašajo na znanstvene discipline in na posplošitve, ki nimajo nič opraviti s čimerkoli realnim, a so nadvse »sodobne«) je nekakšna retorika neoliberalne pravšnjosti; le kako ne bi bili navdušeni?

Kaj pa pravzaprav dela ga. VM? Dokumentov vendar ne more neprenehoma ponarejati! Saj jo je tak ponaredek snel z mesta, kjer je bila (pod egido odvetniške družbe Senica so, kajpada »pomotoma«, ponaredili/je ponaredila poteklo odvetniško pooblastilo, da bi lahko na stroške UP tožila založnika in pesniško zbirko podpisane), kakor je dejala, prijazna oblastnica (o tem, kaj je to, malo pozneje). V Sloveniji pač velja: enkrat oblastnik – do smrti oblastnik; pregled dokumentov kajpada ne kaže tega, kar ga. VM zmagoslavno zatrjuje. Elektronska dokumentacija je izdajalska reč in razdalja med »že« januarja 2011, ko naj bil izdelek na portalu, in »že« junija 2012, ko naj bi to zadevo pri Amebisu potrdili, je le malo predolga, da se ne bi morali marsičesa vprašati; kakor kaže, svoje dejavnosti pri Info-Primorska nama v škodo vsaj njeni sotrudniki še niso opustili – to prizadevanje je namreč čisto tako kakor tisto, ki ga VM od polovice svojega pisanja pripisuje IŽŽ in ga nadvse poznavalsko opiše (močno specifično retoriko, ki sodi med prakse tajnih policij v avtoritarnih državah od Uprave državne varnosti do Central Intelligence Agency, kjer je nemara ta Goebbelsova izvedenost dobila ime nevroznanost); ga. VM očitno ve – vsaj to, če že ne prav veliko drugega –, kako se stvari streže. Soglašava, da je podoba »lenih, izprijenih, pohlepnih univerzitetnih baronov, zbranih okrog ZRS in FHŠ …« napačna: ne gre za barone, ampak za povzpetnike, stremuhe in harambaše. In kje je ta reč objavljena? Nama je uspelo najti le poplavo blata, ki ga navedeni »baroni« namenjajo bodisi IŽŽ ali nama. Ga. VM je pravzaprav vse tisto, kar so ona in njeni prijateljčki počeli nama in še komu, kar pripisala IŽŽ. Še sanja se ji ne, kako natančno simptomatiko in diagnostiko svojega početja je s tem javno razgrnila.

Knjigo IŽŽ, ki bi imela še spletno kopijo z drugim naslovom, kakor trdi gospa, sva iskala zaman. Pač pa sva reprodukcijske podvige našla pri g. Darovcu, slovitemu soprogu Mikoličine prijateljice, zadružnice pri pridelovanju točk, soavtorice in tudi sicer urednice, pa ne le en ponatis in ni se mu zdelo vredno zamenjati medija. Poleg tega se nama ne zdi greh, če kdo objavi izsledke, preden je projekt formalno končan (nekaj drugega je, če objavi mašilo ali »sposojene« ugotovitve – sicer pa ga. VM prav rada obrne vrstni red dogodkov tako, da je videti velika odkrivateljica in začetnica). Ali ga. VM in njeni kompanjoni kar prenehajo delati, če to sploh počnejo, ko se konča projekt, in začnejo, ko se začne? Imajo za to stikalo ali gumb? No, lepa znanost.

Tudi kolobocija z imeni pri slovarju ge. VM kaže, da ne počnejo prav dosti: projekta ne izvajajo prijavitelji (posestniki točk ARRS), ampak raja, prijavitelji si le naberejo novih točk, da ostanejo prijavitelji (točke se da nabirati še drugače, ne da bi se pretegnili: tako da si direktor založbe in ti ni treba nič vedeti o založništvu, da si urednik edicije in ti ni treba nič vedeti o urejanju, da si skupaj s prijateljčki/cami soavtor/ica nekaj strani dolgega domenjeno »znanstvenega« članka, pa še in še; druga tema: »nič plačila za dejansko opravljeno delo« in »nagrajevanje metanja oblastniške sence«?).

