Darko Darovec gotof si!

Nesnaga z Univerze na Primorskem se še dalje čisti!

Mariborska vstaja - GOTOF JE!

Ali nas politična elita in njihov represivni organ vabi k oboroženemu uporu? Preprosto je tolči neoborožene ljudi s pendrekom, jih špricati s solzivcem in vklepati brez razloga. Nasilja nad nedolžnimi ne bomo trpeli!

Pismo Mariborčana :

"Dragi someščani, sodržavljani!

Pravkar sem prišel domov, bil sem od 21 ure priprt na policijski postaji v Vošnjakovi. Ob 20.30 sem se vračal iz službe domov, ker stanujem v centru mesta. Srečam brata in prijatelja, kramljamo debatiramo o dogodkih. Nenadoma začne teči množica pred policisti, začnemo teči tudi mi. Policisti začnejo spuščati solzilec., del nas stisnejo v podhod. S ščitom policist udari dekle poleg mene in rečem policistu, če se mu to zdi normalno, da pretepajo ženske. Naenkrat me za ovratnik potegne en policist, dvignem roke, mu rečem "Ne upiram se". V zahvalo dobim s pendrekom po hrbtu in nogi, nato me vržejo na tla in vklenejo roke na hrbtu. Peljejo me do policijskih vozil v bližini, zapišejo moje podatke. Česa sem obtožen? En policist vpraša drugega: "Čuj, kaj naj totemu napišem?". Drugi reče: "Pa piši mu 22" (ne vem kaj to pomeni). Nato mene in še tri fante odpeljejo na policijsko postajo v Vošnjakovi.

Na policijski postaji živi kaos. En policist pravi "odpeljite tote štiri dol", pride drugi reče "Doli je vse zasedeno", pride tretji, reče "Kaj delajo toti tu?". Skratka, nihče sploh ni vedel kaj naj z nami. Potem so nas pustili vklenjene (čeprav nihče se ni upiral ali bil karkoli nasilen, pobegniti pa tako nimaš kam, če bi že kdo hotel) približno 1 uro, na kar sem prosil naj nam snamejo lisice. Po kaki uri prošenj se nas en policist usmili in nam snamejo lisice. Potem čakamo še kako uro, da sploh pridemo na vrsto za zaslišanje.

Na zaslišanju izvem, da sem obtožen prekrška zoper javni red in mir, ker sem policiste udarjal v ščit (!). S hrbtom obrnjen proti njim?

Spomnite se zadnjih protestov, ko je skupina možakarjev na čelu z mestnim svetnikom Tomažem Barado prišla na Rotovški trg. Eden od njih je brcnil v policijski ščit (poglejte video posnetke). In kaj se je zgodilo? Nič. Odkorakali so domov. Zakaj njih niso vklenili in odpeljali, kot so mene? Pred zakonom vsi enaki?

Še nekaj dogodkov na policijski postaji:
18 letni fant pravi, da je alergik in da komaj diha zaradi solzilca. Niti robčka mu niso dali, jaz sem mu dal svoje robčke. Mimo pride policaj (o njem še kasneje) in se zadere nanj "Vtihni, pa bodi tu pri miru!"
Pripeljejo 16 letnega.fanta, vklenjenega, z odrgninami na obrazu. Pa kaj je ta mulc res tak kriminalec, da mora vklenjen čakat na prihod staršev?

Policist, ki sem ga prej omenjal: ta mentalni pohabljenec se je svojim kolegom tam hvalil, kako je s pendrekom pretepal ljudi, in to razlagal tako vehementno in nasmejano... Seveda on je car, saj ima pendrek v roki. Njemu nihče nič ne more.

Na koncu so nas zaprli v garažno hišo policije, ker očitno niso imeli dovolj prostora. Sprašujem se, ali sem del naslova tega članka "V Mariboru prijetih najmanj 25 nasilnežev, poškodovanih pa 15 ljudi". Sem jaz med tistimi nasilneži? Kako 25? Na postaji nas je bilo vsaj 50. Vozili pa so ljudi tudi na druge postaje (Tabor).

V kakšni državi mi živimo? Kaj se je zgodilo z našo Slovenijo? Zaradi skorumpiranega župana protestiramo na ulicah! Pa kam smo prišli? Policija izvaja nasilje nad državljani! Kam smo prišli? Policiji so stvari ušle popolnoma izpod nadzora. Slišal sem možakarja, ki je razlagal kako je 10 policistov pretepalo enega protestnika. Celo njihov "šef" je vpil "Stoj" in jih komaj pomiril. Pa kaj je s temi policaji? Niso pred kratkim jokali kako hudo jim gre? Takrat smo jim državljani stali ob strani, zdaj pa nam vračajo na ta način?

Sem zaposlen, oče dveh otrok. Od danes naprej kriminalec.

Verjemite mi, to kar se dogaja v Mariboru je začetek. Je začetek osvoboditve naše države, ki so nam jo ugrabili. Ugrabili tisti, ki danes z milijoni evrov na domačih in tujih računih govorijo, kako je treba varčevati. Tisti, ki nad nas pošiljajo policijske horde zakompleksanih policistov. Ampak, naj bo vsem jasno, ne glede ali so levi ali desni, zeleni ali pisani: GOTOFI SO! "
 

Foto : Boris Kovačev

PROTEST V LJUBLJANI 17.11.2012

Pridruži se jutri 17.11 avtonomnemu antikapitalističnemu bloku, ob 9h, Moderna Galerija, Ljubljana

http://n17-n17.blogspot.com/

Kronologija neke prošnje za azil

Možnost političnega zatočišča je ena izmed temeljnih človekovih pravic. A večinoma – vsaj v Sloveniji – le na papirju, saj je velik procent prosilcev za azil – če to sploh postanejo in jih policisti ob prijemu ne vrnejo v najbližjo sosednjo državo – ujetih v pravna in birokratska kolesja Ministrstva za notranje zadeve in sodišč. Da si boste drage bralke in dragi bralci lažje predstavljali, kaj pomeni biti prosilec za azil v RS, smo pripravili resnično (a malce poenostavljeno in zato arhetipsko) shemo poti osebe, ki na mednarodno zaščito čaka že tri leta in pol. A o poti te osebe obstaja sicer še pred-zgodba, ki jo tukaj navajamo le kot ponazorilo, v nekaj stavkih: leta 2007 se nekega zimskega večera – izmučena od poti, z ozeblinami in skoraj dehidrirana – javi na eni izmed policijskih postaj v Republiki Sloveniji, kjer ji nihče ne razloži, da lahko zaprosi za azil (mednarodno zaščito); ker je policisti sosednje države ne želijo sprejeti, jo slovenski policisti odvedejo v Center za tujce, kjer v zaporniških pogojih (stalen nadzor, uniformirana oblačila, prepoved komuniciranja izven centra, ipd.), po štirih mučnih mesecih dočaka dan, ko lahko »na skrivaj« (a ob pomoči zaposlenih v Centru: dajo ji geografsko karto, denar za taksi in razložijo kaj naj stori, ko pride na drugo stran meje, ob tem pa ji ne povejo, da bo nelegalno prestopila mejo; zato je oseba mislila, da je dobila svobodo) zapusti Slovenijo. A prstni odtisi so že vneseni v EURODAC, zato jo leta 2009 iz neke druge evropske države prisilno privedejo nazaj v Slovenijo. Na tej točki pa se začne mučna kronologija neke prošnje za azil v RS.

Vsebinska razlaga sheme:

1. Januarja 2009 oseba vloži na Ministrstvo za notranje zadeve RS (MNZ) svojo prošnjo za azil
2. Junija 2010 (torej po osemnajstih mesecih) MNZ osebi zavrne prošnjo za azil. Kljub temu, da je zakonski termin za odgovor MNZ le šest mesecev, je zavlačevanje odgovorov s strani MNZ stalna praksa, saj v zakonu ni določenih sankcij za zamude.
3. Junija 2010 se oseba pritoži na Upravno sodišče.
4. Julija 2010 Upravno sodišče poda postopek – zahtevo po boljši odločitvi – v ponovno presojo na MNZ.
5. Še isti mesec se MNZ pritoži na Vrhovno sodišče.
6. Vrhovno sodišče avgusta 2010 pošlje zadevo v ponovno presojo na Upravno sodišče.
7. Septembra 2010 Upravno sodišče pozitivno odloči in osebi dodeli mednarodno zaščito.
8. A se isti mesec MNZ ponovno pritoži na Vrhovno sodišče, saj naj bi v odločitvi Upravnega sodišča prišlo do procesne napake.
9. Decembra 2010 Vrhovno sodišče Upravnemu sodišču še drugič pošlje zadevo v ponovno presojo.
10. Januarja 2011 Upravno sodišče ponovno pozitivno odloči in osebi še drugič dodeli mednarodno zaščito.
11. Toda MNZ še isti mesec ponovno (to je že tretjič) vloži pritožbo na Vrhovno sodišče.
12. Julija 2011 Vrhovno sodišče zavrne prošnjo za azil (torej odločitev Upravnega sodišča).
13. Oseba je avgusta 2011 prisilno (v lisicah in ob spremstvu treh policistov, kakor kak kriminalec) odvedena  v Center za tujce v Postojno od koder se lahko – na podlagi garantnega pisma – po dveh mesecih ponovno vrne na svoje legalno prijavljeno začasno bivališče.
14. Avgusta 2011 oseba vloži pritožbo zoper odločbo Vrhovnega sodišča na Ustavno sodišče.
15. Februarja 2012 Ustavo sodišče pošlje zadevo v ponovno presojo na Vrhovno sodišče.
16. Julija 2012 pa Vrhovno sodišče osebi (že drugič) zavrne prošnjo za azil. Oseba ponovno postane nelegalni migrant in grozi ji deportacija iz Slovenije v matično državo, v katero pa se zaradi resnega političnega problema ne sme vrniti, saj bo tam ubita, zaradi načela krvnega maščevanja pa bi v krvavi politični obračun bila vpletena cela njena družina.
17. Zato julija 2012 oseba ponovno (že drugič) vloži pritožbo zoper odločitev Vrhovnega sodišča na Ustavno sodišče RS. Trenutno čaka na sprejem ali zavrnitev pritožbe. Če bo pritožba na Ustavnem sodišču (ponovno) odobrena, obstaja velika verjetnost, da se bo ponovil postopek od točke 15. te sheme dalje. Če pa bo pritožba zavrnjena, ima oseba v grobem tri možnosti:

-          prisilna deportacija v matično državo (kar praktično pomeni smrt),

-          zbežati in poskusiti srečo v kateri drugi evropski državi (a v tem primeru vedno obstaja možnost, da jo prisilno odvedejo nazaj v RS od koder bo deportirana v matično državo),

-          pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice (ki ob pozitivni odločitvi vrne celoten postopek ponovno na MNZ in oseba je ponovno na točki 1. pričujoče sheme).

