AGV

V Kopru/Capodistria/Kopar se je samoiniciativno oblikovala skupina študentov, diplomantov, asistentov in profesorjev Univerze na Primorskem, ki želijo razgaliti, uničiti in dokončno zavreči neoliberalno paradigmo, v prvi vrsti na univerzi, slednjo pa vzpostaviti kot mesto kritične refleksije v družbi.


Akademskemu gibanju Valerija so se že pri nastajanju pridružili tudi člani Alternative Obstaja, ki si delijo z organiziranimi študenti Akademskega gibanja Valerija podobne cilje boja proti neoliberalni nepravičnosti, neenakosti, zatiranju, diskriminaciji in omejevanju mišljenja.



Posamezniki in posamezniki AG Valerija zahtevajo uresničitev predvsem petih točk, ki so jih opredelili v Prologu za Humanistični manifest :
1. Zahtevamo POGOJE ZA vzpostavitev KRITIČNE MISLI in DEJANSKE AVTONOMIJE na UNIVERZI!
2. Zahtevamo kvaliteten, strokoven in znanstven študij, ki bo za cilj imel nemoteno in kakovostno oblikovanje in delovanje znanstvenega polja in kritične misli!
3. Zahtevamo socialni status in socialno okolje, ki bo vsem študentom in študentkam omogočal nemoten študij in razvoj kritičnega mišljenja!
4. Zahtevamo takojšnjo razjasnitev in sankcioniranje vseh nepravilnosti in nezakonitosti na UP in na njenih članicah, ter odgovornost vodilnih oz. odgovornih oseb!
5. Zahtevamo ureditev položaja vseh zaposlenih NA UNIVERZI v skladu z že zapisanimi smernicami!



Posamezniki in posameznice AG Valerija so že takoj pokazali širši javnosti, da bo njihov boj nenasilen, toda neizprosen in temeljit, zato so že organizirali nekaj predavanj (prof. dr.Braco Rotar, Taja Kramberger), peticij (za odstranitev videonadzora na Univerzi), razstav (proti nakupu in privatni rabi službenih vozil, proti nepravilnostim na Univerzi, medijski odziv na predlog odstopa rektorja Bohinca, itd.), predlogov za izboljšanje stanja v knjižnici, opozorili na problematičnost izmikanja odgovornosti rektorja (študenti so mu izročili predlog odstopa) ob številnih nepravilnostih na Univerzi itd.









Na koncu objavljamo v celoti Prolog v Humanistični manifest :

PROLOG V HUMANISTIČNI MANIFEST

KDO?
Nesprijaznjeni in nesprijaznjene, ki se zavedamo svoje odgovornosti do družbenih razmerij, katerih del smo.
ŠTUDENTI SMO POLITIČNO TELO !

KAJ?
Potrebno je razgaliti, uničiti in dokončno zavreči neoliberalno paradigmo, v prvi vrsti na univerzi, slednjo pa vzpostaviti kot mesto kritične refleksije v družbi. To bo avtonomno in odprto intelektualno polje, v katerem družbeno-odgovorno delovanje ter kritična misel posameznikov in posameznic ne bosta preganjana, temveč bosta nujna pogoja za njegov obstoj in to bo prostor, ki bo dostopen vsem družbenim skupinam.
BODIMO REALNI, ZAHTEVAJMO NEMOGOČE !

ZAKAJ?
Ker živimo v jalovi, skomercializirani in lažnivi družbi, ki »sproščeno« podpira najbolj zavrženi neoliberalizem, ko ta nasilno, izključevalno in hromeče posiljuje vse javne institucije in s tem vsem nam jemlje že pridobljene socialne pravice ter hendikepira kritični diskurz in družbeni angažma – edini miroljubni sredstvi odpora zoper vsakršno družbeno nasilje in represijo. Znotraj takšne družbene ureditve nastaja izprijeno akademsko polje, ki vse to molče in kimoglavo podpira, namesto da bi povzdignilo kritični glas nad take uzurpacije, posebej nad tiste, ki potekajo v njegovem lastnem okrilju.
AVTONOMIJA NI DANOST !

CILJ:
Znotraj univerzitetnega polja odgovorno gojiti in ohranjati, kjer manjka, pa tudi vzpostaviti kritično-refleksivni habitus, se pravi, kritično naravnanost do družbenih dogajanj. Ta kritična naravnanost je hkrati glavni pogoj in konstitutivni del avtonomnega družboslovnega in humanističnega znanstvenega polja.
Vzpostaviti kvalitetno univerzo, ki bo omogočala dostop do univerzitetnega polja, zlasti do univerzitetne izobrazbe, vsem družbenim skupinam.
Ustaviti finančno spodnašanje univerzitetnega in raziskovalnega dela, kar povzroča zmanjšanje družbene vrednosti izobraženosti, onemogočanje svobode izobraževanja in zametovanje dosežkov dolgoletnega družbenega razvoja. Od resornega ministrstva zahtevamo, da vprašanje financiranja javnih univerz in javnih raziskovalnih zavodov znova zastavi na vladi, od vlade pa, da radikalno revidira svoja antiintelektualna stališča in se odpove neoliberalizaciji družbe (šolstva, zdravstva, pokojninskega sistema, sociale, itd.)
UNIVERZA NI PODJETJE !

KAKO?
z različnimi akcijami, peticijami, branji, predavanji, večeri kritične misli, javnimi diskusijami, debatami, okroglimi mizami in ob nereševanju predstavljene problematike
z zasedbo fakultet, študentskih organizacij in univerze
Z jasnim zagotovilom, da vse udeleženke in vsi udeleženci akcij, reakcij (zagovornice/zagovorniki izboljšanja in ureditve avtonomnega akademskega/znanstvenega polja) ne bodo sankcionirane/sankcionirani, diskreditirane/diskreditirani ali kakorkoli drugače deprivilegirane/depriviligirani, oropani pravice do študija in/ali dela, ne zdaj in ne v prihodnosti, z nikakršnimi ukrepi.
BREZ BOJA NI AVTONOMIJE !

VSEBINSKA OPREDELITEV
1. Zahtevamo POGOJE ZA vzpostavitev KRITIČNE MISLI in DEJANSKE AVTONOMIJE na UNIVERZI!
2. Zahtevamo kvaliteten, strokoven in znanstven študij, ki bo za cilj imel nemoteno in kakovostno oblikovanje in delovanje znanstvenega polja in kritične misli!
3. Zahtevamo socialni status in socialno okolje, ki bo vsem študentom in študentkam omogočal nemoten študij in razvoj kritičnega mišljenja!
4. Zahtevamo takojšnjo razjasnitev in sankcioniranje vseh nepravilnosti in nezakonitosti na UP in na njenih članicah, ter odgovornost vodilnih oz. odgovornih oseb!
5. ureditev položaja vseh zaposlenih NA UNIVERZI v skladu z že zapisanimi smernicami!