Za osvežitev spomina nekaj vprašanj: kdo je pregnal IŽŽ z UP FHŠ, kdo je kršil delovno zakonodajo s podaljševanjem začasnih zaposlitev na napačnem delovnem mestu v nedogled in s tem ropal mlajše sodelavce, kdo je s čistko odstranil tiste, ki se s tem niso strinjali, kdo je vse poletje 2010 lagal po medijih in svoje informacije sproti prilagajal trenutnemu kontekstu in novim okoliščinam, kdo obrekoval po vsej deželi in zunaj nje in zasledoval odpuščene še v novih službah, kdo se je poskusil s protiustavnim krivdnim razlogom (zaradi peticije) znebiti rednega profesorja, kdo je po svojih željah krojil zasedenost in poskusil doseči, da bi sodelavcema banka zasegla stanovanje, in ju pregnati iz Kopra; kdo je poskušal tožiti založnika in avtorico literarnega dela in zato celo ponaredil pooblastilo odvetniku; kdo je bil nato skupaj z obrekljivim akademikom P. nagrajen z mestom v vodstvu nekega prismuknjenega odbora, ki naj bi nasprotoval diktaturi (s hibridnim dolgovezenjem); kdo ni predaval, kdo ni raziskoval, kdo se je sleherno leto nagradil s kupom denarja za uničevanje »svoje« institucije? Naj nadaljujeva?

Kakšen interes so imeli ga. VM in prijateljčki, da so napodili tiste, ki »so si upali povedati svoje mnenje in premorejo reference« (tudi točke, če se jim posreči najti nekoga, da jih za plačilo vpiše v COBISS/SICRIS), ki niso za vsako metanje sence pobirali točk in honorarjev, ki so se do mednarodnih štipendij lahko dokopali le, če so bili povabljeni od tujcev, ker mimo harambaš ni šlo? Najbrž tisti interes, ki jih je kot lastnike privaril na »upravljalske« funkcije – se s tem interesom trenutno ne ukvarjajo preiskovalci? Go. VM in prijateljčke med čistko ni skrbelo »oblikovanje, ohranjanje in razvijanje stroke, študijskih programov, oddelkov, fakultete, inštituta, univerze«, sodelavke in sodelavce so mirno pognali na cesto in »odrezali inštitucijo«. Ali niso ga. VM et co. kar sami in v interesu svojih malh najprej izvršili sovražni prevzem javne institucije in iz nje naredili nekaj, česar najbrž nikoli ne bo mogoče popraviti (če odstaviš skorumpirano vodstvo, se še ne znebiš lizunskega kadra, če ostanemo zgolj pri tej kategoriji prebivalstva)?

Nam pa ga. VM zdaj v zadnjem odstavku sporoča, da se bo v zmagoslavnem sprevodu so-hm-delavcev in moralno neoporečna vrnila k dekanovanju, ko bo »njena politična opcija« zmagala, da si skratka ne bo ogledala »smetišča zgodovine« in se tam udobno namestila, niti ne bo tam pustila svojih »metod diskreditacij in sprevržene retorike«? Joj!

Iz Pariza se vse te groteske à la mode de Mikolič-Pirjevec & co., katerih gojišče je najina nesrečna domovina, zdijo kakor replike Shakespearove zgodbe o neumni kuharici, ki je dajala žive jegulje v pašteto, potem pa jih s kuhalnico tolkla po glavah in vpila : »Sodrga dol!«, njen brat, ki ga je prav tako bila ena sama dobrota, pa je svojemu konju za priboljšek mazal seno s surovim maslom.

Taja Kramberger & Drago Braco Rotar

Pariz, 27. 2. 2013

1. primorska vstajniška skupščina

Danes se je v Kopru zbralo nekaj več kot 250 ljudi na 3. vseslovenskem protestu in nekaj več kot 50 ljudi na 1. primorski vstajniški skupščini. Medtem, ko so ljudje na protestu izražali nezadovoljstvo s trenutno politično elito v Sloveniji (tako opozicijsko levo desničarsko, kot tudi vladajočo desničarsko) in so z gesli in transparenti »Referenduma ne damo!«, »Neposredna demokracija!«, »Levi in desni niste resni.«, »Oblast je kot violina, držiš z levico, igraš z desnico.«, »Velika slovenska razprodaja (Luka Koper, Krka, NLB, Slovenske železnice, Krka, elektrika, voda,.) = Slovenski državni holding.«; jasno izražali kaj hočejo in kaj si mislijo, so se na skupščini lotili konkretnih problemov, oblikovali delovne skupine in sprejeli sklepe 1. primorske vstajniške skupščine.