Situacija je circulus vitiosus (začarani krog), kjer navidezna rešitev (dela) problema sproži verigo novih (navadno nerešljivih) problemov. Viciozne postopke, pa tudi organe, ki jih vodijo, ter nenazadnje zakona v RS ne zanima, da je oseba leta 2012 postala starš (otroka ima z osebo z državljanstvom, zato ima tudi novorojenček slovensko državljanstvo) ter da bi z deportacijo ali mučnim nadaljevanjem (ki lahko poteka v nedogled, še naslednjih 10 ali več let) mletja v kolesju sodišč in MNZ resno ogrozili tisto primarno socialno celico, ki jo Slovenci toliko častimo. Ker je oseba brez dokumentov, »svoje« ambasade, ki ji dokumente načeloma lahko priskrbi, pa ne sme kontaktirati – saj se v Sloveniji skriva kot politični prebežnik in bi s tem, ko bi jo kontaktirala, izgubila vsakršno pravico do azila –, se ne more ne poročiti (a tudi to ne bi rešilo situacije, saj poroka – v nasprotju z ljudskim prepričanjem – ne zagotovi dovoljenja za bivanje niti državljanstva), ne prositi za združitev družine (a tudi to lahko stori samo v drugi državi in ne v Sloveniji, kar pomeni, da bi oseba morala najprej nelegalno pribežati drugam in od tam zahtevati postopek združitve družine). Odveč ni niti poudarek, da matična država osebe očitno velja za dovolj varno, saj se tam potikajo (javne in zasebne) vojske ZDA ter nekaterih članic EU in ideologija, da vojska prinaša demokracijo, je za Vrhovno sodišče (in verjetno tudi MNZ) očitno dovolj dobro dejstvo, da se osebi ne odobri niti subsidiarna zaščita (to je začasna oblika azila dodeljena v primerih, ko se lahko predvideva, da se bo situacija v izvorni državi sčasoma izboljšala in se bo oseba lahko vrnila). Morda obstaja še kakšna pot (tako imenovani »pravni trik«), ki je pisci tega prispevka ne poznamo, a to ne izpodbija dejstva, da se osebo že (skupno) pet let in pol melje v različnih birokratskih kolesjih in neupravičeno kriminalizira ter sili v nelegalnost, ki se jo nato kaznuje. A možnost političnega zatočišča ostaja ena izmed temeljnih človekovih pravic…

Aktiv Rizom

Odprto pismo predsedniku RS

Predsednik RS Dr. Danilo Türk
Urad predsednika Republike Slovenije
Erjavčeva 17
SI-1000 Ljubljana
Slovenija  

Spoštovani gospod predsednik, 


Vse velike ljubezni si zaslužijo biti slišane. Da ne potonejo v brezno zgodovine brez imena in priimka. Da se zapišejo v kolektivni spomin človeštva, ki o njih sanja stoletja. In ker ste vi simbolni oče moje izbranke, Republike Slovenije, vam kot nesojeni zet želim zaupati svojo ljubezensko zgodbo. Morda boste v njej uzrli prav tisto usodnost, ki je Humphreyu Bogartu v Casablanci dala moč, da naredi tisto, kar je prav. Morda se boste ob moji usodni zgodbi odločili pogovoriti s Slovenijo. In tudi njo poskusiti prepričati, da stori tisto, kar je prav. Imava namreč zgodovino, jaz in Slovenija. In zgodovine se mora človek vedno znova spominjati. Drugače kaj hitro pozabi, kdo je.  


Rojen sem na Bližnjem Vzhodu. Tam sem trideset let živel življenje, ki bi mu v Sloveniji rekli meščansko. Sem pravnik, tako kot vi. Sem borec za človekove pravice, tako kot vi. In vendar so bile moje osnovne pravice brutalno kršene, ko sem moral zaradi etničnega konflikta čez noč zapustiti domovino ter v begu za svojim življenjem nepremično stati sedem dni v tovornjaku, polnem beguncev, v potovanju iz Turčije do Slovenije decembra 2007. Sicer sem bil namenjen v Skandinavijo k sorodniku, a nas je voznik izvrgel iz tovornjaka nekje pri meji s Hrvaško in nam zatrdil, da smo blizu Nemčije. Pričeli smo z iskanjem najbližje policijske postaje, da prijavimo svojo prisotnost, a nas je policija zajela v grobi akciji, nam nataknila lisice in nas privedla na policijsko postajo. Mene so zaradi zdravstvenih težav iz postaje prepeljali direktno v bolnišnico; nogi sta zaradi sedemdnevnega stanja na mestu zatekli do neprepoznavnosti. Rekli so, da bi ju le nekaj ur kasneje odrezali.  


Pravniki, aktivisti in splošna javnost največkrat samo ugibajo, kako je v Centru za tujce Postojna. Skoraj nemogoče je vstopiti v kompleks, kar le potrjuje ime, ki so mu ga tam stanujoči sarkastično nadeli. Zapor. Dvakrat na dan izhod na dvorišče ob varstvu oboroženih policistov. Kamere povsod. Vsi nosijo uniformo. In nihče v osnovi ni zločinec. Nekateri so tam zadržani tudi leto dni, brez da bi se njihov postopek pridobivanja mednarodne zaščite sploh začel. Spomnim se, da je  enkrat nekdo prosil za malo več hrane pri obroku. Prošnja, ki ni naletela na obilico razumevanja. Posledično je skupina petnajstih cel teden izvajala gladovno stavko. Prišel je zdravnik in postavil diagnozo. Depresija, vseh 15 hkrati. In tako neslavno se je stavka tudi končala. Vedno znova me preseneča, kako zelo usodna je lahko igra imen. Kako hitro lahko kolektivna politična gesta postane … bolezen.  


Nekega dne me pokliče v pisarno socialna delavka. Šepetaje. Pove, da bom prost. Da naj prečkam mejo pri Novi Gorici, potrgam vse našitke iz oblek in zakrijem vse dokaze, da sem bil kadarkoli v Sloveniji. Da naj prečkam mejo peš ali s taksijem. O tovrstnih prijemih osebja se šepeta po sobah Centra za tujce. Obstajajo tudi drugačni, a ti niso del moje zgodbe. Socialna delavka se nasmiha. Pravi, naj podpišem "list, ki mi daje svobodo" v slovenskem jeziku. Osebno razumem svobodo kot neomejeno gibanje posameznika po nekem območju. V tisti sobi, takrat, je pa očitno svoboda pomenila dovolilnico za začasni izhod, ki bi – če bi šlo vse po pričakovanju osebja – tam postal stalni. V Italiji. Z enim migrantom sans papiers manj v Sloveniji. Vse to sem razumel komaj mnogo kasneje. V celotnem postopku v Sloveniji – niti med zajetjem policije niti na policijski postaji niti v bolnici in niti v Centru za tujce – mi ni nihče omenil možnosti mednarodne zaščite.  


In tako sem podpisal meni nerazumljivo dovolilnico ter aprila 2008 tekel v objem svobodi in Skandinaviji naproti. Po treh tednih potovanja sem končno prispel v obljubljeno deželo ter nemudoma zaprosil za azil. Tu so bili pogoji zaslišanja, obravnave in proceduralnih zadev takšni, kot smo se o njih učili na pravni fakulteti doma. Zgled. Standard, v katerem je človek človeku človek. V tistem trenutku se je zdelo mogoče vse. Predvsem to, da začnem na novo. A veselje ni trajalo dolgo. Dublinski sporazum. Kot so mi prijazno razložili v Skandinaviji, to pomeni, da me morajo izročiti Sloveniji. Kar je pa zame pomenilo najverjetneje še dve stvari: zapor v Postojni ter deportacijo v domovino. In tam skoraj gotovo smrt. Pred grozo prisilne vrnitve v Slovenijo in v Center za tujce sem izbral alternativo: beg iz Schengenskega območja. Na varno. V Švico. Govori se, da tja nalagajo denar vsi veliki mednarodni kriminalci. Zato sem mislil, da bo prostor še za enega spodobnega človeka brez papirjev. A so me v Nemčiji ustavili in napovedali spremembo smeri. Slovenija. 


20. januarja 2009 ponovno prispem v Slovenijo, nehote in nesojeno. Pa vendar, tudi vse velike ljubezni se zdijo nesojene. Na letališču ni bilo nikogar. Zato sem sedel v letališki veži in čakal. Čez čas so prišli policisti in me odvedli. Po dveh letih tipanja, spoznavanja in spogledovanja, se mi je Slovenija le malo nasmehnila. Prvič sem namreč videl notranjost azilnega doma. Prvič sem  dobil status prosilca za azil. Prvič se je govorilo o mednarodni zaščiti naglas. Kmalu sem se odselil iz azilnega doma, si najel stanovanje in spoznal Jasno. A ne prehitevajmo stvari. 


Pravijo, da človek ljubi komaj takrat, ko si vzame čas, da spozna ljubljenega v vseh niansah in oblikah. Jaz in Slovenija sva si vzela veliko časa drug za drugega. 23. julija 2010 Ministrstvo za notranje zadeve zavrne mojo prošnjo za mednarodno zaščito. Pritožil sem se na Upravno sodišče v Ljubljani, ki se o moji tožbi ne opredeli, ampak zadevo vrne na Ministrstvo v vnovično presojo. Na to odločitev Upravnega sodišča se Ministrstvo za notranje zadeve pritoži na Vrhovno sodišče, ki vrne zadevo v ponovno presojo Upravnemu sodišču. Slednje mi na osnovi zaslišanja podeli subsidiarno zaščito. Ministrstvo za notranje zadeve se vnovič pritoži na Vrhovno sodišče, ki moj primer vrne na Upravno sodišče. Slednje mi še enkrat podeli subsidiarno zaščito. Toda veselje ne traja dolgo. Ministrstvo za notranje zadeve se pritoži na Vrhovno sodišče, pri čemer pritožba ni namenjena odločitvi sodišča, ampak napakam v postopku. Na osnovi te pritožbe Vrhovno sodišče zavrne mojo prošnjo za mednarodno zaščito, jaz pa se pritožim na Ustavno sodišče, ki razveljavi negativno razsodbo in vrne zadevo na Vrhovno sodišče. Vrhovno sodišče 31.7.2012 razsodi negativno.  


Naj se na tej točki vrnem korak nazaj. Med bivanjem v Ljubljani sem spoznal Jasno pod omelo izgube. Ona je izgubila starše kot najstnica, jaz sem izgubljen za svet in za mojo domovino, brez papirjev, brez prihodnosti, brez življenja. Našla sva uteho drug v drugem sredi zevajočega brezna izgube, ki jo je doživljal vsak od naju. In nenadoma se je zazdelo, da je nekaj drobnega in neulovljivega spet najdeno. Da nekdo pozna mojo zgodbo, ki se briše že medtem, ko govorim; da nekdo zrcali absurdno realnost, ki jo živim in da nekdo polnopravno priznava obstoj mojega imena in priimka. Počasi sva se preselila v Maribor, Jasna je zaključevala študij, minila je zima in v pomlad je prijokal na svet Matej. Živimo v skromnem stanovanju, Jasna je najboljša mama na svetu in Matej skoraj nikoli ne joka. Morda se s tišino trudi pomagati svojemu očetu, da bi končno zaspal in sanjal sanje svobodnega človeka. Že mesece imam namreč težko depresijo in ne spim v strahu, da mi bo odvzeto tisto najbližje in najbolj intimno: moj dom in moje stežka pognane korenine. Da, spoštovani predsednik, tu je bistvo te usodne ljubezenske zgodbe med mano in Slovenijo. 

Ponovno sem v postopku pritožbe, tokrat na Ustavnem sodišču. Izčrpan sem. Ob meni se začenja novo brbljajoče življenje, ki zre vame z morjem v očeh in mi bo čez nekaj mesecev reklo "ati". Jaz pa še komaj najdem v sebi moč, da nadaljujem s svojim. Kolikor razumem, več ni pravne rešitve zame in za mojo družino. Nimam dokumentov. Ne morem si jih urediti, ker ne smem stopiti v stik z  ambasado moje matične države, s tem namreč resno ogrozim svojo varnost in izgubim status prosilca za azil. Sama poroka z Jasno ne reši ničesar. Ne morem zaprositi za združitev družine na slovenski ambasadi v tujini, ker ne smem zapustiti Slovenije in nimam dokumentov. Če Ustavno sodišče zavrne mojo pritožbo, sem praktično obsojen na deportacijo v domovino, kar je v mojem primeru najverjetneje smrtna obsodba. In moj Matej? In moja Jasna?  