Ad. 1 KRITIČNA MISEL in AVTONOMIJA

· zahtevamo transparentno akademsko polje, odprto za kritično razpravo
· zahtevamo univerzitetni prostor, ki ne bo ustvarjal ustrežljivih in znanstveno nekredibilnih študentov, asistentov, profesorjev in raziskovalcev, kar je sicer trenutna praksa.
· zahtevamo prostor, v katerem bo sleherni posameznik na univerzi lahko javno izrazil svoje kritično mišljenje in ne bo podvržen pritiskom vodstva, oziroma se mu ne bo treba »zagovarjati« zaradi svojega kritičnega mišljenja.
· zahtevamo profesorje, ki znajo zavzeti kritično stališče do dogajanja v visokošolskem prostoru in širšem političnem in družbenem polju.
· zahtevamo kritiko »svetih krav«, nezmotljivih profesorjev in nezmotljivih teorij
· zahtevamo omejitev zaposlovanja pedagoških in nepedagoških delavcev, ki so člani političnih strank, še posebej tistih, ki v strankah opravljajo različne funkcije
· zahtevamo ločitev in ograditev univerze od političnih strank v državi in obsojamo tiste člane in članice delovnih teles in organov na univerzi, ki hkrati opravljajo tudi funkcije v političnih strankah
· zahtevamo umik video-nadzora na območju celotne Univerze (odstranitev kamer)
· zahtevamo umik Ameriškega kotička iz Univerze, ker se z vmešavanjem ameriškega veleposlaništva v univerzitetni prostor krši temeljna vrednota avtonomnosti univerze
· zahtevamo študentsko organizacijo, ki se bo ukvarjala s študentsko problematiko in z družbenimi problemi in ne s svojimi profitnimi zavodi ter ne bo za dvoumno oznako »pretežno neprofitne organizacije« vodila povsem odkrito promocijo simbolnih in materialnih dobičkov posameznikov, ki se v imenu »zastopanja interesov študentov« ukvarjajo predvsem s tem, kako bi poskrbeli za svoj lasten zaslužek in kako bi univerzo ter študentsko organizacijo preoblikovali v podjetje
· zahtevamo vrnitev študentske organizacije študentom (ograditev študentske organizacije od političnih strank v državi in javno obsodbo tistih članov in članic delovnih teles in organov na študentski organizaciji, ki hkrati opravljajo tudi funkcije v političnih strankah)

Ad2. Kakovost študija (prevrednotenje/kritika bolonjske reforme) :

· absolventski staž je nujni in sestavni del študijskega procesa, ki ne sme biti odpravljen, niti reduciran
· strukturna preureditev študija na nivo, ki ga dejansko določa bolonjska reforma in ne na sedanji nivo posiljevanja našega visokošolskega sistema z nekompatibilnimi variacijami prepakiranosti staro v »novo«. Zahtevamo manjšo obremenjenost študentov, daljši časovni okvir predmetov, prevrednotenje predmetov, itd.)
· zahtevamo ureditev slovenskega visokošolstva na način, da študent/študentka ni obremenjen/a z površinskimi zadolžitvami, ki ne prispevajo k njegovemu/njenemu dejanskemu intelektualnemu razvoju; zahtevamo dvig kvalitete izobraževanja (zaradi prehoda na bolonjski študij in povečanja obsega študija se zmanjšuje kvalitativna raven izobraževanja, v treh letih je potrebno predelati curriculum prejšnjih štirih let)
· slaba implementacija bolonjske reforme je prav tako kriva za pretirano odvisnost medfakultetne in meduniverzitetne izbirnosti predmetov od finančne plati
· zahtevamo prisotnost nosilcev predmetov na svojih predavanjih
· zahtevamo javno razgrnitev rezultatov ocenjevanja profesorjev
· slaba implementacija bolonjske reforme je rezultirala v le provizorični mobilnosti študentov in profesorjev, ker socialno ni omogočena dejanska uporabnost koncepta mobilnosti
· zahtevamo več terenskega dela in strokovnih ekskurzij
· zahtevamo ločen študentski prostor z vso tehnično opremo, z možnostjo tiskanja, fotokopiranja, ustvarjanja, druženja in študija.
· prenehanje s pretiranim varčevanjem s prepotrebnimi materialnimi sredstvi (omejevanje fotokopiranja, uporabe papirja ipd.)
· knjižnica mora biti temelj univerze in fakultet (namensko vlaganje v nabavo prepotrebnega gradiva, predvsem temeljne študijske oz. humanistične in družboslovne literature, obratovanje knjižnice čez cel dan in razmislek o neomejenem dostopu študentov in zaposlenih na fakulteti do knjižnice, računalnikov in podatkovnih baz)
· zahtevamo razširitev spletnih naročnin na baze znanstvenih revij (JSTOR, oziroma tiste, ki so relevantne za humanistične študije)
· zahtevamo daljši odpiralni čas referata
· zahtevamo ločeni čitalnico in računalnico
· zahtevamo več računalnikov v računalnici
· zahtevamo daljši odpiralni čas fakultete in njej pripadajočih prostorov; fakulteta se zapre že ob 21.00 in od takrat je študentom onemogočen dostop do računalnikov, interneta, WC-jev, prav tako pa večnamenski prostor Foresterija nima pripadajočih sanitarij, kar onemogoča izvajanje obštudijskih dejavnosti po 21. uri
· zahtevamo spoštljivejšo poslovitev od študentov diplomantov (»slavnostne« podelitve diplom potekajo brez prisotnosti rektorja, ki ima »nujnejše« opravke, v premajhnih in neprimernih prostorih »avle« (prehodni prostor med dvema prostoroma) - predlagamo večje amfiteaterske predavalnice, kjer fakulteta ne poskrbi niti za sedišča diplomantom, kaj šele staršem, mentorjem in drugim gostom)

Ad3. Socialni status študentov/študentk:

zahtevamo brezplačen študij na vseh stopnjah izobraževanja
zahtevamo brezplačno zdravstveno zavarovanje za vse študente in študentke, ne glede na njihovo starost
zahtevamo takojšnjo ureditev problematike študentskih domov oz. študentskih ležišč na Univerzi na Primorskem - izgradnjo študentskega naselja v Kopru, ki ne sme biti odrinjeno v suburbano okolje na periferiji, ampak mora biti sestavni del koprskega mestnega jedra
zahtevamo študentske menze in prestrukturiranje študentskih bonov
hendikepiranim je velikokrat onemogočen dostop do univerzitetnih prostorov, zahtevamo enakopraven dostop do vseh univerzitetnih prostorov za vse
zahtevamo enakopravno sodelovanje in možnost odločanja, glasovanja predstavnikov študentov v vseh univerzitetnih organih
zahtevamo javno obsodbo diskriminatornih izjav, praks in dejanj posameznikov na Univerzi
zahtevamo ukinitev plačljivosti obveznih strokovnih ekskurzij in subvencioniranje vseh ostalih ekskurzij

Ad4. Široka strukturna, funkcionalna, finančna in pravna problematika Univerze na Primorskem

· strankarska opredeljenost ne sme vplivati na delovanje Univerze
· zahtevamo odpravo nestrokovnega podajanja predlogov akreditacije študijskih programov Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (MVZT), ki je na obrobju veljavne zakonodaje; vodstvo univerze podpira izvajanje neakreditiranih študijskih programov ter je skoraj eno leto prikrivalo poročilo o nepravilnostih na UP Fakulteti za management Koper, ki jih je ugotovilo Delovno telo Skupine za nadzor
· zahtevamo odpravo nepravilnosti pri postopkih habilitacij: komisija za izvolitve v nazive in senat Univerze naj bi podajala pozitivna mnenja k izvolitvam kandidatov, ki ne izpolnjujejo pogojev za izvolitev v naziv
· zahtevamo odpravo klientelizma in korupcije na Univerzi (klientelistično kadrovanje rektorja in glavne tajnice ter spreminjanje kadrovskega načrta z namenom, da vodstvo zagotovi delovna mesta ljudem, ki so »politično primerni«. V mandatu sedanjega rektorja se je število redno zaposlenih strokovnih sodelavcev skupaj z vodstvenim kadrom povečalo iz 21 na 33 zaposlenih, stroški plač redno zaposlenih pa naj bi se s tem na letni ravni povečali za kar 64% (iz 445.947 EUR na 734.163,60 EUR)
· zahtevamo odpravo šikaniranja nad zaposlenimi (tretjina od prvotno 21 zaposlenih naj bi zaradi šikaniranj in mobinga zapustilo rektorat UP. Vrstila naj bi se podtikanja, izvajal pritisk in nasilje, nalaganje prekomernega dela ter prisila k nezakonitemu delovanju )
· zahtevamo nadzor in preiskave nad ustanavljanjem zasebnih visokošolskih zavodov iz strani zaposlenih na UP v krajih, kjer imajo članice UP svoje dislocirane enote
· zahtevamo transparentno javno komuniciranje univerze brez laži in zavajanja
· zahtevamo odpravo in javno obsodbo diktatorskih praks ustrahovanja študentov (študenti smo primorani najemati pravno pomoč ob razkrivanju nezakonitosti ter nepravilnosti na UP in se braniti z odvetniki)
· brezkompromisno zahtevamo vsebinsko izboljšanje sodelovanja s Protikorupcijsko komisijo
· zahtevamo enakopravno obravnavo študentov in njihovih predstavnikov v organih Univerze napram zaposlenih
· zahtevamo odpravo neoliberalistične prakse posredniškega najemanja in plačevanja storitev, kot so varovanje, čiščenje, catering, organizacija prireditev itd. (sprememba sistemizacije)
· zloraba pojma avtonomije za prikrivanje nepravilnosti in ostalih nečednosti tako na Univerzi, kot v širšem okolju, vzpostavlja bankrot akademske morale in izkazuje nespoštovanje na zgodovinski razvoj Univerze kot družbene institucije
· zahtevamo, da se vzpostavi javno, do zakonov in akademskih vrednot spoštljivo delovanje UP
· ugled univerze ne sme biti nad Univerzo