Na začetku skupščine sta se javila moderator in moderatorka, ki sta več kot uspešno vodila skupščino do samega konca. Prav tako se je javil tudi zapisnikar, ki je zapisoval sklepe skupščine. Predlagan je bil nek okvirni dnevni red, kjer se je v prvem krogu razpravljalo kaj nas moti in kakšne rešitve predlagamo, v drugem krogu pa so se oblikovali skupni sklepi skupščine ter so se organizirale delovne skupine, ki se bodo lotile konkretnih direktnih akcij.

Da je razprava potekala nemoteno in v duhu strpnosti je moderator že takoj na začetku opozoril na nekaj pravil in sicer :
1. Poslušamo en drugega – ko nekdo govori, ga ne prekinjamo! Prednost imajo tisti, ki niso govorili.
2. Za besedo se prijavimo z dvigom roke in počakamo na vrsto. Lahko s posebnim znakom z roko opozorimo na tehnične pripombe in kršenje nekih dogovorjenih pravil in načel in ta znak ima prednost pred dvigom roke.
3. V govoru se osredotočimo na bistvene zadeve in ne dolgovezimo, da do besede pridejo tudi drugi.
4. Replike na besede drugega naj bode kratke in jedrnate – ne zapletamo se v besedne dvoboje!
5. Stremimo k dogovoru, ki bo sprejemljiv za vse prisotne.
6. V razpravi nimajo mesta podporniki šovinističnih, nacionalističnih, seksističnih in avtoritarnih ideologij ter sklepov in razprav skupščine si ne more prilastiti nobena politična stranka.

Po izjemno plodni debati in izmenjavi mnenj, kjer se je razpravljajo o zelo različnem spektru problemov (privatizacija Luke Koper in ostalih podjetij v državni lasti, denacionalizacija in divje lastninjenje v času tranzicije, kaznevanje javnega zbiranja, problem javnega dolga, sindikati, obdavčitev cerkve, Boris Popović, stanje v Sloveniji in odstop politične elite, agencijsko delo, in še kaj) je 1. primorska vstajniška skupščina s konsenzom in brez glasovanja sprejela 5 sklepov :

1. Ostro nasprotujemo privatizaciji državnega premoženja (preko Slovenskega državnega holdinga) in zahtevamo, da se ukradeno družbeno premoženje iz časa tranzicije vrne v družbeno last ter zahtevamo revizijo denacionalizacije.

Ne bomo dovolili privatizacije Luke Koper.

2. Zahtevamo uradno revizijo in preglede s strani Protikorupcijske komisije in Računskega sodišča, tako na lokalni kot tudi na državni ravni, vseh elementov identifikacije javnega dolga (pogodbe, razpisi, proračuni, prodaje premoženja, plače,.).

3. Predlagamo ustanovitev sindikata »neuvrščenih/neopredeljenih«, ki bo zaobjel vse tiste , ki niso zastopani v vseh dejavnostih in sektorjih in vse tiste, ki niso zadovoljni s trenutnimi sindikati (prekerni delavci, delavci na avtorske in podjemne pogodbe, s.p.-ji, brezposelni, upokojenci, študenti, dijaki, migrantski delavci, agencijski delavci, delavci za določen čas in vsi ostali zaposleni, ki niso zadovoljni s trenutnimi sindikati v Sloveniji).

4. Zahtavamo totalno obdavčitev Rimokatoliške cerkve in vrnitev vsega premoženja, ki ga je cerkev pridobila z denacionalizacijo nazaj v družbeno last.