Vidite, spoštovani gospod predsednik, to je moja zgodba. Velika ljubezen. Morda dovolj velika, da bi bila lahko celo usodna. Vi poznate Slovenijo. Poznate njene muhe, njeno neizbrušeno lepoto, za katero niti ona sama ne ve, njene sanje in njene notranje boje ter delitve. Lepo vas prosim, govorite z njo. Prišepnite ji, da jo poznam. Da vem, da se kranjska klobasa je s kislim zeljem. Da vem, kje štorklje posedajo po drogovih. Da vem, v katerem delu je Soča najbolj smaragdna. Da vem, kako si želi dostopa na odprto morje. Da vem, kakšnega okusa je kislo mleko nad Bohinjem. Da vem, kako zna samo ona obarvati nebo nad ljubljanskim gradom v svilo. Da vem, kako izredne ljudi rojeva. Matej je namreč tudi njen sin.  


Spoštovani gospod predsednik, Slovenija bo vedno moja. Četudi jaz ne bom nikoli njen. Enako kot bosta Jasna in Matej vedno moja družina. Četudi mene več ne bo. Prosim povejte ji to, morda bo vam ne nazadnje le prisluhnila. 


Prosilec za mednarodno zaščito 

(prvič objavljeno 15.9.2012 v osmi številki časnika Življenje na dotik)

Eno leto po stavki v Luki Koper: Nismo nadomestljivi!

V začetku avgusta je minilo leto dni od stavke v koprskem pristanišču. Spomnimo  - 29. julija 2011 so delavci podizvajalskih podjetij, ki izvajajo pristaniške storitve v Luki Koper pričeli s t.i. spontanim uporom, s katerim so opozorili na nevzdržne delovne razmere v pristanišču – prenizke plače, neurejen urnik, nezakonito število nadur, plačno nedisciplino, nezagotovljen čas za počitek, delo v nevarnih razmerah brez zadovoljive zaščitne opreme, šikaniranje s strani delodajalcev itd. K odgovornosti za nezakonitosti so pozvali upravo Luke Koper, ki je izključni naročnik in plačnik izvajanja pristaniških storitev. Po nekajdnevnem ignoriranju je uprava končno priznala, da gre (tudi) za njen problem in se skupaj z lastniki izvajalskih podjetij odločila za pogajanja s predstavniki Sindikata izvajalcev pristaniških storitev (SIPS), pod čigar okriljem so se organizirali prizadeti delavci. Osmi dan upora so pogajalci sprejeli dogovor o vrnitvi na delo in 30 dnevnem roku, v katerem naj bi bil sprejet sporazum, ki bi uredil razmere v pristanišču. Po 30ih dneh se seveda ni zgodilo nič. Uprava Luke Koper je skupaj z lastniki podizvajalskih podjetij več mesecev na t.i. pogajanjih spretno izvajala različne strategije izčrpavanja sindikalistov, ti pa se kljub vsemu niso dali. Ker so bili očitno preveč vzdržljivi, so nasprotniki morali poseči tudi po skrajnih in nezakonitih ukrepih – delodajalca, ki je zaposloval predsednika sindikata Predraga Topiča, so prepričali, da sindikalistu na podlagi dvomljivih očitkov da odpoved, ki naj bi zadala končni udarec sindikatu. Vendar se sindikalistični boj tudi s tem ni končal. Predrag Topič je kljub odpovedi, ki jo izpodbija na delovnem sodišču, ostal predsednik sindikata, prizadevanja sindikata po reševanju težav podizvajalskih delavcev v Luki Koper pa se nadaljujejo.

Po letu dni torej ugotavljamo, da je uprava Luke Koper od lanskega avgusta naredila vse, da bi se znebila organiziranih delavcev, ki so zahtevali varstvo zakonitosti in ureditev razmer. Sklepanje novih pogodb z novoustanovljenimi izvajalskimi podjetij, ki jih imajo v lasti vedno isti ljudje (med njimi taki, ki so odprli in zaprli že celo serijo različnih firm) je le ena od metod, s katero si banda luških privilegirancev, kot kaže, zagotavlja predvsem lahek način za periodične menjave delavcev (vedno novi so bistveno lažja tarča za izkoriščanje) in vedno priročni kaos za potrebe netransparentnega odtekanja denarja iz podjetja, ki je še vedno večinsko v državni lasti. Samoorganiziranje podizvajalskih pristaniških delavcev v sindikat je prav zaradi tega treba videti tudi kot eno resnih ovir pri mahinacijah, ki jih managerska psevdo-elita že leta vrši v enem najpomembnejših podjetij v Sloveniji. Žal pa je proces uničevanja vedno lažje izvedljiv in hitrejši od procesa gradnje in ustvarjanja, zato je bilo samoorganiziranje delavcev že od samega začetka v veliki nevarnosti. Strategije uničevanja so naši managerski psevdo-eliti dobro znane, pomislimo le, koliko podjetij je ta ista »elita« uničila v zadnjih 20 letih.

Kljub vsem naštetim oviram boja za delavske pravice v koprskem pristanišču ne uprava ne lastniki podjetij niso uspeli zatreti. Nekatere drobne, a pomembne bitke so bile vendarle dobljene, četudi na prvo žogo niso bile videti kot zmage. Uprava Luke Koper je morala kmalu po stavki urediti področje nadzora nad delovnimi urami delavcev. Tako so vhodi in izhodi delavcev danes dokumentirani in nadzorovani. Dobra plat nadzora je v tem, da je bilo onemogočeno, da bi posamezen delavec v pristanišču delal več kot je to dovoljeno. S tem se je končalo večizmensko delo brez vmesnega počitka, ki je delavce izčrpavalo in prispevalo k številnim nesrečam zaradi preobremenjenosti. Vendar je to za delavce pomenilo še nekaj drugega – bistveno manjši obseg dela je močno vplival na njihove plače. Ker so urne postavke bolj ali manj ostale nespremenjene (nesramno nizke, okoli 3€), so delavcem padle plače tudi za tretjino. To je bilo za marsikoga nevzdržno, saj niso mogli več preživeti niti sami sebe, kaj šele svojih družin, ki so večinoma povsem odvisne od njihovega zaslužka. Kar nekaj delavcev je bilo zaradi tega prisiljeno oditi. Sam nadzor torej ni obetal boljših časov, prej nasprotno, kot je to za prakse nadzorovanja značilno.

Večmesečna pogajanja med sindikatom IPS in lastniki podjetij niso in niso prinesla nobenega dogovora. Kljub temu je manjše število lastnikov podjetij počasi in minimalno pričelo spreminjati pogoje dela (več poudarka na varnem delovnem okolju) in izplačevanja plač (izplačevanje minimalnih dodatkov na nočno delo in delo ob praznikih in vikendih, nekoliko višje urne postavke za delo). Četudi so se »izboljšave« dogajale sporadično in navidezno naključno, ni mogoče spregledati dejstva, da so direktna posledica sindikalnega boja dveh sindikatov – Sindikata IPS in pomembne podporne vloge Sindikata žerjavistov pomorskih dejavnosti (SŽPD), brez katerega bi SIPS le težko preživel vse poskuse uničevanja.

V teh dneh so sindikalisti nekoliko bolj optimistični. Eden pomembnejših ciljev sindikalnih prizadevanj je že od stavke naprej sprejem kolektivne pogodbe za vse delavce podizvajalce. Lastniki podpogodbenih podjetij so dolgo to možnost povsem zavračali, po besedah Predraga Topića pa so zdaj na točki, ko naj bi se v septembru s skupino lastnikov, ki se je pred kratkim združila v GIZ in pokazala pripravljenost za reševanje problemov, zares začeli pogajati o realizaciji enake pogodbe za vse delavce. Luška uprava se do tega še naprej distancira, češ da to ni njen problem in ne more posegati v poslovanje drugih podjetij. Tako tudi temeljni problem ostaja nerešen in nenačet. Luka Koper namreč nikakor ne more več primerno utemeljiti potrebe po naročanju opravljanja storitev svojih temeljnih dejavnosti podizvajalskim podjetjem (t.i. outsourcing). Že dolgo je namreč tudi (sic!) v managerskih krogih dokazano in znano, da gre pri outsourcingu temeljnih dejavnosti zgolj za strategijo izčrpavanja podjetja, ne pa za varčevanje in izboljševanje poslovanja. Država, ki je večinski lastnik Luke Koper, torej podpira izčrpavanje enega svojih najpomembnejših podjetij. Domneva, da se zadaj skriva zgolj cilj divje privatizacije še zadnjih ostankov državnega premoženja torej ni brez podlage. Prodajo izčrpanega podjetja je seveda bistveno lažje opravičiti. Vendar se zaposleni v Luki Koper (najbolj jasno in razločno seveda prav tisti, združeni v SŽPD) ne pustijo izčrpavati. Zavedajo se pomembnosti podjetja, zavedajo se pomembnosti svojih delovnih mest za delovanje podjetja in zavedajo se lastne moči in nenadomestljivosti. In v tem času neoliberalistične dehumanizacije vseh področij človeškega delovanja je slednja ena od najpomembnejših lekcij. Nismo in ne bomo nadomestljivi in borili se bomo naprej!

Odprto pismo SIPS

Samoorganizirani delavci, ki delamo v Luki Koper preko pogodb o zaposlitvi z luškimi podizvajalci (IPS delavci) in smo združeni v Sindikat izvajalcev pristaniških storitev (SIPS), smo globoko razočarani nad delom vodstva uprave Luke Koper.

S spontanim protestom lani, 29. julija, 2011, smo IPS delavci pokazali na sistematične kršitve delavskih pravic v Luki Koper in razkrili režim neenakopravnosti, ki smo mu podvrženi. Po nekaj dneh ignoriranja je pod pritiski delavskega protesta in javnosti, uprava Luke Koper končno pokazala nekaj dobre volje za pričetek reševanja položaja IPS delavcev.

S podpisom dogovora o prekinitvi protesta so IPS podjetja in Luka Koper priznali, da je delavski protest upravičen in legitimen, ter se zavezali aktivno nadaljevati reševanje položaja IPS delavcev. Uprava Luke Koper se je tako zavezala, da bo po pridobitvi stališč od nadzornega sveta nadaljevala pogajanja s podpisniki sporazuma.

Podpisniki sporazuma so bili trije; poleg luške uprave in IPS podjetij še Sindikat izvajalcev pristaniških storitev, ki ščiti interese IPS delavcev. Sporazum je vseboval nekaj pomembnih točk:
1.    Luka Koper d.d., kot IPS (podizvajalci Luke Koper) bodo morebitne podane odpovedi preklicali.
2.    Luka Koper in IPS se zavezujeta, da delavce, ki so sodelovali v protestu, ne bodo diskriminirali oziroma spravljali v neenakopraven položaj ali jih kakorkoli drugače obravnavali.
3.    IPS se zavezujejo, da stavkajočim delavcem ne bodo zmanjševali že pridobljenih pravic.
4.    Uprava Luke Koper soglaša, da bo po pridobitvi stališča nadeljevala dialog s podpisniki tega sporazuma.
5.    Delavci sindikata IPS se zavežejo, da bodo nadaljevali z dialogom.