Ad5. Ureditev položaja vseh zaposlenih na Univerzi

· profesorji, asistenti, raziskovalci niso administrativni delavci!
· zahtevamo ureditev zaposlovanja asistentov – ureditev zaposlitve za določen čas (vsaj triletne pogodbe, ki bi bile v skladu z obdobjem habilitacije)
· zahtevamo odpravo izkoriščanja asistentov in mladih raziskovalcevzahtevamo višja plačila asistentom, mladim raziskovalcem in profesorjem

BOJ SE NADALJUJE...

Kje so moja jajca ?!

Smo humanisti. Človeški, ljudski, v ospredje postavljamo človeka, posameznika. Izražamo veliko zaskrbljenost nad svetom v katerem živimo in v pravem duhu humanizma ohranjamo nekaj upanja na možnost drugačnega in boljšega sveta. Pa je res tako? Ali nas res skrbi svet v katerem živimo in ali nam je res mar za spremembe trenutnega družbenega stanja. Smo res tako optimistični, kot so bili humanisti 14.,15. in 16.stoletja, ko so ponujali alternativo fevdalno-cerkveni ideologiji.

Ali si sploh še zaslužimo naziv humanisti in ali ni že čas, da humaniziramo humanizem. Ali ni čas, da znova ugotovimo, kakšna je vloga avtonomnega posameznika, ali ni čas, da si povrnemo vero v človeškost in ali ni čas, da izoblikujemo pozitiven odnos do sprememb. Najpomembnejša lastnost avtonomnega posameznika je prav pripravljenost na spremembe in tveganje. Se počutite avtonomno? Ste pripravljeni tvegati? Ste za spremembe ampak ne bi tvegali?
Seveda ne, saj se morate za to odpovedati številnim materialnim stvarem, ki jih imate tako radi in še povrhu vsega bi se morali odpovedati sebičnosti. Fromm bi rekel, da vas je hudo strah, in se bojite, da boste izgubili svojo varnost. Občutek bi imeli, kot da so vas vrgli v morje, vi pa ne znate plavati. Ne veste pa, da bi, če bi odvrgli bergle lastništva in sebičnosti, lahko začeli uporabljati svoje lastne sile in bi samostojno hodili.
Podcenjujete svoje zmožnosti in podcenjujete zmožnosti vaših prijateljev, znancev, sodelavcev, sošolcev in kolegov in podcenjujete vašo skupno moč spreminjanja družbe.



Vas res ne moti, da vas na vaši univerzi ocenjujejo po »menjalni vrednosti«. Da je vaš uspeh odvisen od tega, kako se boste prodali in ste le še prodajno blago. Ne zanima vas več vaše življenje in sreča, vaš »jaz«, temveč le, kako bi se dobro prodali. Vedno morate biti zaželjeni, nekritični, prilagodljivi, neopazni, »nesporni«, »nečloveški«, »nehumanisti« na trgu osebnosti. Sploh nimate osebnosti, ste taki, kakršnega vas želijo. (Fromm, 2004, 133-134)

Zato je nujno znotraj univerzitetnega polja ohraniti kritično-refleksivni habitus kot konstitutivni del avtonomnega znanstvenega polja. (Taja Kramberger) Takoj je potrebno razgaliti, poteptati, uničiti in dokončno zavreči neoliberalistično paradigmo na univerzi in širše.

Naj nam bo cilj ustvarjanje kritičnih posameznikov, ki se bodo borili za humanistično družbo v pravem pomenu besede. Ne skrivaj se! V strahu za lastno preživetje ne pristajaj na kompromise (Manifest za ISH). Dvigni glas in kritično misli. Angažiraj se, protestiraj, upri se in vzpostavi tiste izgubljene družbene vezi, ki temeljijo na solidarnosti, vzajmenem sodelovanju in vzajemni pomoči. Zbudi se, čas se je iztekel.

Tvoja poglavitna naloga v življenju je roditi samega sebe.

Mile Zukić

Nekaj besed o možnosti nenasilne politike

Gandhi je nedvomno eden izmed najbolj nerazumljenih in spregledanih politikov dvajsetega stoletja. En izmed razlogov morda tiči v tem, da je njegovo politično najbolj aktivno delovanje potekalo v senci druge svetovne vojne. Navsezadnje - koga zanima nek stradajoči Indijec, ko pa po svetu divja največja vojna vseh časov, v kateri se odloča razmerje sil, ki bo izoblikovalo celotno politiko?

A Gandhi je še kako relevanten sodobnik druge svetovne vojne. Prvič zato, ker v svojem delovanju demonstrira, da je nasilje neka specifična evropska politična metoda - da na "drugi svetovni vojni" ni nič "svetovnega", temveč povsem evropskega (oziroma Zahodnega). V tem tiči tudi nacionalistična ost Gandhijeve strategije nenasilja (ahisma): s tem, ko Indijec nenasilno, razumevajoče in spoštljivo izvaja nepokorščino Angležem, pokaže na specifičen evropski izvor nasilja kot temelja politike. Zato ne moremo več trditi, da je gola, fizična moč splošni temelj politike (ki stoji pod vsemi "ideologijami" in "legitimacijami" oblasti). Nasprotno, nasilje je moment evropske politike - in prav zato bi morali obema svetovnima vojnama odreči njuno "svetovnost". To lahko razumemo kot svojevrsten poskus rehabilitacije Gandhija: če je res, da je vojna v njeni najbolj katastrofalni razsežnosti specifično evropski fenomen, potem nimamo več razloga, da bi pustili, da politiki, kot so Churchill, Hitler, De Gaulle, Stalin in Mussolini zasenčijo Gandhijevo zgodovinsko vlogo.



Kaj je najenostavnejši ugovor, s katerim lahko spodbijamo Gandhijevo politiko, če pa ne prav argument moči in nasilja? Nič ni lažjega kot reči, da je Gandhi le igral na karto usmiljenja Angležev ter da bi, če bi to hoteli, proti njemu uporabili fizično silo. A Gandhi se ni utrudil ponavaljati, da njegova metoda, imenovana satjagraha (v dobesednem prevodu "sledenje resnici") ni orožje šibkih. Skratka, Gandhijevo nenasilje, vztrajno postenje in rigidno vztrajanje na svoji zahtevi ne moremo izenačiti z njemu sodobnim bojem sufražetk. Sufražetkina gladovna stavka ali javni samomor sta bila v Gandhijevih očeh dejanji, narejeni v obupu brezizhode pozicije. A nasprotno, njegov post in njegovo žrtvovanje nista bili znamenji pat pozicije, temveč, prav nasprotno, prekipevajoče moči. Kako lahko razumemo kaj takega? Kako je lahko gladovna stavka pot, ki jo izbere močan?