5. Zahtevamo ukinitev agencij za posredovanje dela.

V okviru skupščine so bile oblikovane tudi delovne skupine in sicer :

• delovna skupina proti privatizaciji Luke Koper,
• delovna skupina za pregled pravnih vprašanj okoli javnega zbiranja
• delovna skupina za ustanovitev novega sindikata
• delovna skupina za revizijo javnega dolga

Na koncu je skupščina prišla do zaključka, da ni bilo možno odpreti na prvi skupščini vseh tem, ki nas pestijo in žuljijo in da je potrebno ostale probleme preložiti na naslednje skupščine. Od delovnih skupin se pričakuje bolj poglobljeno delo na posameznih tematikah in krajše poročilo na naslednji skupščini. Prav tako je bil s konsenzom izbran termin naslednje skupščine in sicer 16.2. ob 17h na Titovem trgu.

Nasvidenje na naslednji primorski vstajniški skupščini.

Alternativa Obstaja

1. primorska vstajniška skupščina

Vabljeni na 1. primorsko vstajniško skupščino.
8.2. ob 17h na Titovem trgu v Kopru.

Kaj nas moti? Kakšne rešitve predlagamo? Kaj bomo naredili?

Udejanimo neposredno demokracijo v praksi, razvijmo solidarnostne vezi in mreže, vzpostavimo horizontalne odnose, ki bodo temeljili na spoštovanju človekovih pravic in začnimo z direktnimi akcijami.

Letak Luka Gotovi So by Alternativa Obstaja

STE ZAPOSLENI IN SREČNI? MOGOČE PA VAŠ PRIJATELJ NIMA TAKE SREČE.

Namenjeno vsem mojim facebook prijateljem in prijateljicam ter ostalim, ki se skrivate v mišjih luknjah.

Medtem, ko smo nekateri včeraj 11.1. protestirali in zmrzovali na prostem, mislim, da tega nihče od nas protestirajočih ne obžaluje, ste se drugi lepo greli doma, mogoče ste poležavali na kavču, se dolgočasili za računalnikom?

Zanimivo je videti ljudi, kako sedijo v kafičih, gostilnah in restavracijah z nasmehom na licu, v prijetnem pogovoru z nekom, medtem, ko se protestniki sprehajamo mimo njih in nas gledajo kot največje čudake, izraz na licu jim govori, kaj se grejo ti čudaki, saj je življenje lepo in nam je postlano z rožicami, ne razumejo tega čudnega dogajanja okrog njih in se škodoželjno nasmihajo. Sprašujem se, mogoče je res nekaterim postlano z rožicami, kaj pa ostali večini?!

Medtem, ko nekateri nimajo denarja niti za osnovno preživetje, niti za kruh, mleko in ostala živila, drugi lepo posedajo na pijačkah in kavicah in niti prsta ne premaknejo, da bi pomagali pomoči potrebnim ljudem, prijateljem, sorodnikom, svojim potomcem. Torej naslednjič, ko boste posedali po kafičih, vneto nakupovali v trgovskih centrih, hodili na izlete, počitnice in potovanja, pomislite za trenutek, na vse tiste uboge ljudi, ki nimajo te sreče, ki nimajo denarja za položnice, kruh in ostale najnujnejše potrebščine za preživetje. Pomislite na tiste, ki zvečer ne morejo dolgo v noč zapreti očesa, ker razmišljajo kaj bodo naslednji dan ponudili otroku za kosilo, kako povedati otroku, da ne bo mogel na šolski izlet in kako ne bo mogel imeti tistega, kar ima njegov najboljši prijatelj, razmišljajo o tem, kako bodo poplačali vse mesečne položnice, kako poskrbeti za osnovno hrano, da ne bo otrok lačen in kako kupiti knjige in ostale šolske potrebščine. Razmišljajo enostavno, kako preživeti.