Od podpisa sporazuma pa vse do današnjega dne, na območju našega edinega slovenskega pristanišča, ni prišlo do bistvenih sprememb.
Luka je poostrila nadzor nad vhodom oziroma zadrževanjem v pristanišču, toda še vedno opažamo določene kršitve, saj so nekatera podjetja priviligirana in se ne držijo novih predpisov. To je strogo kršenje ZDR-ja ( Zakon o delovnem razmerju).
Vendar to ni edina kršitev omenjenega zakona.

IPS, ki so pod nadzorom Luke Koper hudo kršijo tudi osnovne delavske pravice. Tako delavci v 21. stoletju, v največjem slovenskem pristanišču:
- nimajo svojega urnika oziroma so takoimenovani delavci na klic
- nimajo nobenih dodatkov: delo med prazniki, nočno delo, delo ob nedeljah, težki pogoji dela, nadurno delo
- nimajo odločb o letnem dopustu
- regres, ki ga je podjetje dolžno dati, je vedno nižji od minimalnega regresa, določnega s strani države
- velika finančna nedisciplina; delavci za opravljeno delo prejmejo izplačilo ”na roko”
- vedno večji pritiski na samozaposlitev delavcev (s.p.), s katerim delavec sam prevzame vse odgovornosti

Po vseh naštetih točkah sporazuma in trenutnim stanjem, je več kot očitno, da podizvajalci (IPS) še zmeraj grobo kršijo sporazum in diskriminirajo ter šikanirajo delavce, ki so aktivno organizirani v sindikat.

Zaradi prihajajoče skupščine (ponedeljek, 9.7.2012) in možnih menjav nekaterih članov uprave in nadzornikov, opozarjamo, da je dosedanji sistem poslovanja za podizvajalske delavce nevzdržen, rasističen in nečloveški.

 

S tem pismom pozivamo pristojna ministrstva, medije in javnost, da nas podprejo in se aktivno vključijo v reševanje tega sužnje-lastniškega razmerja, ki je danes prisotno v večini podobno organiziranih, državnih podjetjih.

Sindikat izvajalcev pristaniških storitev
SIPS
Izvršni odbor
Predsednik

DELAVNICA EKOLOŠKE GRADNJE

Pridružite se nam na 7-dnevni delavnici ekološke gradnje v Art središču, kjer bomo pod strokovnim vodstvom mentorja Stojana Habjaniča teoretično in praktično spoznavali principe ekološke gradnje z ilovico in slamo ter rastlinske čistilne naprave.

KDAJ
1. termin: 06.- 13. julij 2012
2. termin: 23. – 30. julij 2012

KOTIZACIJA/PRISPEVEK
140 eur na osebo (20 eur/dan)

Kotizacija/prispevek vključuje:
• mentorstvo (teoretično in praktično delo),
• materiali za delo
• bivanje (skupinske spalnice, šotori)
• vegetarijanska/veganska hrana (zajtrk, kosilo in večerja)

PRIJAVE
Prijave zbiramo najkasneje do 1. julija 2012 na naš e-mail
s pripisom 'Delavnica ekološke gradnje'.
Pohitite, število udeležencev je omejeno!

Za vsa dodatna vprašanja nas kontaktirajte!

PROGRAM DELAVNICE

Ekološka gradnja z ilovico in slamo
Udeleženci delavnice se bodo seznanili z osnovnimi principi ekološke gradnje z ilovico, slamo in trstiko. Delavnica vključuje obisk centra za biogradnjo v Martjancih, kjer bo potekalo teoretično predavanje in ogled primerov sonaravnih gradbenih tehnologij (energetska prenova objekta stavbne dediščine z naravnimi materiali, izgradnja centra za biogradnjo, predstavitve in ogled filmov iz področja biogradnje, ogledi vzorcev materialov,...).

Praktično delo delavnice bo obsegalo:
• priprava opažev za phanje slame, omočene v ilovico
• phanje pripravljenega polnila v opažene prekate lesenih sten
• razopaženje in ponovno opaženje
• vgraditev plošč iz vezane trstike čez naphano steno.

Rastlinska čistilna naprava
Udeleženci delavnice se bodo seznanili z osnovnimi principi delovanja in izgradnjo rastlinske čistilne naprave za ravnanje z odpadnimi vodami. Delavnica vključuje teoretično predavanje o principih delovanja in načinu izdelave rastlinske čistilne naprave. Predstavljenih bo nekaj primerov.

Praktično delo pa bo obsegalo vse faze izdelave rastlinske čistilne naprave v neposredni bližini centra:
• priprava materiala
• tesnjenje izkopane jame
• jaški, povezave, drenaže,...
• vgraditev substrata oz. sejanih peskov različnih frakcij

KAKO
»Step-by-step« gradnja ob pomoči mentorja, prijateljev in prostovoljcev po principih »learning by doing«, DIY (Do-it-Yourself/Naredi sam) in DIWO (Do-it-With-Others/ Naredi skupaj z drugimi).

Tako smo leta 2005 ob brezplačni pomoči 30-ih članov nemškega obrtnega ceha Axt&Kelle (slika zgoraj) rezidenčno stavbo Art središča izgradili do III. gradbene faze (ekološka lesena gradnja - temelji, stene in streha).
Na ta način želimo delovati tudi v bodoče.
Z minimalnimi potrebnimi sredstvi. Z ljudmi in za ljudi.

ZAKAJ
Od leta 2000 dalje je Art središče pravzaprav poligon izmenjave znanj, izkušenj, realizacije idej, kvalitetnega druženja in povezovanja. Naša vizija je, da postanemo samozadostna, trajnostna, okolju prijazna in kreativna skupnost, ki se aktivno vpleta v lokalne in mednarodne realnosti.

Izgradnja rezidenčnega dela Art središča za nas predstavlja prepotrebno osnovo, da center resnično zaživi s polno paro. Zaradi nerazumevanja kulturne politike, kaj rezidenčni umetniški center pravzaprav je, brez podpore in pomoči lokalne in nacionalne oblasti, kompleks Art središča že dvanajsto leto ostaja nedokončan.

Navkljub temu smo odločeni, da po svojih močeh, z lastnim angažmajem in prostovoljnim delom nadaljujemo naša dolgoletna prizadevanja in uresničujemo našo vizijo.

Čemu osvobajanje koprske humanistike?

Spoštovani, najbrž ste v preteklih mesecih v medijih naleteli na obravnavo dogajanja, povezanega s Fakulteto za humanistične študije Koper (dalje FHŠ) Univerze na Primorskem (dalje UP) – mislim na razrešitev dr. Vesne Mikolič s funkcije dekanje FHŠ, ki jo je izvedel rektor UP prof. dr. Dragan Marušič (dekanja je odpoved pogodbe o zaposlitvi za opravljanje funkcije dekanje prejela 4. 4. 2012), in vse, kar je temu sledilo: rektorjevo imenovanje začasnega, torej v. d. dekana FHŠ dr. Gorazda Drevenška, podpora, ki so jo Mikoličevi izrekli Senat UP FHŠ (tudi temu je sicer z razrešitvijo dekanje, ki ga je vodila, prenehala funkcija), Akademski zbor UP FHŠ in Študentski svet UP FHŠ, Drevenškova začasna zaustavitev volitev dekana FHŠ (fakulteta je bila namreč ob razrešitvi Mikoličeve, ki bi se ji letos iztekel drugi dekanski mandat, tik pred začetkom volilnih opravil za izvolitev novega dekana) ter – najaktualnejše – revizija poslovanja Znanstveno-raziskovalnega središča (dalje ZRS; vodi ga direktor prof. dr. Darko Darovec), prav tako člana UP, ki jo je naročil rektorat.


V tem pismu se nimam namena spuščati v podrobnejše rekonstruiranje vseh naštetih dogodkov, izpostaviti pa moram tisto, kar je spodbudilo njegov nastanek: vse od začetka dogajanja lahko v medijih spremljamo bolj ali manj glasno protestiranje nekdanje dekanje FHŠ (ta je med drugim zaposlenim na FHŠ in ZRS pred dnevi razposlala tudi polinterni pismi, v katerih predstavlja svoj pogled na situacijo) ter nekaj njenih podpornikov, profesorjev na FHŠ (koliko je pravzaprav teh podpornikov, ni tako enostavno ugotoviti, saj se njihovo število, nenavadno, menjuje od enega protestnega pisma do drugega), ki se postopoma intenzivira, svoj višek pa je nemara doseglo ravno v dneh, ko na ZRS poteka delo finančne revizije. Skupni imenovalec vsega protestnega pisanja bi lahko oblikovali nekako takole: na primorski univerzi naravoslovje streže po življenju humanistiki (rektor Marušič je namreč po osnovni stroki matematik, v. d. dekana Drevenšek pa biolog) – lotilo se je demoliranja humanistične fakultete z odstranitvijo priljubljene dekanje, zaposlenim humanistom na FHŠ prepoveduje prijavljanje projektov na ZRS in objavljanje monografij v ZRS-jevi založbi Annales, ovira demokratični volilni proces izvolitve dekana, ogroža prihodnost zaposlenih in uspešno dokončanje študija danes vpisanim študentom ter preprečitev vpisa novih generacij študentov ipd. Res, težke obtožbe rektorja neke univerze, ki bi ji bilo po logiki stvari najbrž v interesu razvijati močna področja najširšega disciplinarnega razpona, torej tako humanistične in družboslovne kot tehnične in naravoslovne vede – rektorja torej potemtakem morajo pri njegovem početju voditi milo rečeno sumljivi, če že ne kar pokvarjeni interesi. Pa je res tako?


Če bi k javnima pisanjema »ogroženih« humanistov, Ne bomo pritlikavci ali kaj se dogaja na primorski univerzi (Dnevnik; Objektiv, 28. 4. 2012) in Proti rušenju humanistike na Primorskem (Delo, 24. 5. 2012), pritegnili še vsebino prej omenjenih pisem nekdanje dekanje Mikoličeve (eno je naslovljeno Javni zagovor kot nasprotovanje uničevanju koprske humanistike, drugo pa Poti svobode Univerze na Primorskem), poslanih 22. 5. 2012 na službene elektronske naslove zaposlenih na FHŠ in ZRS, bi morali vprašanju nedvomno pritrditi: po uvodnem zavračilu uradnih rektorjevih razlogov (Marušič je Mikoličevi očital prekoračitev pooblastil in nesposobnost pri vodenju institucije) za svojo razrešitev, katerih spornost je – tako dekanja – sama po sebi razvidna, se dekanja prepusti nizanju pohval, uspehov in pravzaprav vsestransko pozitivnih rezultatov »učinkovite« povezave med ZRS in FHŠ, ki da predstavlja model zglednega sodelovanja med raziskovalno in pedagoško sfero, ki blaži učinke neoliberalizma v znanstveni sferi, daje vrhunske znanstvene rezultate in omogoča njihov vrhunski prenos v visokošolski oz. študijski proces, predvsem pa zaposlenim nudi možnost stabilnega, varnega in prijaznega zaposlitvenega okolja, ki je po eni strani prijazen zlasti do »perspektivnega mladega kadra«, zaposljivega – in na FHŠ oz. ZRS obilno zaposlovanega – v obliki mladih raziskovalcev, po drugi strani pa je npr. FHŠ omogočil, da je celotno obdobje svojega obstoja prebrodila »brez odpuščanj«. V to harmonično, če že ne kar idilično zgodbo pa potem nasilno vstopita rektor naravoslovec in v. d. dekana naravoslovec, odločena, da v imenu neke samo njima poznane ideje »osvoboditve« univerze uničita njen vitalni del, tj. humanistiko, pri čemer je glavna ost njunega napada usmerjena v »model povezovanja FHŠ z ZRS«.