V "Pismu Hindujcu" je Tolstoj Gandhiju dejal, da so Indijci sami zaslužni za svojo podreditev britanskemu imperiju. Z drugimi besedami, Angleži jih niso podjarmili, temveč so se jim Indijci prav nasprotno prostovoljno podredili. Iz tega prepričanja (pa četudi je skregano z dejstvi sedemnajstega in osemnajstega stoletja) izhaja pomembna posledica, ki sem se je že dotaknil: nasilje in moč nista več temelj politike, temveč sta le goli videz. Ne drži več ugovor, da bi Angleži lahko kadarkoli nasilno zatrli glas Gandhija in njegovih privržencev. Prav nasprotno: Indijci so že toliko časa zatirali moč svojega glasu prav zato, ker so nasedli angleški (ali, bolje rečeno, evropski) iluziji, da je golo nasilje temelj političnih razmerij ter podreditve. Nasilje in strahovlada sta nenadoma postala navidezna elementa, ki ju lahko s spoštljivim in nenasilnim uporom izničimo.

Zato ne moremo reči, da je bila Gandhijeva politična praksa miroljubnega odpora sredstvo nemočnega in šibkega. Če je namreč res, da so se Indijci prostovoljno podredili britanski Kroni, potem se lahko tudi osvobodijo po poti nenasilja. In če je njihova podreditev res temeljila na tem, da so pristali na iluzijo nasilja kot splošnega temelja politike, potem mora veljati tudi obratno, da se lahko osvobodijo samo pod pogojem, da prepoznajo nasilje kot specifičen moment angleškega kolonizatorja.

Kakšne veze ima vse to z današnjim časom? Kako je lahko Gandhi aktualen danes? Kako so lahko državljanska nepokorščina, gladovna stavka ter podobne "šibkosti" relevantne danes, ko pa še ni bilo nikdar jasneje, da je moč edini politični dejavnik? Predlagam nek paradoksen korak. Po Gandhijevih stopinjah moramo pripoznati oblast kot enega izmed izrazov moči. Moramo spoznati, da to, da nekomu priznamo oblast nad nami, pomeni specifično obliko moči, ki jo oblastnik izvaja nad nami. To, da nekoga delegiraš, da ti vlada (kar je dejansko bistvo demokracije), je že oblika neke moči. S tem, ko priznamo, da ima nekdo moč nad nami, da nas nekdo lahko nasilno zatre ob poskusu nepokorščine, je že neka moč. S tem, ko spoznamo to dejstvo, je nasprotnik (oziroma oblastnik) že izgubil večji del svoje moči, ki je izhajala prav iz tega, da smo se strinjali, da ima nad nami oblast in zmožnost nasilja.

Povedano drugače: iluzija ni v tem, da je demokratična oblast legitimna - največja iluzija je v tem, da verjamemo, da se pod to "navidezno miroljubnostjo" skriva grožnja nasilja. Največja iluzija je prav v tem, da verjamemo, da nam oblastniki vladajo zato, ker imajo nad nami moč izvajanja golega nasilja. Prav na tej iluziji temelji oblast kot moč. In v kolikor živimo v demokraciji, moramo to resnico nenehno razkrinkavati (skratka, moramo slediti tej resnici, moramo živeti v satjagrahi) ter dati vedeti oblasti, da vsa njihova moč temelji samo na tem, da verjamemo v njeno nasilno dopolnilo.

Vir : http://209.85.129.132/search?q=cache:FZ3WTv_a_HcJ:krakrarjev.tuditi.delo.si/2005/12/15/nekaj-besed-o-moznosti-nenasilne-politike+NENASILEN+UPOR&cd=10&hl=sl&ct=clnk&gl=si

Predlog Vladi RS za prenehanje financiranja katoliške cerkve in za uvedbo cerkvenega davka

V svetu in v Sloveniji se poglablja kriza. Ljudje izgubljajo službe, podjetja propadajo, država se zadolžuje, da bi omilila posledice krize. Mnogi pravijo, da kriza še ni dosegla svojega dna in da najhujše šele prihaja. Strokovnjaki in politiki ne vedo, kdaj se bo situacija popravila in se bo začela ponovna rast gospodarstva in s tem blaginje. V krizah so najbolj prizadeti revni oz. srednji sloj. Za reševanje socialnih problemov ljudi je potrebno vedno več sredstev, pomemben pa je praktično vsak euro. Ker je vedno manj zaposlenih in ker je manjša potrošnja, v državni proračun priteka vedno manj denarja. Zato se mora država zadolževati, da lahko blaži krizo. Kot že navedeno, je v krizi pomemben praktično vsak euro. To se vidi tudi iz tega, da je začela država varčevati na mnogih področjih, npr. plače, reprezentanca, …, kar je vsekakor pozitivno.

Obstaja pomemben vir, kjer bi lahko država prihranila milijone eurov in jih namenila za pomoč ljudem v stiski. To bi bilo sedaj izjemno pomebno, saj se, kot že navedeno, kriza poglablja. Gre za sredstva, ki jih država vsako leto nameni za financiranje takšnih ali drugačnih dejavnosti katoliške cerkve ali njenih organizacij. Država namreč financira oz. sofinancira teološko fakulteto, katoliško osnovno šolo in nekaj cerkvenih gimnazij, karitas, katoliške vrtce, cerkvene arhive, kurate v vojski, zaporih in bolnišnicah, cerkvene domove za starejše, prispevke za socialno zavarovanje duhovnikov oz. drugih oseb verskih skupnosti, cerkvene medije, razne druge cerkvene projekte, obnovo cerkva in podobno. Vsako leto država nameni za te namene milijone in milijone eurov, npr. za Teološko fakulteto plačajo davkoplačevalci okoli 2 milijona eurov letno, za cerkvene gimnazije pa približno 5 milijonov eurov. Leta in leta morajo davkoplačevalci plačevati tudi prispevke za socialno varnost katoliških duhovnikov, sedaj je ta vsota že okoli 2 milijona letno.

Seveda pa zgoraj omenjena sredstva niso edino premoženje katoliške cerkve v Sloveniji. Ta organizacija je namreč zelo bogata, saj ima preko svojih organizacij v upravljanju za več 100 milijonov eurov lastniških deležev v slovenskih podjetjih, prav tako je cerkev dobila vrnjeno nacionalizirano premoženje, tudi fevdalnega izvora oz. odškodnino zanj, vse v vrednosti, ki se že približuje 200 milijonom eurov. Vse to pa ni nič v primerjavi z vrednostjo celotnega svetovnega cerkvenega premoženja, ki po ocenah mnogih znaša več tisoč milijard eurov. In to premoženje upravlja samo ena oseba – papež.

Če država ne bi financirala katoliške cerkve, ne bi samo prihranila milijone eurov, temveč bi ravnala tudi v skladu s slovensko ustavo, ki v 7. členu določa, da so država in verske skupnosti ločene. Iz načela ločenosti namreč izhaja tudi to, da država ne sme financirati nobene verske skupnosti, niti njene dejavnosti ali pa njenih organizacij. Že dolgo časa država s financiranjem cerkve krši omenjeno ustavno načelo, ki je zelo pomembno, saj je tudi branik pred rekatolizacijo državnih oz. javnih struktur.