Pomislite kdaj so bili ti ljudje, med njimi tudi vaši prijatelji in sorodniki, nazadnje na pijači, na morju, na dopustu, kdaj so oni tako brezskrbno uživali v kavici, kot vi in kdaj so se nazdanje posladkali s kakšno sladico v bližnji slaščičarni? In naj takoj poudarim, da se mi gnusijo tisti ljudje, ki se ob takih besedah oglasijo in trdijo, da se to lahko zgodi samo tistim, ki so leni, ki ne želijo delati in da je delovnih mest zadosti in so si ljudje sami krivi, da so se znašli v takem položaju v kakršnem so (takšne in podobne neumnosti berem pod komentarji na facebooku). Nikakor ne pristajam na to bolano logiko. Ljudje si niso sami krivi, da so se znašli v takem položaju! Krive so politike izkoriščanja vseh nas zadnjih 20 let, ki so nas spravile na sam prag revščine.
Moram povedat, da vam še bolj pričaram sliko, ki me je tako zmotila, da sem se med protestnim shodom za nekaj časa odstranila iz množice in se odpravila proti trgovskemu centru, z namenom ugotoviti ali so tudi v času protestov trgovski centri polni. Ne boste verjeli. Ko sem vstopila v trgovski center, katerega imena ne bom izpostavljala, zagledam kar zajetno množico ljudi, z nasmehom na licih, ki so navdušeno nakupovali in porivali polne nakupovalne vozičke pred seboj. Zopet pomislim, verjetno ne gre vsem ljudem tako slabo, da bi se nam pridružili na ulicah. Toda pomislite za trenutek.

Sama sem od 01.01.2013 brezposelna (pogodba za določen čas – varčevanje v javni upravi), toda za zdaj mi še ne gre tako slabo, kot nekaterim, ki jih poznam, ne zagotavljam pa vam, kako bova s partnerjem preživljala sebe in svojo družino v naslednjih mesecih, in se kljub temu z majhnim dojenčkom udeležim vseh protestov, ki so v bližini mojega kraja. Gre enostavno za solidarnost do prijateljev, sorodnikov, znancev in gre enostavno za prihodnost naših otrok.
Resnično mi ne gre v glavo, kako ste lahko tako sebične in ali ste povsem pozabile na solidarnost med ljudmi in ali res nimate niti kančka sočutja do ljudi, ki živijo v vaši neposredni bližini, v bloku, v četrti, v vasi, z njimi mogoče prijateljujete, ali pa ste le facebook prijateljica?

Kako nikoli ne srečam na protestih tiste prijateljice in znance, ki ste zaposlene, ki imate streho nad glavo in ne rabite plačevat najemnine, ki imate dobre avtomobile in denar, redno objavljate fotografije iz raznih počitnic in potovanj?

Ali ve resno mislite, da če vam še danes ne gre tako slabo, da bo jutri tudi tako. Tudi t.i. službe za nedoločen čas, ki vam še vedno dajejo nek lažni občutek varnosti, se lahko tako hitro prekinejo, recimo z ukinitvijo delovnega mesta, spremembo sistematizacije, poslovnega razloga ali zaradi kateregakoli drugega razloga, da se tega ne boste niti zavedale.

Ali ve kdaj pomislite, da vam lahko kak nepričakovan dogodek čez noč obrne življenje na glavo? Kaj je razlog vašega skrivanja, če ni pomanjkanje solidarnosti in sočutja? Se mogoče tako bojite za svoj »stolček« in ne mislim na Janševega ali Jankovićevega, temveč kateregakoli, natakarice, administrativne delavke, delavke v proizvodnji, čistilke, da se ne želite izpostavljati in se bojite, da bi vas napačna oseba srečala na protestih, se bojite, da bi vas fotografirali in boste izgubili zaradi tega vaše delovno mesto? Pa kje je vaše dostojanstvo? Ste sploh še človek ali bogaboječe ovce, ki se bojijo lastne sence?

Ali ste kdaj pri tem pomislile na svoje otroke in njihove potomce?!? To, da ste same danes zaposlene, še ne pomeni, da bodo zaposleni tudi oni oziroma vsa generacija, ki prihaja za njimi. V kakšnem svetu pa bodo naši otroci živeli? Kaj jim bodo Janša, Janković, Tovšakova, Zidar, Šrot, Bavčar in ostale barabe sploh zapustile? In niso oni krivi, ampak mi, oziroma predvsem vi, ki nič ne naredite in čakate odrešenika. Mi vsi smo odrešeniki.