Tistemu, ki je količkaj seznanjen z zgodovino FHŠ, se bodo zdele besede bivše dekanje Mikoličeve, da se je tej v času njenega obstoja uspelo izogniti kakršnim koli odpuščanjem, skrajno nenavadne, saj se bo spomnil, da se je ne tako dolgo nazaj fakulteta znašla v središču zanimanja slovenske (univerzitetne) javnosti zaradi prekinitve delovnega razmerja številnim visokošolskim sodelavcem – zgodba je v medijskem prostoru odmevala od zgodnjega poletja do zgodnje jeseni 2010, če pa si želite o njej osvežiti spomin ali pa nemara o tem slišite prvič, najbolje storite, če obiščete spletno stran http://resimouniverzo.blogspot.com/, kjer je zbrana obsežna dokumentacija in nekatera pričevanja o žalostnem dogajanju. Dekanja sicer v nedavnih pismih sodelavcem govori o »nepodaljšanju pogodb o zaposlitvi« oz. o »prekinitvi sodelovanja«, v kar je bilo vodstvo zaradi racionalizacijskih smernic rektorata UP tedaj bojda prisiljeno, najbrž pa se boste strinjali z mano, da je kruta materialna oz. izvenjezikovna realnost v obeh primerih, torej tako v primeru »odpustitve« kot v primeru »nepodaljšanja pogodbe«/«prekinitve sodelovanja«, ista – ljudje se pač znajdejo na cesti. Vsekakor pa moram na tem mestu pripomniti, da je skrajno čudno, da gospa Mikoličeva »model« sodelovanja, ki naj bi po njenih besedah blažil ali celo preprečeval vstop neoliberalizma v visokošolsko sfero, zagovarja ravno z uporabo neoliberalističnega diskurza.


 


A to je, v vsakem primeru, zgodba včerajšnjega dne; današnji predme postavlja vprašanje, ali lahko v potezah rektorja UP in v. d. dekana FHŠ zares opazimo tendence po »uničevanju« oz. – z besedami nekdanje dekanje – »osvoboditvi« koprske humanistike, oz. – ponovno z besedami nekdanje dekanje – njenega najeminentnejšega jedra, torej povezave FHŠ – ZRS. To vprašanje si postavljam kot, poudarjam, humanist, zaposlen na obeh ustanovah, in ker po tehtnem premisleku, upoštevaje v obilni meri moje dosedanje delovne izkušnje na obeh institucijah, nikakor ne morem priti do podobnega oz. sorodnega odgovora kot moji humanistični kolegi, ki so se podpisali pod pismi v Dnevniku in Delu, čutim naravnost dolžnost, da svoj odgovor predstavim (bržkone premalo obveščeni) širši javnosti, saj verjamem v njeno pravico polne informiranosti o dogajanju na javnih institucijah, obstoj in delovanje katerih financira preko državnega proračuna, zlasti pa zato, ker menim, da bi si po oglašanjih dela, poudarjam, dela humanistov, zaposlenih na FHŠ in ZRS, utegnila o dogajanju ustvariti enostransko sliko. Po številnih pogovorih si drznem trditi, da mojo sliko, ki jo predstavljam v nadaljevanju, z mano deli precejšnje število kolegov, prav tako humanistov in prav tako zaposlenih na FHŠ in ZRS, čeravno njihovega mnenja zlepa ne boste slišali izgovoriti na glas, zlasti pa ne v bližini dovčerajšnjega vodstva FHŠ ter še vedno današnjega vodstva ZRS. Nemara boste ob prebiranju nadaljevanja brez težav razumeli, zakaj je tako. Oglejmo si torej pobližje lastnosti tega s strani nekdanje dekanje Mikoličeve tako opevanega »modela FHŠ – ZRS«, ki da se je znašel pred »uničevalnim« oz. »osvobojevalnim« viharjem rektorja Marušiča in v. d. dekana Drevenška.


Kot ugotavlja Mikoličeva, je FHŠ kot članica UP že od svojega nastanka (ustanovljena je bila l. 2000) dalje pri svojem delovanju nerazdružljivo povezana z ZRS (ustanovljeno 1994), prav tako članom UP: med institucijama vseskozi poteka živahna izmenjava kadrov, ki so na FHŠ zaposleni pedagoško, na ZRS pa raziskovalno, instituciji poleg tega sodelujeta pri prijavah in delu na raziskovalnih projektih, organiziranju znanstvenih sestankov, snovanju študijskih programov ipd., zato ju seveda pri ocenjevanju njunega funkcioniranja in usode tamkajšnjih zaposlenih nikakor ni mogoče obravnavati ločeno. Toliko bolj ne, ker pri upravljanju s finančnimi sredstvi njuni (dovčerajšnji) vodstvi vseskozi zgledno in nerazdružljivo sodelujeta. S takšnim sodelovanjem ne bi bilo seveda nič narobe, če bi zanj obstajala v uradnih dokumentih institucij pregledno in jasno opredeljena ter z zakonodajo usklajena podlaga, čemur pa ni tako – na papirju sta to dve ločeni univerzitetni instituciji (seveda pod okriljem iste univerze), čeprav gre v bistvu za birokratski konglomerat, katerega (dovčerajšnji) vodstvi skladno z vsakokratnimi razmerami in s hojo po zakonskem robu že lepo število let povsem samovoljno žonglirata z zaposlitvenimi usodami uslužbencev, pri čemer jima je (bil) glavni cilj ohraniti lastno neomejeno oblast nad institucijama in vsakršne dobrobiti, ki iz nje izhajajo.


Preplet ali »prepletanje«, kot ga imenuje nekdanja dekanja, se kaže zlasti v kombiniranju deleža zaposlitve posameznika na eni in na drugi ustanovi. Gre za kombinatoriko, ki je povsem arbitrarna, saj je ne določajo objektivni kazalci posameznikove raziskovalne in pedagoške uspešnosti, pač pa osebne sim-/antipatije – kdor je (dovčerajšnjima) vodstvoma povšeči, bo zaposlitev imel oz. obdržal, kdor ne, se mu bodo pač »zahvalili za sodelovanje« oz. mu ne bodo »podaljšali pogodbe«. Mnenja predstojnikov oddelkov (FHŠ) in raziskovalnih inštitutov (ZRS), tj. kvalificiranih kolegov po stroki, ter pristojnih institucionalnih teles so tu popolnoma brezpredmetna, saj imata prvo in zadnjo besedo pri kreiranju zaposlitvene politike (oz. »politike prepletanja«, kot bi rekla nekdanja dekanja) (dovčerajšnji) vodstvi ZRS-ja in FHŠ-ja ter najožji krog njunih sodelavcev. To velja tako za zaposlovanje na novo kot še posebej za že zaposlene, ki se jim – to je še ena od »specifik« univerzitetnega dvojca – zaposlitveni status spreminja iz leta v leto, iz študijskega semestra v študijski semester ali celo iz meseca v mesec: razen peščice posvečenih so ostali zaposleni za določen čas, od tega v določenem deležu odstotkov na ZRS (navadno na raziskovalnem projektu), v določenem pa na FHŠ (navadno kot (so)izvajalec visokošolskega predmeta); danes je npr. tako nekdo zaposlen 30 % na FHŠ in 40 % na ZRS, ta isti že jutri 60 % na ZRS in 10 % na FHŠ ipd. Koliko odstotkov (če sploh kaj) na določeni instituciji bo posamezniku odmerjenih, je odvisno od tega, v kolikšni meri se je/se ni v preteklosti zameril (dovčerajšnjemu/-ma) vodstvu/vodstvoma oz. kakemu od posvečencev – če uporabim besednjak nekdanje dekanje: v kolikšni meri se je/se ni v preteklosti »izkazal«, »dokazal«, »izrabil ponujene mu priložnosti« ipd. –, čeprav so uradni razlogi za preureditev posameznikove pogodbe seveda vselej »objektivne narave«, kot so npr. »težave pri financiranju visokega šolstva«, »racionalizacijske smernice rektorata«, »implementacija bolonjske reforme« ipd.


(Dovčerajšnji) vodstvi ne pojasnita, ali ti razlogi nemara botrujejo tudi dejstvu, da se pogodbe o zaposlitvah na univerzitetnem dvojcu že folklorno sklepajo oz. podaljšujejo z zamudo, kar pomeni, da nekdo še po dveh tretjinah v mesec, na začetku katerega bi moral podpisati pogodbo, in ko seveda opravlja vse zapovedane delovne obveznosti (tu se pojavlja še ena možnost manipulacije – človek, ki je v pričakovanju pogodbe o zaposlitvi, se pri sprejemanju v vmesnem času »ponujenih« mu delovnih nalog in dolžnosti pač ne more izkazati za pretirano izbirčnega, no, pravzaprav isto velja tudi za »srečneža«, ki pogodbo – ne pozabimo, za določen čas in z občutno manj kot 100-odstotnim deležem zaposlitve – že ima), ne ve, kakšnega zlomka bo prejel v podpis – datum začetka veljavnosti je v pogodbi, ko se ta končno le manifestira, seveda popravljen za nazaj (torej, čeprav je nekdo npr. prejel v podpis pogodbo šele 25. 10. ali še kasneje, je datum začetka njene veljavnosti 1. 10.). Nemara je vzrok za zamudo dolgotrajen – recimo mu kar – neformalni proces odločanja, ki poteka v (dovčerajšnjih) vodstvih oz. med njima: treba je namreč natanko premleti, kako »priden« je bil dotičnež, ali je zvesto in poslušno sledil vsakršni zahtevi, ki je prišla od »zgoraj«, ali se je do (dovčerajšnjih) vodstev oz. njunih posvečencev obnašal dovolj kurtoazno, ali se je – bognedaj! – kdajkoli celo drznil oglasiti s kritično pripombo, da mu ta ali ona zadeva na zveličavnih institucijah pač ni (bila) všeč … Raziskovalna uspešnost, izkazana med drugim v raziskovalčevem številu znanstvenih točk, objav in citatov, ter pedagoška uspešnost, izkazana med drugim v oceni izvajalčevega dela s strani študentov, sta pri teh odločitvah pomembni toliko kot predlanski sneg. Razen tega je zakasnitev po vsej verjetnosti tolikšna tudi zato, ker (dovčerajšnji) vodstvi odločata tudi o ljudeh, ki sploh niso zaposleni na obeh institucijah hkrati – torej, tudi če nekdo ni uslužbenec ZRS-ja, o njem poleg FHŠ-jevega vrha odloča tudi ZRS-jev in obratno. Če »nisi bil priden«, se ti pač odškrtne kak projekt ali predmet in tvoj delež zaposlitve je takoj manjši – da boš vedel za drugič!