Vladi Republike Slovenije oz. slovenski državi zato predlagamo, da preneha s financiranjem katoliške cerkve, njenih organizacij oz. dejavnosti in tako prihranjena sredstva plasira v socialne projekte za pomoč revnim v naši družbi. Menimo, da katoliška cerkev s prenehanjem državnega financiranja ne bo ogrožena, saj ima po lastnih besedah več kot milijon svojih vernkov, ki so po katoliškem katekizmu in zakoniku cerkvenega prava dolžni poskrbeti za materialne potrebe cerkve. Cerkev lahko zato v ta namen uvede cerkveni davek, ki ga morajo plačevati vsi cerkveni verniki. Če bi vsak polnoletni vernik plačal npr. 10 eurov mesečno, bi cerkev lahko zbrala bistveno več, kot pa sedaj dobi od države. Da cerkev takšen „davek“ že prakticira, kaže tudi dejstvo, da je župnija sv. Bolfenka v Slovenskih goricah pozvala občane oz. farane na plačilo 80 eurov za načrtovano prenovo farne cerkve. Vlado RS pozivamo, da ob vsem tem cerkev pozove, da naj uvede obvezni cerkveni davek za financiranje lastnih dejavnosti, kot nadomestilo za izpad državnih sredstev. Če cerkev tega ne bi uvedla, naj vlada razmisli o sprejetju posebnega zakona o plačevanju cerkvenega davka, ki bi ga verniki plačevali direktno svojo cerkvi. Uvedba cerkvenega davka je bistvena, da se preprečijo pritiski katoliške cerkve na ponovno financiranje te cerkve iz javnih sredstev.




Obrazložitev

1. Kot že uvodoma navedeno, se nahajamo v vedno globlji krizi. V tej krizi so pomembna vsa sredstva, ki jih pridobi oz. ima država. Simbolično rečeno, vsak euro pomaga. Zato je potrebno s tem sredstvi ravnati zelo gospodarno in seveda zakonito. Še posebej je to pomembno, ker se v Sloveniji širi revščina. Vedno več ljudi je namreč revnih, po podatkih Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) naj bi bilo v Sloveniji že ob koncu leta 2008 kakšnih 600.000 Slovencev, ki živijo v revščini. Če bi k temu prišteli še samozaposlene, delavce po avtorskih pogodbah in kmete, bi se ta številka še povečala (Dnevnik, 18.10.2008). Sedaj je verjetno stanje še slabše, saj se število nezaposlenih veča, v nekaj letošnih mesecih se je to število povečalo na približno 80.000.

2. Trideset milijonov Američanov je že novembra 2008 dobilo državno pomoč za prehrano (Delo, 27.11.2008). Revnih postaja tudi vedno več Evropejcev, pod pragom revščine je že oktobra 2008 živelo npr. 7,5 milijona Italijanov (Dnevnik, 18.10.2008), 15 milijonov pa jih je živelo v težkih socialnih pogojih (Večer, 18.10.2008). Sedaj je stanje še slabše. Milijarda ljudi živi z manj kot dolarjem na dan, to število se povečuje, kot se povečuje tudi svetovno število revežev. Veča se tudi prepad med bogatimi in revnimi.

3. Na drugi strani imamo sloj bogatih oz. super bogatih ljudi oz. organizacij. Med te organizacije seveda spada tudi katoliška cerkev. Ta že slabih dva tisoč let zbira svoje bogastvo in zato poseduje nepredstavljivo veliko premoženje, po vsem svetu je to verjetno več 1.000 milijard eurov, ki je bilo v velikem številu primerov pridobljeno, kot to izhaja iz zgodovinskih zapisov, na nezakonit in nepošten način. Iz raznih virov je namreč znano, da se je cerkev ukvarjala s trgovino z ljudmi in imela sužnje, tlačani so morali plačevati tudi cerkvi, cerkev je prodajala titule, funkcije, blagoslovljena pisma, …, uvedla je tudi trgovino z odpustki. Menihi in drugi cerkveni ljudje so ponarejali listine, da so prišli do zemljiške posesti. Bili so tudi papeži in škofje, ki so obogateli od prostitucije, imeli so celo lastne bordele. Eden najbolj sramotnih načinov, kako nagrabiti denar, je bilo roparsko morjenje drugovercev. Glavni faktor pri širjenju cerkvene zemljiške posesti od antike, zlasti pa v srednjem veku, je bila dediščina. Cerkveni oče Salvian je že v 5. stoletju pridigal: »Kdor premoženje zapusti svojim otrokom namesto cerkvi, ravna proti božji volji in proti svoji koristi. Medtem ko na zemlji skrbi za svoje otroke, sebe ogoljufa za nebesa.« Papež Aleksander III. je leta 1170 odredil, da ni veljaven noben testament, ki ni bil narejen v prisotnosti duhovnika. Vse to in še marsikaj drugega negativnega je podlaga današnjega cerkvenega bogastva. Ali ni to tipično tajkunstvo? Danes KC, čeprav je neizmerno bogata, mnogo sredstev dobi še iz državnih proračunov (npr. v Nemčiji vsako leto okoli 14 milijard eurov ).

4. Katoliška cerkev (KC) je kot celota najbogatejša nedržavna organizacija na svetu. Nekaj podatkov o tem:

KC je največji nedržavni zemljiški posestnik zahodnega sveta. V Nemčiji je cerkev z 8,5 milijardami m2 največji zemljiški posestnik. V ZDA in Italiji ima več kot 1 milijon hektarov njivskih površin, v Španiji, Portugalski in Argentini poseduje okoli 20% vseh njivskih površin.
KC v Nemčiji ima 400 milijard eurov vredno premoženje (celoten letni proračun Slovenije je okoli 9 milijard eurov).
KC je največji nepremičninski posestnik. V Rimu je že skoraj 1/3 vseh stavb v posesti cerkve. V drugih italijanskih mestih in tudi v Nemčiji je stanje podobno.
Zlate rezerve Vatikana so bile leta 1952 po velikosti druge na svetu, takoj za ameriškimi, in so znašale 3,5 milijarde eurov. Kakšno je stanje danes?
KC je danes največji verski gospodarski koncern na svetu in močno angažiran na področju nepremičnin, kemije, elektronike … ter soudeležen pri velikem številu gigantskih firm. Samo v Nemčiji ima okoli 100 milijard eurov kapitala in naložb, delnic in vrednostnih papirjev.
KC poseduje mnoge banke. Znan je primer italijanske banke Intesa, ki združuje katoliške denarne ustanove in se je združila z banko San Paolo Imi v največjo banko v Italiji in eno največjih v Evropi.
Premoženje nemške Karitas je po podatkih iz leta 1995 znašalo 65 milijard evrov.
KC ima v lasti tudi večje število tiskovnih agencij, časopisov, revij, radijskih in televizijskih postaj oz. hiš.
…
5. Vrhovni upravitelj in oskrbnik tega neizmerno velikega premoženja je papež. Ena oseba torej upravlja z bogastvom, o katerem lahko večina držav samo sanja. Nemški nadškof oz. kardinal zasluži mesečno več kot 11.000 eurov, plače škofov pa se začenjajo pri 7.500 eurov. Večinoma jih plačuje nemški državni proračun. Ali si želite, da bi bilo tako tudi v Sloveniji? Jezus iz Nazareta: »Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo (Mt 19,34). Čeprav cerkev uči omenjene Jezusove besede, sama ravna proti njim in se zato tudi postavi vprašanje, ali bo sploh kdaj prišla v nebesa, še posebej zaradi tega, ker svojega bogastva noče razdeliti revnim.