Ali mora res obstajati samo najbolj sebičen razlog (jaz, moji otroci,družina), da se gremo borit, upret, protestirat in ne priskočimo solidarnostno na pomoč tudi tistim, ki niso z nami v nikaršnih sorodstvenih vezeh. Kaj ni žalostno, da ravno tisti ljudje, ki že tako ali tako trpijo, ki nimajo te sreče, ki jo imate vi, niso zaposleni, oziroma nimajo takih plač, kot jih imate vi, ki so na robu revščine in na robu preživetja, da so prav oni tisti, ki še stojijo na mrazu in se borijo za boljše jutri vseh nas? SRAM NAJ VAS BO! Tudi mene je sram, da živim v tako gnilem svetu, kjer so ljudje pozabili na sočloveka, na skupno dobro in na solidarnost in vsi sebično gledajo samo nase!

Ob teh besedah in mojih občutkih razočaranja in jeze, se mi porajajo zle misli in sicer bi prav tistim ljudem, ki so tako sveto prepričani, da so varni in da jim trenutno ne gre tako slabo in da je lahko dobiti zaposlitev, privoščila, da bi za kratek čas občutili stisko vseh teh nemočnih posameznikov, ki so brezposelni in se znajdejo v brezizhodni situaciji in bi potrkali na vrata pomoči in bi jim ljudje obrnili hrbet, prav tako, kot so to sami počeli dolgo časa, ko so jih drugi potrebovali. Mogoče bi pa takrat spoznali, da se ni potrebno boriti proti naši skorumpirani državi samo takrat, ko sami potrebujemo pomoč, ampak tudi takrat, ko so jo potrebni drugi? Mogoče bodo pa takrat spoznali vsi tisti zlobni komentatorji na spletu in facebooku, da kljub pošiljanju številnih prošenj in neprestanemu iskanju zaposlitve ter želji po delu, se zaposlitve ne da tako lahko dobiti in to ne zaradi tega, ker bi bili ljudje leni ali pa preveč izbirčni pri iskanju službe, temveč ker nas je že ogromno brezposelnih?

Aja, da ne pozabim še na tiste ljudi, ki pravijo: »Ah, zakaj bi se borili, saj se itak ne da nič spremenit in podobno«, ki mi grejo še najbolj na živce, saj prav zaradi vas živimo v takšnem gnilem svetu! Vi ste tisti, ki s takimi izjavami zavirate vsakršne spremembe in ohranjate brezizhodno situacijo tako kot je.

Zelo zelo redko karkoli napišem in posredujem, ampak pismo Alenke Hlep me je navdahnilo (Alenka, bila si odlična in prav komentarji pod njenim člankom, so me najbolj podkurili), da izrazim tudi sama tisto, kar me najbolj žulji. Zato sem se tudi odločila spisati nekaj stavkov.

Za konec vedite le eno, da tega besedila nisem napisala zato, ker bi mislila, da brez vas, ki se skrivate v mišjih luknjah, ne moremo doseči željenega cilja, temveč prav nasprotno, prepričana sem, da lahko tudi manjša množica ljudi, ki ima jasen cilj, doseže velike spremembe! Besedilo je bolj izražanje zgražanja in ogorčenosti, da okoli meni živi toliko sebičnih prijateljev brez sočutja in občutka solidarnosti. 

Vidimo se na ulici.

Ljubica Arsova, 12.1.2013

Boštjan Pihler: Protest naj bo jasno razumljiv ali pa naj ga ne bo

V ponedeljek bo v Mariboru protest, tako imenovana peta vstaja, od katere nekateri pričakujejo veliko, nekateri pa nič. Velika škoda bo, če se bodo uresničila pričakovanja teh drugih. Zato menim, da je ključna naslovna misel, torej, protest naj bo (ali vsaj poskuša biti) čim bolje razumljiv ali pa naj ga raje ne bo. Nerazumljiv protest je namreč le razmetavanje z energijo. Da pa bo razumljiv, mora imeti jasno sporočilo oziroma konkreten cilj. Poleg tega mora biti jasno, da se s sporočilom oziroma ciljem misli resno, hudo resno.