Logična posledica takšnega upravljanja s kadri je konstantna in vsestranska labilnost delovnega procesa tako na eni kot na drugi instituciji – projektne skupine na eni in mesta izvajalcev predmetov na drugi strani je namreč potrebno imeti neprestano »odprte/-a« za odvzem kakega člana/izvajalca in njegovo zamenjavo z drugim, ki je pač po volji trenutnim muham šefov. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da je takšno kolobarjenje za vzpostavitev matične baze zaposlenih (na katero sta se (dovčerajšnji) vodstvi v javnih obrazlaganjih oz. zagovorih svoje finančno-kadrovske politike nenehno sklicevali), še bolj pa za dolgoročen razvoj raziskovalnih področij in študijskih programov porazno – ljudje, zaposleni v znanosti, namreč za zagotovitev optimalnih raziskovalnih rezultatov potrebujejo dolgoročnejše stabilno, predvsem pa demokratično, spodbudno in izražanju ter izmenjavi mnenj naklonjeno delovno okolje, v katerem ne bodo konstantno izpostavljani osebnostnim muham nekoga »zgoraj«, ki si lahko vsak trenutek premisli in jih prerazporedi na nek drug projekt ali jih enostavno zgolj zabriše s tega, na katerem so delali doslej. Isto velja za fakultetno okolje – kako naj nosilec nekega študijskega predmeta razvije njegovo izvajanje do zavidljivo kvalitetne stopnje, kar je mogoče le na podlagi izkušenj z delom z več študentskimi generacijami, ter predmetu tako vtisne prepoznavno identiteto (pri čemer sooblikuje tudi prepoznavno identiteto oddelka, študijskega programa in fakultete), če se področja njegove strokovnosti in iz njih izhajajoči predmeti nenehno izmenjujejo skladno s potrebami, željami in kapricami vodstva fakultete (dokler se slednje lepega dne iz takšnih ali drugačnih »objektivnih« razlogov ne odloči, da bo z določenim nosilcem »prekinilo sodelovanje«)? In posledično: kako naj študenti pričakujejo kontinuiteto in kvaliteto študijskega procesa, če je kadrovska zasedba oddelka v njihovem zadnjem letniku za tri četrtine spremenjena v odnosu na tisto iz njihovega prvega letnika?


Da o tem, da vse skupaj slabo vpliva na delovno vzdušje in motivacijo med zaposlenimi, niti ne govorimo – namesto avtonomnih, kritičnih posameznikov, obveznega atributa vsake visokošolske/raziskovalne ustanove, ki se poimenuje humanistična in se s tem – tako kot se FHŠ – tudi javno hvali, se tako vzpostavlja skupina zaradi nenehne skrbi za lastno eksistenco zastrašenih podrejencev. Rezultati te katastrofe od kadrovske politike se med drugim kažejo v t. i. tihem odlivu kvalificiranih raziskovalnih in pedagoških kadrov, ki ga seveda ne prikažejo ne statistike odpuščanja in ne statistike »prekinjanja sodelovanja«, vsaj s strani vodstev blagoslovljene ne: v obdobju, ko sta vodstveno politiko krojila Vesna Mikolič in Darko Darovec, je ustanovi zapustilo kar nekaj (mlajših) doktorandov, ki so se, naveličani dolgoletne negotovosti in neprostovoljnega ter do skrajnosti odioznega izkazovanja večne zvestobe šefom, odločili službeno srečo poiskati drugod. (Dovčerajšnjima) vodstvoma, samozagledano prepričanima v vzdržljivost in nepresahljivost obstoječega kadrovskega bazena nemo apatičnih, se ob njihovem odhajanju ni zdelo vredno narediti ničesar, da bi zajezili odtok tako opevanih »matičnih kadrov« – bomo že dobili nekoga drugega, brezposelnih doktorirancev, zlasti takih s področja humanistike, namreč v zadnjih letih na Slovenskem ne primanjkuje ravno … O usodah teh ljudi, ki so svoje poklicne kariere precejšnje število let gradili okrog dvojca ZRS/FHŠ ter s svojim delovnim angažmajem nedvomno dali pomemben prispevek k večstranskemu etabliranju omenjenih institucij, se v luči medijsko odmevnejših eksplicitnih odpuščanj (no, »prekinjanj sodelovanja«) pred več kot poldrugim letom na žalost javno ni govorilo. Gre pač za osebe, ki so se po dokončnem grenkem spoznanju, da so vsi upi za izboljšanje zaposlitvenih razmer ob takšni vodstveni zasedbi zastonj ter da se na bolje ne bo spremenilo popolnoma nič, odločile molče umakniti. Na tem mestu se mi zato vsekakor zdi pošteno opozoriti tudi nanje.

Tu bi bilo potrebno besedo ali dve reči tudi o rokovanju s finančnimi sredstvi, s strani države – v njenem imenu je izpeljava projektnih razpisov, izbire projektov, njihovega financiranja in preverjanja projektnih rezultatov zaupana Javni agenciji za raziskovanje in razvoj RS (dalje ARRS) – pridobljenimi za uspešno izvajanje in tudi dokončanje znanstveno-raziskovalnih projektov. Ta imajo na ZRS-ju nenavadno navado, da se rada razpršijo neznano kam. Vsekakor je dejstvo, da ljudje (ali pa njihova velika večina), zaposleni na in torej neposredno povezani z »življenjem« projekta, o razporejanju sredstev nimajo pojma in nanj še manj vpliva, čeprav so od njih vsaj (delno) eksistenčno odvisni in so lahko kot člani skupine, ki je projekt prijavljala, prispevali k njegovi pridobitvi, torej sprejetju v financiranje. Seveda pa bi morali ob tem specifizirati, koga natanko mislimo z oznako »zaposleni na projektu«. Načeloma bi to morali biti tisti, ki jih v prijavnem obrazcu in v Sicrisu, informacijskemu sistem o raziskovalni dejavnosti v Sloveniji, najdemo navedene kot »člane projektne skupine«, v ZRS-jevski realnosti pa imajo nemalokrat številni od teh z izvajanjem projekta kaj malo opraviti – ob njegovem prijavljanju so bili sicer vpisani na prijavni obrazec in tako »uporabljeni« zaradi svojega zavidljivo visokega števila znanstvenih točk (več je takšnih posameznikov na seznamu, večja je možnost, da bo projekt sprejet v financiranje), za kar se jim vodstvo nemara oddolži z deležem kolača pridobljenih sredstev, in tu se njihova povezava z zadevo neha. Namesto njih delata na projektu »minornež« ali dva, vsak s po par deset odstotki zaposlitve (ali pa še tega ne – čemu so torej namenjena finančna sredstva za projekt, če ne vsaj v dobršni meri zagotovitvi plačila za neposredne delavce na projektu???), ki v primeru neuspeha nosita vso »interno« odgovornost za zavoženo.


Resnici na ljubo bi se kot »zavožen« obravnaval le tisti projekt, zavoljo katerega bi bilo potrebno državi – v primeru neuspeha, torej nepravočasne oddaje projektnih poročil, rezultata, ki ni skladen z napovedmi ipd. – vračati finančna sredstva, ki jih je zagotovila za izpeljavo projekta. Pridobitev slednjih je namreč če ne že edini, pa vsaj najpoglavitnejši cilj vodstva institucije – ko so sredstva enkrat pridobljena, je zanj projekt preprosto »opravljen«; po tem »moramo« skrbeti le še za pravočasno oddajanje projektnih poročil ARRS-ju (ker je življenjska doba znanstveno-raziskovalnih projektov navadno tri leta, so takšna poročila tri – dve letni in eno zaključno), ki tako nemalokdaj zamenjajo kar sam projektni rezultat. S tem, da se vodstvo raziskovalne ustanove ne vmešava v vsebinsko izvajanje znanstvenega projekta oz. v njegovo zaključitev z v projektni prijavi napovedanim rezultatom, načeloma sicer ni nič narobe, bi bilo pa vseeno bolje, da bi ga bolj skrbelo slednje kot pa finančna sredstva, projektu na čast prispela »v hišo«. Tako je milo rečeno nenavadno, da vsakodnevno delujoči na projektu o finančni »malhi«, s katero naj bi kot člani projektne skupine razpolagali, ne vedo (bolje: ne smejo vedeti) popolnoma ničesar. Da (predstojniško) vodstvo posameznega ZRS-jevega znanstvenega inštituta, v okviru katerega se je projekt prijavljal in v okviru katerega se izvaja, ni znalo, zmoglo ali hotelo ustvariti primerne raziskovalne infrastrukture, ustrezno usposobljene in tudi plačane za svoje delo, je pa sploh poglavje zase – tu naj omenim le, da raziskovalna vodstva znanstvenih inštitutov ob tako zastavljeni oz. prakticirani institucionalni hierarhiji nimajo praktično nikakršne veljave in besede, razen seveda »na papirju« oz, v izrisani shemi na ZRS-jevi uradni spletni strani, s katero se pregledno prikazuje strukturni ustroj institucije.


Projektna sredstva se tako zlivajo v skupni proračun institucije, iz katerega se zajema pri vsakokratnem poljubnem – naj poudarim, poljubnem – odmerjanju milosti do uslužbencev – znanstvene raje, evidenco in brezprizivno avtoriteto nad njimi pa izvaja zgolj in izključno vodstvo (celotne institucije, ne projektne skupine ali znanstvenega inštituta!), ki se tako tudi odloča, kdo bo »v hiši« plačan iz naslova katerega projekta in za koliko – kot sem že omenil, niti slučajno ni nujno, da bodo iz dotičnega projekta plačani ravno tisti zaposleni, ki na njem dejansko delajo in ki se pogosto ne prekrivajo s člani projektne skupine, kot so navedeni v Sicrisu in prijavnem obrazcu projekta. Ali ob vsem tem kak evro izgine tudi v privatni žep kakega od tistih pri vodstvenem »koritu«, je prepuščeno našemu ugibanju in domišljiji, ki pa je ob vsem že povedanem niti ni potrebno tako zelo naprezati.


 Eklatanten primer zgrešenega (dovčerajšnjega) vodenja obeh institucij je tudi njuno upravljanje z mladimi raziskovalci (dalje MR). Ker menim, da je o tem segmentu zaposlenih v luči nedavnih zapletov na primorski univerzi absolutno premalo (ali nič) govora, obenem pa je moč prav ob njem nazorno, morda celo najnazorneje, razkrinkati nekatere principe delovanja, ki skrbijo za »veter v jadrih« njenih paradnih humanističnih institucij, mu v nadaljevanju namenjam nekoliko več pozornosti. Verjamem, da s tem odpiram prenekatero – tudi za širšo slovensko znanost – pereče, pa tudi silno boleče vprašanje, na katerega bo enkrat na ustreznih nacionalnih ravneh pač potrebno poiskati primerne odgovore. Nenazadnje pa so mladi raziskovalci po besedah nekdanje dekanje v njenem pismu Poti do svobode Univerze na Primorskem tisti »perspektiven mlad kader«, za zaposlovanje katerega opisovani »model FHŠ – ZRS« skrbi tako rekoč zgledno, in to »kljub današnjim ekstremno težkim razmeram za zaposlovanje tudi v visokem šolstvu«. No, pa je temu res tako?


Kot je znano, gre v primeru MR-jev za ljudi, ki jim država, potem ko jih na to mesto, v to službo, izbere od države potrjeni raziskovalni mentor v okviru določene raziskovalne/visokošolske institucije, zagotavlja štiri in pol- oz. po implementaciji bolonjske reforme tri in polletno financiranje, v tem času pa morajo napisati in uspešno zagovarjati doktorat znanosti ter se tako usposobiti za samostojno raziskovanje na določenem znanstvenem področju. Država jim torej zagotavlja obdobje urejenega zaposlitvenega statusa, plačanega iz javnega proračuna, v zameno pa po koncu tega obdobja pričakuje določeno število mladih strokovnjakov (šlo naj bi torej za, kot se popularno sliši, »motor« nacionalne znanosti). Pogodba, ki jo MR-ji podpisujejo s svojim financerjem (to je v imenu države ARRS) ter izvajalcem programa njihovega usposabljanja (institucija, na kateri je zaposlen mentor, v našem primeru gre za UP), ne pušča nikakršnega dvoma, da je glavni smoter mladoraziskovalskega statusa pravočasna pridobitev doktorata; v primeru neuspeha (torej nepravočasnega zaključka usposabljanja) ARRS lahko zahteva vračilo 10 % vseh izplačanih sredstev, od katerih polovico (torej od celotnega deleža 5 %) prispeva MR, drugo polovico pa izvajalec.