6. Katoliška cerkev je tudi v Sloveniji zelo bogata. Nekaj podatkov o tem:

Premoženje fevdalnega izvora je bilo v postopku denacionalizacije vrnjeno samo verskim skupnostim, ostalim ne, pri čemer ima KC večinski delež. Vrednost vrnjenega premoženja se že bliža 200 milijonom eurov, nekaj postopkov pa še ni končanih.
KC ima preko svojih organizacij v upravljanju za več 100 milijonov eurov lastniških deležev v slovenskih podjetjih.
KC ima preko svojih organizacij pomembne lastniške deleže v kemiji, telekomunikacijah, finančnem posredništvu …
KC ne plačuje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za verske objekte kot tudi ne davka na dediščine in darila.
KC (oz. njene organizacije) dobi letno od države tako ali drugače več milijonov eurov raznih »daril«, nekaj primerov je v nadaljevanju:
· okoli 2 milijona za teološko fakulteto· okoli 5 milijonov na področju šolstva (cerkvene gimnazije, …)· okoli 2 milijona za plačilo prispevkov za socialno varnost duhovnikov· okoli 300.000 letno za najem prostorov na Vrbanski 30 v Mariboru · okoli 200.000 za vojaške kurate. KC (oz. njene organizacije) je od države dobila tudi naslednje vsote (v EUR):

8,1 milijona odškodnine za nezmožnost uporabe denacionaliziranega objekta na Vrbanski 30 v Mariboru
4,8 milijona za obnovo cerkvenih sakralnih objektov
221.000 odškodnine za nezmožnost uporabe objekta v Kamniku, kjer je sicer okrajno sodišče
okoli 120.000 za programe »Promocija znanstvenih odkritij na področju družine, zakona in starševstva«, »Znanost o družini in zakonu za mlade« in »Znanost za mir«
8.241 za program »Živi e-kampus«
9.263 za organizacijo jezikovne tribune
180.000 za projekta v zvezi z regionalnimi centri za promocijo znanosti
17.178 za svetovni kongres Mednarodne organizacije za študije Stare zaveze
172.000 za medijske projekte Ognjišča
…
Po nekaterih ocenah cerkveno bogastvo v Sloveniji že dosega milijardo eurov.

7. Še nekaj zanimivih podatkov glede že omenjene Teološke fakultete, ki je v sklopu Univerze v Ljubljani in je zato del javne sfere. Cerkvena organizacija, kar je ta fakulteta, je del javne oz. državne sfere, kar je huda kršitev ustavnega načela ločenosti države in verskih skupnosti. Prejemki nekaterih teologov na Teološki fakulteti v letu 2006 in 2007 (Vir: Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta)

zap. št.
ime in priimek prejemki v letu 2006 prejemki v letu 2007 skupaj (v EUR)
1. Juhant Janez 41.622,75 48.937,14 90.559,89
2. Kolar Bogdan 42.535,89 45.806,53 88.342,42
3. Košir Borut 32.045,74 37.998,02 70.043,76
4. Krašovec Jože 40.192,06 40.724,36 80.916,42
5. Ocvirk Drago Karl 26.653,03 37.730,14 64.383,17
6. Štuhec Janez 42.490,37 35.794,12 78.284,49
7. Turnšek Marjan 28.014,85 15.093,24 43.108,09

Omenjeni učitelji TF, ki so seveda tudi duhovniki, glede na cerkveni nauk, sploh ne priznavajo slovenskega pravnega reda, če je ta v nasprotju z evangeliji. Čeprav so plačani iz državnega proračuna, torej od vseh davkoplačevalcev, Slovenije kot države v bistvu ne priznavajo in glede na cerkveni nauk delujejo izključno za interese tuje pravne osebe, kot je to katoliška cerkev. Po cerkvenem nauku so dolžni duhovniki katoliško vero širiti tudi preko Teološke fakultete, čeprav je ta del javne oz. državne univerze, ki mora biti ločena od cerkve. Da to slovenska država dopušča, je skrajno nerazumno.

8. Cerkev vsako leto dobi od slovenske države veliko denarja. Zanimivo je videti, kaj cerkev nudi v zameno za to oz. kaj dobijo ljudje od nje? Cerkev npr.:

ne priznava slovenske ustave, če je ta v nasprotju z njenimi evangeliji
prisilno krsti dojenčke in z večnim peklom grozi tistim, ki ne dajo krstiti svojih otrok
ne priznava celovitega izstopa in izobči oz. prekolne tiste, ki iz nje izstopijo
ne priznava pravice do življenja, saj je v bibliji, ki je zanjo božja beseda in je še sedaj veljavna, predvidena smrtna kazen za mnoge moralne prekrške (po predpisih stare zaveze, ki jih mora vsak katolik vestno izpolnjevati, je potrebno pobiti homoseksualce, prešuštnike, trmoglave sinove, čarovnice, tiste, ki ne poslušujo duhovnikov in podobno)
želi odstraniti vse tisto, kar ni katoliško, npr. jude, ateiste, drugače verujoče
še ni preklicala izobčenja vegetarijancev iz 6. stoletja (tisti, ki npr. iz etičnih razlogov ne uživajo mesa in tako ne škodujejo živalim in okolju, so večno prekleti še v 21. stoletju).
Vse to je v nasprotju s slovensko ustavo in hudo krši dostojanstvo mnogih ljudi!

9. Slovenska vlada je Rdečemu križu Slovenije in Slovenskemu karitasu namenila vsakemu po 500.000 evrov kot pomoč za njuno dobrodelno dejavnost. Vlada še razmišlja, tako predsednik Pahor, da bi obema organizacijama dala pomoč v višini 2,3 milijona evrov, da bi lahko obe organizaciji uspešno opravili svoje delo (Dnevnik, 3.4.2009).

10. Slovenska Karitas je organizacija, ki jo je ustanovila katoliška cerkev in je zato dolžna uresničevati cilje oz. naloge te cerkve. Ker je glavni in bistveni cilj oz. naloga omenjene cerkve obramba in širjenje katoliške vere, velja seveda to tudi za karitas. Bistvo karitasa torej ni pomoč ljudem, temveč obramba in širjenje vere, pri čemer za to svoje poslanstvo uporablja tudi necerkvena sredstva. Za obrambo in širjenje katoliške vere karitas tako uporablja tudi sredstva, ki jih dobi od države, pa tudi če se ta sredstva dejansko uporabijo za dobrodelnost oz. pomoč socialno šibkim. Dobrodelnost je namreč samo v funkciji širjenja vere in nima svoje lastne vrednosti, kot npr. pri Rdečem križu. Karitas je sredstvo katoliške cerkve za evangelizacijo Slovenje in pridobivanje ljudi na svojo stran. Dobrodelnost je tu torej drugotnega pomena. Država in verske skupnosti so po ustavi ločene. Zato država ne sme financirati nobene verske skupnosti ali njenih organizacij. Država tako ne sme financirati niti Slovenskega karitasa, saj gre za cerkveno organizacijo, ki ji je glavni namen širjenje vere, pri čemer za to uporablja dobrodelnost. Zato slovenska vlada kot del države ne bi smela dati Slovenskemu karitasu uvodoma omenjenih 500.000 eurov, temveč bi morala ta denar dati v celoti Rdečemu križu oz. kakšni drugi dobrodelni necerkveni organizaciji. Ne glede na ostalo je nerazumljivo, da revna Slovenija financira karitas oz. neizmerno bogato katoliško cerkev. Cerkev sicer pomaga ubogim, vendar večinoma s tujimi in ne s svojimi sredstvi, čeprav ima le-teh na pretek. Da je mera polna, država plačuje še za prispevke uslužbencev verskih skupnosti, ki delajo v okviru karitasa (več 10.000 eurov letno). Vse to je kršitev ustavnega načela ločenosti države in verskih skupnosti.