Pojdimo po vrsti. Ključen je cilj. Ta mora biti en in konkreten. Fokusacija na konkreten cilj je največji korak k uspešnosti protesta. Dokler protestniki, levi, desni, rdeči, črni in vsi ostali stremijo k istemu cilju, je tako rekoč le še vprašanje zavzetosti in s tem vprašanje časa, kdaj bo cilj dosežen. Parola “gotof je” je na primer bila učinkovita tako dolgo, dokler se je točno vedelo, za koga gre. Vsi protestniki so mislili le na enega in ta je sedaj tudi res “gotof”. Ko pa je taista parola začela veljati za vse vprek (za celo četo politikov na različnih nivojih hkrati, potem na družbeno ureditev idr.), se je razblinila – in z njo tudi jasnost ter učinkovitost protesta. Problem je v tem, da niso vsem protestnikom vsi politiki enako (ali pa sploh) zoprni, kot tudi različne družbene ureditve ne. Zato je potrebno vztrajati na nevralgični točki, ki je vsem skupna. V Mariboru je na začetku to bil župan Kangler in je sedaj to mestni svet. Pometimo nesnago lepo postopoma, sukcesivno.

Drugi ključen moment je sporočilo, da se z dosego cilja misli skrajno resno. To sporočilo se lahko pošlje na dva načina oziroma po dveh poteh: prvič, s konstantno vztrajnostjo, v stilu gutta cavat lapidem, non vi, sed saepe cadendo (voda dolbe kamen, ne z močjo ampak s pogostim padanjem); in drugič, s stopnjevanjem pritiska. Verjetno je veliki večini prva, recimo ji gandijevska pot, s svojo mirno utečenostjo nekako bolj povšeči, vendar se je ob tem potrebno zavedati tudi, da skorajda ni človeka, ki bi jo, zaradi njene dolžine, bil pripravljen prehoditi. Za razliko od nje, je druga pot krajša in vedno bolj groba, vednar je vse več tistih, ki so jo pripravljeni prehoditi. Mariborčani so se s stopnjevanjem izgredov odločili za to drugo pot. Potem pa so novinarji, politiki, cerkveni dostojanstveniki, drugi različni javni komentatorji ter tudi nekateri protestniški glasnogovorniki tipa Tone Partljič (bivši politik s štirinajstletnim stažem v parlamentu) in Sanjin Jašar (nedorasel, na trenutke celo otročji moderator kastrirane četrte vstaje in mirnega protesta na Trgu Leona Štuklja) z glasnim razširjanjem laži o zlohotnih izgrednikih, ki mečejo granitne kocke v glave policistov, pomembno prispevali k razelektritvi atmosfere in pomehkuženju protestnega vzdušja.

Res ne vem, kakšne bolne glave so zmožne sproducirati laž o protestnikih, ki mečejo granitne kocke v glave policistov. Zaradi te grde manipulacije, ki neupravičeno meče slabo luč na mariborske proteste, bi se (upam, da se tudi bodo) morali javno opravičiti vsem metalcem granitnih kock, ki so tako pridno zadevali le občinsko stavbo. Verjamem, da se je po vdoru policistov med protestnike in po solzivcu lahko marsikaj dogajalo, a vsaj do takrat je bila slika zelo jasna. Mariborski protesti do sedaj še zdaleč niso bili značilni po tej strahotni gesti, ki jo obrekovalci tako radi krivično izpostavljajo. Na tretji mariborski vstaji je letelo daleč največ granitnih kock (po pričevanju občinskih uslužbencev jih je v eno občinsko pisarno priletelo za slabo samokolnico), veliko kamer je z različnih perspektiv permanentno snemalo dogajanje, vendar granitnih kock, ki bi letele v glave policistov, ni in ni bilo mogoče videti. Resnično, tudi sam sem bil ves čas na licu mesta, ob vogalu občinske stavbe, tik pred samimi policisti, v osrednji del stavbe je letelo na desetine, morda stotine kock in niti ena ni priletela v mojo (našo) bližino. A kljub temu bodo nekateri še kar naprej z lažmi pljuvali po protestnikih.