Da na ZRS-ju tozadevno obstajajo določene »specifike«, je jasno že iz pogodb o zaposlitvi, ki jih vodstvo serijsko izstavlja v podpis »srečnim izbrancem« in se podpisujejo le s strani »delavca«, torej MR-ja, in »delodajalca«, v ARRS-jevi pogodbi izvajalca. V oči bode zlasti člen, v katerem se MR zavezuje, da bo v primeru neuspeha, se pravi nepravočasnega doktoriranja, sam poravnal celotno finančno breme, ki bi ga utegnila zahtevati država, torej celotnih zgoraj omenjenih 10 % bruto izplačanih zneskov – kako je lahko isti pravni subjekt podpisan pod dve tako različni pogodbi, zaenkrat ostaja še nerazjasnjena skrivnost (morda bi kazalo razmišljati v smeri, da ARRS-jevo pogodbo kot predstavnik izvajalca podpiše rektor UP, ZRS-jevo pa kot predstavnik delodajalca direktor ZRS, čeprav gre dejansko za eno in isto pravno osebo, ki pa se očitno – ko to nekomu ustreza – lahko razčleni tudi na več entitet). Poleg tega je pogodba napisana tako generično, da je iz nje nemogoče razbrati specifiko dela MR-jev; pogodbeni členi pač zelo nedvoumno od podpisnika terjajo le eno – brezpogojno zvestobo »delodajalcu« (Kdo je že to? Izvajalec ali financer usposabljanja?), medtem ko o upoštevanju členov iz ARRS-jeve pogodbe, ki zapoveduje zavezanost izvajalca, da bo MR-ja razbremenil vsakršnih del, ki niso v funkciji njegovega raziskovalnega usposabljanja, ter mu omogočil optimalne pogoje za podiplomski študij, ni ne duha in ne sluha.


Da bodo v svoji novi službi upi slovenske znanosti počeli še marsikaj drugega, kot pa se »le« »usposabljali« za bodoče samostojno raziskovalstvo, jim daje slutiti že zlovešča napoved ZRS-jevega vodstva, izrečena ob sprejemu v službo in nato skorajda ritualno ponavljana na vseh nadaljnjih periodičnih sestankih z vodstvom, da se morajo »milosti« institucije, ki jih je izbrala na »elitno delovno mesto«, zahvaljevati z nenehnim vsakovrstnim delom, nastalim ob razvejanem delovnem procesu dvojčka ZRS/FHŠ. Najprej sta tu (brezplačno) delo na projektih in (ponovno brezplačno) izvajanje vaj pri visokošolskih predmetih; mimogrede, MR-ji »v zakulisju« nemalokrat prevzamejo izvajalske, občasno celo predavateljske in/ali seminarske, obveznosti za predmete, katerih izvajalce, po zaposlitvenem statusu ne-MR-je, vodstvi fakultete in oddelka napovesta v najavi izvedbenega predmetnika, glede na katero visokošolsko ministrstvo fakulteti zagotovi sredstva za plače, ki pa se izgubijo neznano kam tisti trenutek, ko so nakazana fakultetnemu računovodstvu – so morda namenjena ljudjem, katerih imena si je fakulteta »izposodila« za vpis v najavo (da bo stvar še »sočnejša«, ti včasih ne prihajajo niti z istega oddelka, kot je tisti, za katerega izvajanje študijskega programa se sestavlja izvedbeni predmetnik) in namesto katerih pedagoško delo opravijo MR-ji, torej dejanski izvajalci pedagoških obveznosti, ki po zakonodaji ne smejo biti dvojno financirani, torej plače za tovrstno dodatno delo niti po zakonu ne morejo pričakovati, ali čemu drugemu?


No, med ostalimi MR-jevskimi zadolžitvami se znajdejo še raznorazna prijavljanja projektov, pisanja vsakovrstnih poročil (tudi projektnih), izpolnjevanja vseh mogočih obrazcev, sodelovanja v raznoraznih internih telesih, komisijah oz. delovnih skupinah (denimo za pripravo akreditacijske vloge študijskega programa ali za pripravo predloga internacionalizacije inštitucije), organizacija in izvedba znanstvenih sestankov (kamor je vključen tudi nadzor nad razporeditvijo in porabo finančnih sredstev!), delo v uredništvu Univerzitetne založbe Annales (ZRS-jeva interna »infrastrukturna enota«, kot ji pravijo na spletni strani institucije) mnoštvo računovodskih in tajniških opravil, kurirstvo, šoferstvo, prodaja knjig na sejmih, izvajanje promocijskih aktivnosti (mimogrede, ali ne bi moralo biti ravno obratno: ustanova, kjer se MR usposablja, naj bi kvečjemu skrbela za njegovo znanstveno promoviranje, ne pa, da pri širjenju dobrega glasu o sebi aktivno računa na tiste, ki jih država v tem času plačuje za nekaj drugega) in še mnogo drugih, morda za navajanje na tem mestu le preveč banalnih »umazanih« opravil.


Kako naj MR-ji ob vsem tem kvalitetno in pravočasno izpolnjujejo svoje študijske obveznosti, se poglobljeno ukvarjajo z lastnim raziskovanjem in pišejo doktorat, bodi seveda njihova lastna skrb, nenazadnje delajo to, kot se pogosto sliši na tukaj izpostavljenih institucijah, »za dušo«, sicer se ne bi prijavili na razpis za takšno delovno mesto. Skratka, najprej je tu delo za Instiucijo (z velikim I!), šele ko je to opravljeno (opravljeno pa ni nikoli povsem), pridejo na vrsto druge (od države terjane) zadolžitve. Ob tem se naivnežu postavlja logično vprašanje, ali ni ravno kvalitetno opravljena znanstvena disertacija glavno delo, ki bi ga moral v dobrobit institucije (navsezadnje bo tako pridobila novega kvalificiranega strokovnjaka) opraviti nek MR??? Ton ARRS-jeve pogodbe temu sicer nekako pritrjuje, ZRS-jevska praksa (pa »zaposlitvena« pogodba tudi) pa izpričuje vse kaj drugega. MR-jev raziskovalni mentor, čeprav na papirju vsaj delno soodgovoren za poklicno pot »svojega« MR-ja in osebno morda povsem dobronameren, se v opisanih razmerah prej ali slej sprevrže v zgolj še eno lutko v kadrovsko-eksistenčnem primežu vsemogočne Institucije, ki s »pridobljenimi« MR-ji razpolaga, kot da bi šlo za njeno privatno lastnino.


S takšnim ravnanjem se MR-jem onemogoča optimalen razvoj v doktorande njihovih področij, hkrati pa posredno zlorablja javna proračunska sredstva – država namreč delež slednjih nameni za pridobitev mladih strokovnjakov, znanstvenikov oz. raziskovalcev, cilj, katerega uspešna realizacija v opisanih pogojih meji na znanstveno fantastiko. Kako naj se namreč diplomant, obremenjen z bataljonom takšnih in drugačnih zadolžitev, ob običajnem privajanju na delovno okolje, tako ali drugače stresnim oz. napornim skorajda za vsakogar, poglobljeno ukvarja z raziskovanjem in študijem, zraven pa svojo usmeritev preverja še preko zaželenih znanstvenih objav?


Dodatno posredno zlorabo državnega proračuna opazimo v dejstvu, da je za mnoštvo MR-jev potem, ko tako ali drugače uspešno končajo svoje usposabljanje, v instituciji nemogoče pričakovati stabilno postdoktorsko zaposlitev – le kako neki bi jo? Ko namreč MR pridobi doktorat, se pridruži armadi ustrahovanega in od samovolje despotskega vodstva/vodstev do skrajnosti odvisnega starejšega raziskovalnega/pedagoškega kadra, ponižno upajočega, da se bo vrtiljak kadrovske »svaštarnice« vendarle obrnil v njim naklonjeno smer in bodo morda naslednji semester ravno oni postali ponosni lastniki kar 50-odstotne zaposlitve za določen čas. Državni denar je torej dvakratno zlorabljen: po eni strani se ga namenja za usposabljanje ljudi, ki jim slednje sploh ni omogočeno in ki jih – ko vsemu navkljub vendarle nekako »spacajo« svojo disertacijo in tako zadostijo vsaj minimalnim uradnim pogojem uspešnega dokončanja usposabljanja (koliko so dejansko usposobljeni, je stvar širše debate) – potem ni nikjer zaposliti, po drugi strani pa se s politiko njihovega neselektivnega vključevanja v delo na projektih in pedagoški proces odžira zaposlitvene možnosti njihovim starejšim, praviloma bolj kvalificiranim profesorskim in asistentskim kolegom – seveda, slednje mora institucija za prispevanje raziskovalne ali pedagoške ure plačati, MR-ji so ji pač na voljo zastonj. Odgovor na uganko, kako kvaliteten je lahko rezultat pedagoškega procesa in/ali projektnega dela, ki v dobršni meri sloni na v najboljšem primeru polkvalificiranih uslužbencih, pa bodi prepuščen v presojo vaši zdravi pameti.


Tako pridemo še do tretje, povsem neposredne, zlorabe javnega proračuna, povezane z nesrečnimi MR-ji. Tem namreč država poleg sredstev za osebni dohodek in vse socialne prispevke mesečno namenja tudi fond t. i. materialnih sredstev, namenjenih ne le šolnini za vse letnike doktorskega študija, pač pa tudi nakupu študijske literature in raziskovalne opreme, usposabljanju v tujini, kotizaciji za udeleževanje znanstvenih konferenc in seminarjev in kar je še drugih za optimalno formiranje kvalificiranega doktoranda potrebnih opravil. Obstoj teh sredstev je na ZRS-ju tako rekoč javna skrivnost – MR-ju, ki izkaže vednost o njih ali celo pomisli, da bi se mu z njimi krilo npr. študijsko bivanje v tujini, se ne piše nič dobrega; najmanj, kar ga v primeru izboritve točno določenega zneska za namen pokritja stroškov študijskega oz. raziskovalnega dela v tujini čaka, je »Izjava«, ki mu jo po navodilih vodstva institucije izstavi ZRS-jeva pravna služba in pod katero se s podpisom zaveže, da se v tujino odpravlja »iz lastnega interesa« (!!!) ter da bo v primeru prekoračitve milostno mu odobrene vsote vsakršen dodatni strošek poravnal iz svojega žepa. Očitno ne zmore dovolj logičnega uvida, ki bi mu veleval, da se njegova materialna sredstva vsakomesečno pridružijo projektnim (pa še kakšnim drugim) v nepregledni finančni malhi, nad katero bdi nihče drug kot nezmotljivi Vodja Institucije, sam pa navsezadnje vendar prejema plačo – le kaj bi še drugega rad?! Namesto, da bi bil zadovoljen ob dejstvu, da mu Institucija (no, v bistvu gre za državo, ampak ne bomo o teh »nepomembnih podrobnostih«) iz materialnih sredstev milostno poravna že strošek šolnine za študij, si domišlja celo, da je njihov sleherni cent namenjen njegovemu poklicnemu razvoju, pomislite! Konec koncev lahko še vedno kandidira za kako od (mednarodnih) štipendij, sredstva pa naj prepusti v razpolaganje modrejšim in izkušenejšim od sebe! Navzven seveda tovrstne mahinacije nepoučenemu očesu niso vidne – MR-ji so namreč na vsake toliko pozvani k od države zapovedanemu podpisu obrazca o porabi omenjenih sredstev, realizacija katerega (podpisa, namreč) pa poteka v tako rekoč izrednih razmerah, saj ga je navadno treba zagotoviti od danes na jutri, s čimer je onemogočena možnost, da bi posameznik vendarle lahko preučil, kakšnega zlomka neki podpisuje. Spervertirani krog se sklene z dejstvom, da je po prej omenjenemu »podtaknjenemu« členu zaposlitvene pogodbe MR s svojim lastnim podpisom zavezan k povračilu slehernega evra, ki bi ga lahko država v primeru njegovega neuspeha zahtevala nazaj – 10 %, kolikor ta po ARRS-jevi pogodbi o financiranju usposabljanja lahko zahteva, pa se obračunava od prav vseh izplačanih bruto zneskov za usposabljanje MR-ja, torej tudi vseh materialnih sredstev, o nadzoru nad njihovo porabo pa MR tekom svojega usposabljanja lahko samo sanja.