11. Ker mnogi ne vedo, kaj pomeni načelo ločenosti države in verskih skupnosti, ga še enkrat v kratkem obrazlagamo. Iz tega načela izhaja, da mora biti država v pogledu verskih skupnosti zavezana k nevtralnosti, tolerantnosti in nemisionarskemu delovanju v korist neke verske skupnosti. To pomeni, da konfesionalne oz. verske vsebine ne morejo biti del javnega prostora niti del državne ali lokalne oblasti. Na področju šolstva npr. to pomeni, da konfesionalne oz. verske vsebine ne morejo biti del javnega pouka oz. izobraževanja, ki ga zagotavlja država v javnem interesu. Država mora biti namreč nevtralna do vseh verstev in verskih skupnosti, pri čemer ni pomembno število pripadnikov posamezne vere. Če pa država kakorkoli že sodeluje s pripadniki teh verstev, se z njimi ne sme identificirati. Splošna zapoved nevtralnosti države do vseh verstev se kaže tudi v tem, da se država ne sme opredeljevati za nobeno vero ali proti njej. Tako se mora država izogniti vsaki indoktrinaciji v korist neke vere oz. verske skupnosti. Zato je potrebno da je načelo ločitve države in verskih skupnosti in s tem tudi nevtralnosti države dosledno ter strogo izpeljano. Demokratična država (1. člen ustave) je na temelju ločitve države in verskih skupnosti (7. člen ustave) pri izvajanju svoje dejavnosti dolžna zagotoviti nevtralnost do verskih skupnosti in preprečiti prevlado ene vere nad drugim, saj nima nihče pravice od države zahtevati podpore pri izražanju vere. Javno življenje je sekularizirano. Država in njeni deli, kot so npr. državni organi ali pa institucije, kjer je država ustanovitelj, morajo biti versko nevtralni. Država se ne sme identificirati z nobeno vero ali versko skupnostjo, nobene podpirati (niti ne sme ovirati) in nikogar indoktrinirati z neko vero. Država tudi ne sme od nikogar zahtevati, da bi sprejel določeno versko ali drugo prepričanje. Del države ne more biti neka inštitucija verske skupnosti, pravtako država ne more zaposlovati npr. duhovnikov, ki bodo preko državnih organov širiti svojo vero. Iz načela ločenosti izhaja tudi to, da država ne sme financirati nobene verske skupnosti, niti nobene njene dejavnosti, najsi bo to verska ali neverska dejavnost. Namreč, večina verskih skupnosti svojo versko kot tudi neversko dejavnost uporablja v bistvu za širjenje svoje vere oz. promocijo svoje vere ali verske skupnosti. Tipičen primer je že omenjeni karitas, ki ga je ustanovila katoliška cerkev in deluje po načelih katoliške vere ter je sredstvo za širjenje in obrambo katoliške vere (kanon 211 Zakonika cerkvenega prava določa, da so si verniki dolžni prizadevati, da se bo božje oznanilo odrešenja vedno bolj širilo med ljudi in to vsepovsod). Financiranje določene verske skupnosti pomeni, da se je država opredelila za to vero, s to versko skupnostjo se je identificirala in na ta način širi oz. pomaga širiti njeno vero. Država se je tako postavila na stran neke verske skupnosti in proti drugim verskim skupnostim, kajti mnoge verske skupnosti so izključujoče, kot npr. katoliška cerkev, ki po svojem nauku, po svoji doktrini preganja drugače verujoče in jih hoče odstraniti iz družbe.

12. Glede na zgoraj navedeno, torej glede na veliko bogastvo cerkve, ne samo po svetu, temveč tudi v Sloveniji, je popolnoma zakonito in moralno-etično upravičeno, da se preneha financirati vsakršna dejavnost katoliške cerkve oz. njenih organizacij in se ta denar nameni za pomoč ljudem, ki so tudi zaradi cerkvenega podpiranja delitve na bogate in revne, postali revni. To je tudi popolnoma v skladu z ustavo, saj ta vsebuje že večkrat omenjeno načelo ločenosti države in verskih skupnosti.

13. Zaradi prenehanje javnega financiranja katoliške cerkve oz. njenih organizacij, pa le-ta ne bo osirotela. Poleg že omenjenega bogastva, lahko vsak čas uvede tudi cerkveni davek. Pravno podlago za ta ukrep ima v svojem Zakoniku cerkvenega prava, ki v kanonu 222 določa, da so verniki dolžni podpirati cerkev v njenih potrebah, tako pri bogočastju, delih apostolata, krščanski dobrodelnosti in vzdrževanju služabnikov. Podobno izhaja tudi iz Katekizma katoliške cerkve, kjer je zapisano, da so verniki dolžni, da po svojih močeh poskrbijo za materialne potrebe cerkve (2042). Ta cerkev je v zadnjem času v tem smislu celo spremenila peto cerkveno zapoved, ki sedaj od vernikov zahteva, da jo v skladu s svojimi možnostmi podpirajo v gmotnih potrebah. Dolžnost vernikov je sedaj torej povzdignjena celo v cerkveno zapoved, ta dolžnost je tako na cerkveni hierarhični lestvici zelo visoko.

14. Cerkveni davek naj bi seveda plačevali vsi verniki, torej tisti, ki so bili krščeni. Če nekdo izstopi iz cerkve, ga to ne oprosti plačila cerkvenega davka, saj ga ne glede na izstop še vedno vežejo vsi cerkveni zakoni, tako namreč navaja cerkev. Davka ne bi plačevali samo tisti, ki bi izničili svoj status vernika, torej bi dosegli, da se njihov krst razveljavi oz. ugotovi za ničnega, kajti status vernika se pridobi s krstom (kanon 204 Zakonika cerkvenega prava). Izničil bi se lahko krst zaradi tega, ker je bil npr. vernik krščen kot dojenček oz. otrok in ni mogel dati svojega soglasja za krst, kar je v nasprotju s človekovimi pravicami, npr. pravico do dostojanstva ali verske svobode oz. svobode vesti. Svoboda vesti je namreč ena izmed temeljnih ustavnih pravic in ne prenese nadomestnega odločanja, torej, da bi starši namesto otrok odločali o tem.

15. Katoliška cerkev bi lahko s cerkvenim davkom dobila velika sredstva, mnogo večja, kot jih dobi sedaj od države. Če bi npr. vsakemu polnoletnemu verniku mesečno naložila kot cerkveni davek plačilo 10 eurov, bi glede na število zaposlenih vernikov in vernikov upokojencev (tem bi lahko naložila plačilo 5 eurov mesečno), lahko mesečno zbrala slabih deset milijonov eurov, letno torej okoli 100 milijonov. Seveda lahko cerkev svoje vernike obdavči še z višjim zneskom in tako pridobi še več sredstev. Če vernik ne bi plačeval cerkvenega davka, ki bi ga cerkev uvedla s svojimi pravnimi akti, bi ga lahko na svojem sodišču tožila in tako preko tožbe dobila tisto, kar so jih dolžni njeni verniki. Če tudi po sodbi cerkvenega sodišča verniki ne bi želeli plačati zapadlega dolga, bi ga izterjala v izvršbi. Če to ne bi bilo uspešno, bi lahko celotno zadevo prenesla na državno civilno sodišče in preko prisilne državne izvršbe dobila dolgovani znesek.

16. Cerkev že prakticira cerkveno zapoved, da so jo verniki dolžni podpirati v njenih gmotnih potrebah. Tako recimo je župnik župnije sv. Bolfenk v Slovenskih goricah pred kratkim pozval vsako družino v tej župniji, da prispeva 80 eurov za načrtovano prenovo farne cerkve v tej župniji (Večer, 16.4.2009). Verniki so dolžni plačati omenjeni znesek, saj so dolžni podpirati svojo cerkev glede njenih materialnih potreb. Če ga ne plačajo, pa bi ga glede na svoje gmotne razmere lahko, jih lahko cerkev kaznuje. Sicer pa je primerov, ko župnik naložilo plačilo določenega prispevka za potrebe cerkve, še mnogo.