Na tem mestu se moram še malce ustaviti ob poveličevanju mirnih protestov, ki ga kar nekako vzvišeno in z vzgojnim pridihom širijo različni “razumniki” in mediji. O mirnih protestih je bilo že izrečenih toliko velikih besed, da bi lahko kdo  pomislil, da gre za eno najplemenitejših človekovih delovanj sploh. Bili naj bi nekaj hudo dostojanstvenega (npr. Sašo Hribar v Radiu Ga-Ga) in civiliziranega (npr. Igor Bergant v Odmevih). Za razliko od tistih nemirnih, ki menda niso ne eno ne drugo. Kako hitro nekateri pozabljajo, da so na primer elektorji ravno za časa mirnega protestiranja gladko in samemu protestu v posmeh Franca Kanglerja izvolili v državni svet (jajca in granitne kocke so leteli po opravljenih volitvah). Kot kaže, miren protest ni imel pravega dostojanstvenega in civiliziranega naboja, zato tudi ni bil učinkovit. Dostojanstvu in civiliziranosti politikov ni prišel do živega. Verjetno še do gležnjev ne. Politiki, cerkev in novinarji pa nas še kar naprej nagovarjajo, da naj pustimo učinkovitost ob strani in si raje domišljajmo, kako smo z mirnim protestiranjem dostojanstveni in civilizirani.

Seveda se sliši provokativno, že kar nezaslišano, a šele ostri protesti, protesti z izgredi, so se izkazali za dovolj civilizirane oziroma primerne nivoju (duhu) zdajšnje civilizacije. Ravno granitne kocke so, veliko bolj kot pesem in rože, uglašene s civiliziranostjo naše politične elite - so v harmoniji z našo civilizacijo. Zatorej, če je kaj narobe, je narobe s civilizacijo kot takšno. Dokler so bili protesti mirni, brez izgredov, so bili v disharmoniji z njo in zato nerazumljeni. Če ne verjamete, vprašajte Kanglerjeve elektorje.

Naraščanje ostrine mariborskih protestov je bilo pozitivno z več vidikov. Šele izgredi na protestih so širno Slovenijo prepričali, da Maribor misli povsem resno. Šele zaostritev mariborskih protestov je tudi pri ljudeh iz ostalih koncev Slovenije aktivirala instinkt po obračunu s pokvarjenimi lokalnimi in državnimi politiki. Šele razbite šipe na mariborski občinski stavbi in granitne kocke v njenih pisarnah so Kanglerja  prisilile k odstopni izjavi. Ne slepimo se, vsega tega v primeru mirnih mariborskih protestov ne bi bilo. In če gremo še dlje, s stopnjevanjem zaostrovanja bi hitro pridobili dovolj svetniških podpisov za izredno sejo o razpustitvi mariborskega mestnega sveta, še več, tudi s samo razpustitvijo sveta ne bi bilo nobenega problema.

Ker pa so se protesti s četrto mariborsko vstajo 14. decembra umirili, se je umirilo tudi padanje političnih glav. Še huje, krivci za proteste, torej okoriščevalski politiki, so celo dobili krila. Tako nam na primer mariborski podžupan Milan Mikl sedaj brez neke velike zadrege razlaga, kako so nekatere ideje protestnikov dobre, zakaj se torej ne bi usedli skupaj, se pogovorili itd. Ja, in če bodo protesti v bodoče še mirnejši, nas bodo razni Kanglerji, Mikl in podobni kalibri počasi še začeli učiti prijaznega dialoga, lepega vedenja, skromnosti ter drugih nadvse “civiliziranih” in “dostojanstvenih” navad. Evo, tako daleč lahko pripelje slaba razumljivost protestov.

Zaenkrat kaže, da bo ponedeljkov protest šel po pravi poti. Fokus je jasen, to so mestni svetniki, ki jih je potrebno “pomesti vun”. Konkretno in povsem razumljivo. Upam, da v ljudeh ni ugasnil plamen upora in da se nas bo zbralo zadostno število, torej število, ki bo mariborskim podžupanom vzelo voljo do nadaljnjega sprenevedanja. Predviden ni noben pohod ali kaj podobnega, torej bo dogajanje prepuščeno spontanosti. Kar je dobro. Tudi govorcev menda ne bo, kar je prav tako dobro, saj so ti v preteklosti mikrofon prepogosto izkoristili za egotrip in razelektritev vzdušja. Druga in tretja vstaja sta pokazali, da vsega tega ne potrebujemo. Torej, pridimo in opravimo našo nalogo. Če ne bomo pometli mi, bo to moral storiti nekdo drug – menda ja ne naši potomci.

Naj zaključim nekako času primerno: protestnikom in mestu Maribor (kot organizmu v preporodu) želim srečno in uspešno leto 2013.

Boštjan Pihler

Maribor, 4. januar 2013