Če sklenemo: prej kot priložnost za »zaposlovanje perspektivnega mladega kadra«, kot se svojem pisanju pohvali nekdanja dekanja Mikoličeva, MR-ji »modelu FHŠ – ZRS« predstavljajo 1) vir krepitve institucionalnega proračuna in 2) brezplačno in brezpravno delovno silo, s pomočjo katere se manipulira z ostalimi zaposlenimi (če kdo od slednjih namreč izkaže nepokorščino, nič hudega, se bo že našel kak MR, ki bo »rade volje« prevzel njegovo delo). Sprašujem se, kaj počnejo pristojne državne ustanove (oz. kaj so počele doslej), da vsakoletno odobrijo raziskovalne mentorje – in posledično MR-je – instituciji, ki ne izkazuje prav nikakršnih oprijemljivih (z)možnosti, da bo te ljudi v prihodnosti lahko »polnokrvno« zaposlila; na ZRS namreč skladno s »tradicijo« vsakoletno nastopi svoje »usposabljanje« 5–8 (!!!) novih MR-jev, torej se dodeli mentorstva 5–8 uveljavljenim raziskovalcem. Zgrešenost vsega skupaj bi morala postati boleče očitna vsaj ob preteklih odpuščanjih s FHŠ-ja – glede na to, da ni (bilo) denarja za financiranje obstoječega kadra, le kje se bo (bi se) našel za financiranje tistega, ki šele prihaja??? No, to se na žalost ni zgodilo, morda pa zato, ker s FHŠ-ja doslej dejansko nihče še ni bil »odpuščen«, pač pa se mu zgolj »ni podaljšalo pogodbe« ali pa se je z njim »prekinilo sodelovanje« …


Morda bi kdo utegnil pomisliti, da položaj FHŠ-ja pač nima nikakršne zveze z ZRS-jevim, vendar: če je temu tako, kako to, da se potem ZRS-jeve MR-je zaposluje (beri: brezplačno dodatno obremenjuje) kot asistente na FHŠ-ju? Tu pridemo do »specifike«, na katero sem opozoril že na začetku – zlizanosti obeh institucij (nekdanja dekanja temu pravi »model prepletanja«) in njunih vodstvenih strategij, ki jo dodatno dopušča oz. omogoča specifična krovna kadrovska politika UP, po kateri imajo zaposleni na njej sklenjene pogodbe s samo UP in ne s katero od njenih članic (oz. z več članicami), kjer dejansko delajo, kar v praksi pomeni, da se jih lahko (pre)razporeja po članicah brez večjih (ali kakršnih koli) težav z zakonodajo. To je opazno tudi v dveh pogodbah, ki jih podpisujejo MR-ji ob nastopu službe – pod ARRS-jevo se kot izvajalec usposabljanja podpiše UP, pod ZRS-jevo pa kot delodajalec ZRS, če k temu dodamo še dejstvo, da imajo bodoči doktorandi obveznosti tudi na v pogodbah nikjer obstoječi FHŠ, pa je zmeda popolna! Naj ne bo nikakršne pomote v interpretaciji: gre za sistem, ki ga (dovčerajšnji) vodstvi spretno izrabljata za zamegljevanja odgovornosti, seveda lastne, medtem ko je nemočen posameznik pač vselej zgolj zelo konkretna, izolirana oseba, v vsem odgovorna Vodstvu ter poklicana, da brezpogojno upraviči njegovo – v pomanjkanju boljšega izraza mu recimo – »zaupanje«. Takšno stanje po mojem mnenju otežuje jasen in preverljiv način poslovanja, hkrati pa je priročno za raznorazne kadrovsko-finančne mahinacije, strategije in manevre.


Takšen je torej pogled na »model FHŠ – ZRS«, kot se kaže tam zaposlenemu humanistu, in sicer zaposlenemu nekje na nižji stopnji institucionalne hierarhije – recimo mu pogled »iz rova« (ali »s temne strani lune«, če hočete). Kot ste najbrž ugotovili, med njim in pogledom kolegov humanistov, ki s svojim oglašanjem v javnosti skušajo legitimizirati poslovanje odstavljene dekanje in revidiranega direktorja ter inkriminirati poteze rektorja UP ter v. d. dekana UP FHŠ, težko najdemo kako stično točko; sam dopuščam možnost, da marsikateri od njih dejansko verjame v uspešnost, če že ne kar optimalnost dosedanjega delovanja koprske humanistike, ki tako te dni po njegovem doživlja nekakšen »sovražni prevzem« s strani naravoslovcev, vendar obenem dodajam, da je takšno prepričanje nujno posledica zamegljenega, zaslepljenega ali celo kar s takšnimi ali drugačnimi podeljenimi privilegiji omamljenega zornega kota.


Sam menim, da na podlagi vsega, kar sem nanizal zgoraj (in verjemite mi, povedati bi bilo mogoče še veliko več), lahko zatrdim, da na primorski univerzi nikakor nimamo opravka s pravo humanistiko – kako si nekaj, kar v kali zatre vsakršno kritično misel znotraj sebe, še več, kar jo celo najstrožje sankcionira (in je popolnoma vseeno, kako te sankcije poimenujemo – odpuščanje, nepodaljševanje ali prekinitev sodelovanja), sploh drzne nadeti oznako »humanistika«?! Kaj je »humanističnega« in »humanega« v tem, da je peščica ljudi, ki se je znašla ob vzvodih odločanja, te vzvode uzurpirala na račun lastnega okoriščanja in na škodo številnih zaposlenih, še zlasti in predvsem na škodo »perspektivnega mladega kadra«, do prosperiranja katerega je menda tako zelo nekdanji dekanji?! In nenazadnje, kako, na podlagi česa, je mogoče ljudem, ki so tovrstno početje uprizarjali vsa zadnja leta, zaupati, da bodo izpolnili nalogo, ki jo ima (naj bi jo imela) fakulteta, na kateri predavajo, namreč izobraževanje in vzgojo kritično mislečih intelektualcev?! Na podlagi tega, da sami sebe poimenujejo »humanisti«?!?! Ne, vse našteto je nič drugega kot povsem logični stranski produkt globoko zgrešene (dovčerajšnje) vodstvene politike, ki ji je ob spretni manipulaciji z obstoječo (delovnopravno, visokošolsko) zakonodajo in nadzornimi institucijami ter vsesplošni apatiji brezsramno izkoriščanih uslužbencev uspelo povzročiti moralno, kadrovsko in finančno opustošenje javnih raziskovalnih/visokošolskih institucij. Za opisano situacijo nosita (bi morali nositi) polno odgovornost (dovčerajšnji) vodstvi obeh institucij, ki sta upravljanje z javno dobrino zapeljali v smer gospodarjenja z lastnim fevdom (ali v sodobnejšem jeziku: z lastnim d. o. o.-jem oz. s. p.-jem). Menim, da je takšno ravnanje na – ponovno poudarjam – javni instituciji popolnoma nesprejemljivo in skrajno nedopustno!

 



Zaradi vsega nanizanega sem globoko prepričan, da imajo zaposleni na FHŠ in ZRS, študenti na FHŠ, primorska univerza, slovenska akademska sfera in celotna slovenska javnost ta hip neverjetno srečo, da se je rektor UP dr. Dragan Marušič odločil pogubnemu stanju duha in materije na FHŠ – ZRS, ki ga nekdanja dekanja in somišljeniki z osupljivo mero slabega okusa imenujejo »humanistika«, napraviti konec in da gredo vse njegove poteze, kot tudi poteze v. d. dekana FHŠ dr. Gorazda Drevenška, ki je začasno nadomestil odstavljeno dekanjo, v smer normalizacije institucij(-e), torej demokratizacije in finančne stabilizacije s ciljem, da se zaščiti zaposlitev in človekove pravice tistih zaposlenih, ki so se do včeraj nahajali v najbolj podrejenem položaju, ter da se simbol humanistične fakultete na diplomah študentov ponovno napolni z ustrezno vsebino.

Pozitivni naboj teh prizadevanj je še toliko očitnejši ob dejstvu, da prejšnje univerzitetno vodstvo pod načelovanjem prof. dr. Rada Bohinca, bodisi oblastniško skompromitirano bodisi v zasledovanju drug(ačn)ih ciljev molče indiferentno, v svojem štiriletnem mandatu (2007–2011) ni naredilo popolnoma ničesar, da bi neustreznost vsaj zajezilo, če že odpravilo ne – kar težko je verjeti, da je bilo popolnoma neobveščeno o vseh nepravilnostih, zlorabah, nezakonitostih in malverzacijah na FHŠ in ZRS. Naj ob koncu mojega pisma izpostavim sledečo ugotovitev: moralno in materialno stanje na omenjenih dveh raziskovalnih/visokošolskih ustanovah je bilo pred rektorjevo odstavitvijo dekanje Mikoličeve, milo rečeno, nezavidljivo in bi bilo za humanistiko (v najžlahtnejšem pomenu te besede) dolgoročno, v to sem trdno prepričan, usodno. Rektorjevo »osvobajanje« humanistike od sebičnih parcialnih interesov nekaterih dolgoletnih vodstvenih »humanistov« je zato za njeno preživetje na primorski univerzi ne le dobrodošlo, pač pa več kot nujno – ob izrekanju vse svoje podpore pa močno upam, da osvoboditeljem pred dokončno osvoboditvijo ne poide sapa!

Anonimni humanist, preživel dekanovanje Vesne Mikolič in direktorovanje Darka Darovca


P.S.: Za namen podrobnejše proučitve preteklih dogodkov na koprski humanistiki, ki bo omogočila poglobljeno razumevanje sedanjega dogajanja, toplo priporočam v branje še naslednje gradivo:

- http://www.primorska.info/novice/4968/pismo_rektorju_univerze_na_primorskem
- http://www.primorska.info/novice/5697/zagar_rektor_ne_odgovarjate_na_nobenega_od_zastavljenih_vprasanj
- http://plenum-kp.blogspot.com/
- http://resimouniverzo.blogspot.com/
- http://fhs-kliping.blogspot.com/
- http://www.vest.si/2010/11/27/od-mobinga-do-linca/
- http://alternativa-obstaja.blogspot.com/2012/03/razresena-dekanja-up-fhs-vesna-mikolic.html
- http://alternativa-obstaja.blogspot.com/2012/03/bivsa-dekanja-se-opira-roba-klifa.html 
- http://alternativa-obstaja.blogspot.com/2012/04/pismo-dr-braca-rotarja-komentar-k.html 
- http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042480522 
- http://slovensko-morje.net/?page=news&view_news=11985