17. Na podlagi navedenega tako predlagamo, da:

vlada RS v okviru svojih pristojnosti zagotovi, da se iz javnih sredstev preneha financirati katoliško cerkev v Sloveniji oz. njene organizacije
predlaga pristojnim organom (npr. Državni zbor), če sama ne more zagotoviti prenehanja financiranja iz javnih sredstev, da ti organi sprejmejo odločitev, ki bo pomenila prenehanje financiranja katoliške cerkve in njenih organizacij oz. njenih dejavnosti
pozove katoliško cerkev v Sloveniji, da uvede cerkveni davek kot nadomestilo za izpad javnih sredstev. To je potrebno zaradi tega, da se preprečijo pritiski katoliške cerkve na ponovno financiranje iz javnih sredstev, če ji bo začelo zmanjkovati sredstev zaradi prenehanja financiranja iz javnih sredstev.
Ker gre v tem primeru za peticijo splošnega pomena (45. člen ustave), vas pozivamo, da nam nanjo odgovorite v zakonitem roku.

Lep pozdrav!


Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve

Sejmišče 1, 4000 Kranj, ki ga zastopa
Vladko Began, odvetnik iz Celja

Datum: 27.4.2009

Čestitamo Vam DAN ZMAGE

Na današnji dan leta 1945 se je uradno končala 2. svetovna vojna.



V Sloveniji so na današnji dan v Ljubljano vkorakale enote 29. divizije in 7. korpusa partizanske vojske in general Alexander Löhr, poveljnik nemške armadne skupine E, je pri Topolšici podpisal brezpogojno vdajo nemških zasedbenih oboroženih sil.





Kljub temu, da se je pri nas v Jugoslaviji končala vojna šele 15.maja, je 9.maj ostal tisti dan, ko se spomnemo padca nacifašistične in kolaboracionistične ideologije.


Vsem svobodomiselnim ljudem čestitamo DAN ZMAGE nad NACIFAŠIZMOM in vas opozarjamo, da se bo potrebno za dokončno zmago nad izkoriščevalskimi ideologijami še boriti...


V spomin in opozorilo vsem dandanašnjim kolaboracionistom...

Na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila 1944, so slovenski kolaboracionisti prisegli na bežigrajskem stadionu v Ljubljani, tako kot danes mnogi prisegajo na neoliberalno ideologijo izkoriščanja, iztrebljanja, uničevanja in izključevanja.

Domobranska prisega
“Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti zvesto izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.”

Slovenski izdajalec general Rupnik (maja 1945 se je skupaj z domobransko in nemško vojsko umaknil na avstrijsko Koroško, kjer se je predal Britancem. Ti so ga nekaj časa zadrževali v Italiji in ga nato 2. januarja 1946 izročili jugoslovanskim oblastem. Bil je glavni obtoženec v t.i. Rupnikovem procesu. 27. avgusta istega leta so ga obsodili na smrt z ustrelitvijo), škof Rožman (Na sodnem procesu pred vojaškim sodiščem v Ljubljani 1946 je bil v odsotnosti pod obtožbo sodelovanja z okupatorjem obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 18 let, izgubo državljanskih pravic za dobo 10 let po prestani kazni in na zaplembo celotnega premoženja. 5. maja 1945 je zapustil domovino in se čez Avstrijo in Švico umaknil v ZDA, kjer je leta 1959 v Lemontu pri Chicagu tudi umrl) in nemški SS general Erwin Rösener (Zaradi zločinov na slovenskem med drugo svetovno vojno je bil po vojni obsojen na smrt in obešen - 4.9.1946) v prijateljskem vzdušju.


Mejna črta med italijansko in nemško okupacijsko cono pri Šentvidu v Ljubljani junija 1941.


SLAVA JIM...

FHŠ ni moj nasprotnik, FHŠ sem jaz !

...Univerza ne sme biti prostor familiarnosti, zaupanja in zasebnih zmenkarij!

Javna razprava ni namenjena reševanju nekakšnih konfliktov interesov z
Institucijo Fakulteto. Niti nisem poslovni partner ali klient Fakultete. Sem
del inštitucije kot študent in zato moram zahtevati, da je slednja prostor,
znotraj katerega bom lahko nastopal politično brez pritiskov "zasebnih
usklajevalnih pogovorov" in pofukanih packov, ki bi mi za to srali po glavi
ter me zmerjali z anarhistki in otročaji.

Ne želim, da mi inštitucija FHŠ ponuja neko jebeno partnerstvo, ker z njo ne
poslujem, niti se ne pogajam. Ne želim, da me dekanja zagovarja, ker sem se
jebeno sposoben zagovarjati sam. Ne želim pomoči ali spodbude, ki sem jo
dosedaj potreboval le za znosnejšo situacijo okoli premnogih stvari, ki mi
pripadajo, ampak zahtevam prostor, v katerem bodo slednje samoumevne! Ne
želim, da dekanja verjame v mojo "humanistično zrelost in poglobljenost",
temveč zahtevam, da jo privzame! Ne želim, da dozdevni krmarji inštitucije
slepomišijo ter gradijo na zaupanju ter jebenih točkah zvestobe, marveč
zahtevam transparentno akademsko polje, odprto za kritično razpravo!

Inštitucija Fakulteta za humanistične študije ni moj nasprotnik, Fakulteta
za humanistične študije sem jaz!

VELIKI M.K.

Tovarne delavcem

Kako se boriti z izkoriščevalskimi delodajalci in njihovimi lastniki...oziroma eden od receptov kako premagati kapitaliste...

...primer tovarne keramičnih ploščic v Neuquénu v Argentini, kjer je do leta 2001 vladal režim podoben zaporniškemu, zaposleni so morali nositi uniforme različnih barv, skladno z delom, ki so ga opravljali, na njih pa številke. Počilo je junija 2000, ko je zaradi neustrezne zdravniške pomoči umrl delavec. To je bila kaplja čez rob delavskega nezadovoljstva v tovarni. In le kamenček v mozaiku splošnega nezadovoljstva delavcev, ki so takrat zasedli sto osemdeset tovarn zaradi neoliberalnih gospodarskih reform tedanje argentinske vlade. Nekaj več kot 300 zaposlenih je zasedlo tudi tovarno keramičnih ploščic, ki je danes znana po akronimu FaSinPat, Fabrica Sin Patrones ali Tovarna brez šefov. Delavcem samim je uspelo vzpostaviti proizvodnjo in v tovarni vpeljati demokratična notranja razmerja v odločanju. Tovarna uspešno posluje, se širi in postaja sinonim za uspešno delavsko kooperativo. Formalno lastninska razmerja z bivšimi lastniki in bankami še niso urejena, vendar je nova levosredinska vlada naklonjena Tovarni brez šefov, saj ji je omogočila, da se organizira kot delavska kooperativa. Tovarna posluje z dobičkom, vendar imajo vsi zaposleni enake plače. Ni nadrejenih in podrejenih, o vsem se dogovarjajo na skupščini. Povezali so se s študenti in ti so oblikovali nove sodobne motive na keramiki. Tovarna pa je tudi socialno in kulturno zaživela, saj v njej prirejajo koncerte alternativnih bendov, ki privabijo na tisoče ljudi z obrobja Neuquéna in iz sosednjih mest. Vse to poteka pod geslom, da »ne proizvajajo le keramike, ampak tudi drugačne družbene odnose«.


Dokaz da alternativa obstaja...